Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovensko gospodarstvo se že vrsto let pritožuje nad tem, da slovenski izobraževalni sistem dijakov in študentov ne opremi z uporabnim znanjem, ki bi omogočalo njihovo uspešno zaposlovanje. V grobem rečeno; preveč diplomantov humanističnih in družboslovnih smeri in povsem premalo poklicno in strokovno izobraženih. V želji, da bi ta trend spremenila, se je država lotila aktivnega spodbujanja vpisov na določene srednješolske programe. V letošnjem letu je tako prvič podelila 1000 štipendij za deficitarne poklice. Toda poraja se vprašanje, kako dobro premišljena je pravzaprav ta državna politika. Med njimi je denimo program naravovarstveni tehnik, ki je v zadnjih letih k vpisu prepričal številne mlade k vpisu. Tudi tu gre po mnenju ministrstva za delo, družino in enake možnosti za deficitarni poklic in tako 23 dijakov te smeri letos prejema štipendijo za deficitarni poklic. Toda zdi se, da slovenski trg dela naravovarstvenih tehnikov sploh ne potrebuje.
Foto: Ribniško jezero na Pohorju, Wikipedia
Država štipendira naravovarstvene tehnike, zanimanja zanje na trgu dela ni
Slovensko gospodarstvo se že vrsto let pritožuje nad tem, da slovenski izobraževalni sistem dijakov in študentov ne opremi z uporabnim znanjem, ki bi omogočilo njihovo uspešno zaposlovanje. V grobem rečeno: preveč diplomantov humanističnih in družboslovnih smeri in premalo poklicno in strokovno izobraženih.
V želji, da bi ta trend spremenila, se je država lotila spodbujanja vpisov na določene srednješolske programe. Za deficitarne poklice je letos tako prvič podelila 1000 štipendij. Med temi je tudi 23 dijakov prvega letnika programa naravovarstveni tehnik. Toda za razliko od številnih drugih profilov naravovarstvenih tehnikov pri nas ne primanjkuje. Res je program še mlad, prva generacija se je vpisala leta 2008. Toda med mladimi se je dobro prijel. Danes se lahko za naravovarstvenga tehnika izobražujete na šestih biotehničnih šolskih centrih po državi. Tu skupno na leto razpišejo 168 prostih mest in če gre soditi po razmerah v Ljubljani, je v resnici vpisanih še več. Ravnateljica Živilske šole Biotehničnega izobraževalnega centra Ljubljana Tatjana Šček Prebil namreč razlaga, da jih vsako leto vpišejo več od načrtovanih 28. V zadnjih letih so v prvi letnik vpisali od 29 do 33 dijakov.
Zanimanja med mladimi je torej veliko. Glede na informativno gradivo to niti ni presenetljivo. Delo naravovarstvenega tehnika namreč združuje terensko delo, spremljanje stanja v okolju in opravljanje analiz, kot tudi delo z ljudmi. Idealno za vsakogar, ki ga zanima narava in njeno ohranjanje.
S pridobljenim znanjem naj bi se naravovarstveni tehniki lahko zaposlili na zavodih za varstvo narave, v narodnem in krajinskih parkih, v laboratorijih, na kmetijskih, vodnih in drugih gospodarstvih, v komunalnih podjetjih, bioplinarnah, na čistilnih napravah in podobno. Predvsem prvi del ponudbe zaposlitvenih možnosti se sliši za številne mlade, ki jih zanima narava in njeno varovanje, zelo vabljivo. Toda resnične možnosti so precej drugačne. Kot razlaga Maruša Danev, vodja kadrovske službe na Zavodu za varstvo narave, imajo javni zavodi, kot so Zavod za varstvo narave in tudi vsi krajinski parki, zakonsko predpisano najmanj izobrazbo sedme stopnje in tako naravovarstvenih tehnikov ne morejo zaposliti. Niti jih ne potrebujejo.
