Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovensko gospodarstvo se že vrsto let pritožuje nad tem, da slovenski izobraževalni sistem dijakov in študentov ne opremi z uporabnim znanjem, ki bi omogočalo njihovo uspešno zaposlovanje. V grobem rečeno; preveč diplomantov humanističnih in družboslovnih smeri in povsem premalo poklicno in strokovno izobraženih. V želji, da bi ta trend spremenila, se je država lotila aktivnega spodbujanja vpisov na določene srednješolske programe. V letošnjem letu je tako prvič podelila 1000 štipendij za deficitarne poklice. Toda poraja se vprašanje, kako dobro premišljena je pravzaprav ta državna politika. Med njimi je denimo program naravovarstveni tehnik, ki je v zadnjih letih k vpisu prepričal številne mlade k vpisu. Tudi tu gre po mnenju ministrstva za delo, družino in enake možnosti za deficitarni poklic in tako 23 dijakov te smeri letos prejema štipendijo za deficitarni poklic. Toda zdi se, da slovenski trg dela naravovarstvenih tehnikov sploh ne potrebuje.
Foto: Ribniško jezero na Pohorju, Wikipedia
Država štipendira naravovarstvene tehnike, zanimanja zanje na trgu dela ni
Slovensko gospodarstvo se že vrsto let pritožuje nad tem, da slovenski izobraževalni sistem dijakov in študentov ne opremi z uporabnim znanjem, ki bi omogočilo njihovo uspešno zaposlovanje. V grobem rečeno: preveč diplomantov humanističnih in družboslovnih smeri in premalo poklicno in strokovno izobraženih.
V želji, da bi ta trend spremenila, se je država lotila spodbujanja vpisov na določene srednješolske programe. Za deficitarne poklice je letos tako prvič podelila 1000 štipendij. Med temi je tudi 23 dijakov prvega letnika programa naravovarstveni tehnik. Toda za razliko od številnih drugih profilov naravovarstvenih tehnikov pri nas ne primanjkuje. Res je program še mlad, prva generacija se je vpisala leta 2008. Toda med mladimi se je dobro prijel. Danes se lahko za naravovarstvenga tehnika izobražujete na šestih biotehničnih šolskih centrih po državi. Tu skupno na leto razpišejo 168 prostih mest in če gre soditi po razmerah v Ljubljani, je v resnici vpisanih še več. Ravnateljica Živilske šole Biotehničnega izobraževalnega centra Ljubljana Tatjana Šček Prebil namreč razlaga, da jih vsako leto vpišejo več od načrtovanih 28. V zadnjih letih so v prvi letnik vpisali od 29 do 33 dijakov.
Zanimanja med mladimi je torej veliko. Glede na informativno gradivo to niti ni presenetljivo. Delo naravovarstvenega tehnika namreč združuje terensko delo, spremljanje stanja v okolju in opravljanje analiz, kot tudi delo z ljudmi. Idealno za vsakogar, ki ga zanima narava in njeno ohranjanje.
S pridobljenim znanjem naj bi se naravovarstveni tehniki lahko zaposlili na zavodih za varstvo narave, v narodnem in krajinskih parkih, v laboratorijih, na kmetijskih, vodnih in drugih gospodarstvih, v komunalnih podjetjih, bioplinarnah, na čistilnih napravah in podobno. Predvsem prvi del ponudbe zaposlitvenih možnosti se sliši za številne mlade, ki jih zanima narava in njeno varovanje, zelo vabljivo. Toda resnične možnosti so precej drugačne. Kot razlaga Maruša Danev, vodja kadrovske službe na Zavodu za varstvo narave, imajo javni zavodi, kot so Zavod za varstvo narave in tudi vsi krajinski parki, zakonsko predpisano najmanj izobrazbo sedme stopnje in tako naravovarstvenih tehnikov ne morejo zaposliti. Niti jih ne potrebujejo.
