Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prispevek o Medijskem ogledalu na medijskem festivalu Naprej/Forward 2015. Pripravila Darja Pograjc.
Medijski festival Naprej/Forward je osvetlil številna vprašanja, s katerimi se dnevno srečujejo novinarji, ki se zavedajo odgovornosti, ki jo nalaga delo v medijih. Že četrto leto zapored festival prinaša dobre primere iz svetovne medijske prakse in najnovejša znanja, ki jih medijski ustvarjalci potrebujejo, da bi javnostim ponudili kakovostne, dostopne in verodostojne vsebine. Pogled naprej so organizatorji festivala uravnotežili s kritičnim pogledom v preteklost. Na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana so povabili strokovnjake z različnih področij, ki pogosto odgovarjajo na vprašanja novinarjev, in sedmi sili tako nastavili ogledalo.
V stroki javnega zdravja je širjenje informacij in izobraževanje ljudi prek medijev nujno. Predstojnica Inštituta za medicino dela na UKC Ljubljana Metoda Dodič Fikfak o dolžnostih stroke javnega zdravja do javnosti: “Naša dolžnost je, da svoje probleme razložimo na človeku razumljiv jezik in tudi na novinarju razumljiv jezik, da lahko raziskuje. Dolžnost novinarja pa je, da to poskuša objektivno prenesti, kar je velikokrat izjemno težko. Naša stroka je odvisna namreč od industrije – od tega od kje denar prihaja. In vedno je objektivnost ena najhujših strani, ker je preprosto vplivana z denarjem.” Sogovornica je izpostavila tudi problem prekarnosti.
Jaz mislim, da je skrajni čas, da novinarji začnejo razmišljati tudi o tem, da kmalu ne bodo več stari 30 in 35 let, ampak da morajo razmišljati tudi o svojih srednjih letih. Tako profesionalno kot seveda tudi iz smisla plati varovanja svojega zdravja.
Problem, ki ga je v slovenskih medijih problematiziral glasbenik in kolumnist Miha Blažič – N’toko, je podoben: premalo ljudi v medijih je zaposlenih v normalnih pogojih. Zaradi tega in zaradi nižanja standardov novinarskega dela so aktualne vsebine obdelane hitro in površno.
Mislim, da so se mediji tukaj ujeli v en cikel nižanja svoje kvalitete na račun tega, da se špara, zaradi tega, ker je pač kriza, zaradi tega, ker je gledalcev manj. Posledično pač je seveda kvaliteta še slabša in gledalcev še manj. Mislim, da je to ena logika, ki bi jo počasi morali obrniti na glavo.
In hkrati pozabiti na ideal uravnoteženosti, saj “v resnici ne obstaja. Si ga ljudje predstavljajo tako, da imaš ekstremnega zagovornika ene strani, ekstremnega sogovornika druge strani in vmes novinarja, ki reče: resnica je pa nekje vmes.”
Medijsko ogledalo so novinarski stroki na festivalu na uro in pol dolgem dogodku nastavili še Andrej Gnezda iz Umanotere, ambasadorka medkulturnega dialoga Faila Pašić Bišić ter doktor filozofije, stripar in ilustrator Izar Lunaček, ki je poudaril, da je preveč hitrih in vročih tem, premalo pa usmerjenih medijev. Kot stripar je izpostavil predvsem pomanjkljivosti tiska: “Če se ljudem ne da več toliko brati časopisov, ker so navajeni bolj vizualnih medijev, bi jih lahko ravno strip naredil majčkeno bolj zanimive. Povsod so pa dejansko odrezali striperje iz ekip v krogu teh zunanjih sodelavcev, ki se jih je najprej znebilo.” Kako torej bolj vizualno in komunikativno predstaviti novinarske teme?
Ena zadeva, ki je danes recimo v Italiji pa v nekih tujih medijih zelo “in” je, da se pravzaprav dela novinarske kritične reportaže, zlasti iz terena, ki so potem predstavljene skozi strip. V bistvu lahko da ravno to, da neko morda suhoparno temo blazno bolj približaš bralcu in mu res hitreje zlezeš pod kožo.
… kar je tudi glavni namen medijske gonje predvsem tistih medijev, ki željo po večji branosti, gledanosti, poslušanosti in klikanosti ne znajo uresničevati drugače kot s hitrimi in t.i. vročimi novicami.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Prispevek o Medijskem ogledalu na medijskem festivalu Naprej/Forward 2015. Pripravila Darja Pograjc.
