Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
S panamskim podjetjem Mossack Fonseca sodelovali tudi poslovneži iz Slovenije
Nemški Süddeutsche Zeitung je včeraj objavil eno najobsežnejših količin zaupnih podatkov v zgodovini novinarstva. Gre za 11,5 milijona dokumentov panamske odvetniške družbe Mossack Fonseca, ki se ukvarja z registracijo podjetij v davčnih oazah in je ena izmed najuspešnejših svetovnih ustanoviteljic navideznih družb.
Razkritje je komentiral profesor za področje mednarodnih financ in ekonomskih politik EU na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Mojmir Mrak.
“Poslovni kanali velikokrat sežejo tja, kjer je regulativa necelovita. Če so finančni tokovi globalizirani, se teh težav ne bo dalo reševati, če tudi nadzor ne bo globalen. Kajti v osnovi imamo globalne tokove, nazdor je pa nacionalen.”
Veliko se govori o ukrepanju politike in zakonodajnem reševanju takšnega poslovanja, vendar na koncu se prava volja ne pokaže. “Če samo pogledate, kdo je vključen v to neposredno ali posredno, je jasno, zakaj je ta volja manjša. Tudi pa če bi ta volja v osnovi bila, je takšno voljo možno, v realne rešitve spraviti samo z globaliziranim nadzorom. To pa marsikomu ni všeč.”
All you need to know about the #panamapapers leak (in English): https://t.co/3esQRlBiHw pic.twitter.com/UovmXRjh6t
— Süddeutsche Zeitung (@SZ) April 4, 2016
V Sloveniji je z mednarodnim konzorcijem preiskovalnih novinarjev (ICIJI), ki je pomagal prreiskovati dokumente, sodeloval časnik Delo. Njihova novinarka Anuška Delić je bila v ekipi zraven od priključitve projektu septembra lani, ko je bilo novinarjem na voljo “šele” okrog 2,7 milijona dokumentov.
“V času, ko sem delala na tem projektu, sem tudi jaz včasih težko verjela, kaj se sploh dogaja.”
Časnik Delo razkriva tudi, kdo je s podjetjem Mossack Fonesca sodeloval iz Slovenije. Pišejo o Urošu Petroviču, ki je lastnik podjetja UPC Svetovalna skupina in je prve stike s panamskim podjetjem opravil 22 septembra 2011.
So pa pri podjetju Mossack Foneska že približno vedeli, kaj jih čaka: “1. aprila so svojim klientom sporočili, da so se novinarji dokopali do njihovih podatkov.”
“Spletna stran Dela je zdržala, so pa imeli kolegi v tujini kar nekaj težav s spletnimi napadi.” – Projekt Panamski papirji so na delu razkrili sinoči ob 20.00
Zanimiv projekt, ki se tiče davčnih oaz pa nam je v oddaji Evropa osebno že pred nekaj časa predstavil italijanski računalničar in konceptualni umetnik Paolo Cirio. S tem zadnjim opisom se namreč lažje izogne nekaterim “pravnim situacijam”, v katere se zapleta z objavljanjem dokumentov o podjetjih v davčnih oazah. Približno 40 držav na svetu ima posebnemu sloju ljudi prilagojeno davčno zakonodajo, ob čemer ne pozabi omeniti, da imamo tudi v Evropski uniji države, ki v veliki meri delujejo po takem principu.
Njegov projekt Vrzeli za vse (Loophole for All) s prstom kaže na davčne oaze in njihovo idejo podjetij na papirju. Na svoji spletni strani tako prodaja resnične identitete anonimnih podjetij, ki se okoriščajo z delovanjem v davčnih oazah.
Najbolj poglobljeno se je sicer Cirio ukvarjal s Kajmanski otoki. Napisal je računalniške programe, ki povezujejo vse dostopne baze podatkov, s tem je nastal register 200 tisoč podjetji, ki jih je javno objavil na spletu. Poleg tega je izvedel, da ob ustanovitvi podjetja na Kajmanskih otokih dobiš poseben certifikat – tak, za na steno. Zato je ponaredil še ta certifikat v 200 tisoč izvodih in ga začel prodajati z motom, da ga lahko kupite tudi vi in se pretvarjate, da je podjetje vaše.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
S panamskim podjetjem Mossack Fonseca sodelovali tudi poslovneži iz Slovenije
Nemški Süddeutsche Zeitung je včeraj objavil eno najobsežnejših količin zaupnih podatkov v zgodovini novinarstva. Gre za 11,5 milijona dokumentov panamske odvetniške družbe Mossack Fonseca, ki se ukvarja z registracijo podjetij v davčnih oazah in je ena izmed najuspešnejših svetovnih ustanoviteljic navideznih družb.
Razkritje je komentiral profesor za področje mednarodnih financ in ekonomskih politik EU na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Mojmir Mrak.
“Poslovni kanali velikokrat sežejo tja, kjer je regulativa necelovita. Če so finančni tokovi globalizirani, se teh težav ne bo dalo reševati, če tudi nadzor ne bo globalen. Kajti v osnovi imamo globalne tokove, nazdor je pa nacionalen.”