V celotnem slovenskem naravovarstvu je namreč zaposlenih okoli 200 ljudi in ti imajo vsi visoko izobrazbo, številni imajo tudi doktorat. Po mnenju številnih, ki v slovenskem naravovarstvu delajo, je to delo za nekoga, ki ima samo srednješolsko izobrazbo, preveč zahtevno. Delo v krajinskem parku namreč vključuje znanje biologije, kmetijstva, zgodovine, etnologije, komuniciranja, zakonodaje in financ, saj je vsak zaposleni dejansko deklica za vse, razloži direktorica krajinskega parka Ljubljansko barje Barbara Zupan. S tem se povsem strinja tudi direktor krajinskega parka Strunjan Marko Starman, ki je potrebna znanja za delo na zavarovanem območju tako strnil: »V dveh jezikih moraš znati napisati projektno idejo, jo zagovarjati, voditi javna naročila, da lahko upravičuješ svoj obstoj pri upravljanju zavarovanega območja.«
Toda o tem prihodnjih naravovarstvenih tehnikov ni nihče obvestil. Na zavodu za varstvo narave tako dnevno dobivajo prošnje dijakov, ki želijo pri njih opraviti prakso, ampak morajo vse zavrniti, poudari Maruša Danev.
Tako prihodnji naravovarstveni tehniki lahko prakso v zavarovanih območjih opravljajo le v Triglavskem narodnem parku, kjer jih letno sprejmejo štiri do pet. Predvsem pomagajo v informacijskem središču v Trenti in pri vzdrževanju poti v parku. Z njimi so zelo zadovoljni, toda z zaposlitvijo tudi tam vsaj za zdaj še ne morejo računati. Dejstvo je, da je še največ možnosti za zaposlovanje naravovarstvenih tehnikov v komunalnih in sorodnih podjetjih in seveda imajo tudi možnost samozaposlitve.
Prav nič spodbudna ni niti evidenca Zavoda za zaposlovanje. V lanskem letu tako za to področje niso imeli razpisanega niti enega prostega mesta, konec decembra je bilo v evidenci 15 brezposelnih naravovarstvenih tehnikov, dva pa sta se lani zaposlila na drugih področjih. Da tudi mladi naravovarstveni tehnike ne vidijo prave možnosti za zaposlitev, kaže tudi trend, da večina tistih, ki program končajo, še naprej študira.
Zato je seveda nadvse na mestu vprašanje, zakaj je ministrstvo za delo, družino in enake možnosti, ki je končni seznam deficitarnih programov potrdilo, nanj uvrstilo tudi naravovarstvenega tehnika. Letos tako štipendijo za deficitarni poklic prejema 23 prihodnjih naravovarstvenih tehnikov, ki čez štiri leta najverjetneje ne bodo nič lažje zaposljivi, kot so njihovi kolegi danes. Na ministrstvu odgovora niso želeli dati. Vsekakor se zdi, da niso preverili, ali trg dela ta profil res potrebuje. Deficitaren pa nedvomno ni.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Slovensko gospodarstvo se že vrsto let pritožuje nad tem, da slovenski izobraževalni sistem dijakov in študentov ne opremi z uporabnim znanjem, ki bi omogočalo njihovo uspešno zaposlovanje. V grobem rečeno; preveč diplomantov humanističnih in družboslovnih smeri in povsem premalo poklicno in strokovno izobraženih. V želji, da bi ta trend spremenila, se je država lotila aktivnega spodbujanja vpisov na določene srednješolske programe. V letošnjem letu je tako prvič podelila 1000 štipendij za deficitarne poklice. Toda poraja se vprašanje, kako dobro premišljena je pravzaprav ta državna politika. Med njimi je denimo program naravovarstveni tehnik, ki je v zadnjih letih k vpisu prepričal številne mlade k vpisu. Tudi tu gre po mnenju ministrstva za delo, družino in enake možnosti za deficitarni poklic in tako 23 dijakov te smeri letos prejema štipendijo za deficitarni poklic. Toda zdi se, da slovenski trg dela naravovarstvenih tehnikov sploh ne potrebuje.
Foto: Ribniško jezero na Pohorju, Wikipedia
Država štipendira naravovarstvene tehnike, zanimanja zanje na trgu dela ni
Slovensko gospodarstvo se že vrsto let pritožuje nad tem, da slovenski izobraževalni sistem dijakov in študentov ne opremi z uporabnim znanjem, ki bi omogočilo njihovo uspešno zaposlovanje. V grobem rečeno: preveč diplomantov humanističnih in družboslovnih smeri in premalo poklicno in strokovno izobraženih.