V celotnem slovenskem naravovarstvu je namreč zaposlenih okoli 200 ljudi in ti imajo vsi visoko izobrazbo, številni imajo tudi doktorat. Po mnenju številnih, ki v slovenskem naravovarstvu delajo, je to delo za nekoga, ki ima samo srednješolsko izobrazbo, preveč zahtevno. Delo v krajinskem parku namreč vključuje znanje biologije, kmetijstva, zgodovine, etnologije, komuniciranja, zakonodaje in financ, saj je vsak zaposleni dejansko deklica za vse, razloži direktorica krajinskega parka Ljubljansko barje Barbara Zupan. S tem se povsem strinja tudi direktor krajinskega parka Strunjan Marko Starman, ki je potrebna znanja za delo na zavarovanem območju tako strnil: »V dveh jezikih moraš znati napisati projektno idejo, jo zagovarjati, voditi javna naročila, da lahko upravičuješ svoj obstoj pri upravljanju zavarovanega območja.«
Toda o tem prihodnjih naravovarstvenih tehnikov ni nihče obvestil. Na zavodu za varstvo narave tako dnevno dobivajo prošnje dijakov, ki želijo pri njih opraviti prakso, ampak morajo vse zavrniti, poudari Maruša Danev.
Tako prihodnji naravovarstveni tehniki lahko prakso v zavarovanih območjih opravljajo le v Triglavskem narodnem parku, kjer jih letno sprejmejo štiri do pet. Predvsem pomagajo v informacijskem središču v Trenti in pri vzdrževanju poti v parku. Z njimi so zelo zadovoljni, toda z zaposlitvijo tudi tam vsaj za zdaj še ne morejo računati. Dejstvo je, da je še največ možnosti za zaposlovanje naravovarstvenih tehnikov v komunalnih in sorodnih podjetjih in seveda imajo tudi možnost samozaposlitve.
Prav nič spodbudna ni niti evidenca Zavoda za zaposlovanje. V lanskem letu tako za to področje niso imeli razpisanega niti enega prostega mesta, konec decembra je bilo v evidenci 15 brezposelnih naravovarstvenih tehnikov, dva pa sta se lani zaposlila na drugih področjih. Da tudi mladi naravovarstveni tehnike ne vidijo prave možnosti za zaposlitev, kaže tudi trend, da večina tistih, ki program končajo, še naprej študira.
Zato je seveda nadvse na mestu vprašanje, zakaj je ministrstvo za delo, družino in enake možnosti, ki je končni seznam deficitarnih programov potrdilo, nanj uvrstilo tudi naravovarstvenega tehnika. Letos tako štipendijo za deficitarni poklic prejema 23 prihodnjih naravovarstvenih tehnikov, ki čez štiri leta najverjetneje ne bodo nič lažje zaposljivi, kot so njihovi kolegi danes. Na ministrstvu odgovora niso želeli dati. Vsekakor se zdi, da niso preverili, ali trg dela ta profil res potrebuje. Deficitaren pa nedvomno ni.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Slovensko gospodarstvo se že vrsto let pritožuje nad tem, da slovenski izobraževalni sistem dijakov in študentov ne opremi z uporabnim znanjem, ki bi omogočalo njihovo uspešno zaposlovanje. V grobem rečeno; preveč diplomantov humanističnih in družboslovnih smeri in povsem premalo poklicno in strokovno izobraženih. V želji, da bi ta trend spremenila, se je država lotila aktivnega spodbujanja vpisov na določene srednješolske programe. V letošnjem letu je tako prvič podelila 1000 štipendij za deficitarne poklice. Toda poraja se vprašanje, kako dobro premišljena je pravzaprav ta državna politika. Med njimi je denimo program naravovarstveni tehnik, ki je v zadnjih letih k vpisu prepričal številne mlade k vpisu. Tudi tu gre po mnenju ministrstva za delo, družino in enake možnosti za deficitarni poklic in tako 23 dijakov te smeri letos prejema štipendijo za deficitarni poklic. Toda zdi se, da slovenski trg dela naravovarstvenih tehnikov sploh ne potrebuje.
Foto: Ribniško jezero na Pohorju, Wikipedia
Država štipendira naravovarstvene tehnike, zanimanja zanje na trgu dela ni
Slovensko gospodarstvo se že vrsto let pritožuje nad tem, da slovenski izobraževalni sistem dijakov in študentov ne opremi z uporabnim znanjem, ki bi omogočilo njihovo uspešno zaposlovanje. V grobem rečeno: preveč diplomantov humanističnih in družboslovnih smeri in premalo poklicno in strokovno izobraženih.
