Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate je slednjega pred naš mikrofon povabil Goran Dekleva.
foto: Miloš Ojdanić/MMC RTVSLO
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega Festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate smo slednjega gostili pred našim mikrofonom.
Na številnih evropskih mejah so v zadnjega pol leta zrasle žičnate ograje, na druge se vračajo vsaj cariniki in policisti. Vpliv desnih populističnih strank se vsepovsod veča, videti je tudi, da smo vse manj občutljivi na s sovražnim govorom prežeto retoriko v javnem prostoru. Je torej naš kolektivni odziv na begunsko krizo pokazal, da so besede o Evropi kot prostoru človekovih pravic in razsvetljenstva, o Evropi kot tisti civilizaciji, ki je pravzaprav luč sveta, prazne, zavajajoče in lažnive? – Slavoj Žižek ne misli tako pa tudi sicer je globoko skeptičen glede standardnih rešitev, ki jih za premostitev kulturno-civilizacijskega prepada med Evropejci in begunci praviloma predlaga levica.
Seveda vse to še ne pomeni, da je Žižek zdaj presedlal na desno. Toda – kakšen je sploh bil razmislek, ki ga je pripeljal do spoznanja, da sta med begunsko krizo idealistični humanitarizem in politika brezpogojno odprtih vrat vendarle zgrešeni drži? – Filozof odgovarja takole:
Meni je izjemno sumljiv ta politično korekten prezir do anti-imigrantskih nacionalistov. Kaj ljudje ne vidijo, da je to zrcalna slika te multikulturne odprtosti, ki je ta prava ideologija današnjega kapitalizma.
Kaj to pomeni, da naj Evropa kratko malo odreče pomoč ljudem, ki bežijo pred vojno in fundamentalističnim terorjem, in jih prepusti njihovi usodi, ali pa vendarle obstaja kak način, kako učinkovito pomagati? – V tem kontekstu se Žižek zavzema za takšno delovanje, ki bo pripomoglo k temu, da bo val beguncev naposled usahnil. To pa seveda pomeni, da je treba končati oborožene konflikte na Bližnjem in Srednjem vzhodu, posebej seveda tistega v Siriji.
Toda Žižek obenem že tudi opozarja, da ne verjame, da v mednarodni skupnosti obstaja resnična politična volja za kaj takega. Posebej zato ne, ker po njegovem mnenju vojni kaos mednarodnemu velekapitalu vselej in povsod ponuja izvrstne možnosti za dodaten zaslužek in dodaja:
Jaz sem pesimist. Resnično mislim, da se približuje neko obdobje geopolitične nestabilnosti, kjer – tudi v Evropi – lokalne vojne niso izključene. V tem kontekstu pa, mislim, begunci sploh niso ključen problem, ampak so raje simptom. Kapitalizem danes proizvaja begunce. In to povsod, ne samo tukaj.
Drug, čeprav zahodnim očem bistveno bolj skrit simptom globalne nestabilnosti, ki jo v skladu s svojo notranjo logiko proizvaja kapitalizem, je po Žižkovem mnenju mogoče razbrati v današnjih družbenih razmerah na Kitajskem, kjer se vse bolj zaostrujejo socialni odnosi med novim srednjim razredom in množico obubožanih in brezpravnih, zaradi česar vsako leto izbruhne več kot 2000 demonstracij in uporov, ki so tako siloviti, da je policija nemočna in jih mora navsezadnje zadušiti vojska.
Pa, seveda, ni v težavah samo dežela na oni strani velikega zidu in Žižek revolucionarna brbotanja – čeprav ne nujno taka z levim ideološkim predznakom – vidi tudi v Združenih državah. V tem smislu se mu posebej simptomatično zdi dogajanje v Oregonu, kjer je oborožena milica zasedla poslopje uprave naravnega parka.
Spet drugačna oblika desnega – in to avtoritarnega, ne laissezfairovskega – diskurza pa obvladuje svetovno ekonomijo, zlasti tisto v državah, ki se lahko pohvalijo s kar najbolj skokovito gospodarsko rastjo. Tako, na primer, v Indiji pod Modijevo vlado, pa v Koreji in Singapurju. V vseh teh deželah namreč država z vsemi svojimi represivnimi in ideološkimi aparati deluje v kar najtesnejši povezavi z nacionalnim gospodarstvom.