V želji, da bi ta trend spremenila, se je država lotila spodbujanja vpisov na določene srednješolske programe. Za deficitarne poklice je letos tako prvič podelila 1000 štipendij. Med temi je tudi 23 dijakov prvega letnika programa naravovarstveni tehnik. Toda za razliko od številnih drugih profilov naravovarstvenih tehnikov pri nas ne primanjkuje. Res je program še mlad, prva generacija se je vpisala leta 2008. Toda med mladimi se je dobro prijel. Danes se lahko za naravovarstvenga tehnika izobražujete na šestih biotehničnih šolskih centrih po državi. Tu skupno na leto razpišejo 168 prostih mest in če gre soditi po razmerah v Ljubljani, je v resnici vpisanih še več. Ravnateljica Živilske šole Biotehničnega izobraževalnega centra Ljubljana Tatjana Šček Prebil namreč razlaga, da jih vsako leto vpišejo več od načrtovanih 28. V zadnjih letih so v prvi letnik vpisali od 29 do 33 dijakov.
Zanimanja med mladimi je torej veliko. Glede na informativno gradivo to niti ni presenetljivo. Delo naravovarstvenega tehnika namreč združuje terensko delo, spremljanje stanja v okolju in opravljanje analiz, kot tudi delo z ljudmi. Idealno za vsakogar, ki ga zanima narava in njeno ohranjanje.
S pridobljenim znanjem naj bi se naravovarstveni tehniki lahko zaposlili na zavodih za varstvo narave, v narodnem in krajinskih parkih, v laboratorijih, na kmetijskih, vodnih in drugih gospodarstvih, v komunalnih podjetjih, bioplinarnah, na čistilnih napravah in podobno. Predvsem prvi del ponudbe zaposlitvenih možnosti se sliši za številne mlade, ki jih zanima narava in njeno varovanje, zelo vabljivo. Toda resnične možnosti so precej drugačne. Kot razlaga Maruša Danev, vodja kadrovske službe na Zavodu za varstvo narave, imajo javni zavodi, kot so Zavod za varstvo narave in tudi vsi krajinski parki, zakonsko predpisano najmanj izobrazbo sedme stopnje in tako naravovarstvenih tehnikov ne morejo zaposliti. Niti jih ne potrebujejo.
V celotnem slovenskem naravovarstvu je namreč zaposlenih okoli 200 ljudi in ti imajo vsi visoko izobrazbo, številni imajo tudi doktorat. Po mnenju številnih, ki v slovenskem naravovarstvu delajo, je to delo za nekoga, ki ima samo srednješolsko izobrazbo, preveč zahtevno. Delo v krajinskem parku namreč vključuje znanje biologije, kmetijstva, zgodovine, etnologije, komuniciranja, zakonodaje in financ, saj je vsak zaposleni dejansko deklica za vse, razloži direktorica krajinskega parka Ljubljansko barje Barbara Zupan. S tem se povsem strinja tudi direktor krajinskega parka Strunjan Marko Starman, ki je potrebna znanja za delo na zavarovanem območju tako strnil: »V dveh jezikih moraš znati napisati projektno idejo, jo zagovarjati, voditi javna naročila, da lahko upravičuješ svoj obstoj pri upravljanju zavarovanega območja.«
Toda o tem prihodnjih naravovarstvenih tehnikov ni nihče obvestil. Na zavodu za varstvo narave tako dnevno dobivajo prošnje dijakov, ki želijo pri njih opraviti prakso, ampak morajo vse zavrniti, poudari Maruša Danev.
Tako prihodnji naravovarstveni tehniki lahko prakso v zavarovanih območjih opravljajo le v Triglavskem narodnem parku, kjer jih letno sprejmejo štiri do pet. Predvsem pomagajo v informacijskem središču v Trenti in pri vzdrževanju poti v parku. Z njimi so zelo zadovoljni, toda z zaposlitvijo tudi tam vsaj za zdaj še ne morejo računati. Dejstvo je, da je še največ možnosti za zaposlovanje naravovarstvenih tehnikov v komunalnih in sorodnih podjetjih in seveda imajo tudi možnost samozaposlitve.
