Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate je slednjega pred naš mikrofon povabil Goran Dekleva.
foto: Miloš Ojdanić/MMC RTVSLO
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega Festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate smo slednjega gostili pred našim mikrofonom.
Na številnih evropskih mejah so v zadnjega pol leta zrasle žičnate ograje, na druge se vračajo vsaj cariniki in policisti. Vpliv desnih populističnih strank se vsepovsod veča, videti je tudi, da smo vse manj občutljivi na s sovražnim govorom prežeto retoriko v javnem prostoru. Je torej naš kolektivni odziv na begunsko krizo pokazal, da so besede o Evropi kot prostoru človekovih pravic in razsvetljenstva, o Evropi kot tisti civilizaciji, ki je pravzaprav luč sveta, prazne, zavajajoče in lažnive? – Slavoj Žižek ne misli tako pa tudi sicer je globoko skeptičen glede standardnih rešitev, ki jih za premostitev kulturno-civilizacijskega prepada med Evropejci in begunci praviloma predlaga levica.
Seveda vse to še ne pomeni, da je Žižek zdaj presedlal na desno. Toda – kakšen je sploh bil razmislek, ki ga je pripeljal do spoznanja, da sta med begunsko krizo idealistični humanitarizem in politika brezpogojno odprtih vrat vendarle zgrešeni drži? – Filozof odgovarja takole:
Meni je izjemno sumljiv ta politično korekten prezir do anti-imigrantskih nacionalistov. Kaj ljudje ne vidijo, da je to zrcalna slika te multikulturne odprtosti, ki je ta prava ideologija današnjega kapitalizma.
Kaj to pomeni, da naj Evropa kratko malo odreče pomoč ljudem, ki bežijo pred vojno in fundamentalističnim terorjem, in jih prepusti njihovi usodi, ali pa vendarle obstaja kak način, kako učinkovito pomagati? – V tem kontekstu se Žižek zavzema za takšno delovanje, ki bo pripomoglo k temu, da bo val beguncev naposled usahnil. To pa seveda pomeni, da je treba končati oborožene konflikte na Bližnjem in Srednjem vzhodu, posebej seveda tistega v Siriji.
Toda Žižek obenem že tudi opozarja, da ne verjame, da v mednarodni skupnosti obstaja resnična politična volja za kaj takega. Posebej zato ne, ker po njegovem mnenju vojni kaos mednarodnemu velekapitalu vselej in povsod ponuja izvrstne možnosti za dodaten zaslužek in dodaja:
Jaz sem pesimist. Resnično mislim, da se približuje neko obdobje geopolitične nestabilnosti, kjer – tudi v Evropi – lokalne vojne niso izključene. V tem kontekstu pa, mislim, begunci sploh niso ključen problem, ampak so raje simptom. Kapitalizem danes proizvaja begunce. In to povsod, ne samo tukaj.
Drug, čeprav zahodnim očem bistveno bolj skrit simptom globalne nestabilnosti, ki jo v skladu s svojo notranjo logiko proizvaja kapitalizem, je po Žižkovem mnenju mogoče razbrati v današnjih družbenih razmerah na Kitajskem, kjer se vse bolj zaostrujejo socialni odnosi med novim srednjim razredom in množico obubožanih in brezpravnih, zaradi česar vsako leto izbruhne več kot 2000 demonstracij in uporov, ki so tako siloviti, da je policija nemočna in jih mora navsezadnje zadušiti vojska.
Pa, seveda, ni v težavah samo dežela na oni strani velikega zidu in Žižek revolucionarna brbotanja – čeprav ne nujno taka z levim ideološkim predznakom – vidi tudi v Združenih državah. V tem smislu se mu posebej simptomatično zdi dogajanje v Oregonu, kjer je oborožena milica zasedla poslopje uprave naravnega parka.
Spet drugačna oblika desnega – in to avtoritarnega, ne laissezfairovskega – diskurza pa obvladuje svetovno ekonomijo, zlasti tisto v državah, ki se lahko pohvalijo s kar najbolj skokovito gospodarsko rastjo. Tako, na primer, v Indiji pod Modijevo vlado, pa v Koreji in Singapurju. V vseh teh deželah namreč država z vsemi svojimi represivnimi in ideološkimi aparati deluje v kar najtesnejši povezavi z nacionalnim gospodarstvom.
