Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate je slednjega pred naš mikrofon povabil Goran Dekleva.
foto: Miloš Ojdanić/MMC RTVSLO
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega Festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate smo slednjega gostili pred našim mikrofonom.
Na številnih evropskih mejah so v zadnjega pol leta zrasle žičnate ograje, na druge se vračajo vsaj cariniki in policisti. Vpliv desnih populističnih strank se vsepovsod veča, videti je tudi, da smo vse manj občutljivi na s sovražnim govorom prežeto retoriko v javnem prostoru. Je torej naš kolektivni odziv na begunsko krizo pokazal, da so besede o Evropi kot prostoru človekovih pravic in razsvetljenstva, o Evropi kot tisti civilizaciji, ki je pravzaprav luč sveta, prazne, zavajajoče in lažnive? – Slavoj Žižek ne misli tako pa tudi sicer je globoko skeptičen glede standardnih rešitev, ki jih za premostitev kulturno-civilizacijskega prepada med Evropejci in begunci praviloma predlaga levica.
Seveda vse to še ne pomeni, da je Žižek zdaj presedlal na desno. Toda – kakšen je sploh bil razmislek, ki ga je pripeljal do spoznanja, da sta med begunsko krizo idealistični humanitarizem in politika brezpogojno odprtih vrat vendarle zgrešeni drži? – Filozof odgovarja takole:
Meni je izjemno sumljiv ta politično korekten prezir do anti-imigrantskih nacionalistov. Kaj ljudje ne vidijo, da je to zrcalna slika te multikulturne odprtosti, ki je ta prava ideologija današnjega kapitalizma.
Kaj to pomeni, da naj Evropa kratko malo odreče pomoč ljudem, ki bežijo pred vojno in fundamentalističnim terorjem, in jih prepusti njihovi usodi, ali pa vendarle obstaja kak način, kako učinkovito pomagati? – V tem kontekstu se Žižek zavzema za takšno delovanje, ki bo pripomoglo k temu, da bo val beguncev naposled usahnil. To pa seveda pomeni, da je treba končati oborožene konflikte na Bližnjem in Srednjem vzhodu, posebej seveda tistega v Siriji.
Toda Žižek obenem že tudi opozarja, da ne verjame, da v mednarodni skupnosti obstaja resnična politična volja za kaj takega. Posebej zato ne, ker po njegovem mnenju vojni kaos mednarodnemu velekapitalu vselej in povsod ponuja izvrstne možnosti za dodaten zaslužek in dodaja:
Jaz sem pesimist. Resnično mislim, da se približuje neko obdobje geopolitične nestabilnosti, kjer – tudi v Evropi – lokalne vojne niso izključene. V tem kontekstu pa, mislim, begunci sploh niso ključen problem, ampak so raje simptom. Kapitalizem danes proizvaja begunce. In to povsod, ne samo tukaj.
Drug, čeprav zahodnim očem bistveno bolj skrit simptom globalne nestabilnosti, ki jo v skladu s svojo notranjo logiko proizvaja kapitalizem, je po Žižkovem mnenju mogoče razbrati v današnjih družbenih razmerah na Kitajskem, kjer se vse bolj zaostrujejo socialni odnosi med novim srednjim razredom in množico obubožanih in brezpravnih, zaradi česar vsako leto izbruhne več kot 2000 demonstracij in uporov, ki so tako siloviti, da je policija nemočna in jih mora navsezadnje zadušiti vojska.
Pa, seveda, ni v težavah samo dežela na oni strani velikega zidu in Žižek revolucionarna brbotanja – čeprav ne nujno taka z levim ideološkim predznakom – vidi tudi v Združenih državah. V tem smislu se mu posebej simptomatično zdi dogajanje v Oregonu, kjer je oborožena milica zasedla poslopje uprave naravnega parka.
Spet drugačna oblika desnega – in to avtoritarnega, ne laissezfairovskega – diskurza pa obvladuje svetovno ekonomijo, zlasti tisto v državah, ki se lahko pohvalijo s kar najbolj skokovito gospodarsko rastjo. Tako, na primer, v Indiji pod Modijevo vlado, pa v Koreji in Singapurju. V vseh teh deželah namreč država z vsemi svojimi represivnimi in ideološkimi aparati deluje v kar najtesnejši povezavi z nacionalnim gospodarstvom.