Prav nič spodbudna ni niti evidenca Zavoda za zaposlovanje. V lanskem letu tako za to področje niso imeli razpisanega niti enega prostega mesta, konec decembra je bilo v evidenci 15 brezposelnih naravovarstvenih tehnikov, dva pa sta se lani zaposlila na drugih področjih. Da tudi mladi naravovarstveni tehnike ne vidijo prave možnosti za zaposlitev, kaže tudi trend, da večina tistih, ki program končajo, še naprej študira.
Zato je seveda nadvse na mestu vprašanje, zakaj je ministrstvo za delo, družino in enake možnosti, ki je končni seznam deficitarnih programov potrdilo, nanj uvrstilo tudi naravovarstvenega tehnika. Letos tako štipendijo za deficitarni poklic prejema 23 prihodnjih naravovarstvenih tehnikov, ki čez štiri leta najverjetneje ne bodo nič lažje zaposljivi, kot so njihovi kolegi danes. Na ministrstvu odgovora niso želeli dati. Vsekakor se zdi, da niso preverili, ali trg dela ta profil res potrebuje. Deficitaren pa nedvomno ni.
Cepljenje proti covidu ni obvezno, je pa priporočeno. Posledično sproža številna pravna vprašanja. Zakon o nalezljivih boleznih odškodninsko odgovornost opredeljuje le za obvezna cepljenja. Kdo pa odgovarja za resne neželene dogodke po cepljenju proti covidu? So to farmacevtske družbe? Država? Zakaj utegne biti na tem področju ključna nedavna odločba italijanskega ustavnega sodišča? Odgovarja pravnica, nekdanja ustavna sodnica, prof. dr. Dragica Wedam Lukić. Foto: Iztok Konc
Da so epidemija in ukrepi za njeno zajezitev zelo prizadeli generacije najmlajših, ki za svoj zdrav telesni in duševni razvoj potrebujejo druženje in nekatere varovalne dejavnike – na primer šolo in obšolske dejavnosti – je zdaj že jasno, vprašanje pa je, kako primanjkljaje, ki so nastali, izničiti in kako zaradi prezasedenosti strokovnih služb pomagati otrokom in mladostnikom v stiski. Na podlagi rezultatov posveta, na katerem je sodelovalo 110 strokovnjakov s področij izobraževanja, zdravstva in sociale, pa tudi predstavniki staršev, mladih in ministrstev, so pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje odločevalcem poslali poziv za hitro, med resorji usklajeno in celostno zaščito duševnega zdravja otrok in mladih. Kakšne so njihove ugotovitve in predlogi ?
Ružica Boškič je krvodajalka že 22. leto. Je ena izmed tistih, ki se ne ponaša z rekordi v številu darovanj krvi, je pa v krvodajalstvu s srcem, odkar je prvič doživela dober občutek po darovani krvi, in se odzove prav vsakič, ko jo pozovejo k darovanju kot imetnico redke krvne skupine, ki je v deležu krvodajalcev zastopana le v šestih odstotkih. Z Ružico Boškić se je pogovarjala Cirila Štuber, pa poglejmo, kako in kdaj je prišlo do prvega darovanja krvi.
Brdo bo pravočasno pripravljeno na skorajšnje predsedovanje Slovenije Evropski uniji, zatrjujejo v Javno-gospodarskem zavodu Brdo. Nov, povsem prenovljen in posodobljen 4-zvezdični hotel Elegans prve goste pričakuje že sredi meseca. Ponudbo v času predsedovanja bodo obogatili tudi z vrhunsko kulinariko, zato so s kuharskim mojstrom Tomažem Kavčičem podpisali večletno pogodbo o svetovanju in sodelovanju. Znanje in izpopolnjevanje bosta motiv tudi za številne mlade kuharje.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Razprava na Kemijskem inštitutu: Kaj prinaša novi zakon o znanstvenoraziskovalni dejavnosti in kakšno prihodnost si ustvarjamo v Sloveniji? Novi zakon o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti čakamo že leta, predvsem na tisto ključno postavko, ki bi javna sredstva za znanost dvignila na en odstotek bruto domačega proizvoda in tako nekoliko ublažila vztrajno zaostajanje Slovenije za drugimi evropskimi državami, ki so za ustvarjanje novega znanja in njegov prenos v gospodarstvo že v zadnjem desetletju namenjale neprimerno več. Zakon se je obetal že pred dobrim letom, a ga je pandemija postavila na stranski tir. Zdaj naj bi bil vendarle tako rekoč pripravljen. Razmere so se v vmesem času povsem spremenile. O tem, kaj zakon prinaša in o mestu, ki ga ima danes znanost v Sloveniji, je potekala danes razprava na Kemijskem inštitutu, ki prav te dni praznuje tudi 75 let svojega delovanja. Foto: Kemijski inštitut
Psihoterapevti pred zaključkom šolskega leta opozarjajo, da otroci in mladostniki v zadnjem letu doživljajo duševne stiske, ki lahko pustijo trajne posledice, v obdobju pred poletnimi počitnicami pa so izpostavljeni še dodanim pritiskom zaradi učnih obveznosti.