In kakšna bi utegnila biti prihodnost Slovenije v takem svetu? – Žižek odgovarja takole:
Kaj pri nas ne vidijo, ti liberalci, ko govorijo o prostem trgu, da danes nimamo več opravka s tistim starim liberalnim kapitalizmom. Država ima danes ekstremno močno vlogo. Poglejte, na primer, Norveško. Tam se jim je posvetilo, da so se pojavile neke strukturne težave z državo blaginje. In so naredili to, kar Skandinavci znajo. Predstavniki sindikatov, kapitala, bank, države so se dogovorili in napravili nek nov družbeni pakt: to žrtvujemo, tega ne, ampak to je bilo socialno organizirano. In zdaj vzorno deluje. Tega pa mi očitno nismo zmožni.
Nič čudnega torej, če je Žižek vseskozi zatrjeval, da ga svetovni in domači položaj vse bolj navdaja s pesimizmom.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate je slednjega pred naš mikrofon povabil Goran Dekleva.
foto: Miloš Ojdanić/MMC RTVSLO
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega Festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate smo slednjega gostili pred našim mikrofonom.
Na številnih evropskih mejah so v zadnjega pol leta zrasle žičnate ograje, na druge se vračajo vsaj cariniki in policisti. Vpliv desnih populističnih strank se vsepovsod veča, videti je tudi, da smo vse manj občutljivi na s sovražnim govorom prežeto retoriko v javnem prostoru. Je torej naš kolektivni odziv na begunsko krizo pokazal, da so besede o Evropi kot prostoru človekovih pravic in razsvetljenstva, o Evropi kot tisti civilizaciji, ki je pravzaprav luč sveta, prazne, zavajajoče in lažnive? – Slavoj Žižek ne misli tako pa tudi sicer je globoko skeptičen glede standardnih rešitev, ki jih za premostitev kulturno-civilizacijskega prepada med Evropejci in begunci praviloma predlaga levica.
Seveda vse to še ne pomeni, da je Žižek zdaj presedlal na desno. Toda – kakšen je sploh bil razmislek, ki ga je pripeljal do spoznanja, da sta med begunsko krizo idealistični humanitarizem in politika brezpogojno odprtih vrat vendarle zgrešeni drži? – Filozof odgovarja takole:
Meni je izjemno sumljiv ta politično korekten prezir do anti-imigrantskih nacionalistov. Kaj ljudje ne vidijo, da je to zrcalna slika te multikulturne odprtosti, ki je ta prava ideologija današnjega kapitalizma.
Kaj to pomeni, da naj Evropa kratko malo odreče pomoč ljudem, ki bežijo pred vojno in fundamentalističnim terorjem, in jih prepusti njihovi usodi, ali pa vendarle obstaja kak način, kako učinkovito pomagati? – V tem kontekstu se Žižek zavzema za takšno delovanje, ki bo pripomoglo k temu, da bo val beguncev naposled usahnil. To pa seveda pomeni, da je treba končati oborožene konflikte na Bližnjem in Srednjem vzhodu, posebej seveda tistega v Siriji.
Toda Žižek obenem že tudi opozarja, da ne verjame, da v mednarodni skupnosti obstaja resnična politična volja za kaj takega. Posebej zato ne, ker po njegovem mnenju vojni kaos mednarodnemu velekapitalu vselej in povsod ponuja izvrstne možnosti za dodaten zaslužek in dodaja:
Jaz sem pesimist. Resnično mislim, da se približuje neko obdobje geopolitične nestabilnosti, kjer – tudi v Evropi – lokalne vojne niso izključene. V tem kontekstu pa, mislim, begunci sploh niso ključen problem, ampak so raje simptom. Kapitalizem danes proizvaja begunce. In to povsod, ne samo tukaj.
Drug, čeprav zahodnim očem bistveno bolj skrit simptom globalne nestabilnosti, ki jo v skladu s svojo notranjo logiko proizvaja kapitalizem, je po Žižkovem mnenju mogoče razbrati v današnjih družbenih razmerah na Kitajskem, kjer se vse bolj zaostrujejo socialni odnosi med novim srednjim razredom in množico obubožanih in brezpravnih, zaradi česar vsako leto izbruhne več kot 2000 demonstracij in uporov, ki so tako siloviti, da je policija nemočna in jih mora navsezadnje zadušiti vojska.
Pa, seveda, ni v težavah samo dežela na oni strani velikega zidu in Žižek revolucionarna brbotanja – čeprav ne nujno taka z levim ideološkim predznakom – vidi tudi v Združenih državah. V tem smislu se mu posebej simptomatično zdi dogajanje v Oregonu, kjer je oborožena milica zasedla poslopje uprave naravnega parka.