V želji, da bi ta trend spremenila, se je država lotila spodbujanja vpisov na določene srednješolske programe. Za deficitarne poklice je letos tako prvič podelila 1000 štipendij. Med temi je tudi 23 dijakov prvega letnika programa naravovarstveni tehnik. Toda za razliko od številnih drugih profilov naravovarstvenih tehnikov pri nas ne primanjkuje. Res je program še mlad, prva generacija se je vpisala leta 2008. Toda med mladimi se je dobro prijel. Danes se lahko za naravovarstvenga tehnika izobražujete na šestih biotehničnih šolskih centrih po državi. Tu skupno na leto razpišejo 168 prostih mest in če gre soditi po razmerah v Ljubljani, je v resnici vpisanih še več. Ravnateljica Živilske šole Biotehničnega izobraževalnega centra Ljubljana Tatjana Šček Prebil namreč razlaga, da jih vsako leto vpišejo več od načrtovanih 28. V zadnjih letih so v prvi letnik vpisali od 29 do 33 dijakov.
Zanimanja med mladimi je torej veliko. Glede na informativno gradivo to niti ni presenetljivo. Delo naravovarstvenega tehnika namreč združuje terensko delo, spremljanje stanja v okolju in opravljanje analiz, kot tudi delo z ljudmi. Idealno za vsakogar, ki ga zanima narava in njeno ohranjanje.
S pridobljenim znanjem naj bi se naravovarstveni tehniki lahko zaposlili na zavodih za varstvo narave, v narodnem in krajinskih parkih, v laboratorijih, na kmetijskih, vodnih in drugih gospodarstvih, v komunalnih podjetjih, bioplinarnah, na čistilnih napravah in podobno. Predvsem prvi del ponudbe zaposlitvenih možnosti se sliši za številne mlade, ki jih zanima narava in njeno varovanje, zelo vabljivo. Toda resnične možnosti so precej drugačne. Kot razlaga Maruša Danev, vodja kadrovske službe na Zavodu za varstvo narave, imajo javni zavodi, kot so Zavod za varstvo narave in tudi vsi krajinski parki, zakonsko predpisano najmanj izobrazbo sedme stopnje in tako naravovarstvenih tehnikov ne morejo zaposliti. Niti jih ne potrebujejo.
V celotnem slovenskem naravovarstvu je namreč zaposlenih okoli 200 ljudi in ti imajo vsi visoko izobrazbo, številni imajo tudi doktorat. Po mnenju številnih, ki v slovenskem naravovarstvu delajo, je to delo za nekoga, ki ima samo srednješolsko izobrazbo, preveč zahtevno. Delo v krajinskem parku namreč vključuje znanje biologije, kmetijstva, zgodovine, etnologije, komuniciranja, zakonodaje in financ, saj je vsak zaposleni dejansko deklica za vse, razloži direktorica krajinskega parka Ljubljansko barje Barbara Zupan. S tem se povsem strinja tudi direktor krajinskega parka Strunjan Marko Starman, ki je potrebna znanja za delo na zavarovanem območju tako strnil: »V dveh jezikih moraš znati napisati projektno idejo, jo zagovarjati, voditi javna naročila, da lahko upravičuješ svoj obstoj pri upravljanju zavarovanega območja.«
Toda o tem prihodnjih naravovarstvenih tehnikov ni nihče obvestil. Na zavodu za varstvo narave tako dnevno dobivajo prošnje dijakov, ki želijo pri njih opraviti prakso, ampak morajo vse zavrniti, poudari Maruša Danev.
Tako prihodnji naravovarstveni tehniki lahko prakso v zavarovanih območjih opravljajo le v Triglavskem narodnem parku, kjer jih letno sprejmejo štiri do pet. Predvsem pomagajo v informacijskem središču v Trenti in pri vzdrževanju poti v parku. Z njimi so zelo zadovoljni, toda z zaposlitvijo tudi tam vsaj za zdaj še ne morejo računati. Dejstvo je, da je še največ možnosti za zaposlovanje naravovarstvenih tehnikov v komunalnih in sorodnih podjetjih in seveda imajo tudi možnost samozaposlitve.