Veliko se govori o ukrepanju politike in zakonodajnem reševanju takšnega poslovanja, vendar na koncu se prava volja ne pokaže. “Če samo pogledate, kdo je vključen v to neposredno ali posredno, je jasno, zakaj je ta volja manjša. Tudi pa če bi ta volja v osnovi bila, je takšno voljo možno, v realne rešitve spraviti samo z globaliziranim nadzorom. To pa marsikomu ni všeč.”
All you need to know about the #panamapapers leak (in English): https://t.co/3esQRlBiHw pic.twitter.com/UovmXRjh6t
— Süddeutsche Zeitung (@SZ) April 4, 2016
V Sloveniji je z mednarodnim konzorcijem preiskovalnih novinarjev (ICIJI), ki je pomagal prreiskovati dokumente, sodeloval časnik Delo. Njihova novinarka Anuška Delić je bila v ekipi zraven od priključitve projektu septembra lani, ko je bilo novinarjem na voljo “šele” okrog 2,7 milijona dokumentov.
“V času, ko sem delala na tem projektu, sem tudi jaz včasih težko verjela, kaj se sploh dogaja.”
Časnik Delo razkriva tudi, kdo je s podjetjem Mossack Fonesca sodeloval iz Slovenije. Pišejo o Urošu Petroviču, ki je lastnik podjetja UPC Svetovalna skupina in je prve stike s panamskim podjetjem opravil 22 septembra 2011.
So pa pri podjetju Mossack Foneska že približno vedeli, kaj jih čaka: “1. aprila so svojim klientom sporočili, da so se novinarji dokopali do njihovih podatkov.”
“Spletna stran Dela je zdržala, so pa imeli kolegi v tujini kar nekaj težav s spletnimi napadi.” – Projekt Panamski papirji so na delu razkrili sinoči ob 20.00
Zanimiv projekt, ki se tiče davčnih oaz pa nam je v oddaji Evropa osebno že pred nekaj časa predstavil italijanski računalničar in konceptualni umetnik Paolo Cirio. S tem zadnjim opisom se namreč lažje izogne nekaterim “pravnim situacijam”, v katere se zapleta z objavljanjem dokumentov o podjetjih v davčnih oazah. Približno 40 držav na svetu ima posebnemu sloju ljudi prilagojeno davčno zakonodajo, ob čemer ne pozabi omeniti, da imamo tudi v Evropski uniji države, ki v veliki meri delujejo po takem principu.
Njegov projekt Vrzeli za vse (Loophole for All) s prstom kaže na davčne oaze in njihovo idejo podjetij na papirju. Na svoji spletni strani tako prodaja resnične identitete anonimnih podjetij, ki se okoriščajo z delovanjem v davčnih oazah.
Najbolj poglobljeno se je sicer Cirio ukvarjal s Kajmanski otoki. Napisal je računalniške programe, ki povezujejo vse dostopne baze podatkov, s tem je nastal register 200 tisoč podjetji, ki jih je javno objavil na spletu. Poleg tega je izvedel, da ob ustanovitvi podjetja na Kajmanskih otokih dobiš poseben certifikat – tak, za na steno. Zato je ponaredil še ta certifikat v 200 tisoč izvodih in ga začel prodajati z motom, da ga lahko kupite tudi vi in se pretvarjate, da je podjetje vaše.
Daphne Caruana Galizia je pisala o marsičem, predvsem pa je ostro kritizirala delovanje laburistične vlade Josepha Muscata. Imela je spletni blog z naslovom Running Commentary - komentar torej, ki nima konca. Nekaj let je neusmiljeno razkrinkavala kriminal in korupcijo na Malti, toda hkrati moramo povedati tudi to, da se je Caruana Galizia pogosto vtikala v zasebno življenje politikov, kar so ji očitali tudi njeni podporniki. Pa vendar: njen blog je prebiralo več ljudi, kot ima Malta prebivalcev, in upoštevali so jo tudi njeni sovražniki. Preiskovalna novinarka je umrla v eksploziji avto bombe oktobra leta 2017, in čeprav so oblasti že decembra istega leta priprle tri domnevne morilce, je malteška javnost vztrajala, da aretiranci niso imeli neposrednega motiva za umor in da so oblasti zato dolžne poiskati naročnike umora.
Predlog stanovanjskega zakona končuje pot skozi javno obravnavo, nanj je bilo podanih veliko pripomb in predlogov. Glavne novosti v predlogu so: ukiniti neprofitno najemnino in jo nadomestiti s stroškovno, povečati subvencije za plačilo najemnine, povečati zadolževanje stanovanjskih skladov, zahteva po 100% soglasju etažnih lastnikov za Airbnb in podobne dejavnosti, ustanoviti javno najemniško službo, ki bi prevzemala stanovanja in jih oddajala naprej po stroškovni najemnini, uvesti jamstva za stanovanjske kredite za mlade. O smeri in ciljih zakona, zlasti pa o predvidenih instrumentih stanovanjske politike se je z ekonomistko, dr. Andrejo Cirman z Ekonomske fakultete v Ljubljani pogovarjala Maja Derčar.
Petletni mandat začenja z velikim bremenom, saj mu je država zaradi davčne reforme naložila vplačilo dodatnih 74 milijonov evrov v proračun. Nehvaležna naloga, ob dejstvu, da so poslanci z dopolnilom prav davčni upravi znižali sredstva za šest milijonov, namenjena prav posodobitvi informacijske podpore. