Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate je slednjega pred naš mikrofon povabil Goran Dekleva.
foto: Miloš Ojdanić/MMC RTVSLO
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega Festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate smo slednjega gostili pred našim mikrofonom.
Na številnih evropskih mejah so v zadnjega pol leta zrasle žičnate ograje, na druge se vračajo vsaj cariniki in policisti. Vpliv desnih populističnih strank se vsepovsod veča, videti je tudi, da smo vse manj občutljivi na s sovražnim govorom prežeto retoriko v javnem prostoru. Je torej naš kolektivni odziv na begunsko krizo pokazal, da so besede o Evropi kot prostoru človekovih pravic in razsvetljenstva, o Evropi kot tisti civilizaciji, ki je pravzaprav luč sveta, prazne, zavajajoče in lažnive? – Slavoj Žižek ne misli tako pa tudi sicer je globoko skeptičen glede standardnih rešitev, ki jih za premostitev kulturno-civilizacijskega prepada med Evropejci in begunci praviloma predlaga levica.
Seveda vse to še ne pomeni, da je Žižek zdaj presedlal na desno. Toda – kakšen je sploh bil razmislek, ki ga je pripeljal do spoznanja, da sta med begunsko krizo idealistični humanitarizem in politika brezpogojno odprtih vrat vendarle zgrešeni drži? – Filozof odgovarja takole:
Meni je izjemno sumljiv ta politično korekten prezir do anti-imigrantskih nacionalistov. Kaj ljudje ne vidijo, da je to zrcalna slika te multikulturne odprtosti, ki je ta prava ideologija današnjega kapitalizma.
Kaj to pomeni, da naj Evropa kratko malo odreče pomoč ljudem, ki bežijo pred vojno in fundamentalističnim terorjem, in jih prepusti njihovi usodi, ali pa vendarle obstaja kak način, kako učinkovito pomagati? – V tem kontekstu se Žižek zavzema za takšno delovanje, ki bo pripomoglo k temu, da bo val beguncev naposled usahnil. To pa seveda pomeni, da je treba končati oborožene konflikte na Bližnjem in Srednjem vzhodu, posebej seveda tistega v Siriji.
Toda Žižek obenem že tudi opozarja, da ne verjame, da v mednarodni skupnosti obstaja resnična politična volja za kaj takega. Posebej zato ne, ker po njegovem mnenju vojni kaos mednarodnemu velekapitalu vselej in povsod ponuja izvrstne možnosti za dodaten zaslužek in dodaja:
Jaz sem pesimist. Resnično mislim, da se približuje neko obdobje geopolitične nestabilnosti, kjer – tudi v Evropi – lokalne vojne niso izključene. V tem kontekstu pa, mislim, begunci sploh niso ključen problem, ampak so raje simptom. Kapitalizem danes proizvaja begunce. In to povsod, ne samo tukaj.
Drug, čeprav zahodnim očem bistveno bolj skrit simptom globalne nestabilnosti, ki jo v skladu s svojo notranjo logiko proizvaja kapitalizem, je po Žižkovem mnenju mogoče razbrati v današnjih družbenih razmerah na Kitajskem, kjer se vse bolj zaostrujejo socialni odnosi med novim srednjim razredom in množico obubožanih in brezpravnih, zaradi česar vsako leto izbruhne več kot 2000 demonstracij in uporov, ki so tako siloviti, da je policija nemočna in jih mora navsezadnje zadušiti vojska.
Pa, seveda, ni v težavah samo dežela na oni strani velikega zidu in Žižek revolucionarna brbotanja – čeprav ne nujno taka z levim ideološkim predznakom – vidi tudi v Združenih državah. V tem smislu se mu posebej simptomatično zdi dogajanje v Oregonu, kjer je oborožena milica zasedla poslopje uprave naravnega parka.
