Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate je slednjega pred naš mikrofon povabil Goran Dekleva.
foto: Miloš Ojdanić/MMC RTVSLO
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega Festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate smo slednjega gostili pred našim mikrofonom.
Na številnih evropskih mejah so v zadnjega pol leta zrasle žičnate ograje, na druge se vračajo vsaj cariniki in policisti. Vpliv desnih populističnih strank se vsepovsod veča, videti je tudi, da smo vse manj občutljivi na s sovražnim govorom prežeto retoriko v javnem prostoru. Je torej naš kolektivni odziv na begunsko krizo pokazal, da so besede o Evropi kot prostoru človekovih pravic in razsvetljenstva, o Evropi kot tisti civilizaciji, ki je pravzaprav luč sveta, prazne, zavajajoče in lažnive? – Slavoj Žižek ne misli tako pa tudi sicer je globoko skeptičen glede standardnih rešitev, ki jih za premostitev kulturno-civilizacijskega prepada med Evropejci in begunci praviloma predlaga levica.
Seveda vse to še ne pomeni, da je Žižek zdaj presedlal na desno. Toda – kakšen je sploh bil razmislek, ki ga je pripeljal do spoznanja, da sta med begunsko krizo idealistični humanitarizem in politika brezpogojno odprtih vrat vendarle zgrešeni drži? – Filozof odgovarja takole:
Meni je izjemno sumljiv ta politično korekten prezir do anti-imigrantskih nacionalistov. Kaj ljudje ne vidijo, da je to zrcalna slika te multikulturne odprtosti, ki je ta prava ideologija današnjega kapitalizma.
Kaj to pomeni, da naj Evropa kratko malo odreče pomoč ljudem, ki bežijo pred vojno in fundamentalističnim terorjem, in jih prepusti njihovi usodi, ali pa vendarle obstaja kak način, kako učinkovito pomagati? – V tem kontekstu se Žižek zavzema za takšno delovanje, ki bo pripomoglo k temu, da bo val beguncev naposled usahnil. To pa seveda pomeni, da je treba končati oborožene konflikte na Bližnjem in Srednjem vzhodu, posebej seveda tistega v Siriji.
Toda Žižek obenem že tudi opozarja, da ne verjame, da v mednarodni skupnosti obstaja resnična politična volja za kaj takega. Posebej zato ne, ker po njegovem mnenju vojni kaos mednarodnemu velekapitalu vselej in povsod ponuja izvrstne možnosti za dodaten zaslužek in dodaja:
Jaz sem pesimist. Resnično mislim, da se približuje neko obdobje geopolitične nestabilnosti, kjer – tudi v Evropi – lokalne vojne niso izključene. V tem kontekstu pa, mislim, begunci sploh niso ključen problem, ampak so raje simptom. Kapitalizem danes proizvaja begunce. In to povsod, ne samo tukaj.
Drug, čeprav zahodnim očem bistveno bolj skrit simptom globalne nestabilnosti, ki jo v skladu s svojo notranjo logiko proizvaja kapitalizem, je po Žižkovem mnenju mogoče razbrati v današnjih družbenih razmerah na Kitajskem, kjer se vse bolj zaostrujejo socialni odnosi med novim srednjim razredom in množico obubožanih in brezpravnih, zaradi česar vsako leto izbruhne več kot 2000 demonstracij in uporov, ki so tako siloviti, da je policija nemočna in jih mora navsezadnje zadušiti vojska.
Pa, seveda, ni v težavah samo dežela na oni strani velikega zidu in Žižek revolucionarna brbotanja – čeprav ne nujno taka z levim ideološkim predznakom – vidi tudi v Združenih državah. V tem smislu se mu posebej simptomatično zdi dogajanje v Oregonu, kjer je oborožena milica zasedla poslopje uprave naravnega parka.
Spet drugačna oblika desnega – in to avtoritarnega, ne laissezfairovskega – diskurza pa obvladuje svetovno ekonomijo, zlasti tisto v državah, ki se lahko pohvalijo s kar najbolj skokovito gospodarsko rastjo. Tako, na primer, v Indiji pod Modijevo vlado, pa v Koreji in Singapurju. V vseh teh deželah namreč država z vsemi svojimi represivnimi in ideološkimi aparati deluje v kar najtesnejši povezavi z nacionalnim gospodarstvom.