S prvim julijem torej v veljavo stopa evropska direktiva, sprejeta pred štirimi leti, ki naj bi zaščitila spletne trgovce v Evropski uniji, saj so bili ti v neenakovrednem položaju z azijsko konkurenco. Kako se bo zaradi sprememb spremenilo vedenje potrošnikov ne moremo napovedati, za zdaj pa večjih sprememb v Sloveniji ni pričakovati. Večina kupcev že zdaj nakupuje pri domačih spletnih trgovcih. Več o e-nakupih v prispevku Urške Henigman.
V prvem tednu meseca junija vsako leto obeležujemo teden slepih. V tem času se opozarja na prepreke s katerimi se slepi in slabovidni srečujejo v življenju. Nepredstavljiv izziv in stisko je marsikdo doživel v času epidemije. Že pred časom je bi s strani nekaterih posameznikov poslan predlog vladi RS v zvezi s podporo slepim in slabovidnim v času epidemije. Ukrepi, ki so se in se izvajajo za zajezitev koronavirusne bolezni so namreč dodobra ohromili vsakdan večine slepih in slabovidnih. Imajo negativen vpliv na njihovo telesno in duševno stanje. Njihov socialno-ekonomski položaj, izobraževanje in samo dostopnost do blaga kot tudi do storitev. Za poslan predlog sta se odločila magistrica Nina Zavašnik ter dr. Evgen Bavčar, ki je prav tako slep. Predlogi so bili na državne organe poslani že na začetku leta. Odziva skoraj ni bilo. Zakaj tako slaba odzivnost in kakšno je trenutno stanje ne tem področju je Marko Rozman preveril v pogovoru s Cvetom Uršičem, državnim sekretarjem na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Matejem Žnuderlom, predsednikom Zveze društev slepih in slabovidhnih Slovenije.
Oddaja Studio ob sedemnajstih praznuje 45 let. To lepo obletnico praznujemo danes s praznuično oddajo.
Na sotočju Save in Savinje v Zidanem Mostu v Občini Laško so včeraj popoldne v naravo vrnili mlado vidro. Hudo poškodovano žival so na začetku leta našli na Koroškem in jo odpeljali v Azil za divje živali na Muti. Tam jo je ekipa živinozdravnika Zlatka Goloba pozdravila in usposobila za samostojno življenje v naravi.
Študenti 3. letnika Socialne pedagogike Pedagoške fakultete v Ljubljani v okviru svojega študija pripravljajo tudi dva projekta, ki odgovarjata na potrebe študentov v času epidemije, o katerih se je veliko govorilo v preteklih mesecih. Prvi projekt je PefLAC (ali PEF PLAC), v sklopu katerega so štirje študenti izdelali klopi iz palet, ki bodo postavljene na zelenico ob fakulteti z namenom ustvarjanja novega zunanjega prostora ob fakulteti, spodbujanja druženja, mreženja, spoznavanja in preživljanja časa študentov v naravi. Drugi projekt pa je Študentska špajza, novonastali prostor v študentskem domu na Kardeljevi ploščadi, ki sledi ideji ponovne uporabe in spodbuja ter krepi povezovanje študentske ter domske skupnosti. V prostoru namreč študenti lahko vzamejo, kar potrebujejo, in prinesejo tisto, česar ne potrebujejo več, s projektom pa se odgovarja na finančne stiske študentov kot posledica korona-krize in stremi k skrbi za okolje, sta povedali študentki Maša Fatur in Eva Klobčar.