Spet drugačna oblika desnega – in to avtoritarnega, ne laissezfairovskega – diskurza pa obvladuje svetovno ekonomijo, zlasti tisto v državah, ki se lahko pohvalijo s kar najbolj skokovito gospodarsko rastjo. Tako, na primer, v Indiji pod Modijevo vlado, pa v Koreji in Singapurju. V vseh teh deželah namreč država z vsemi svojimi represivnimi in ideološkimi aparati deluje v kar najtesnejši povezavi z nacionalnim gospodarstvom.
In kakšna bi utegnila biti prihodnost Slovenije v takem svetu? – Žižek odgovarja takole:
Kaj pri nas ne vidijo, ti liberalci, ko govorijo o prostem trgu, da danes nimamo več opravka s tistim starim liberalnim kapitalizmom. Država ima danes ekstremno močno vlogo. Poglejte, na primer, Norveško. Tam se jim je posvetilo, da so se pojavile neke strukturne težave z državo blaginje. In so naredili to, kar Skandinavci znajo. Predstavniki sindikatov, kapitala, bank, države so se dogovorili in napravili nek nov družbeni pakt: to žrtvujemo, tega ne, ampak to je bilo socialno organizirano. In zdaj vzorno deluje. Tega pa mi očitno nismo zmožni.
Nič čudnega torej, če je Žižek vseskozi zatrjeval, da ga svetovni in domači položaj vse bolj navdaja s pesimizmom.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate je slednjega pred naš mikrofon povabil Goran Dekleva.
foto: Miloš Ojdanić/MMC RTVSLO
Je begunska kriza humanitarno ali varnostno vprašanje? Je migrante treba vrniti v dežele, iz katerih so na staro celino prišli, ali si je, nasprotno, potrebno pospešeno pa obenem potrpežljivo prizadevati za njihovo integracijo v evropsko družbo? Je anti-imigrantsko politično stališče zanesljiv simptom bolj ali manj latentnega fašizma ali je le razumljiva reakcija ob množičnem prihodu ljudi, ki se niso pripravljeni kulturno-civilizacijsko prilagoditi novemu okolju, sredi katerega so se znašli? – Ta vprašanja že več kot pol leta razgibavajo javno debato po Evropi. No, sinoči je v okviru drugega Festivala strpnosti, ki ga organizirata Mini teater in Judovski kulturni center, v Ljubljani potekala okrogla miza, na kateri so odgovore na ta vprašanja iskali izraelski filmski režiser Udi Aloni ter slovenska filozofa, Mladen Dolar in Slavoj Žižek. Pred začetkom debate smo slednjega gostili pred našim mikrofonom.
Na številnih evropskih mejah so v zadnjega pol leta zrasle žičnate ograje, na druge se vračajo vsaj cariniki in policisti. Vpliv desnih populističnih strank se vsepovsod veča, videti je tudi, da smo vse manj občutljivi na s sovražnim govorom prežeto retoriko v javnem prostoru. Je torej naš kolektivni odziv na begunsko krizo pokazal, da so besede o Evropi kot prostoru človekovih pravic in razsvetljenstva, o Evropi kot tisti civilizaciji, ki je pravzaprav luč sveta, prazne, zavajajoče in lažnive? – Slavoj Žižek ne misli tako pa tudi sicer je globoko skeptičen glede standardnih rešitev, ki jih za premostitev kulturno-civilizacijskega prepada med Evropejci in begunci praviloma predlaga levica.
Seveda vse to še ne pomeni, da je Žižek zdaj presedlal na desno. Toda – kakšen je sploh bil razmislek, ki ga je pripeljal do spoznanja, da sta med begunsko krizo idealistični humanitarizem in politika brezpogojno odprtih vrat vendarle zgrešeni drži? – Filozof odgovarja takole:
Meni je izjemno sumljiv ta politično korekten prezir do anti-imigrantskih nacionalistov. Kaj ljudje ne vidijo, da je to zrcalna slika te multikulturne odprtosti, ki je ta prava ideologija današnjega kapitalizma.