In kakšna bi utegnila biti prihodnost Slovenije v takem svetu? – Žižek odgovarja takole:
Kaj pri nas ne vidijo, ti liberalci, ko govorijo o prostem trgu, da danes nimamo več opravka s tistim starim liberalnim kapitalizmom. Država ima danes ekstremno močno vlogo. Poglejte, na primer, Norveško. Tam se jim je posvetilo, da so se pojavile neke strukturne težave z državo blaginje. In so naredili to, kar Skandinavci znajo. Predstavniki sindikatov, kapitala, bank, države so se dogovorili in napravili nek nov družbeni pakt: to žrtvujemo, tega ne, ampak to je bilo socialno organizirano. In zdaj vzorno deluje. Tega pa mi očitno nismo zmožni.
Nič čudnega torej, če je Žižek vseskozi zatrjeval, da ga svetovni in domači položaj vse bolj navdaja s pesimizmom.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate je slednjega pred naš mikrofon povabil Goran Dekleva.
foto: Miloš Ojdanić/MMC RTVSLO
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega Festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate smo slednjega gostili pred našim mikrofonom.
Na številnih evropskih mejah so v zadnjega pol leta zrasle žičnate ograje, na druge se vračajo vsaj cariniki in policisti. Vpliv desnih populističnih strank se vsepovsod veča, videti je tudi, da smo vse manj občutljivi na s sovražnim govorom prežeto retoriko v javnem prostoru. Je torej naš kolektivni odziv na begunsko krizo pokazal, da so besede o Evropi kot prostoru človekovih pravic in razsvetljenstva, o Evropi kot tisti civilizaciji, ki je pravzaprav luč sveta, prazne, zavajajoče in lažnive? – Slavoj Žižek ne misli tako pa tudi sicer je globoko skeptičen glede standardnih rešitev, ki jih za premostitev kulturno-civilizacijskega prepada med Evropejci in begunci praviloma predlaga levica.
Seveda vse to še ne pomeni, da je Žižek zdaj presedlal na desno. Toda – kakšen je sploh bil razmislek, ki ga je pripeljal do spoznanja, da sta med begunsko krizo idealistični humanitarizem in politika brezpogojno odprtih vrat vendarle zgrešeni drži? – Filozof odgovarja takole:
Meni je izjemno sumljiv ta politično korekten prezir do anti-imigrantskih nacionalistov. Kaj ljudje ne vidijo, da je to zrcalna slika te multikulturne odprtosti, ki je ta prava ideologija današnjega kapitalizma.
Kaj to pomeni, da naj Evropa kratko malo odreče pomoč ljudem, ki bežijo pred vojno in fundamentalističnim terorjem, in jih prepusti njihovi usodi, ali pa vendarle obstaja kak način, kako učinkovito pomagati? – V tem kontekstu se Žižek zavzema za takšno delovanje, ki bo pripomoglo k temu, da bo val beguncev naposled usahnil. To pa seveda pomeni, da je treba končati oborožene konflikte na Bližnjem in Srednjem vzhodu, posebej seveda tistega v Siriji.
Toda Žižek obenem že tudi opozarja, da ne verjame, da v mednarodni skupnosti obstaja resnična politična volja za kaj takega. Posebej zato ne, ker po njegovem mnenju vojni kaos mednarodnemu velekapitalu vselej in povsod ponuja izvrstne možnosti za dodaten zaslužek in dodaja:
Jaz sem pesimist. Resnično mislim, da se približuje neko obdobje geopolitične nestabilnosti, kjer – tudi v Evropi – lokalne vojne niso izključene. V tem kontekstu pa, mislim, begunci sploh niso ključen problem, ampak so raje simptom. Kapitalizem danes proizvaja begunce. In to povsod, ne samo tukaj.