Danes obeležujemo 60 let od nastanka organizacije Amnesty International, ki vključuje 149 držav, od leta 1988 tudi Slovenijo in velja za najpomembnejšo mednarodno organizacijo s področja zagovorništva človekovih pravic. Pogovarjali smo se z direktorico Amnesty International Slovenije, Natašo Posel.
V tem tednu obeležujemo Teden multiple skleroze, za katero najpogosteje zbolijo osebe do 40. leta starosti, večinoma ženske. V Sloveniji je okoli 3500 obolelih. Pravnici Sari Ahlin Doljak je multipla skleroza vzela glas, a zaradi tega še bolj glasno opozarja na sistemske anomalije. Opozarja na obup bolnikov v teh časih: “V zadnjem letu opažam beg naših članov v upokojitev. Velikokrat je beg preuranjen in ni najboljša rešitev, saj so posledice finančne narave, kar lahko vodi tudi v razpad družine.” Multipla skleroza je najpogostejša nevroimunska bolezen, ki lahko vodi v lažjo ali težjo invalidnost. Strokovnjaki opozarjajo, da so oboleli deležni premalo fizioterapevtskih obravnav, onemogočena jim je tudi dostopnost do kliničnih psihologov. Kakšne anomalije je še razkrila epidemija? Vodja Centra za multiplo sklerozo na Nevrološki kliniki v Ljubljani Gregor Brecl Jakob: “Kar se kaže in bo imelo tudi dolgoročne posledice je to, da je bilo v letu epidemije odobrenih skoraj polovico manj novih zdravil ali zdravil za zamenjavo predhodnih zdravil kot leto poprej. To pomeni, da je bil delež bolnikov zdravljen nekoliko kasneje ali, da so bili bolniki zdravljeni manj optimalno, kot bi bili v normalnih razmerah.” V Združenju multiple skleroze Slovenije problematizirajo dejstvo, da so v času globalne epidemije vladali ukrepi, ki so onemogočali druženje in izvajanje fizičnih aktivnosti.
S slavnostno akademijo se pričenja obeleževanje stote obletnice Pravne fakultete Univerze v Ljubljani– ta jubilej so sicer zabeležili že preteklo leto, a covid je tudi ta dogodek v koledarju zamaknil. Pravna fakulteta je bila ustanovna članica Ljubljanske Univerze, ustanovljena 23.8. 1919. Ustanovitev in organizacija te fakultete, številnih drugih pa tudi Univerze v celoti, je bila dosežen cilj prizadevanj v dolgih desetletjih, ko se je gradila tudi slovenska narodna zavest. Ni nastala po diktatu oblasti, ekonomskih ali drugih interesov, - ampak zaradi prizadevanj osveščenih intelektualcev, ki so vedeli, kaj pomeni Univerza, pa tudi pravna fakulteta, za ta prostor. Študenti iz slovenskih dežel so pravo dolga stoletja študirali na Dunaju ali v Gradcu in dosegali tudi najvišje akademske nazive. Sredi 19.stoletja v času pomladi narodov, so zahteve po slovenski univerzi postale stalnica v tem prostoru. "Dajte nam slovensko univerzo" je bilo geslo množičnih protestov, zborovanj in sicer 1.12. 1901 – predsedoval jim je nihče drug kot ljubljanski župan Ivan Hribar. Prvi dekan PF je bil prof. dr. Leonid Pitamic, ki je imel tudi otvoritveno predavanje v 1.semestru z naslovom Pravo in revolucija, šlo je za takrat zelo aktualno temo. Zgodilo seje 15. aprila 1920. Predavanje je sklenil z besedami: Pravičnosti ne bomo ustvarjali, ne bomo delili, če ni pravičnosti v nas.
