Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate je slednjega pred naš mikrofon povabil Goran Dekleva.
foto: Miloš Ojdanić/MMC RTVSLO
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega Festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate smo slednjega gostili pred našim mikrofonom.
Na številnih evropskih mejah so v zadnjega pol leta zrasle žičnate ograje, na druge se vračajo vsaj cariniki in policisti. Vpliv desnih populističnih strank se vsepovsod veča, videti je tudi, da smo vse manj občutljivi na s sovražnim govorom prežeto retoriko v javnem prostoru. Je torej naš kolektivni odziv na begunsko krizo pokazal, da so besede o Evropi kot prostoru človekovih pravic in razsvetljenstva, o Evropi kot tisti civilizaciji, ki je pravzaprav luč sveta, prazne, zavajajoče in lažnive? – Slavoj Žižek ne misli tako pa tudi sicer je globoko skeptičen glede standardnih rešitev, ki jih za premostitev kulturno-civilizacijskega prepada med Evropejci in begunci praviloma predlaga levica.
Seveda vse to še ne pomeni, da je Žižek zdaj presedlal na desno. Toda – kakšen je sploh bil razmislek, ki ga je pripeljal do spoznanja, da sta med begunsko krizo idealistični humanitarizem in politika brezpogojno odprtih vrat vendarle zgrešeni drži? – Filozof odgovarja takole:
Meni je izjemno sumljiv ta politično korekten prezir do anti-imigrantskih nacionalistov. Kaj ljudje ne vidijo, da je to zrcalna slika te multikulturne odprtosti, ki je ta prava ideologija današnjega kapitalizma.
Kaj to pomeni, da naj Evropa kratko malo odreče pomoč ljudem, ki bežijo pred vojno in fundamentalističnim terorjem, in jih prepusti njihovi usodi, ali pa vendarle obstaja kak način, kako učinkovito pomagati? – V tem kontekstu se Žižek zavzema za takšno delovanje, ki bo pripomoglo k temu, da bo val beguncev naposled usahnil. To pa seveda pomeni, da je treba končati oborožene konflikte na Bližnjem in Srednjem vzhodu, posebej seveda tistega v Siriji.
Toda Žižek obenem že tudi opozarja, da ne verjame, da v mednarodni skupnosti obstaja resnična politična volja za kaj takega. Posebej zato ne, ker po njegovem mnenju vojni kaos mednarodnemu velekapitalu vselej in povsod ponuja izvrstne možnosti za dodaten zaslužek in dodaja:
Jaz sem pesimist. Resnično mislim, da se približuje neko obdobje geopolitične nestabilnosti, kjer – tudi v Evropi – lokalne vojne niso izključene. V tem kontekstu pa, mislim, begunci sploh niso ključen problem, ampak so raje simptom. Kapitalizem danes proizvaja begunce. In to povsod, ne samo tukaj.
Drug, čeprav zahodnim očem bistveno bolj skrit simptom globalne nestabilnosti, ki jo v skladu s svojo notranjo logiko proizvaja kapitalizem, je po Žižkovem mnenju mogoče razbrati v današnjih družbenih razmerah na Kitajskem, kjer se vse bolj zaostrujejo socialni odnosi med novim srednjim razredom in množico obubožanih in brezpravnih, zaradi česar vsako leto izbruhne več kot 2000 demonstracij in uporov, ki so tako siloviti, da je policija nemočna in jih mora navsezadnje zadušiti vojska.
Pa, seveda, ni v težavah samo dežela na oni strani velikega zidu in Žižek revolucionarna brbotanja – čeprav ne nujno taka z levim ideološkim predznakom – vidi tudi v Združenih državah. V tem smislu se mu posebej simptomatično zdi dogajanje v Oregonu, kjer je oborožena milica zasedla poslopje uprave naravnega parka.
Spet drugačna oblika desnega – in to avtoritarnega, ne laissezfairovskega – diskurza pa obvladuje svetovno ekonomijo, zlasti tisto v državah, ki se lahko pohvalijo s kar najbolj skokovito gospodarsko rastjo. Tako, na primer, v Indiji pod Modijevo vlado, pa v Koreji in Singapurju. V vseh teh deželah namreč država z vsemi svojimi represivnimi in ideološkimi aparati deluje v kar najtesnejši povezavi z nacionalnim gospodarstvom.