Prav nič spodbudna ni niti evidenca Zavoda za zaposlovanje. V lanskem letu tako za to področje niso imeli razpisanega niti enega prostega mesta, konec decembra je bilo v evidenci 15 brezposelnih naravovarstvenih tehnikov, dva pa sta se lani zaposlila na drugih področjih. Da tudi mladi naravovarstveni tehnike ne vidijo prave možnosti za zaposlitev, kaže tudi trend, da večina tistih, ki program končajo, še naprej študira.
Zato je seveda nadvse na mestu vprašanje, zakaj je ministrstvo za delo, družino in enake možnosti, ki je končni seznam deficitarnih programov potrdilo, nanj uvrstilo tudi naravovarstvenega tehnika. Letos tako štipendijo za deficitarni poklic prejema 23 prihodnjih naravovarstvenih tehnikov, ki čez štiri leta najverjetneje ne bodo nič lažje zaposljivi, kot so njihovi kolegi danes. Na ministrstvu odgovora niso želeli dati. Vsekakor se zdi, da niso preverili, ali trg dela ta profil res potrebuje. Deficitaren pa nedvomno ni.
Evropski parlamentarci so nedavno podprli predlog evropske komisije, da bodo po letu 2035 v prodaji dovoljeni le še avtomobili in kombiji brez izpusta ogljikovega dioksida – samo še na električni pogon. Razlogi so različni zmanjševanje onesnaževanja zraka in prispevek k blaženju podnebnih sprememb. Na AMZS-ju so prepričani, da je zmanjševanje onesnaževanja nujno, a opozarjajo, da gre za izziv, ki ga zgolj z menjavo pogona v avtomobilih ni mogoče rešiti. Ob tem ocenjujejo, da Slovenija ni pripravljena na silovit razmah električne mobilnosti. Predsednik Andrej Brglez je mnenja, da so cilji visoko zastavljeni. Lani so bili prodani namreč le 3% električnih vozil.
Rusi so uničili dva od treh mostov, ki povezujejo Severodoneck z mestom Lisičansk v regiji Lugansk, tretji pa je star in nevaren za prehod. Evakuacija civilistov iz Severodonecka ni mogoča. Prav tako ni mogoča dostava humanitarne pomoči za civiliste v Severodonecku, ki ga v 70-ih odstotkih nadzorujejo ruske sile. Ukrajinski borci naj bi še nadzorovali tamkajšnjo kemično tovarno Azot, kamor se je pred spopadi zateklo tudi več 100 civilistov. So v času silovitih spopadov za mesta na vzhodu Ukrajine, kjer živi tudi številčna ruska skupnost, sploh možna ukrajinsko-ruska mirovna pogajanja in kakšni sta slovenski pobudi za dosego miru v Ukrajini? O tem smo se pogovarjali s poznavalcem rusko-ukrajinskega spora in radijskim novinarjem Miho Lamprehtom.
Digitalni boni za nakup nove, obnovljene ali rabljene računalniške opreme bodo veljali od 15. junija do 30. novembra 2022. Najprej jih bodo lahko vnovčili šolarji, dijaki in študentje, pred jesenjo še starejši.
Čebelarje popika tudi po več deset čebel na dan in so v glavnem že imuni na čebelje pike. Tisti, ki so alergični, morajo, ko so v stiku s čebelami, s seboj nositi komplet za prvo pomoč - adrenalinsko injekcijo. Za nesrečo v Sopotnici, v občini Škofja Loka, ki se je zgodila včeraj, še ne vemo, ali so bili vzrok smrti piki čebel ali kaj drugega. Boštjan Noč, predsednik čebelarske zveze Slovenije pravi, da so taki dogodki res redki.