Kaj to pomeni, da naj Evropa kratko malo odreče pomoč ljudem, ki bežijo pred vojno in fundamentalističnim terorjem, in jih prepusti njihovi usodi, ali pa vendarle obstaja kak način, kako učinkovito pomagati? – V tem kontekstu se Žižek zavzema za takšno delovanje, ki bo pripomoglo k temu, da bo val beguncev naposled usahnil. To pa seveda pomeni, da je treba končati oborožene konflikte na Bližnjem in Srednjem vzhodu, posebej seveda tistega v Siriji.
Toda Žižek obenem že tudi opozarja, da ne verjame, da v mednarodni skupnosti obstaja resnična politična volja za kaj takega. Posebej zato ne, ker po njegovem mnenju vojni kaos mednarodnemu velekapitalu vselej in povsod ponuja izvrstne možnosti za dodaten zaslužek in dodaja:
Jaz sem pesimist. Resnično mislim, da se približuje neko obdobje geopolitične nestabilnosti, kjer – tudi v Evropi – lokalne vojne niso izključene. V tem kontekstu pa, mislim, begunci sploh niso ključen problem, ampak so raje simptom. Kapitalizem danes proizvaja begunce. In to povsod, ne samo tukaj.
Drug, čeprav zahodnim očem bistveno bolj skrit simptom globalne nestabilnosti, ki jo v skladu s svojo notranjo logiko proizvaja kapitalizem, je po Žižkovem mnenju mogoče razbrati v današnjih družbenih razmerah na Kitajskem, kjer se vse bolj zaostrujejo socialni odnosi med novim srednjim razredom in množico obubožanih in brezpravnih, zaradi česar vsako leto izbruhne več kot 2000 demonstracij in uporov, ki so tako siloviti, da je policija nemočna in jih mora navsezadnje zadušiti vojska.
Pa, seveda, ni v težavah samo dežela na oni strani velikega zidu in Žižek revolucionarna brbotanja – čeprav ne nujno taka z levim ideološkim predznakom – vidi tudi v Združenih državah. V tem smislu se mu posebej simptomatično zdi dogajanje v Oregonu, kjer je oborožena milica zasedla poslopje uprave naravnega parka.
Spet drugačna oblika desnega – in to avtoritarnega, ne laissezfairovskega – diskurza pa obvladuje svetovno ekonomijo, zlasti tisto v državah, ki se lahko pohvalijo s kar najbolj skokovito gospodarsko rastjo. Tako, na primer, v Indiji pod Modijevo vlado, pa v Koreji in Singapurju. V vseh teh deželah namreč država z vsemi svojimi represivnimi in ideološkimi aparati deluje v kar najtesnejši povezavi z nacionalnim gospodarstvom.
In kakšna bi utegnila biti prihodnost Slovenije v takem svetu? – Žižek odgovarja takole:
Kaj pri nas ne vidijo, ti liberalci, ko govorijo o prostem trgu, da danes nimamo več opravka s tistim starim liberalnim kapitalizmom. Država ima danes ekstremno močno vlogo. Poglejte, na primer, Norveško. Tam se jim je posvetilo, da so se pojavile neke strukturne težave z državo blaginje. In so naredili to, kar Skandinavci znajo. Predstavniki sindikatov, kapitala, bank, države so se dogovorili in napravili nek nov družbeni pakt: to žrtvujemo, tega ne, ampak to je bilo socialno organizirano. In zdaj vzorno deluje. Tega pa mi očitno nismo zmožni.
Nič čudnega torej, če je Žižek vseskozi zatrjeval, da ga svetovni in domači položaj vse bolj navdaja s pesimizmom.