In kakšna bi utegnila biti prihodnost Slovenije v takem svetu? – Žižek odgovarja takole:
Kaj pri nas ne vidijo, ti liberalci, ko govorijo o prostem trgu, da danes nimamo več opravka s tistim starim liberalnim kapitalizmom. Država ima danes ekstremno močno vlogo. Poglejte, na primer, Norveško. Tam se jim je posvetilo, da so se pojavile neke strukturne težave z državo blaginje. In so naredili to, kar Skandinavci znajo. Predstavniki sindikatov, kapitala, bank, države so se dogovorili in napravili nek nov družbeni pakt: to žrtvujemo, tega ne, ampak to je bilo socialno organizirano. In zdaj vzorno deluje. Tega pa mi očitno nismo zmožni.
Nič čudnega torej, če je Žižek vseskozi zatrjeval, da ga svetovni in domači položaj vse bolj navdaja s pesimizmom.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate je slednjega pred naš mikrofon povabil Goran Dekleva.
foto: Miloš Ojdanić/MMC RTVSLO
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega Festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate smo slednjega gostili pred našim mikrofonom.
Na številnih evropskih mejah so v zadnjega pol leta zrasle žičnate ograje, na druge se vračajo vsaj cariniki in policisti. Vpliv desnih populističnih strank se vsepovsod veča, videti je tudi, da smo vse manj občutljivi na s sovražnim govorom prežeto retoriko v javnem prostoru. Je torej naš kolektivni odziv na begunsko krizo pokazal, da so besede o Evropi kot prostoru človekovih pravic in razsvetljenstva, o Evropi kot tisti civilizaciji, ki je pravzaprav luč sveta, prazne, zavajajoče in lažnive? – Slavoj Žižek ne misli tako pa tudi sicer je globoko skeptičen glede standardnih rešitev, ki jih za premostitev kulturno-civilizacijskega prepada med Evropejci in begunci praviloma predlaga levica.
Seveda vse to še ne pomeni, da je Žižek zdaj presedlal na desno. Toda – kakšen je sploh bil razmislek, ki ga je pripeljal do spoznanja, da sta med begunsko krizo idealistični humanitarizem in politika brezpogojno odprtih vrat vendarle zgrešeni drži? – Filozof odgovarja takole:
Meni je izjemno sumljiv ta politično korekten prezir do anti-imigrantskih nacionalistov. Kaj ljudje ne vidijo, da je to zrcalna slika te multikulturne odprtosti, ki je ta prava ideologija današnjega kapitalizma.
Kaj to pomeni, da naj Evropa kratko malo odreče pomoč ljudem, ki bežijo pred vojno in fundamentalističnim terorjem, in jih prepusti njihovi usodi, ali pa vendarle obstaja kak način, kako učinkovito pomagati? – V tem kontekstu se Žižek zavzema za takšno delovanje, ki bo pripomoglo k temu, da bo val beguncev naposled usahnil. To pa seveda pomeni, da je treba končati oborožene konflikte na Bližnjem in Srednjem vzhodu, posebej seveda tistega v Siriji.
Toda Žižek obenem že tudi opozarja, da ne verjame, da v mednarodni skupnosti obstaja resnična politična volja za kaj takega. Posebej zato ne, ker po njegovem mnenju vojni kaos mednarodnemu velekapitalu vselej in povsod ponuja izvrstne možnosti za dodaten zaslužek in dodaja:
Jaz sem pesimist. Resnično mislim, da se približuje neko obdobje geopolitične nestabilnosti, kjer – tudi v Evropi – lokalne vojne niso izključene. V tem kontekstu pa, mislim, begunci sploh niso ključen problem, ampak so raje simptom. Kapitalizem danes proizvaja begunce. In to povsod, ne samo tukaj.
Drug, čeprav zahodnim očem bistveno bolj skrit simptom globalne nestabilnosti, ki jo v skladu s svojo notranjo logiko proizvaja kapitalizem, je po Žižkovem mnenju mogoče razbrati v današnjih družbenih razmerah na Kitajskem, kjer se vse bolj zaostrujejo socialni odnosi med novim srednjim razredom in množico obubožanih in brezpravnih, zaradi česar vsako leto izbruhne več kot 2000 demonstracij in uporov, ki so tako siloviti, da je policija nemočna in jih mora navsezadnje zadušiti vojska.