Medijski festival Naprej/Forward je osvetlil številna vprašanja, s katerimi se dnevno srečujejo novinarji, ki se zavedajo odgovornosti, ki jo nalaga delo v medijih. Že četrto leto zapored festival prinaša dobre primere iz svetovne medijske prakse in najnovejša znanja, ki jih medijski ustvarjalci potrebujejo, da bi javnostim ponudili kakovostne, dostopne in verodostojne vsebine. Pogled naprej so organizatorji festivala uravnotežili s kritičnim pogledom v preteklost. Na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana so povabili strokovnjake z različnih področij, ki pogosto odgovarjajo na vprašanja novinarjev, in sedmi sili tako nastavili ogledalo.
V stroki javnega zdravja je širjenje informacij in izobraževanje ljudi prek medijev nujno. Predstojnica Inštituta za medicino dela na UKC Ljubljana Metoda Dodič Fikfak o dolžnostih stroke javnega zdravja do javnosti: “Naša dolžnost je, da svoje probleme razložimo na človeku razumljiv jezik in tudi na novinarju razumljiv jezik, da lahko raziskuje. Dolžnost novinarja pa je, da to poskuša objektivno prenesti, kar je velikokrat izjemno težko. Naša stroka je odvisna namreč od industrije – od tega od kje denar prihaja. In vedno je objektivnost ena najhujših strani, ker je preprosto vplivana z denarjem.” Sogovornica je izpostavila tudi problem prekarnosti.
Jaz mislim, da je skrajni čas, da novinarji začnejo razmišljati tudi o tem, da kmalu ne bodo več stari 30 in 35 let, ampak da morajo razmišljati tudi o svojih srednjih letih. Tako profesionalno kot seveda tudi iz smisla plati varovanja svojega zdravja.
Problem, ki ga je v slovenskih medijih problematiziral glasbenik in kolumnist Miha Blažič – N’toko, je podoben: premalo ljudi v medijih je zaposlenih v normalnih pogojih. Zaradi tega in zaradi nižanja standardov novinarskega dela so aktualne vsebine obdelane hitro in površno.
Mislim, da so se mediji tukaj ujeli v en cikel nižanja svoje kvalitete na račun tega, da se špara, zaradi tega, ker je pač kriza, zaradi tega, ker je gledalcev manj. Posledično pač je seveda kvaliteta še slabša in gledalcev še manj. Mislim, da je to ena logika, ki bi jo počasi morali obrniti na glavo.
In hkrati pozabiti na ideal uravnoteženosti, saj “v resnici ne obstaja. Si ga ljudje predstavljajo tako, da imaš ekstremnega zagovornika ene strani, ekstremnega sogovornika druge strani in vmes novinarja, ki reče: resnica je pa nekje vmes.”
Medijsko ogledalo so novinarski stroki na festivalu na uro in pol dolgem dogodku nastavili še Andrej Gnezda iz Umanotere, ambasadorka medkulturnega dialoga Faila Pašić Bišić ter doktor filozofije, stripar in ilustrator Izar Lunaček, ki je poudaril, da je preveč hitrih in vročih tem, premalo pa usmerjenih medijev. Kot stripar je izpostavil predvsem pomanjkljivosti tiska: “Če se ljudem ne da več toliko brati časopisov, ker so navajeni bolj vizualnih medijev, bi jih lahko ravno strip naredil majčkeno bolj zanimive. Povsod so pa dejansko odrezali striperje iz ekip v krogu teh zunanjih sodelavcev, ki se jih je najprej znebilo.” Kako torej bolj vizualno in komunikativno predstaviti novinarske teme?
Ena zadeva, ki je danes recimo v Italiji pa v nekih tujih medijih zelo “in” je, da se pravzaprav dela novinarske kritične reportaže, zlasti iz terena, ki so potem predstavljene skozi strip. V bistvu lahko da ravno to, da neko morda suhoparno temo blazno bolj približaš bralcu in mu res hitreje zlezeš pod kožo.
… kar je tudi glavni namen medijske gonje predvsem tistih medijev, ki željo po večji branosti, gledanosti, poslušanosti in klikanosti ne znajo uresničevati drugače kot s hitrimi in t.i. vročimi novicami.
Pogovor z direktorjem Radia Slovenija Mirkom Štularjem: "Podatki jasno kažejo, da je javni radio zaupanja vreden medij!"
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Do konca meseca je podaljšano subvencioniranje čakanja na delo na domu; poleg tega lahko delodajalci zaprosijo za subvencijo skrajšanega delovnega časa. A vsakič znova se najdejo delodajalci, ki izkoriščajo sistem.
Junij na Prvem ob nedeljah popoldne na radijske valove vrača narodno-zabavno glasbo in oživlja projekt "Koncert iz naših krajev". Smo pa malo predrugačili ime in sicer v "Poletni koncerti iz naših krajev". V nedeljskem jutru, pred prvo od štirih oddaj, glasbeni urednik Tomaž Guček in voditelj oddaj Milan Krapež razmišljata o pomembnosti ohranjanja tovrstne glasbene tradicije.