Spet drugačna oblika desnega – in to avtoritarnega, ne laissezfairovskega – diskurza pa obvladuje svetovno ekonomijo, zlasti tisto v državah, ki se lahko pohvalijo s kar najbolj skokovito gospodarsko rastjo. Tako, na primer, v Indiji pod Modijevo vlado, pa v Koreji in Singapurju. V vseh teh deželah namreč država z vsemi svojimi represivnimi in ideološkimi aparati deluje v kar najtesnejši povezavi z nacionalnim gospodarstvom.
In kakšna bi utegnila biti prihodnost Slovenije v takem svetu? – Žižek odgovarja takole:
Kaj pri nas ne vidijo, ti liberalci, ko govorijo o prostem trgu, da danes nimamo več opravka s tistim starim liberalnim kapitalizmom. Država ima danes ekstremno močno vlogo. Poglejte, na primer, Norveško. Tam se jim je posvetilo, da so se pojavile neke strukturne težave z državo blaginje. In so naredili to, kar Skandinavci znajo. Predstavniki sindikatov, kapitala, bank, države so se dogovorili in napravili nek nov družbeni pakt: to žrtvujemo, tega ne, ampak to je bilo socialno organizirano. In zdaj vzorno deluje. Tega pa mi očitno nismo zmožni.
Nič čudnega torej, če je Žižek vseskozi zatrjeval, da ga svetovni in domači položaj vse bolj navdaja s pesimizmom.
Kaj se na ministrstvu za kulturo dogaja s številnimi pripombami, ki so jih dobili ob zaključku javne razprave o noveli zakona o medijih? Že več kot dva meseca jih pregledujejo, razvrščajo, tehtajo in analizirajo. O nastajanju nove različice medijske novele se Tatjana Pirc pogovarja z državno sekretarko na ministrstvu za kulturo dr. Tanjo Kerševan Smokvina.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pri nas raste deset vrst hrastov. Trije so najpogostejši, in sicer cer, dob in graden. Hrast kot rastlina je v splošnem znan predvsem po lubju, njegovi plodovi – želodi s kapico – pa so užitni. Kot je povedal Dario Cortese, poznavalec divje hrane, imajo le eno slabšo lastnost: trpek oziroma grenko kisel okus. Če bi radi vendarle po vzoru naših prednikov želod uporabili tudi v kuhinji, se moramo najprej znebiti tega.
Ljudje smo odstranili smrt, umirajočega in žalujočega človeka iz družbe v zahodnem svetu. Zato ne preseneča ugotovitev, da v razvitih družbah narašča javna podpora evtanaziji, in da v peščici držav, ki legalno dopuščajo zdravniški poseg za končanje življenja število evtanazij narašča. Šege in navade ob dnevu spomina na mrtve ter sicer ob smrti v oddaji predstavlja etnologinja Katja Hrobat Virloget, o pasteh evtanazije pa razmišlja upokojeni zdravnik dr. Matjaž Zwitter.
Žafran iz dežele Abruci velja za najboljšega in najdražjega na svetu – da je res »drag kot žafran«, pa dokazuje njegova cena: 20 tisoč evrov za kilogram. Vas Civitaretenga, ki jo je obiskal naš rimski dopisnik, leži na robu 800 metrov visoke planote pod vršaci Gran Sassa. Žafran s polj v okolici italijanskega mesta L'Aquila pobirajo med oktobrom in novembrom.
Današnji uporabnik računalnika ima odprtih veliko računov in profilov na različnih internetnih straneh in storitvah. Če želimo, jih lahko onesposobimo in pobrišemo. Kaj pa se zgodi z našimi profili in podatki, ko umremo? Socialna družbena omrežja se počasi spreminjajo tudi v spletno omrežje spominskih plošč. Analiza, ki jo je pripravil Oxfordski internetni inštitut napoveduje, da bodo na Facebooku v roku 50 let pokojni po številu že prehiteli žive uporabnike. Po besedah Filipa Dobranića iz Inštituta Danes je nov dan, lahko profil pokojnega uporabnika že primerjamo s spominsko ploščo na pokopališču. Z njim se je pogovarjal Marko Rozman.