In kakšna bi utegnila biti prihodnost Slovenije v takem svetu? – Žižek odgovarja takole:
Kaj pri nas ne vidijo, ti liberalci, ko govorijo o prostem trgu, da danes nimamo več opravka s tistim starim liberalnim kapitalizmom. Država ima danes ekstremno močno vlogo. Poglejte, na primer, Norveško. Tam se jim je posvetilo, da so se pojavile neke strukturne težave z državo blaginje. In so naredili to, kar Skandinavci znajo. Predstavniki sindikatov, kapitala, bank, države so se dogovorili in napravili nek nov družbeni pakt: to žrtvujemo, tega ne, ampak to je bilo socialno organizirano. In zdaj vzorno deluje. Tega pa mi očitno nismo zmožni.
Nič čudnega torej, če je Žižek vseskozi zatrjeval, da ga svetovni in domači položaj vse bolj navdaja s pesimizmom.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate je slednjega pred naš mikrofon povabil Goran Dekleva.
foto: Miloš Ojdanić/MMC RTVSLO
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega Festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate smo slednjega gostili pred našim mikrofonom.
Na številnih evropskih mejah so v zadnjega pol leta zrasle žičnate ograje, na druge se vračajo vsaj cariniki in policisti. Vpliv desnih populističnih strank se vsepovsod veča, videti je tudi, da smo vse manj občutljivi na s sovražnim govorom prežeto retoriko v javnem prostoru. Je torej naš kolektivni odziv na begunsko krizo pokazal, da so besede o Evropi kot prostoru človekovih pravic in razsvetljenstva, o Evropi kot tisti civilizaciji, ki je pravzaprav luč sveta, prazne, zavajajoče in lažnive? – Slavoj Žižek ne misli tako pa tudi sicer je globoko skeptičen glede standardnih rešitev, ki jih za premostitev kulturno-civilizacijskega prepada med Evropejci in begunci praviloma predlaga levica.
Seveda vse to še ne pomeni, da je Žižek zdaj presedlal na desno. Toda – kakšen je sploh bil razmislek, ki ga je pripeljal do spoznanja, da sta med begunsko krizo idealistični humanitarizem in politika brezpogojno odprtih vrat vendarle zgrešeni drži? – Filozof odgovarja takole:
Meni je izjemno sumljiv ta politično korekten prezir do anti-imigrantskih nacionalistov. Kaj ljudje ne vidijo, da je to zrcalna slika te multikulturne odprtosti, ki je ta prava ideologija današnjega kapitalizma.
Kaj to pomeni, da naj Evropa kratko malo odreče pomoč ljudem, ki bežijo pred vojno in fundamentalističnim terorjem, in jih prepusti njihovi usodi, ali pa vendarle obstaja kak način, kako učinkovito pomagati? – V tem kontekstu se Žižek zavzema za takšno delovanje, ki bo pripomoglo k temu, da bo val beguncev naposled usahnil. To pa seveda pomeni, da je treba končati oborožene konflikte na Bližnjem in Srednjem vzhodu, posebej seveda tistega v Siriji.
Toda Žižek obenem že tudi opozarja, da ne verjame, da v mednarodni skupnosti obstaja resnična politična volja za kaj takega. Posebej zato ne, ker po njegovem mnenju vojni kaos mednarodnemu velekapitalu vselej in povsod ponuja izvrstne možnosti za dodaten zaslužek in dodaja:
Jaz sem pesimist. Resnično mislim, da se približuje neko obdobje geopolitične nestabilnosti, kjer – tudi v Evropi – lokalne vojne niso izključene. V tem kontekstu pa, mislim, begunci sploh niso ključen problem, ampak so raje simptom. Kapitalizem danes proizvaja begunce. In to povsod, ne samo tukaj.
Drug, čeprav zahodnim očem bistveno bolj skrit simptom globalne nestabilnosti, ki jo v skladu s svojo notranjo logiko proizvaja kapitalizem, je po Žižkovem mnenju mogoče razbrati v današnjih družbenih razmerah na Kitajskem, kjer se vse bolj zaostrujejo socialni odnosi med novim srednjim razredom in množico obubožanih in brezpravnih, zaradi česar vsako leto izbruhne več kot 2000 demonstracij in uporov, ki so tako siloviti, da je policija nemočna in jih mora navsezadnje zadušiti vojska.
Pa, seveda, ni v težavah samo dežela na oni strani velikega zidu in Žižek revolucionarna brbotanja – čeprav ne nujno taka z levim ideološkim predznakom – vidi tudi v Združenih državah. V tem smislu se mu posebej simptomatično zdi dogajanje v Oregonu, kjer je oborožena milica zasedla poslopje uprave naravnega parka.