Drug, čeprav zahodnim očem bistveno bolj skrit simptom globalne nestabilnosti, ki jo v skladu s svojo notranjo logiko proizvaja kapitalizem, je po Žižkovem mnenju mogoče razbrati v današnjih družbenih razmerah na Kitajskem, kjer se vse bolj zaostrujejo socialni odnosi med novim srednjim razredom in množico obubožanih in brezpravnih, zaradi česar vsako leto izbruhne več kot 2000 demonstracij in uporov, ki so tako siloviti, da je policija nemočna in jih mora navsezadnje zadušiti vojska.
Pa, seveda, ni v težavah samo dežela na oni strani velikega zidu in Žižek revolucionarna brbotanja – čeprav ne nujno taka z levim ideološkim predznakom – vidi tudi v Združenih državah. V tem smislu se mu posebej simptomatično zdi dogajanje v Oregonu, kjer je oborožena milica zasedla poslopje uprave naravnega parka.
Spet drugačna oblika desnega – in to avtoritarnega, ne laissezfairovskega – diskurza pa obvladuje svetovno ekonomijo, zlasti tisto v državah, ki se lahko pohvalijo s kar najbolj skokovito gospodarsko rastjo. Tako, na primer, v Indiji pod Modijevo vlado, pa v Koreji in Singapurju. V vseh teh deželah namreč država z vsemi svojimi represivnimi in ideološkimi aparati deluje v kar najtesnejši povezavi z nacionalnim gospodarstvom.
In kakšna bi utegnila biti prihodnost Slovenije v takem svetu? – Žižek odgovarja takole:
Kaj pri nas ne vidijo, ti liberalci, ko govorijo o prostem trgu, da danes nimamo več opravka s tistim starim liberalnim kapitalizmom. Država ima danes ekstremno močno vlogo. Poglejte, na primer, Norveško. Tam se jim je posvetilo, da so se pojavile neke strukturne težave z državo blaginje. In so naredili to, kar Skandinavci znajo. Predstavniki sindikatov, kapitala, bank, države so se dogovorili in napravili nek nov družbeni pakt: to žrtvujemo, tega ne, ampak to je bilo socialno organizirano. In zdaj vzorno deluje. Tega pa mi očitno nismo zmožni.
Nič čudnega torej, če je Žižek vseskozi zatrjeval, da ga svetovni in domači položaj vse bolj navdaja s pesimizmom.
V Sloveniji v osnovnih šolah dela skoraj 18 tisoč učiteljev, v srednjih pa 6.131, danes pa je njihov praznik. 5. oktobra 1966 sta namreč Mednarodna organizacija dela in Unesco v Parizu podpisala Priporočila o položaju učiteljev, ki veljajo še danes. V spomin na ta dogodek je Unesco na Mednarodni konferenci o izobraževanju leta 1993 v Ženevi razglasil 5. oktober za svetovni dan učiteljev. Ob tej priložnosti vsako leto podelijo nagrade Republike Slovenije na področju šolstva, na Prvem pa lahko slišate nekoga, ki svoj poklic opravljajo z veseljem, navdušenjem in strokovnostjo. Eno takih učiteljic je pred mikrofon povabila Špela Šebenik.
Celoten pogovor z romunskima novinarjema Marino Augusto Constantinoiu in Istvanom Deakom
Evropa se je v novejši zgodovini – po vstaji na Madžarskem, po zasedbi Češkoslovaške, med vojno v bivši Jugoslaviji in nasploh v času hladne vojne – soočala z več milijonskimi valovi begunstva. Vsi ti valovi so potekali tudi prek naših krajev, večina podrobnosti pa je še neraziskanih. Pri nas sta v teh dneh na obisku romunska raziskovalna novinarja Marina Augusta Constantinoiu in Istvan Deak, ki že več let raziskujeta poti romunske migracije od konca druge svetovne vojne pa do konca režima Nikolaja Čaušeskuja. Kako delikatno je raziskovanje novejše zgodovine, kako težko dostopni so tajni dokumenti in ali sta zaradi svojega dela deležna kakšnih pritiskov, je preverila Darja Pograjc.