Trgovina rabljenih predmetov Stara roba, nova raba je po dvanajstih letih delovanja v petek zaprla svoja vrata. Prodajalna v središču Ljubljane je zaposlovala osebe z izkušnjo brezdomstva in posameznike iz drugih ranljivih skupin. Šlo je za socialni projekt, ki je spodbujal trajnost, a je najemnina postala prevelik strošek za nadaljevanje delovanja. Čeprav Mestna občina Ljubljana do sedaj ni pokazala interesa za reševanje trgovine, danes z občine prihajajo spodbudne novice.
Znani so rezultati meritev Triglavskega ledenika in ledenika pod Skuto, ki so pokazale, da sta se ledenika močno skrčila in stanjšala. Meritve so bile letos bolj obsežne, saj so poleg površine merili tudi debelino in prostornino ledenikov. Kaj se dogaja s slovenskima ledenikoma, sprašujemo Miho Pavška, vodjo raziskav ledenikov z Geografskega inštituta Antona Melika.
Na dan spomina na mrtve in katoliški praznik Vseh svetih govorimo o žalovanju za našimi ljubljenimi osebami. Jezuit pater dr. Ivan Platovnjak ugotavlja, da je žalovanje tabujska tema tudi za Katoliško cerkev. Zakaj? Kako pomembno je, da se poslovimo od umrlega človeka? Kako smemo žalovati? To so vprašanja, o katerih premišljuje pater Platovnjak. Med drugim vodi tudi trimesečni program za žalujoče v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani. Avtorica oddaje je Nataša Lang.
Pokopališča niso le posvečeni prostori, kjer se poklonimo svojcem, prijateljem. Pogosto razkrivajo usode posameznikov, naroda, privlačijo pa tudi zaradi umetniške, arhitekturne in zgodovinske dediščine ali slavnih ljudi, ki so tam pokopani. Spomnimo se pariškega pokopališča Pere Lachaise, kjer počivajo pevec Jim Morrison, šansonjerka Edith Piaff, skladatelj Frédéric Chopin in pisatelj Oscar Wilde, če omenimo le nekatere. Pokopališča so torej tudi svojevrstne turistične atrakcije. O pokopališkem oziroma temačnem turizmu se bomo pogovarjali z doktorico Barbaro Pavlakovič s Fakultete za turizem Univerze v Mariboru.
Danes se začenja mesec, ki ga imenujemo tudi movember - mesec ozaveščanja o zdravju moških. Društvo uroloških bolnikov Slovenije in drugi deležniki opozarjajo na pomanjkanje urologov in na predolge čakalne dobe. Prizadevajo si tudi za čimprejšnjo uvedbo presejalnega programa za zgodnje odkrivanje raka na prostati. Posledica pomanjkanja urologov je tudi prepozno diagnosticiranje in zdravljenje raka. V naši državi imamo enega urologa na 35 tisoč prebivalcev, evropsko povprečje pa je urolog na 20 tisoč prebivalcev. Na leto pri nas odkrijejo 1.600 primerov raka na prostati, več kot 400 bolnikov pa zaradi te bolezni umre.
Praznično oddajo namenjamo slovenskemu jeziku kot enemu temeljnih gradnikov naše nacionalne identitete skozi čas in še posebej v zdajšnjem globaliziranem času. O tem razmišljata katoliški duhovnik, pisatelj, publicist in raziskovalec, tudi doktor znanosti s področja slovenske književnosti, pater Karel Gržan in eden vodilnih slovenskih jezikoslovcev današnjega časa, profesor, raziskovalec, publicist in pesnik dr. Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU. Z njima se je pogovarjal Tone Petelinšek.
Kmalu bomo vstopili v mesec, ki ga v Turizmu Ljubljana označujejo kot najbolj kulinaričnega. Vrača se namreč festival November Gourmet Ljubljana, ki se začenja 2. novembra. Organizatorji želijo tako domačim kot tujim turistom prikazati različne gastronomske podobe naše prestolnice. Festival – že 6. po vrsti – se letos osredotoča na ženske v kulinariki, tudi zaradi največjega ženskega športnega dogodka v zgodovini Slovenije, tj. evropskega prvenstva v rokometu za ženske, ki bo istočasno kot festival. Več pa v prispevku Tine Lamovšek.