Pa, seveda, ni v težavah samo dežela na oni strani velikega zidu in Žižek revolucionarna brbotanja – čeprav ne nujno taka z levim ideološkim predznakom – vidi tudi v Združenih državah. V tem smislu se mu posebej simptomatično zdi dogajanje v Oregonu, kjer je oborožena milica zasedla poslopje uprave naravnega parka.
Spet drugačna oblika desnega – in to avtoritarnega, ne laissezfairovskega – diskurza pa obvladuje svetovno ekonomijo, zlasti tisto v državah, ki se lahko pohvalijo s kar najbolj skokovito gospodarsko rastjo. Tako, na primer, v Indiji pod Modijevo vlado, pa v Koreji in Singapurju. V vseh teh deželah namreč država z vsemi svojimi represivnimi in ideološkimi aparati deluje v kar najtesnejši povezavi z nacionalnim gospodarstvom.
In kakšna bi utegnila biti prihodnost Slovenije v takem svetu? – Žižek odgovarja takole:
Kaj pri nas ne vidijo, ti liberalci, ko govorijo o prostem trgu, da danes nimamo več opravka s tistim starim liberalnim kapitalizmom. Država ima danes ekstremno močno vlogo. Poglejte, na primer, Norveško. Tam se jim je posvetilo, da so se pojavile neke strukturne težave z državo blaginje. In so naredili to, kar Skandinavci znajo. Predstavniki sindikatov, kapitala, bank, države so se dogovorili in napravili nek nov družbeni pakt: to žrtvujemo, tega ne, ampak to je bilo socialno organizirano. In zdaj vzorno deluje. Tega pa mi očitno nismo zmožni.
Nič čudnega torej, če je Žižek vseskozi zatrjeval, da ga svetovni in domači položaj vse bolj navdaja s pesimizmom.
Zaradi zaostrovanja epidemiološke situacije v državi, se več kot polovica upravičencev turističnih bonov najverjetneje upravičeno sprašuje, ali bodo bone lahko vnovčili do konca leta. Na gospodarskem ministrstvu namreč za zdaj o podaljšanju roka za njihovo uporabo ne razmišljajo. S tem vprašanjem se bodo ukvarjali po jesenskih počitnicah, ko bo epidemiološka slika bolj jasna. Sicer pa se v zvezi s turističnimi boni pojavljajo tudi zlorabe; od kraj do fiktivnih vnovčevanj.
V času koronakrize je pred letošnjo zimsko sezono odprtih mnogo vprašanj.
Nobelova nagrajenca za ekonomijo sta Američana Paul R. Milgrom in Robert Wilson za prispevek na področju TEORIJE DRAŽB in izuma novih formatov dražb.
Prejšnjo sredo je vlada sprejela nov ukrep v boju proti širjenju virusa SARS-COV-2. Ob vhodu v večstanovanjske hiše in dvigala so morali upravniki zgradb namestiti razpršilnike z razkužili. Več o tem v pogovoru z Borutom Okretičem, direktorjem Zbornice za poslovanje z nepremičninami.
Modra 3D boginja je navdušila spletno občinstvo revije Cake Masters, ki je med 450 tortami z vsega sveta za najlepšo izglasovalo torto Eve Klinc. Čeprav hladnejše zunanje temperature velikokrat poskrbijo za višjo temperaturo v domači pečici, se verjetno ravno izdelave Neytiri ne boste lotili, zanjo je Eva porabila kar 70 ur. Za ljubitelje čokolade tudi okus takšnih kreacij ni kompromis.
Smo v Svetovnem tednu vesolja. Da bo čas med 4. in 10. oktobrom po svetu namenjen ozaveščanju in izobraževanju o vesolju, oziroma o prispevku razvoja znanosti in tehnologije, je Generalna skupščina Združenih narodov določila decembra leta 1999. 4. oktobra leta 1957 je bil v vesolje izstreljen prvi umetni satelit Sputnik I. in prav pomenu satelitov je posvečen tudi letošnji svetovni teden vesolja. Maruška Strah je izvršna direktorica nevladne organizacije »World space week«, s sedežem na Dunaju, katere osrednji cilj in poslanstvo je približevanje znanosti o vesolju ljudem. V tem, zanje seveda prav posebnem tednu, jo je ob obisku rodne domovine pred mikrofon povabila Mojca Delač.