In kakšna bi utegnila biti prihodnost Slovenije v takem svetu? – Žižek odgovarja takole:
Kaj pri nas ne vidijo, ti liberalci, ko govorijo o prostem trgu, da danes nimamo več opravka s tistim starim liberalnim kapitalizmom. Država ima danes ekstremno močno vlogo. Poglejte, na primer, Norveško. Tam se jim je posvetilo, da so se pojavile neke strukturne težave z državo blaginje. In so naredili to, kar Skandinavci znajo. Predstavniki sindikatov, kapitala, bank, države so se dogovorili in napravili nek nov družbeni pakt: to žrtvujemo, tega ne, ampak to je bilo socialno organizirano. In zdaj vzorno deluje. Tega pa mi očitno nismo zmožni.
Nič čudnega torej, če je Žižek vseskozi zatrjeval, da ga svetovni in domači položaj vse bolj navdaja s pesimizmom.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate je slednjega pred naš mikrofon povabil Goran Dekleva.
foto: Miloš Ojdanić/MMC RTVSLO
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega Festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate smo slednjega gostili pred našim mikrofonom.
Na številnih evropskih mejah so v zadnjega pol leta zrasle žičnate ograje, na druge se vračajo vsaj cariniki in policisti. Vpliv desnih populističnih strank se vsepovsod veča, videti je tudi, da smo vse manj občutljivi na s sovražnim govorom prežeto retoriko v javnem prostoru. Je torej naš kolektivni odziv na begunsko krizo pokazal, da so besede o Evropi kot prostoru človekovih pravic in razsvetljenstva, o Evropi kot tisti civilizaciji, ki je pravzaprav luč sveta, prazne, zavajajoče in lažnive? – Slavoj Žižek ne misli tako pa tudi sicer je globoko skeptičen glede standardnih rešitev, ki jih za premostitev kulturno-civilizacijskega prepada med Evropejci in begunci praviloma predlaga levica.
Seveda vse to še ne pomeni, da je Žižek zdaj presedlal na desno. Toda – kakšen je sploh bil razmislek, ki ga je pripeljal do spoznanja, da sta med begunsko krizo idealistični humanitarizem in politika brezpogojno odprtih vrat vendarle zgrešeni drži? – Filozof odgovarja takole:
Meni je izjemno sumljiv ta politično korekten prezir do anti-imigrantskih nacionalistov. Kaj ljudje ne vidijo, da je to zrcalna slika te multikulturne odprtosti, ki je ta prava ideologija današnjega kapitalizma.
Kaj to pomeni, da naj Evropa kratko malo odreče pomoč ljudem, ki bežijo pred vojno in fundamentalističnim terorjem, in jih prepusti njihovi usodi, ali pa vendarle obstaja kak način, kako učinkovito pomagati? – V tem kontekstu se Žižek zavzema za takšno delovanje, ki bo pripomoglo k temu, da bo val beguncev naposled usahnil. To pa seveda pomeni, da je treba končati oborožene konflikte na Bližnjem in Srednjem vzhodu, posebej seveda tistega v Siriji.
Toda Žižek obenem že tudi opozarja, da ne verjame, da v mednarodni skupnosti obstaja resnična politična volja za kaj takega. Posebej zato ne, ker po njegovem mnenju vojni kaos mednarodnemu velekapitalu vselej in povsod ponuja izvrstne možnosti za dodaten zaslužek in dodaja:
Jaz sem pesimist. Resnično mislim, da se približuje neko obdobje geopolitične nestabilnosti, kjer – tudi v Evropi – lokalne vojne niso izključene. V tem kontekstu pa, mislim, begunci sploh niso ključen problem, ampak so raje simptom. Kapitalizem danes proizvaja begunce. In to povsod, ne samo tukaj.
Drug, čeprav zahodnim očem bistveno bolj skrit simptom globalne nestabilnosti, ki jo v skladu s svojo notranjo logiko proizvaja kapitalizem, je po Žižkovem mnenju mogoče razbrati v današnjih družbenih razmerah na Kitajskem, kjer se vse bolj zaostrujejo socialni odnosi med novim srednjim razredom in množico obubožanih in brezpravnih, zaradi česar vsako leto izbruhne več kot 2000 demonstracij in uporov, ki so tako siloviti, da je policija nemočna in jih mora navsezadnje zadušiti vojska.