31. oktober je bil za svetovni dan varčevanja določen na prvem mednarodnem kongresu hranilnic v Milanu v Italiji leta 1924. Glavni cilj kongresa je bil spodbuditi prebivalstvo k varčevanju, zlasti v obliki vlog na računih v bankah in hranilnicah. Posameznik se skozi življenje srečuje s številnimi izzivi. Odvisen je od svojih dejanj pa tudi od stanja v družbi. Vse dobrine so se podražile, negotova je bližnja prihodnost. Kam torej z zasluženim denarjem? Ga plemenititi, pustiti na računu ali je potrebno biti v teh divjih časih še bolj varčen? Več o tem v pogovoru s strokovnjakinjo za osebne finance, Ano Vezovišek.
Štiri leta po predlogu Evropske komisije, po katerem bi v EU odpravili premikanje ure dvakrat na leto, članice pa bi se odločile, kateri čas želijo uveljaviti, smo tudi v Sloveniji znova prešli na zimski čas. Kot kaže, pa bomo uro premikali vsaj še naslednjih nekaj let, objava v uradnem listu EU kaže, da vsaj do leta 2026. Kako premikanje ure vpliva na naše zdravje in higieno spanja, se je Cirila Štuber pogovarjala z dr. Lejo Dolenc Grošelj, vodjo Centra za motnje spanja odraslih na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo v UKC Ljubljana.
Po včerajšnjem napadu na Niko Kovač, direktorico Inštituta 8. marec, se vrstijo odzivi. Premier Robert Golob je napovedal vojno sovražnemu govoru, pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan pa pravi, da za nasilje niso odgovorni samo napadalci, ampak tudi tisti, ki širijo sovražni govor. Strokovnjaki dodajajo, da se napadi stopnjujejo, ko jih s sovražnim govorom legitimirajo javne osebnosti.
Veliko diplomatskih aktivnosti je danes povezanih z Ukrajino: v Berlinu se danes začenja konferenca o povojni obnovi Ukrajine. V Zagrebu poteka prvi parlamentarni vrh Krimske platforme, ustanovljene pred letom dni. Udeležence je že nagovorila tudi predsednica predstavniškega doma ameriškega kongresa Nancy Pelosi, pa seveda ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski prek spleta. Konference se udeležuje tudi slovenska delegacija, ki jo bo zastopala predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V drugi krog predsedniških volitev se podajata Anže Logar in Nataša Pirc Musar. Medtem ko je bilo v štabu drugouvrščene precej glasno, je Logar slavil v ozkem krogu najbližjih podpornikov in strankarskih kolegov. Nestrpno so rezultate spremljali tudi v drugih štabih, nekateri so bili nad rezultati pozitivno presenečeni, drugi so pričakovali višjo uvrstitev. Med podpornike predsedniških kandidatov sta se s snemalnikom pomešali Lara Gril in Eva Lipovšek, ki sta pripravili reportažo povolilnega dogajanja.
Gosta povolilne oddaje sta bila Samo Uhan in Ana Bojinović Fenko, z voditeljico Jolando Lebar sta analizirala rezultate prvega kroga predsedniških volitev. Razpravljali so o zmagovalcih in poražencih prvega kroga, slišali smo reportaže s terena in oglašanja iz volilnih štabov ter predelali morebitne scenarije drugega kroga.