Plebiscit je odločil tudi o tem, da so koroški Slovenci leta 1938 postali državljani nemškega nacističnega rajha, ki je načrtoval tudi dokončno rešitev slovanskega vprašanja, kar je sicer manj znano kot zgodba o dokončni rešitvi judovskega vprašanja. Projekt, znan kot Generalplan Ost, je predvideval izgon več kot 30 milijonov Slovanov daleč na Vzhod, a ga zaradi potreb po aktivnem prebivalstvu zaradi druge svetovne vojne niso uresničili. Ena zadnjih preselitev – sicer v Nemčijo – pa je doletela več sto Slovencev, obdobje nacizma pa je tudi sicer zaznamovalo življenje koroških prebivalcev slovenskega rodu. Prispevek Polone Balantič.
Letošnjo Nobelovo nagrado za mir prejme Svetovni program za hrano in sicer zlasti za prizadevanja za boj proti lakoti. Podatki kažejo, da se lakota v svetu še povečuje, čeprav pzoizvodnja hrane po drugi strani presega povpraševanje in v razvitem svetu veliko hrane zavržemo. Najhuje je na območjih konfliktov, dodatno je k poslabšanju razmer prispevala pandemija bolezni kovid-19. Zato ima izbor letošnjega nagrajenca zelo pomembno sporočilo, je Špeli Novak povedala doktorica Maja Bučar s Fakultete za družbene vede.
Kako pojasnjevati zgodovinske dogodke manj izključujoče? Odgovor na to vprašanje ponuja zbornik z naslovom 'Spominske kulture na obmejnem območju'. Nastal je ob 100. obletnici koroškega plebiscita, izdala pa ga je celovška Mohorjeva. Dvojezično nemško slovensko delo je namenjeno predvsem učiteljem in profesorjem zgodovine na obeh straneh meje, vendar pa ne le njim. Več o zgodovini, njeni interpretaciji ter čezmejni spominski kulturi pripoveduje dr. Daniel Wutti, eden od avtorjev zbornika.
Švedska akademija je razglasila letošnjo prejemnico Nobelove nagrade za književnost in s tem končala ugibanja, kdo bo nasledil lanskoletnega kontroverznega prejemnika nagrade Petra Handkeja. Prispevek Maje Žvokelj.
Marija in Andrej Štremfelj sta 7. oktobra 1990 kot prvi zakonski par stala na Mont Everestu. V Kranj ju je ob obletnici poklicala Lucija Fatur.
Tema letošnjega Tedna otroka je Odgovor je pogovor. Gre za slogan Tom telefona, še enega programa Zaveze prijateljev mladine Slovenije, ki letos praznuje 30 let delovanja. Prostovoljci na tem splošnem telefonu za otroke in mladostnike opravijo na leto okoli 5000 svetovalnih pogovorov, vseh kontaktov pa je več kot 30 tisoč. Pa so se telefon za otroke in mladostnike v stiski in teme, o katerih sprašujejo otroci, v teh 30 letih kaj spremenili?
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Tik pred poldnevom so v Stockholmu razglasili prejemnike letošnje Nobelove nagrado za kemijo, ki jo letos prejmeta Francozinja Emmanuelle Charpentier in Američanka Jennifer Doudna za razvoj metode genskega editiranja crispr-cas9. Strokovna javnost je razglasitev pospremila z odobravanjem, češ, da je bila najprestižnejša nagrada v znanosti za to odmevno odkritje le še vprašanje časa. Čeprav je metoda, pod katero se podpisujeta obe znanstvenici, stara šele nekaj let, kaže pomemben potencial za zdravljenje dednih bolezni.
7. oktober je svetovni dan dostojnega dela. Z izrazom dostojno delo se definira priložnost za delo s poštenim plačilom, varnost delovnega mesta in socialno varnost, boljše možnosti za osebni razvoj in socialno vključenost, svobodo posameznikov pri izražanju njihovih skrbi in težav pri delu, svobodo združevanja in sodelovanje pri odločitvah, ki vplivajo na njihova življenja, ter enake možnosti in enako obravnavanje za vse moške in ženske. Z dostojnim delom sta v veliki meri povezani tudi kakovost dela oziroma kakovost zaposlitve.. Po besedah Gorana Lukiča iz Delavske svetovalnice pa smo v zadnjih mesecih, predvsem v času pandemije, priča konkretnim novim izzivom. Hana Radilovič iz Gibanja za dostojno delo in socialno družbo pa je povzela trenutno stanje na področju prekarstva.