Spet drugačna oblika desnega – in to avtoritarnega, ne laissezfairovskega – diskurza pa obvladuje svetovno ekonomijo, zlasti tisto v državah, ki se lahko pohvalijo s kar najbolj skokovito gospodarsko rastjo. Tako, na primer, v Indiji pod Modijevo vlado, pa v Koreji in Singapurju. V vseh teh deželah namreč država z vsemi svojimi represivnimi in ideološkimi aparati deluje v kar najtesnejši povezavi z nacionalnim gospodarstvom.
In kakšna bi utegnila biti prihodnost Slovenije v takem svetu? – Žižek odgovarja takole:
Kaj pri nas ne vidijo, ti liberalci, ko govorijo o prostem trgu, da danes nimamo več opravka s tistim starim liberalnim kapitalizmom. Država ima danes ekstremno močno vlogo. Poglejte, na primer, Norveško. Tam se jim je posvetilo, da so se pojavile neke strukturne težave z državo blaginje. In so naredili to, kar Skandinavci znajo. Predstavniki sindikatov, kapitala, bank, države so se dogovorili in napravili nek nov družbeni pakt: to žrtvujemo, tega ne, ampak to je bilo socialno organizirano. In zdaj vzorno deluje. Tega pa mi očitno nismo zmožni.
Nič čudnega torej, če je Žižek vseskozi zatrjeval, da ga svetovni in domači položaj vse bolj navdaja s pesimizmom.
Stanovanjski zakon bi moral v tem času že v drugo javno obravnavo. Med drugim bi, kot je napisan, omogočil dvig najemnin in na drugi strani ustrezno povečanje subvencij vsem, ki si dviga ne bi mogli privoščiti. Združenje stanovanjskih skladov v okviru Gospodarske zbornice Slovenije je takoj po odstopu premierja poslanskim skupinam poslalo prošnjo vsaj za zvišanje točke neprofitne najemnine in na drugi strani subvencij. Prošnja je že tretja od 2016. Stanovanjski skladi namreč z zdajšnjo neprofitno najemnino pogosto ne morejo pokriti niti stroškov lastnega delovanja, kaj šele da bi gradili nove soseske. Katere rešitve so nujne? Ali vemo, kakšen bi bil obljubljeni sistemski vir za stanovanjsko politiko? Kaj se dogaja Ljubljani, kjer bodo na trgu kmalu ponujena razkošna stanovanja, javnih najemnih pa bo vedno premalo? O tem se je z direktorjem JJS MOL Sašom Rinkom pogovarjala Maja Derčar.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Za skrajšan 5 urni delovnik se je odločila mama enega otroka IB, ki je trenutno še na porodniški, a jo že sedaj skrbi, da jo bo delodajalec, tako kot njene kolegice v podobni situaciji, razporedil v popoldansko izmeno med 15 in 20 uro ali pa med 14 in 19 uro.
Za enakopravno zastopanost spolov na vseh področjih družbe si prizadevamo že dolgo vrsto let, a celo v tako imenovanih razvitih državah se jih z dejansko enakopravnostjo lahko pohvali zgolj zelo skromna peščica. To velja tudi za področje znanosti in raziskav, področje, ki ustvarja novo znanje, s tem odpira nove perspektive in ima zato izreden vpliv na prihodnost vseh nas. Zato je toliko pomembneje, da se potenciali v znanosti ne izgubljajo zaradi – pogosto nezavednih – predsodkov in ustaljenih praks. Ob mednarodnem dnevu žensk in deklet v znanosti se je realnim pogojem za uspešno kariero znanstvenic in raziskovalk v Sloveniji posvetila Nina Slaček. Foto: pixabay/jarmoluk
Po zakonu o pacientovih pravicah imajo tudi bolniki pravico do primerne kakovostne in varne zdravstvene oskrbe, ki mora biti poleg tega seveda še dostopna. A čakalne dobe so že vrsto let zelo pereč problem in kljub številnim ukrepom in usmerjanju dodatnih sredstev želenih učinkov ni, še več, pokazalo se je, da podatki o čakalnih dobah, ki so na voljo, sploh ne držijo in da je skoraj polovica čakalnih seznamov neresničnih in neažurnih, kar seveda povzroča bolnikom precejšnje težave, pa tudi nezadovoljstvo. S kakšnimi pritožbami vse se sooča varuhinja pacientovih pravic pa Snežana Ilijaš.