Ob Dnevu reformacije smo pred mikrofon povabili dobrega poznavalca življenja in delovanja našega najpomembnejšega protestantskega pridigarja in avtorja Primoža Trubarja dr. Zvoneta Štrublja, sicer izseljeniškega katoliškega duhovnika. Predstavil bo predvsem Trubarjeve poglede na krščansko vero, na tedanji humanizem in reformacijo. Trubar je v veliki večini sledil pogledom Martina Luthra in se z njim strinjal tudi glede razmer v tedanji družbi. V svojem zgodnjem obdobju pa je upošteval tudi zamisli nekaterih drugih reformističnih mislecev.
Mojca Delač je z radijskim mikrofonom Prvega obiskala Trubarjevo domačijo na Rašici pri Velikih Laščah. Tam sta se z gospo Barbaro Pečnik, ki skrbi za Trubarjevo domačijo oz. programe, ki se na njej izvajajo, vrnili v čase, ko je na tem pomembnem križpotju živel reformator in oče slovenskega knjižnega jezika.
28 % mladostnikov poroča o doživljanju vsaj dveh psihosomatskih simptomov na teden, pri 9 % mladostnikov pa je izražena velika verjetnost za prisotnost klinično pomembnih duševnih težav, pove poročilo Nacionalnega inštituta za javno zdravje o duševnem zdravju otrok in mladostnikov v Sloveniji. Čeprav celostne slike nimamo, saj mladi velikokrat ne povedo o svojih stiskah, teh ne opazimo ali nočemo opaziti tudi odrasli, če pa jih, je vprašljiva tudi dostopnost do strokovne pomoči, so zaskrbljujoči tudi nekateri drugi podatki. V obdobju od leta 2008 do leta 2015 se je število prvih obiskov otrok in mladostnikov v javni zdravstveni mreži zaradi duševnih in vedenjskih motenj izrazito povečalo, na primarni ravni za 26 %, na sekundarni pa za 70 %. Več pa Špela Šebenik.
Južna Amerika ni tako pogosto v ospredju medijske pozornosti kot drugi deli sveta. Še največkrat slišimo o zaostrenih razmerah v Venezueli, tamkajšnji humanitarni krizi in množičnem izseljevanju njenih prebivalcev. V minulih tednih pa so pozornost pritegnili tudi množični protivladni protesti v Čilu, ki sicer velja za najbolj razvito in gospodarsko uspešno latinskoameriško državo. Pred dnevi se je v prestolnici Santiago zbralo kar milijon Čilencev, nezadovoljnih zaradi življenjskih razmer in vse večje družbene neenakosti. Gospodarska in finančna kriza je na volitvah pred dvema dnevoma odnesla tudi dozdajšnjega argentinskega predsednika Mauricia Macrija, na oblast so se vrnili peronisti z novim voditeljem Albertom Fernandezom. O dogajanju v omenjenih državah in v Južni Ameriki nasploh se je z novinarjem in publicistom, poznavalcem Latinske Amerike Markom Jenšterletom pogovarjal Blaž Ermenc.
Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje so danes predstavili izsledke mednarodne raziskave 2018 – Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju med mladostniki v Sloveniji. Gre za e-publikacijo, ki prinaša vpogled v stanje leta 2018 na področju zdravja in z zdravjem povezanimi vedenji med slovenskimi 11-, 13-, 15- in 17-letniki. Raziskava se izvaja vsaka 4 leta zdaj že v 49 državah.
Slovenci smo zelo visoko na lestvici prodanih in porabljenih nagrobnih sveč – četudi se poraba iz leta v leto zmanjšuje. Lani smo jih porabili slabih šest tisoč ton, od tega je bilo iz v ta namen postavljenih zabojnikov prevzetih dva tisoč ton. Ob neuspešnem iskanju izvajalca odvoza in predelave po interventnem zakonu jih na odvoz še zmeraj čaka okoli 650 ton. V Sloveniji sta sicer registrirana dva zbiralca odpadnih nagrobnih sveč in dva predelovalca, vendar eden od njiju ne deluje več. O tem, zakaj je ta način počastitve spomina na umrle tako okolju neprijazen in kakšne so alternative, se je Erna Strniša pogovarjala s Katjo Sreš iz društva Ekologi brez meja.
Projekt Izboljšanje kakovosti sodstva je v Oslu na Norveškem prejel najvišjo nagrado, kristalno tehtnico sodstva, ki jo podeljujeta Svet Evrope in Evropska komisija. O tem se je Cirila Štuber pogovarjala z vrhovno sodnico Nino Betetto.