Pa, seveda, ni v težavah samo dežela na oni strani velikega zidu in Žižek revolucionarna brbotanja – čeprav ne nujno taka z levim ideološkim predznakom – vidi tudi v Združenih državah. V tem smislu se mu posebej simptomatično zdi dogajanje v Oregonu, kjer je oborožena milica zasedla poslopje uprave naravnega parka.
Spet drugačna oblika desnega – in to avtoritarnega, ne laissezfairovskega – diskurza pa obvladuje svetovno ekonomijo, zlasti tisto v državah, ki se lahko pohvalijo s kar najbolj skokovito gospodarsko rastjo. Tako, na primer, v Indiji pod Modijevo vlado, pa v Koreji in Singapurju. V vseh teh deželah namreč država z vsemi svojimi represivnimi in ideološkimi aparati deluje v kar najtesnejši povezavi z nacionalnim gospodarstvom.
In kakšna bi utegnila biti prihodnost Slovenije v takem svetu? – Žižek odgovarja takole:
Kaj pri nas ne vidijo, ti liberalci, ko govorijo o prostem trgu, da danes nimamo več opravka s tistim starim liberalnim kapitalizmom. Država ima danes ekstremno močno vlogo. Poglejte, na primer, Norveško. Tam se jim je posvetilo, da so se pojavile neke strukturne težave z državo blaginje. In so naredili to, kar Skandinavci znajo. Predstavniki sindikatov, kapitala, bank, države so se dogovorili in napravili nek nov družbeni pakt: to žrtvujemo, tega ne, ampak to je bilo socialno organizirano. In zdaj vzorno deluje. Tega pa mi očitno nismo zmožni.
Nič čudnega torej, če je Žižek vseskozi zatrjeval, da ga svetovni in domači položaj vse bolj navdaja s pesimizmom.
Na današnji dan pred 118. leti se je v Ljubljano pripeljal prvi avtomobil. Pripeljal ga je baron Anton Codelli. Danes oziroma statisitčne podatke imamo za preteklo leto, ima vsak drugi prebivalec Slovenije registriran osebni avtomobil. Zanimiv pa je podatek, da so avtomobili v povprečju stari skoraj 10 let. Glede na prejšnja leta se je povprečna starost avtomobilov nekoliko zvišala in je zdaj najvišja v zadnjih 15 letih. Vojko Safran, inštruktor AMZS Centra varne vožnje na Vranskem, je mnenja, da ljudje niso več pripravljeni nameniti denarja za nakup novega avtomobila.
Vlada Republike Slovenije je pred dvema letoma v Uradnem listu objavila sklep o posebnem obeležju – 14. novembru kot Dnevu slovenskega znakovnega jezika. Ravno na ta dan, 14. novembra leta 2002, je slovenska gluha skupnost po desetletjih prizadevanj dočakala uveljavitev Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika (ZUSZJ), ki je 'kretnjo' prvič priznal kot uradni jezik in znakovni jezik pravno izenačil z večinskim, slovenskim jezikom. Gluha oseba ima po tem zakonu pravico uporabljati znakovni jezik v postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe. Tokratni Dan slovenskega znakovnega jezika je posvečen dostopnosti knjižnic za osebe z okvaro sluha. Osrednji dogodek ob današnjem dnevu obeležujejo v Osrednji knjižnici v Kranju. Na Prvem smo dan zabeležili v pogovoru z direktorico zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik Jasno Bauman. Z njo se je pogovarjala Jana Bajželj.
Mednarodno uveljavljeni strokovnjaki s področja paleoantropologije so se na srečanju v prostorih Slovenske matice v Ljubljani pogovarjali o zadnjih izsledkih na področju človeške evolucije. Izmenjali so ideje, razpravljali o različnih hipotezah in se vprašali, kaj prinaša naslednje poglavje tega zelo kompleksnega znanstvenega področja.