Teden programiranja, ki bo od sobote potekal po številnih krajih po Sloveniji, je namenjen dvigu digitalne pismenosti. O pestrem dogajanju v Ljubljani, Kranju, Novem mestu, Krškem in Mariboru ter o digitalnem opismenjevanju v pogovoru Urške Henigman z ambasadorko codeweeka Katja Koren Ošljak.
»Otrok, družina in odrasli potrebujejo podporo« opozarjajo na Zvezi Sonček – Zvezi društev za cerebralno paralizo Slovenije. Glavni namen strokovne konference, ki poteka danes ob 35. letnici delovanje Zveze Sonček v Mariboru, je predvsem obravnava aktualnih vprašanj pri izvajanju nove zakonodaje, je Petri Medved pred konferenco povedal direktor Zveze Sonček Iztok Suhadolnik.
Glasbeno uredništvo Radia Ljubljana si je od vsega začetka prizadevalo privzgojiti poslušalcem smisel za slovensko ljudsko in umetno glasbo. Tako je v posameznem letu v studiu nastopilo tudi do šestdeset in več pevskih zborov, koncerte in podobne prireditve pa so prenašali še iz Unionske dvorane, Slovenske filharmonije, kavarne Zvezda ter iz stolne in frančiškanske cerkve. Vrteli so tudi tako imenovano moderno glasbo ali šlagerje, velik del večernega sporeda pa so zapolnili prenosi oper. V našem arhivu hranimo posnetek opere Viktorja Parme “Ksenija” iz leta 1934; takrat je bila na repertoarju v ljubljanski Operi in prenašal jo je tudi ljubljanski radio. Hkrati so opero tudi snemali in to je verjetno tudi najstarejši ponetek radijskega prenosa pri nas.
Ob razkritju naše televizije, da naj bi ena od zasebnih ljubljanskih varuhinj predšolskih otrok izjemno surovo, nasilno ravnala z otroki, smo se pogovarjali z razvojno psihologinjo dr. Ljubico Marjanovič Umek. Izpostavljamo teme, kot so pomanjkanje prostih mest za predšolske otroke v javnih in zasebnih vrtcih, dejstvo, da vse več mladih staršev išče alternativna varovanja, vzgojo za svoje otroke, in zavračajo na primer večja institucionalna varstva, kot je vrtec, in kakšne posledice bo domnevno surovo ravnanje pustili na psihosocialnem razvoju otrok.
Tik pred poldnevom so v Stockholmu razglasili dobitnike Nobelove nagrade za kemijo. Letos so jo prejeli trije znanstveniki na področju proteinske, torej beljakovinske kemije, katerih odkritje sega že v 90-ta leta prejšnjega stoletja, v sedanjosti pa je njihovo delo izjemno pomembna podlaga pri proizvodnji biogoriv, čistejših novih materialov in učinkovitejših zdravil. Kot poroča Maja Ratej, je omenjena trojica na neki način kopirala delovanje narave in ga prikrojila za namene, ki prinašajo korist človeštvu.
Mednarodna trgovina je vsak teden v središču pozornosti, ker jo tja postavlja ameriška administracija. Ta je po 25 letih sklenila nov prostotrgovinski sporazum s sosednjima državama, trgovina med njimi na leto preseže tisoč milijard dolarjev. Kaj sporazum prinaša in zakaj se v obravnavi trgovine ne moremo izogniti napetostim med ZDA in Kitajsko?
Letošnji Nobelovi nagrajenci za fiziko so trije. Američan Arthur Ashkin je nagrado prejel za razvoj optične pincete, ki je revolucionirala lasersko fiziko in svetlobo spremenila v nadvse uporabno orodje. Z optično pinceto so se odprle možnosti zelo natančnega dela z izjemno majhnimi delci kot tudi na izredno hitrih procesih. Na njeni uporabi temeljijo številna pomembna odkritja, danes so široko uporablja v laboratorijih, v industriji in medicini. Drugi del Nobelove nagrade si bosta razdelila Francoz Francoz Gérerd Mourou in Kanadčanka Donna Strickland, šele tretja prejemnica Nobelove nagrade za fiziko v 117 letih, za odkritje izjemno kratkih visokoenergijskih laserskih pulzov. Z njimi je mogoče rezati ali vrtati luknje v najrazličnejše materiale tudi v tkivo. Uporabljajo se denimo pri operacijah oči. Letošnje nagrade so tako šle odkritjem, ki so svojo izredno uporabno vrednost že temeljito potrdila.