Danes in jutri se na Kongresnem trgu in v Parku Zvezda v Ljubljani odvija 15. mednarodni festival Igraj se z mano. Aktivnosti organizirata Center Janeza Levca Ljubljana ter Društvo za kulturo inkluzije. Vsake prireditve pa se udeleži veliko število vrtcev, šol, zavodov in različnih organizacij ter posameznikov. Festival se je začel danes s kar petindvajsetimi delavnicami, v popoldanskem času pa bo potekal tudi četrtkov glasbeni koncert. Gašper Stražišar je udeležence festivala vprašal, katerih delavnic so se udeležili in preveril kakšno je vzdušje. Pred mikrofonom se mu je pridružil tudi vodja festivala Boštjan Kotnik.
Dr. Branislava Sušnik se je rodila leta 1920. Leta 1937 je diplomirala iz prazgodovine in zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, hkrati pa je na Dunaju študirala etnozgodovino in uralo-baltiško jezikoslovje. Po doktoratu iz etnozgodovine na Dunaju je na vatikanskem biblijskem inštitutu v Rimu študirala kulture in jezike Male Azije in diplomirala iz proučevanja klinopisnih plošč iz Kapadokije. Po vojni je emigrirala v Argentino in se na koncu ustalila v glavnem mestu Paragvaja, kjer je 44 let vodila tamkašnji zgodovinski in etnološki muzej, 20 let pa je bila tudi vodja katedre za ameriško arheologijo in etnologijo. O njenem življenju in delu smo se pogovarjali z dr. Tanjo Roženbergar, kustosinjo iz Slovenskega etnografskega muzeja. Stoto obletnico rojstva dr. Branislave Sušnik so v Slovenskem etnografskem muzeju počastili z razstavo in mednarodno znanstveno konferenco v sodelovanju s paragvajskimi znanstveniki.
Poglobljena raziskava o položaju mladih v Sloveniji z naslovom »Mladina 2020«, ki so jo opravili na mariborski filozofski fakulteti v sodelovanju z ljubljansko fakulteto za družbene vede, je pokazala, da mladi danes v primerjavi s podatki izpred desetletja premorejo visok potencial za medgeneracijsko sodelovanje, se prej odselijo od staršev in pogosteje podpisujejo različne peticije. Po drugi strani pa jih bolj skrbi stanovanjska problematika, na trgu dela se soočajo z negotovimi oblikami zaposlitve, poslabšalo pa se je tudi njihovo duševno zdravje. Snovalci raziskave so pripravili tudi priporočila odločevalcem, a je njihova uresničitev odvisna predvsem od politične volje.
Kampanja Daj se na seznam nagovarja vse, ki so stari od 18 do 45 let, naj se vpišejo v register Slovenija Donor. Do konca leta bi namreč radi zbrali vsaj tisoč novih vpisov darovalcev krvotvornih matičnih celic, s katerimi rešujejo življenja bolnikom s krvnim rakom in nekaterimi drugimi boleznimi. Presaditev krvnih matičnih celic je v mnogih primerih edina možnost za preživetje bolnikov z levkemijo, limfomom, plazmocitomom, mielodisplastičnim sindromom in številnimi drugimi boleznimi.
24. maja pred 80 leti se je v mestu Duluth v Minnesoti rodil Robert Allen Zimmerman, ki ga ves svet pozna pod umetniškim imenom: Bob Dylan. Legendarni glasbenik pač že dolgo velja za najpomembnejšega glasnika kontra-kulturne, hipijevske generacije in prvega pesnika rockovske glasbe. Da ta oznaka ni iz trte izvita, potrjuje tudi Nobelova nagrada za književnost, ki jo je prejel pred petimi leti. Dylan je sicer že v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, kot nekaj-in-dvajsetleten fant torej, začel pisati literarno nenavadno izbrušena besedila, prežeta z referencami na francoski simbolizem, angleški imagizem in ameriške beatnike. Poleg tega je na inovativen način spojil tradiciji belskega folka iz apalaškega gorovja in črnskega bluza iz delte Misisipija. Vse skupaj pa je nato še podložil z električno, nevarno zvenečo, rockovsko kitaro in tako ustvaril novo glasbo, ki je navsezadnje spremenila svet. In ga slej ko prej spreminja še danes. Kako je to mogoče, smo preverjali v pogovoru z Andražem Gombačem, urednikom kulturne redakcije na Primorskih novicah, ki je kot prvi Slovenec na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete diplomiral iz analize Dylanovih besedil. Prispevek je pripravil Goran Dekleva.
Neveljaven email naslov