Prvi delovni dan v novembru je na ustavno sodišče prinesel polno sprememb. Že 31. Oktobra sta nastopili mandat nova predsednica sodišča Jadranka Sovdat in nova podpredsednica Etelka Korpič Horvat. Danes pa je prvi delovni dan na novi funkciji tudi za novo ustavno sodnico Špelco Mežnar. Nadomestila je ustavnega sodnika in zadnja tri leta predsednika sodišča Miroslava Mozetiča, ki mu je potekel mandat. S tem pa še ni konec sprememb na ustavnem sodišču. Čez dobra dva tedna bo potekel mandat ustavni sodnici Marti Klampfer. Nov ustavni sodnik je že izvoljen, to je Marko Šorli. Predsednik republike Borut Pahor pa že išče kandidate za še štiri nove ustavne sodnike. Toliko ustavnim sodnikom se bo namreč marca in aprila prihodnje leto iztekel 9-letni mandat. Tudi o tem se je Jolanda Lebar pogovarjala z novo predsednico ustavnega sodišča doktorico Jadranko Sovdat. Za začetek o tem, ali lahko ta velika menjava – v pol leta se bo zamenjalo kar 6 od devetih ustavnih sodnikov – kaj upočasni delo na ustavnem sodišču?
Je sploh mogoče, da je to res? Pet dejstev o RTV Slovenija! Kateri podatek ni pravilen?
Fantje danes kuhajo kot za šalo, žarnice pa ne znajo več zamenjati. Drži? Zakaj izumira knaufseksualec? Mihi sprašuje, poslušalci odgovarjajo.
Si predstavljate, kako bi zvenel pogovor med dvema zakoncema, če bi uporabljala jezik diplomatov?
Poslanci Evropskega parlamenta so sredi septembra podprli pobudo, da bi vsakemu državljanu Evropske unije ob 18. rojstnem dnevu podarili brezplačno vozovnico Interrail. Na ta način naj bi mladi laže »odkrili lepote in raznovrstnost Evrope«, poleg tega naj bi s tem ukrepom spodbujali njihov občutek pripadnosti EU. Predlog trenutno preučuje Evropska komisija, ki je prvotno idejo že takoj na začetku nekoliko oklestila, saj je predlagala, da bi pripravili loterijo za brezplačne vozovnice. Če bi se zanje odločilo od 50 do 70 odstotkov mladih, bi namreč po nekaterih izračunih to Evropsko unijo stalo kar 1,5 milijarde evrov.
Možnosti za posvojitev otroka v Sloveniji je zelo malo. Na posvojitev trenutno čaka več kot 500 parov, vsako leto je posvojenih le okoli 40 otrok in od teh jih približno tretjina pride iz tujine. Zakaj je v Sloveniji tako težko posvojiti otroka, čeprav jih na drugi strani kar tisoč živi v rejništvu, je raziskovala Vesna Martinec.
Pred dobro uro sta švedska centralna banka in švedska akademija znanosti razglasili letošnja dobitnika Nobelove nagrade za ekonomijo. To sta Anglež Oliver Hart in Finec Bengt Holmstrom, profesoreja v Združenih državah Amerike, ki sta konec 70ih let in v 80-ih razvijala teorijo pogodb. Vsak od nas se je že kdaj srečal s pogodbami, zavarovalnimi, zaposlitvenimi, kupoprodajnimi ali kreditnimi. Teorija pogodb pa zajema široko področje raziskovanja. Pri letošnji nagradi gre za pogodbe, je vsebino dela nagrajencev povzel generalni sekretar švedske akademije znanosti Goran Hansson. Nagarjeni Britanec Oliver Hart poučuje in raziskuje na ameriškem Harvardu, Finec Bengt Holmstrom pa na MIT-ju. Njune teroije so izjemno pomembne za razumevanje pogodb in institucij. Eno osrednjih vprašanj je, kako uravnotežiti koristi za principala, denimo delodajalca in agenta, v tem primeru zaposlenega. Koliko tveganj naj prevzame vsak od njiju? Holmstrom se je lotil tudi teorije, ki je nadvse zanimiva še danes, kjerkoli, tudi v Sloveniji – namreč vprašanja, kako plačati menedžerje? Kakšno nagrado jim dati, v odvisnosti od česa? Če hočemo, da sprejemajo dolgoročno dobre rešitve. Oba, Hart in Holmstrom sta s svojim delom aktualna tudi zato, ker se lotevata vprašanja, ali naj država storitve nudi sama ali naj jih privatizira in če, kako naj to uredi s pogodbo. Razdelila si bosta nagrado v višini osem milijonov švedskih kron (okoli 831.000 evrov). Dobitnik zadnje v nizu Nobelovih nagrad - za literaturo bo znan v četrtek.