Pred tremi tedni je bila za predsednico uprave največjega naftnega trgovca imenovana Nada Drobne Popovič, ki si je po statutu družbe sama izbrala sodelavce. Poleg nje in delavske predstavnice bosta v upravi še Matija Bitenc in Jože Bajuk. Uprava se je danes predstavila javnosti. Njeni člani bodo sledili sprejeti strategiji do 2022. Razlika s prejšnjo upravo bo le, da zdajšnja ne bo izvedla prevzema avtobusnega podjetja Nomago, ki ga bodo očitno kupile Slovenske železnice. Rast Petrola bo takšna, da bo kazalnik dolga glede na kosmati dobiček med 1,5 in 2,0. Kosmati dobiček EBITDA bo letos presegel 200 mio evrov, kar je zelo ambiciozen načrt. Poslovnih skrivnosti okrog prevzema hrvaškega Croduxa, s katerim bi Petrol dobil še 60 črpalk (tako je načrtovala tudi prejšnja Berločnikova uprava) nova uprava ne razkriva. Tisto, kar je slaba popotnica za notranjo legitimnost – to je za zaupanje znotraj Petrola - je dejstvo, da je Nada Drobne Popović pokazala vrata prejšnji upravi, pri tem pa se ni izločila iz postopkov in pogovorov z njo, če je vedela, da ima sama ambicijo voditi upravo ali biti v njej. V Združenju nadzornikov Slovenije so zato izdali stališče o upravljanju nasprotij interesov pri prehodu člana iz organa nadzora v organ vodenja.
V Četrkovo jutranjo rubriko Po Sloveniji z dopisniki se nam je oglasila Aljana Jocif. Med drugim smo spoznali dijaka 3. letnika Gimnazije Kranj, Dominika Podlogarja, ki je napisal Sonetni venec.
Vlada je potrdila načrt upravljanja turističnih kapacitet v lasti države. Nekateri se veselijo večjega reda v turizmu, konsolidacije in sinergij. Profesorica Ljubica Knežević z ljubljanske ekonomske fakultete opozarja edino, da je Slovenija za to skoraj malo prepozna: »Časovni vidik je z mojega stališča zelo pomemben, ker ta rast v turizmu, ki smo jo imeli v zadnjih letih, ne bo trajala večno.« Najde se tudi precej kritičnih glasov: tistih, ki države a priori ne marajo v turizmu, tistih, ki v potezi vidijo polje za politični plen. Ne preseneča, da bodo z ustanovitvijo turističnega holdinga nastale nove službe, med drugim v upravnem odboru holdinga. In povsem gotovo je, da bodo ljudje v njem znova takšni, ki bodo blizu vsakokratni vladajoči politiki. Največja ovira do uresničitve tega političnega projekta pa je lahko pridobivanje dovoljenja Agencije za varstvo konkurence. Lakmusov papir bo že odločitev, ki jo agencija sprejema v zvezi s podržavljenjem Term Olimia.
Na kulturni praznik v Veliki čitalnica NUKa na ogled postavljajo Prešernove rokopise ter tiskane in prevodne izdaje Zdravljice dr. Franceta Prešerna. O tem nam je več povedal Žiga Cerkvenik, sodelavec NUKa, s katerim smo nekatere izdaje tudi prelistali.
Predstavniki zdravniške stroke so ministru za okolje in prostor Simonu Zajcu predali 593 podpisov zdravnikov in zobozdravnikov iz vse države, ki pozivajo k zavarovanju okolja v občini Kanal ob Soči pred dodatnim onesnaženjem. Izpostavili so nevarnost, ki jo predstavlja kombinacija pretekle in sedanje onesnaženosti zaradi Salonita Anhovo. Marko Rozman se je pogovarjal s predsednikom uprave Salonit Anhovo, Julijanom Fortunatom in dr. Metodo Dodič Fikfak
Obiskovanje slovenskih gora, lani jih je obiskalo 1, 7 milijona ljudi, je vse bolj priljubljeno. Z večjim obiskom narašča tudi število gorskih nesreč. Gore postajajo cilj neizkušenih, slabo pripravljenih, pomanjkljivo opremljenih , včasih tudi nevednih obiskovalcev, med katerimi so tudi tujci. Gorski turizem je pomemben del Strategije trajnostne rasti slovenskega turizma. Planinska zveza Slovenije, Gorska reševalna zveza Slovenije, STO in drugi turistični ponudniki se zato povezujejo v želji, da bi bilo obiskovanje gora čim bolj varno. Na prvem mestu so prave informacije in obveščanje, zanje bodo morali poskrbeti tudi turistični ponudniki. Tako kot Planinska zveza Slovenije zaenkrat z markacisti še sama skrbi za vzdrževanje planinskih poti.