V Unescov program Človek in biosfera so v Sloveniji uvrščena štiri območja, Julijske Alpe, Kras, Kozjansko in Obsotelje ter Mura. Letos prvič skupaj praznujejo dan biosfernih območij, ki ga je Unesco razglasil ob svoji 50-letnici. S široko zasnovanim praznovanjem želijo prebivalce biosfernih območjih in slovensko javnost opozoriti na pomen globalnega programa Človek in biosfera, predstaviti svoje aktivnosti in spregovoriti o svojih vrednotah. Slovenska biosferna območja so odličen primer prakse odgovornega upravljanja z okoljem, v katerem je v ospredju človek. Kozjansko in Obsotelje sta bila v mednarodno mrežo biosfernih območij Unescovega programa Človek in biosfera sprejeta leta 2010.
V Unescov program Človek in biosfera so v Sloveniji uvrščena štiri območja, Julijske Alpe, Kras, Kozjansko in Obsotelje ter Mura. Letos prvič skupaj praznujejo dan biosfernih območij, ki ga je Unesco razglasil ob svoji 50-letnici. S široko zasnovanim praznovanjem želijo prebivalce biosfernih območjih in slovensko javnost opozoriti na pomen globalnega programa Človek in biosfera, predstaviti svoje aktivnosti in spregovoriti o svojih vrednotah. Slovenska biosferna območja so odličen primer prakse odgovornega upravljanja z okoljem, v katerem je v ospredju človek. Kozjansko in Obsotelje sta bila v mednarodno mrežo biosfernih območij Unescovega programa Človek in biosfera sprejeta leta 2010.
V Unescov program Človek in biosfera so v Sloveniji uvrščena štiri območja, Julijske Alpe, Kras, Kozjansko in Obsotelje ter Mura. Letos prvič skupaj praznujejo dan biosfernih območij, ki ga je Unesco razglasil ob svoji 50-letnici. S široko zasnovanim praznovanjem želijo prebivalce biosfernih območjih in slovensko javnost opozoriti na pomen globalnega programa Človek in biosfera, predstaviti svoje aktivnosti in spregovoriti o svojih vrednotah. Slovenska biosferna območja so odličen primer prakse odgovornega upravljanja z okoljem, v katerem je v ospredju človek. Kozjansko in Obsotelje sta bila v mednarodno mrežo biosfernih območij Unescovega programa Človek in biosfera sprejeta leta 2010.
Medčloveške razlike v vrednotah, ki smo jih ponotranjili skozi življenje, niso posledica razumske odločitve, pač pa prej življenjskih izkušenj, vzgoje in odziva osebnosti na vse to. Delovnost, natančnost, kakovost in kvantiteta, ki ju dosegamo pri svojem delu so vrednote, ki si jih želi od svojih zaposlenih vsak delodajalec. Pravičnost, poštenost in prilagodljivost pa so vrednote, ki bi si jih želeli pri nadrejenih. O tem se je Cirila Štuber pogovarjala z Zinko Kosec iz akademije Akcija.
Medčloveške razlike v vrednotah, ki smo jih ponotranjili skozi življenje, niso posledica razumske odločitve, pač pa prej življenjskih izkušenj, vzgoje in odziva osebnosti na vse to. Delovnost, natančnost, kakovost in kvantiteta, ki ju dosegamo pri svojem delu so vrednote, ki si jih želi od svojih zaposlenih vsak delodajalec. Pravičnost, poštenost in prilagodljivost pa so vrednote, ki bi si jih želeli pri nadrejenih. O tem se je Cirila Štuber pogovarjala z Zinko Kosec iz akademije Akcija.
Medčloveške razlike v vrednotah, ki smo jih ponotranjili skozi življenje, niso posledica razumske odločitve, pač pa prej življenjskih izkušenj, vzgoje in odziva osebnosti na vse to. Delovnost, natančnost, kakovost in kvantiteta, ki ju dosegamo pri svojem delu so vrednote, ki si jih želi od svojih zaposlenih vsak delodajalec. Pravičnost, poštenost in prilagodljivost pa so vrednote, ki bi si jih želeli pri nadrejenih. O tem se je Cirila Štuber pogovarjala z Zinko Kosec iz akademije Akcija.
Neveljaven email naslov