Miha Šalehar s poslušalci o gretju na račun sosedov, praksah zastonjkarstva in (ne)poštenosti takšnega početja.
Raziskovanje odnosa med učitelji in starši. Kaj se dogaja, kaj se je zgodilo, kam gremo? Odgovore s poslušalci išče Miha Šalehar #nebuloze
Miha Šalehar s poslušalci debatira o družbenih fenomenih in slovenskem vsakdanu.
Intervju Aleša Smrekarja z najboljšim slovenskim jadralcem vseh časov po osvojeni srebrni kolajni na olimpijskih igrah v Braziliji.
Medtem ko mnogi strmimo v zvezde predvsem takrat, ko smo bolj romantično razpoloženi, pa se vedno najde tudi precej takih, ki v zvezde strmijo z drugačnimi nameni. V Sloveniji deluje kar nekaj astronomskih društev, osnovne in srednje šole ponujajo astronomske krožke. Zato ne preseneča, da so tudi različni astronomski tabori vedno dobro obiskani. Terenska ekipa Prvega bo obiskala mlade astronome, ki ta teden s teleskopi »lovijo« meteorski dež in ostale astronomske pojave pod goro Raduho v Zgornji Savinjski dolini. Na Mladinskem astronomskem raziskovalnem taboru Raduha 2016, ki poteka v organizaciji ZOTKS (Zveze organizacij za tehnično kultur Slovenije) in Astronomskega društva Javornik, osnovnošolci in srednješolci spoznavajo osnove astronomije, astrofotografijo in astrofiziko, raziskujejo nebesne pojave in skrivnosti ozvezdij, obenem pa najdejo dovolj časa tudi za druženje, izlete in zabavo. Z njimi bomo strmeli v nebo že med 11.30 in 12.00, zvečer pa sem jim lahko po 22.00 pridružite na javnem astronomskem opazovanju nočnega neba, ki po napovedih poznavalcev prinaša rekordno število utrinkov.
Nekaj več kot 10 % Slovencev in Slovenk mora za dostop do zdrave pitne vode v svojem gospodinjstvu poskrbeti samih. S kakšnimi težavami se soočajo in kako zdrava je voda, ki jo pijejo, je preverila Andreja Gradišar.
Turisti s seboj pogosto prinašamo tudi smeti. V Braziliji reciklirajo le od enega do treh odstotkov odpadkov. Zato imajo toliko pomembnejšo vlogo revni ljudje, ki med smetmi iščejo obnovljive materiale in jih potem prodajajo zasebnim podjetjem. S tem se preživlja približno 800.000 Brazilk in Brazilcev različnih starosti. Za njihove pravice se bori Elisabeth Grimberg iz Sao Paula: “To koristno delo zahteva veliko moči in znanja, a ljudje na zbiralce odpadkov gledajo kot na marginalce in jih zelo diskriminirajo. Tako kot odpadke jih ljudje povezujejo z umazanijo in policija je pogosto nasilna do njih. Zavzela sem se za to, da bi njihovo delo prepoznali kot storitev in za njihovo povezovanje – ne v podjetja, ampak v zadruge, ki jim je mar in v katerih njihovo delo cenijo.”
Podatki spletnega portala Statista kažejo, da je na družabnih omrežjih prisotnih okoli dve in pol milijarde ljudi, ta številka pa se utegne do leta 2020 povzpeti na tri milijarde. Nobenega dvoma ni, da nove tehnologije močno preoblikujejo sodobno družbo in spreminjajo naše vedenje in navade, ob vsem tem pa se vseskozi pojavljajo nasprotujoča si mnenja o tem, ali imamo od virtualnega sveta več koristi ali škode.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Neveljaven email naslov