Kakšne so razvojne možnosti kulturno-kreativnega sektorja? Ta v Sloveniji zaposluje sedem odstotkov delavcev, ki ustvarjajo nadpovprečno bruto dodano vrednost. Kulturno-kreativni sektor je v letu 2017 ustvaril skoraj tri milijarde prihodkov od prodaje oziroma 2,7 odstotka prihodkov celotnega slovenskega gospodarstva, kar je več od kemične industrije. V kolikšni meri je epidemija sektor že prizadela in kolikšna bo po ocenah ekonomistov v prihodnjih mesecih brezposelnost njegovega najranljivejšega dela – samozaposlenih in prekarnih delavcev? To so bila vprašanja, o katerih so razmišljali v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani, kjer so predstavili prvo celovito statistično analizo kulturnega in kreativnega sektorja v Sloveniji ter raziskavo položaja delavcev v obdobju koronavirusne bolezni 19.
Ob današnjem svetovnem dnevu varstva okolja organizacija združenih narodov poziva k ohranjanju biodiverzitete. Slednje je tesno povezano z velikimi naravnimi katastrofami kot tudi z aktualno zdravstveno krizo zaradi pandemije koronavirusa, ki nas je opomnila, kako dragoceni so osnovni gradniki življenja: dostop do pitne vode in kvalitetne hrane, čist zrak, bogati in zdravi gozdovi, in kako pomembno je, da lahko naše ključne ekosisteme tudi zaščitimo pred uničujočimi posegi.
Projekti zbiranja starih hišnih imen že od leta 2009 potekajo na območju Gorenjske. Aktivnosti so delno financirane s strani Evropske unije preko programa LEADER in občin, cilj projekta, ki ga vodi Razvojna agencija Zgornje Gorenjske pa je izdelava čim bolj popolnega in strokovno utemeljenega nabora hišnih imen v izbranih naseljih vključenih občin .Do zdaj so v projektu raziskali že 350 naselij v 22 občinah in popisali več kot 11.500 imen . A projekt se , kljub temu, da je osnovna ciljna regija že raziskana , širi in trenutno že potekajo nove delavnice v nekaterih ob ljubljanskih občinah. Romana Erjavec.
Otroci se na nasilje odzivajo zelo različno. Mnogi so zelo prestrašeni, se zaprejo vase, umaknejo, pojasnjuje Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo:
Zveza društev slepih in slabovidnih obeležuje v letošnjem letu 100 let organiziranega delovanja slepih in slabovidnih v Sloveniji. V tem tednu, ki je že tradicionalno posvečen slepim in slabovidnim, so v Zvezi pripravili različne dejavnosti, da bi videče ozaveščali o potrebah in prilagoditvah slepih in slabovidnih ljudi in o njihovih težavah, s katerimi se srečujejo v vsakodnevnih situacijah. Prispevek Petre Medved.
Zaprte meje med državami so onemogočile družinske, gospodarske, politične, kulturne in druge stike. Ne preseneča, da so k njihovem odpiranju najglasneje pozivali prav Slovenci, ki živijo v sosednjih državah in imajo tesne čezmejne vezi. Predsednik društva koroških slovenskih pravnikov Rudi Vouk je Avstriji očital protekcionistično in protievropsko politiko. Zaprta meja pa bi, po njegovem, kršila tudi ustavno pravico slovenske narodne skupnosti. In kako komentira odprtje meje?
Za razliko od Benetk Firence ne živijo samo od turizma, toda škodo minulih mesecev kljub temu računajo v milijardah. Mesto ob Arnu lahko v teh dneh ponudi gostom ravno pravšnjo obljudenost – v tamkajšnjih muzejih pa nobene gneče. Niti v Uffizih, ki so jih odprli danes, na prvi dan sprostitve gibanja med italijanskimi deželami. Deželno mejo je prestopil tudi naš dopisnik Janko Petrovec.
Sogovorniki s treh kraških turističnih destinacij, ki so se nujnosti povezovanja turističnih ponudnikov začeli zavedati že pred časom in se pred štirimi leti povezali v »Trio kraških znamenitosti«: Janko Boštjančič, direktor Parka vojaške zgodovine, Borut Kokalj iz Parka Škocjanske jame in direktor Holdinga Kobilarna Lipica Matej Oset.