Razmere za delo novinarjev se opazno slabšajo, pri čemer ne mislimo samo na njihov gmotni položaj, ki se naglo spreminja zaradi novih tehnologij in posledično upadanja naklad tiskanih medijev, gledanosti in poslušanosti radijskih in televizijskih postaj. Priča smo vse bolj grobim napadom in pritiskom na novinarstvo, hkrati s tem pa si državni organi in drugi centri odločanja prizadevajo onemogočiti dostop javnosti do pomembnih informacij. Slednje se zdaj očitno dogaja tudi v pravosodnem sistemu. Okrožno sodišče v Ljubljani je pred kratkim novinarki POP TV zavrnilo celo vpogled v pravnomočno sodbo, češ da njena zahteva ni bila vložena na ustrezni pravni podlagi. Sklicevala se je namreč na Zakon o dostopu do informacij javnega značaja, uporabiti pa bi morala, tako sodišče, procesno zakonodajo oz. t.i. specialne zakone. Pri tem se je sodišče sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča. To pomeni, da bi morali novinarji za dostop do spisov ali informacij v pravosodju izkazati pravni interes. Več v pogovoru z nekdanjo novinarko in informacijsko pooblaščenko, zdaj odvetnico Natašo Pirc Musar ter generalno sekretarko Društva novinarjev Slovenije Špelo Stare.
Tokratni izbor Nobelovih nagrajencev za fiziko je morda presenetljiv v toliko, da ponovno - tako kot lani - slavi področje astrofizike. Če so lani nagradili prispevek k razumevanju zgradbe vesolja in odkritje planetov, ki krožijo okoli oddaljenih zvezd, so letos nagradili spoznanja, povezana z najbolj eksotičnimi pojavi v znanem vesolju, črnimi luknjami. Polovico nagrade bo prejel Anglež Robert Penrose, ki je dokazal, da v notranjosti črnih lukenj vlada singularnost, drugo polovico pa Nemec Reinhart Genzel in Američanka Andrea Ghez, ki sta v 90ih letih v središču naše galaksije odkrila supermasivno črno luknjo. Foto: Pixabay/Geralt
Ob današnjem svetovnem dnevu cerebralne paralize, ki poteka pod geslom »Pusti svoj pečat«, je Petra Medved pred mikrofon povabila direktorja Zveze Sonček – Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije Iztoka Suhadolnika. »V slovenskem prostoru še vedno obstajajo predsodki in ovire, ki ljudem, samo zato, ker so na vozičku, onemogočajo doseganje njihovih potencialov in s tem puščanja pečatov v družbi tako na športnem, kulturnem in drugih področjih življenja,« so zapisali v Poslanici.
Medtem ko se svet bori s pandemijo novega koronavirusa, je Nobelov odbor v Stockholmu letošnje najvišje priznanje v znanosti – Nobelovo nagrado za področje medicine – podelil trem znanstvenikom, ki so razkrili lastnosti drugega nevarnega virusa – virusa hepatitisa C. Virus hepatitisa C povzroči hudo vnetje jeter, ki se lahko zaplete s cirozo in rakom na jetrih. Strokovnjaki ocenjujejo, da je z virusom okuženih več kot 70 milijonov ljudi po svetu, vsako leto pa jih zaradi hepatitisa C umre več kot 400.000. Letošnji Nobelovi nagrajenci, Američana Harvey Alter in Charles Rice ter Anglež Michael Houghton, so prispevali ključna odkritja, ki so omogočila, da znamo hepatitis C danes hitro odkriti in pozdraviti. O njihovih prelomnih odkritjih se je Iztok Konc pogovarjal z dr. Mojco Matičič z Infekcijske klinike v Ljubljani. Dr. Matičič pravi, da je … Zdravljenje hepatitisa C eno najuspešnejših, če že ne kar najbolj uspešno protivirusno zdravljenje v zgodovini medicine.« Foto: Adam Baker/ Flickr, cc
Karavanke so naš največji infrastrukturni projekt v gradnji, po dolgem obdobju, ko se pravzaprav ni gradilo nič velikega. Pred nami sta še Tretja razvojna os in pa Drugi tir, ki je že lep čas v fazi izbire izvajalca in »obveznih« pritožb, ki so že stalnica v javnih naročilih.
Neveljaven email naslov