RTV Slovenija je v sodelovanju z radijskimi napovedovalci, lektorji in fonetiki objavila novo spletno stran Govorni pomočnik. Želimo še izboljšati raven zborne izreke v naši radijski in televizijski hiši in ponuditi pomoč vsem, ki jih jezik zanima. Nastal iz interne potrebe, vsa leta namreč fonetiki izdajajo opozorila o izgovoru, pred desetimi leti so prišli na idejo o konkretnem programu. Velikokrat se namreč pri novih besedah, imenih težko znajdemo pri izgovorjavi, naglasih. Sčasoma je ta program postal dostopen tudi širši javnosti.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Gorski reševalci so letos pomagali že 46-krat. Januarja so opravili tretjino več posredovanj kot lani v enakem času, vsak teden je v gorah ugasnilo eno življenje. Statistika ni spodbudna. Priporočila, nasveti, in opozorila ne zaležejo, gorski reševalci pa so vse bolj obremenjeni. Komentar je pripravila Aljana Jocif.
Ljubljana se s Plečnikovim opusom poteguje za vpis na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine. Projekt vodi Ministrstvo za kulturo, nominacija pa je bila oddana 29.1. 2020, s čimer je vključena v evalvacijski ciklus 2020-2021. To pomeni, da jo bo Odbor za svetovno dediščino prvič obravnaval na svojem zasedanju julija 2021. Nominacija vključuje spomeniško območje, ki je nastalo v strnenem obdobju med obema svetovnima vojnama kot rezultat dela arhitekta Jožeta Plečnika. Arhitekt je pri svojih zasnovah izhajal iz že grajenega mesta ter ga, upoštevajoč njegove kvalitete, topografske danosti prostora in arhitekturne dosežke preteklih dob, povezal in nadgradil v prepoznavno celoto, ki jo danes imenujemo tudi “Plečnikova Ljubljana”. Šest sestavnih delov serije obsega vodno os mesta (nabrežja Ljubljanice z mostovi, od Trnovskega pristana do Zapornice), kopensko os (Vegova ulica z Narodno in univerzitetno knjižnico, Kongresni trg s parkom Zvezda), ureditev arheološkega parka (Rimski zid), kompleks mesta mrtvih (Plečnikove Žale – vrt vseh svetih) ter cerkvi v ruralnem (c. sv. Mihaela) in delavskem predmestju (c. sv. Frančiška Asiškega). Plečnikovega stadiona na seznamu ni zato, pravijo na Ministrstvu za kulturo RS, ker naj ne bi izpolnjeval vsebinskih kriterijev za vpis, obenem pa ne izpolnjuje niti zahtev po integriteti, nima upravljalskega sistema, stanje ohranjenosti je neustrezno. Kaj je temu botrovalo in kaj o tem meni umetnostni zgodovinar in eden največjih poznavalcev Plečnikovih del in življenja, dr. Peter Krečič pa v prispevku oz. posnetku. Z dr. Krečičem se je pogovarjala Liana Buršič
Za večni Rim velja, da mu vladata blišč in beda. Najhujše žrtve ostre družbene razmejitve so brezdomci, ki jih je v Rimu okrog 8000. Toda nekateri med njimi, ki so živeli pod stebrišči pred Vatikanom, so to zimo bogatejši za gosposko palačo. Ta bi bila morala postati hotel - toda papež Frančišek jo je nedavno namenil največjim rimskim revežem.
Karmen Švegl iz Carigrada o aktualnem dogajanju na Bližnjem vzhodu in o turških televizijskih nadaljevankah, ki so osvojile svet.
Le še nekaj ur je do izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije. Ker sta obe strani potrdili izstopni dogovor, večjih sprememb vsaj do konca tega leta v odnosih ne bo. O tem smo se pogovarjali z britansko veleposlanico v Sloveniji.
Širjenje novega koronavirusa že vpliva tudi na gospodarstvo, pa ne le na Kitajskem, ampak tudi drugod po svetu. Tudi slovenska podjetja, ki poslujejo s Kitajsko, na nove razmere niso imuna, proizvodnja in poslovanje sta marsikje ustavljena. Pred kratkim se je s Kitajske vrnil Andrej Boštjančič, direktor podjetja Softnet, ki je z lastnim naprednim mednarodnim telekomunikacijskim omrežjem prisotno tudi na Kitajskem in Filipinih, v Hong Kongu, Vietnamu in Singapurju. In čeprav je Šanghaj, kjer je njihovo kitajsko predstavništvo, okoli 800 kilometrov oddaljeno od žarišča epidemije v Vuhanu, se je že pred njegovim odhodom tudi tam čutilo prve vplive na poslovanje. O pogledu slovenskega podjetnika na dogajanje na Kitajskem in posledicah, ki bodo sledile, se je z Andrejem Boštjančičem pogovarjala Andreja Čokl.
Neveljaven email naslov