Na MMC-ju smo pridobili in pripravili za knjižno izdajo vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
- 4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož

22. december 1915
Sinoči sem se odpeljal iz Gornje Radgone z dopusta in nisem več našel v Ravnah svoje čete, ki je bila že 16. t. m. čez Prvačino odposlana v Rusijo. To pa gotovo zato, da so se rešili na lepši način Mattonija, ker sem o tem že prej mimogrede slišal govoriti. Ta človek ima neverjetno srečo, da ga še niso zaprli. Ne vem, ali ima res toliko protekcije navzgor ali je z njim vred vse korumpirano in gnilo, da se nikdo ne upa njemu postaviti pokonci, da ne bi bil sam dotični razgaljen. Ker čete nisem našel, sem prenočeval v tisti hiši št. 35, pri Luki Humarju, kjer smo imeli prej pisarno.

23. december 1915
Danes sem hodil poizvedovat za naslov svoje čete. Prvič sem šel na Breg k orožniku in tam nisem nič zvedel. Od tam sem šel v Bate k ženijskemu stotniku Preisinbgerju ter spet brez uspeha. Nato se podam še na tamkajšnjo brigadno komando št. 13, spet zastonj. Končno se podam v Britof na »Abschnittskomando« (poveljstvo okrožja) in tam me po dolgem čakanju in barantanju za mene pošlje podpolkovnik Heunesch k Ldst. Arb. Abt. 50/5 (Črnovojniški delovni oddelek) v Ravne. Na Rusko k moji četi me ni hotel več poslati. Ob 12h sem se končno oglasil pri poveljniku te enote, gospodu inženirju Francu Avčinu, Slovencu doma iz Ljubljane. Inženir Avčin me je zelo prisrčno sprejel z opombo: »Od Vas sem že dosti dobrega slišal ter sem vesel, da sem Vas dobil k sebi. Upam, da se bova kot dva Slovenca dobro razumela.«

24. december 1915
Nocoj pred odhodom na naše delo na točki 383 smo dobili božično darilo, in sicer sem jaz dobil: 2 ogrska koledarčka v obliki knjige notic, 50 komadov smotk Palomitas, 80 cigaretov Sport, 50 »Sicherheitsnadeln«, 50 patent gumbov za hlače, eno šivalno garnituro, en pipec, en vžigalnik in dve škatli bonbončkov.
Tudi nocoj je bila razmeroma mirna noč in proti polnoči so vsi topi utihnili. Ker so na »Totenkote« posebno pri vrhu strelski jarki eden od drugega oddaljeni komaj do pet metrov narazen, so nam Italijani sporočili, da želijo nocoj mir in naj pridemo na naše vkope. Ker pa njim nismo zaupali, smo jim primerno pismeno sporočili pod častno besedo, da se njim nič ne zgodi, ako pridejo na okop, ker potem tudi mi isto storimo. Pač je bilo prepovedano iti tako enim kakor drugim v strelske jarke. Dopisovali smo si na ta način, da smo pismo in kamen povezali skupaj ter vrgli čez žično ograjo v strelski jarek. Tako smo sklenili premirje za dve uri, to je točno od 11h do 1h ponoči. O tem smo ustno obvestili svoje obrambno poveljstvo. Štirje podčastniki smo šli k sicer robatemu, pa vendar blagemu gospoda majorju Turudiju iz 22. dalmatinskega polka, ki nam je rekel: »Vrlo dobro, moji junaci, a čuvajte se izdajica Italijana«. Nato smo odšli in sporočili ostalim tovarišem ter vojakom v strelskem jarku na »Totenkote«, da obhajamo točno od 11h do 1h ponoči sveto noč.
Učinek novosti nepopisljiv. Bradati možje so jokali kakor majhni otroci, Lahi so prišli na njihove okope, naši na naše. Eden drugega so pozdravljali in izmenjali božična darila, žalibog smo mi imeli malo Italijanom nuditi. Jaz sem razdelil svoje cigarete Sport in smotke, ker naš duhan je mnogo finejši kakor laški, in vsak kaj, kar je kateri imel. Sicer so Italijani tako vedeli, da trpimo pomanjkanje. Nasprotno so nas Italijani obsipali z raznimi dobrotami, s pomarančami in najfinejšimi bonboni ter razno sladkarijo in sirom, celo s kruhom in pecivom.

Mi smo postavili na naše okope skromna božična drevesca, Italijani pa mogočne smreke z razkošnim kičem; ter smo prepevali »Tiha noč – sveta noč«, in ko smo mi prenehali, so Italijani zapeli v krasno ubranem pevskem zboru. Gotovo ni bilo med nami niti enega, da ne bi pri tej svečanosti imel solznih oči in Italijani so nekateri na glas jokali. Tako so nam v srčnem prijateljstvu minevale minute, v medsebojnem prisrčnem razgovoru in petju nabožnih pesmi z iskreno željo po blaženem miru. Ob 1h smo se razšli vsak na svoj določeni kraj z željo, da bi ta sveta noč ostala mirna, in Bog nas je uslišal, da ni bilo topniških presenečenj do jutra. Ako človek premisli, komu je vendar podoben, da se tako sovražimo, in vendar imajo še vojaki tako globoka čustva za prijateljstvo, zakaj se tisti, ki imajo korist od tega strašnega klanja, sami med seboj ne bojujejo, preostali narod pa naj pustijo pri miru?

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.