Smrt človeka, zaradi katerega je bilo prelite toliko krvi, je zmaga. Ali z besedami republikanskega senatorja Lindseyja Grahama, za katere senator misli, da jih morajo izreči tudi demokrati: »Dobro opravljeno, gospod predsednik.« Zgodba Donalda Trumpa je premočrtna: kalifat je poražen, izpolnjene so obljube o umiku ameriških vojakov iz Sirije, rešena je zadrega s taktičnimi zavezniki Kurdi, dolgoletni zavezniki Turki so zadovoljeni in zdaj še smrt voditelja teroristov. Popolno, bi rekel predsednik Trump, edinstveno. Z ubojem al-Bagdadija je Trump učinkovito utišal kritike njegove politike do Sirije iz republikanskih vrst in obenem dal grenko lekcijo demokratom v trenutku, ko ga želijo odpoklicati. Sirija je prinesla prvo razpoko v republikansko varnostno obzidje okrog predsednika in kaže, da je razpoka sanirana. Za Washington ni tako zelo pomembno, da so stvari na terenu, predvsem tujem, drugačne od uradnih razlag. Gre predvsem, čeprav ne zmeraj, za instrumentalizacijo tujine za dosego notranjepolitičnih ciljev. Tisti, ki bo v tem trenutku opozarjal, da so na Bližnjem vzhodu, kjer sta zdaj na potezi predvsem Turčija in Rusija, s slednjo tudi Iran, ZDA potegnile kratko, bo ožigosan za dlakocepskega nasprotnika Donalda Trumpa. Bo kar držala metafora enega od ameriških kolegov: Donald Trump je kot sončev mrk. Če strmiš vanj, si v nevarnosti, da oslepiš. Če pa opazuješ njegov vpliv na okolico, vidiš obrise klasične republikanske, konservativne agende, zaradi katere je bil Donald Trump izvoljen in bo morda še enkrat. Smrt al-Bagdadija, pa če je še tako pomembna, je zgolj kamenček v mozaiku, ki se imenuje »Najprej Amerika, America First.«
Jutranji pogovor s posebnim poročevalcem iz Londona Adrijanom Bakičem.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Na vrhu slovenskega podjetja, največjega po prihodkih, se je ta teden zgodila rošada. Od poslovodenja Petrola so se poslovili predsednik uprave Tomaž Berločnik in člana uprave Rok Vodnik ter Igor Stebernak. Razlog? Ne nepravilnosti, osebno okoriščenje, škodovanje družbi ali slabi rezultati, pač pa razhod z nadzornim svetom zaradi strateških načrtov. Zato je rošada dvignila veliko obrvi.
Z iznajdbo računalnika je človek računanje prepustil strojem. Njihova hitrost in zmogljivost je za zdaj omejena z binarnim zapisovanjem informacij v bite – 0 ali 1. Kvantni bit ali kubit pa s kvantno superpozicijo informacijo lahko zapisuje tudi kot 0 in 1. Računska moč z dodajanjem kubitov pri kvantnem mikroprocesorju torej narašča eksponentno in ne linearno kot pri klasičnem. Kvantni računalnik probleme rešuje vzporedno in ne zaporedno. Ameriški tehnološki velikan Google je z objavo znanstvenega članka v reviji nature razkril, da mu je uspel tako imenovani kvantni preboj. V nekaj minutah so izvedli računsko operacijo, ki je sodobna tehnologija ne bi mogla v 10 tisoč letih. V IBM-u tem trditvam nasprotujejo, njihov klasični računalnik bi tak izračun - pravijo - s pravim algoritmom opravil v nekaj dneh. O razvoju kvantnih računalnikov in Googlovi inovaciji se je Urška Henigman pogovarjala s prof. dr. Draganom Mihajlovićem vodjem raziskovalnega odseka Kompleksne snovi na Inštitutu Jožef Štefan.
Prihodni petek se bo po 8-ih letih s položaja prvega moža Evropske centralne banke poslovil Mario Draghi. Nasledila ga bo nekdanja direktorica Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde. Kakšno zapuščino za seboj pušča Draghi in po čem si ga bomo najbolj zapomnili? Urška Jereb s sogovornikoma: nekdanjim guvernerjem Francetom Arharjem in ekonomistom Mojmirjem Mrakom
V rubriko Po Sloveniji z dopisniki se nam je oglasil Valter Pregelj. Sprehodili smo se po Leonardovi poti v Vipavski dolini, pogovarjali o akciji drevo za Cerje, hrib, kjer je avgusta v požaru zgorelo prek 80 hektarjev gozda in drugega rastja, med drugim pa tudi o problematiki brezdomstva na Goriškem.
Neveljaven email naslov