Literarna dela Florjana Lipuša so umetniško tako dovršena, da si pred njihovo močjo niti avstrijska država ne more več zakrivati oči – pa čeprav pisatelj piše o temah, za katere bi si številni med našimi severnimi sosedi želeli, da bi še vedno ostale tabu. Kako pa je z recepcijo Lipuševega opusa na naši strani Karavank? – Ob podelitvi najvišjega avstrijskega priznanja na področju umetnosti Florjanu Lipušu smo o odlikah nagrajenčeve proze spraševali našega radijskega kolega in literarnega kritika, Gorana Deklevo.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Prvi studio Radia Ljubljana je bil na Bleiweisovi, zdaj Prešernovi cesti, neposredno za Bavarskim dvorom. Neugledno in staro pritlično stavbo, nekdanje skladišče soli, so obnovili, stene velikega studia obložili z zavesami in preprogami, da bi tako zadušili nepotrebne šume in dali prostoru pravo akustiko. Le mikrofon na mizi, središče in prispodoba radijskega dela, je bil v začetku en sam. Tudi velikopotezno imenovani “veliki” studio za nastopajoče je bil tako majhen, da so pri nastopu večjega zbora morali odpreti vrata in pevci z močnejšimi glasovi so prepevali kar s hodnika. Prvi tehnik slovenskega radia, Franc Kramar – Rado se je tistih dni spominjal takole.
Začetek oktobra že tradicionalno požlahtnijo Nobelove nagrade za najboljše znanstvene dosežke. Danes so v Stockholmu razglasili letošnja nagrajenca za področje medicine in fiziologije. Prestižno znanstveno priznanje prejmeta Američan James Allison in Japonec Tasuku Honjo za odkritja, ki so omogočila razvoj povsem novega in učinkovitega zdravljenja rakavih obolenj. O njunem prelomnem raziskovalnem delu se je Iztok Konc pogovarjal s strokovnim direktorjem Onkološkega inštituta v Ljubljani doktorjem Viljemom Kovačem. Foto: Adam Baker/ Flickr, cc
Zavod Krog v Libanonu in Jordaniji izobražuje ženske in otroke, ki so pribežali iz Sirije, ter revnejše prebivalce okoliških območij.
Nataša Lang se je pred začetkom študijskega leta pogovarjala z direktorjem Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu dr. Francijem Demšarjem. Agencija s pomočjo zunanjih strokovnjakov bedi nad kakovostjo našega visokošolskega in višješolskega sistema; akreditira študijske programe in njihove izvajalce, torej višje šolske in visokošolske zavode.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Z gostom smo vas povabili na dan odprtih vrat našega oddajniškega centra na Pohorju in se dotaknili tudi prihodnosti radijske tehnologije. Naš gost je bil Bojan Ramšak, vodja službe za razvoj.
V Portorožu v hotelu Bernardin se je začel Managerski kongres v organizaciji Združenja Manager. Vsako leto se posvečajo razmislekom o tistih temah, ki najbolj oblikujejo naše poslovno okolje. Letos bodo opozorili na pomanjkanje sodelovanja v gospodarstvu in družbi. Sodelovanje pa je ključ do višje produktivnosti. Pred začetkom kongresa, ki se ga udeležujejo domači vodje podjetij in tuji ugledni gostje, tudi profesorji, pa predsednik vlade Marjan Šarec (njegov pozdravni nagovor bo po peti uri), je bil znan nagrajenec – letošnji Manager leta. Naslov pripade Boštjanu Gorjupu, širši javnosti je znan kot predsednik Gospodarske zbornice, sicer pa je direktor družbe BSH Hišni aparati Nazarje. To je Boscheva tovarna kuhinjskih oziroma gospodinjskih naprav, zlasti premium aparatov.
Neveljaven email naslov