Reka Sava v Sloveniji povezuje različne pokrajine, visokogorje z Panonsko nižino in mnoge zanimive kraje. Dom nudi neštetim živalim in rastlinam, med njimi tudi vedno bolj redkim. V ne tako davnih časih je bila glavna prometna pot, še pred tem pa so se njena prodišča ob Ljubljani raztezala več kot kilometer široko. Čeprav je že močno načeta z jezovi in industrijo, Sava v zadnjih desetletjih spet postaja polna življenja in potenciala, poudarja Rok Rozman, biolog in naravovarstvenik. Nedavno je posnel dokumentarni film Ena za reko: Zgodba Save. Material za film so posneli lani med veslanjem po celotnem toku Save v Sloveniji; od Gorenjske je ekipa štirih kajakašev 11 dni veslala vse do Jesenic na Dolenjskem. Med 258. preveslanimi kilometri se je zgodilo marsikaj.
Turistične bone, ki jih je prejšnja vlada uvedla v pomoč turističnemu gospodarstvu, bo mogoče uporabiti le še do konca tega meseca, tako da turistične delavce zanima, kako bodo okrevali brez njihove pomoči. So pa v Slovenski Istri zadovoljni z obiskom in rezervacijami za prihajajoče poletne mesece; pravijo, da se k njim vrača tudi vedno več tujih gostov. K obisku domačih krajev je začela spodbujati tudi Slovenska turistična organizacija, ki s tem nadaljuje kampanjo Vzemi si čas. Moja Slovenija. Da je naša Istra več kot samo poležavanje na plaži, pa je na študijski turi, ki jo je organizirala STO, ugotavljala Tina Lamovšek.
Enaka vključenost vseh članov in članic družbe, ne glede na njihov spol, narodnost, religijo, svetovni nazor, socialni ali ekonomski položaj, je ključ do napredne, demokratične in uspešne družbe. Dejstvo pa je, da so tako ženske kot pripradniki in pripadnice drugih spregledanih družbenih skupin, še vedno slabo zastopane v naši družbi, v delovnih okoljih, na vodstvenih položajih in v politiki. Z namenom, da bi ženske kot tudi vse ostale ranljive skupine bolj opolnomočeno vstopale v javni prostor, medije, politiko in na vodilne položaje v podjetjih in drugih delovnih organizacijah, je že leta 2016 začela delovati iniciativa z imenom #IamRemarkable (Izjemna/izjemen sem), ki s svojimi delavnicami in ozaveščanjem pomaga k boljši samopodobi in boljši samopromociji. Iniciativa je dosegla že več kot 360 tisoč ljudi v 170 državah, v mesecu juniju pa se lahko tudi v Sloveniji brezplačno udeležite njihovih delavnic. S pobudnico gibanja Anno Vainer se je pogovarjala Tita Mayer.
Inkluzivni pohodi v organizaciji odbora inPlaninec Planinske zveze Slovenije so v popolnem razmahu. Število pohodnikov invalidov, pa tudi prostovoljcev, ki jih spremljajo in skrbijo za njihovo varnost, je vse večje. S pohodi jim želijo približati gore, omogočiti planinstvo in aktivno preživljanje prostega časa. Več o inkluzivnih pohodih pa v prispevku Petre Medved.
V naslednjih minutah pa poletna tema o zdravju. Poletna zato, ker na svojo kožo in njene spremembe postanemo bolj pozorni na začetku poletja, začnemo se ukvarjati z vprašanjem, koliko sončenja, če sploh, je še zdravo. Beremo opozorila o nevarnosti kožnega raka, opazujemo znamenja na koži. Da bo poletje kar najbolj brezskrbno, bo nekaj nasvetov podal prof. dr. Igor Bartenjev, dr. med., specialist dermatovenerologije.
V zadnjih dneh Slovenijo pretresa razkritje okoliščin, v katerih delajo delavci v podjetjih Marinblu in Selea. V Delavski svetovalnici vsak dan prejemajo nova pričevanja tamkajšnjih delavcev, obenem pa vse več klicev, naj razmere preverijo še v določenih drugih podjetjih, pravi Goran Lukić.