V Mladinsko klimatskem zdravilišču Rakitna imajo čredo štirih konj, s katerimi izvajajo pedagoške aktivnosti s konji, psihoterapijo in terapijo osebnostne rasti za otroke in mladostnike. Potek programa nam je opisala terapevtka Petra Markič:
V slovenskem hotelu, študentskem domu in kulturnem centru Korotan na Dunaju so za turiste uredili sobo lipicancev. Gre za širši projekt promocije slovenskega turizma v Avstriji, soba pa opominja tudi na skupno dediščino obeh držav.
Nastanek lipicanske pasme je tesno povezan s klasično dresuro. To je umetnost šolanja konj, ki razvija konjev naravni potencial in spodbuja harmoničen partnerski odnos med jahačem in konjem. Začetki klasične dresure konj segajo v antično Grčijo, ponoven vzpon je doživela v renesansi. Razvoj klasičnega dresurnega jahanja, kot ga v Evropi poznamo danes, pa je povezan z ustanovitvijo Španske jahalne šole na Dunaju leta 1565. »Španska« se imenuje zato, ker so v njej najprej uporabljali španske konje. Kmalu so jih zamenjali lipicanci iz Lipice, ki so se izkazali kot izjemno nadarjeni za visoko šolo klasičnega dresurnega jahanja. Obiskali smo trening v Kobilarni Lipici, kjer sta nam šolanje konj in jahačev predstavila glavni trener Ladislav Fabris in vodja vožnje vpreg Mitja Mahorčič.
Lipicance lahko zaradi toka zgodovine najdemo marsikje po Evropi. Prav tako z njimi povezane tradicije in znanja, zato je Slovenija marca letos v imenu osmih držav sekretariatu UNESCO-a v Parizu oddala večnacionalno nominacijo nesnovne dediščine »Tradicije reje lipicancev« za vpis na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Širok spekter kulturnih in družbenih praks, znanj in veščin, ustnih izročil, praznovanj in konjeniških športov, povezanih z rejo lipicancev, je Avstrijo, Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Madžarsko, Italijo, Romunijo, Slovaško in Slovenijo spodbudil k skupni nominaciji, koordinacijo vseh sodelujočih pa je prevzela Slovenija oz. naše Ministrstvo za kulturo. Pri pripravi nominacije so v imenu Slovenije sodelovali še predstavniki Kobilarne Lipica in Slovenskega etnografskega muzeja, ki opravlja naloge koordinatorja varstva nesnovne dediščine v Sloveniji.
Poimenovanji Lipica in lipicanec sta seveda povezani z lipo, drevesom, ki je – tako kot lipicanec – slovenski nacionalni simbol. Zgodovinski viri pravijo, da je bil v sredini 14. stoletja na območju sedanje kobilarne, v bližini vasi Lokev, priljubljen vinotoč, imenovan »Pri lipici«. Ta mala lipa je dala tedanji naselbini in pozneje kobilarni, kraj Lipica pa je dal ime lipicanski pasmi konj. Letos mineva 440 let od odločitve nadvojvode Karla, da za dvorno kobilarno Habsburžanov izbere prav Lipico na danes slovenskem Krasu. 19. maja leta 1580 je bila pogodba o prevzemu posesti tudi podpisana, še približno 200 let pa je trajalo, da so s križanjem različnih pasem nastali lipicanci. Ti so postali glavni akterji španske jahalne šole na Dunaju, skozi zgodovino pa so se širili tudi drugod po deželah habsburškega cesarstva. A Lipica ostaja izvorna kobilarna lipicancev, pravi mag. Janez Rus, pomočnik direktorja Kobilarne Lipica.
V Kobilarni Lipica letos pričakujejo okoli 30 žrebet. Nekaj več kot 20 jih je že na svetu. Andrejo Gradišar je v njihov vrtec popeljal vodja konjarjev Matjaž Tomšič.
Celotna avtomobilska industrija, ki je do zdaj temeljila na nenehnem povečevanju števila izdelanih vozil in novih modelov, je po krizi zaradi pandemije koronavirusa pred spremembami. Blagovne znamke bodo prevetrile dobaviteljske verige, pričakovati je zmanjševanje števila modelov, več pozornosti pa bi morali nameniti okolju prijaznejšim tehnologija, razvoju avtonomnih vozil, itn.
Veste, kaj imajo skupnega kraški ovčar, lipicanec, bovška ovca in štajerska kokoš? Vse najdete na seznamu slovenskih avtohtonih in tradicionalnih pasem domačih živali. Seveda se seznam z omenjenimi ne konča – slovenskih avtohtonih pasem je 13, tradicionalnih pa še dodatnih 14. V čem se ti dve skupini živali razlikujeta, kako se določi, katera pasma je na nekem območju avtohtona, in kaj rejcem prinaša reja avtohtonih živali, so vprašanja, ki jih je Andreja Čokl zastavila prof. dr. Petru Dovču z Oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Neveljaven email naslov