Junij tradicionalno po več svetovnih mestih zaznamujejo parade z mavričnimi zastavami, s čimer množica s sprehodom po mestu opozarja na pomen enakopravnosti gejev, lezbijk, transspolnih, nebinarnih in drugih oseb, ki so še vedno pogosto potisnjene na rob družbe. Mesta za lgbt osebe zaradi infrastrukture ponujajo varnejše zavetje, a kot kažejo raziskave, se razlika med urbanimi in ruralnimi okolji vendarle zmanjšuje. Kljub razmeroma dolgi tradiciji lgbt scene v Sloveniji izkušnjo nasilja po podatkih več raziskav o življenju gejev, lezbijk in transspolnih oseb v Sloveniji doživi več kot vsaka druga oseba.
Večina ukrajinskih beguncev je šele v teh dneh začela dobivati prve odločbe o denarni pomoči. Nekateri so pribežali v Slovenijo že ob začetku vojne. Od takrat je minilo tri mesece in v tem času so živeli v veliki stiski, saj so bili odvisni od pomoči sorodnikov, humanitarnih delavcev ali dobrih ljudi. Tako je bilo tudi s Svetlano, ki je na Goriško pribežala iz mesta Nikolajev v Ukrajini. Z njo se je pogovarjala Nataša Uršič.
Zgodovina hrane je več kot le zgodba o hrani neke družbe. Je zgodba o sami družbi, o odnosih med različnimi razredi, narodi, odnosih med spoloma, odnosu do tujine, zgodba o množični kulturi in o vsakdanjem življenju. O tem sta v ponedeljek na predavanju v okviru festivala Zgodovina na Špici, ki ga pripravlja Inštitut za novejšo zgodovino, govorili zgodovinarki Ruža Fotiadis iz Berlina in Radina Vučetić iz Beograda, avtorici zbornika »Bratstvo in enotnost za kuhinjsko mizo«, v katerem avtorji predstavljajo različne vidike prehrane v nekdanji Jugoslaviji.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Prav zaradi tega bodo danes v Laškem na svojsten način praznovali državni praznik, dan Primoža Trubarja. Ta je tam živel in delal le tri leta, a je ta čas tam spoznal ljudi, ki so ga povezali z evropsko inteligenco in priskrbeli denar za izdajo prvih slovenskih knjig. Laško je edino slovensko mesto z dvema ulicama, ki se imenujeta po Primožu Trubarju. Zgodba o Mihaelu Tifernusu, ki so ga meščani rešili pred ugrabitvijo Turkov, ki so iz njega hoteli napraviti janičarja, postal pa je pomemben evropskih teolog in filozof, se sliši kot legenda. Tomaž Majcen, kustus muzeja Laško, pa nam jo predstavlja kot zgodovinsko dejstvo, o katerem je v Laškem predaval zgodovinar dr. Igor Grdina.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V Sloveniji nujno potrebujemo neodvisno ustanovo, v kateri bodo strokovnjaki s področja okolja, prehrane, zdravstva in tehnologije in ki bodo načrtovali smernice za varno prehrano.
Center Noordung v Vitanju, ki ga je pred več kot štirimi leti država prevzela od prvotnih ustanoviteljev, so vsebinsko prenovili. Zadnji posegi, ko so prvič po desetih letih od izgradnje zapolnili prav vse hodnike večkrat arhitekturno nagrajene stavbe, so stali 180 tisoč evrov.
Ana Đurić Konstrakta je srbska pevka, ki ji je pred tedni z nastopom na pesmi Evrovizije, ne le na Balkanu, uspelo sprožiti pravo euforijo. Na koncu je osvojila peto mesto, a njena pesem In corpore sano je postala viralna. Na evrovizijski oder je namesto blišča in poskakovanja vrnila umetnost, uspelo ji je, kar politikom že dolge ni – združila je Srbe, celotno območje nekdanje Jugoslavije in kar na evrovizijskem odru odprla vrsto družbenih vprašanj.
S Koncertom za človeka in gozd Zemlje želi društvo Drevo sozvočja opozoriti na pretirano sečno gozdov na Madagaskarju, kjer je ostalo le še 10 % deževnega gozda. O pomenu gozdov, razmerah na Madagaskarju, aktivnostih društva in koncertu izvemo več od Malale Tine Rakoto Serban.
Neveljaven email naslov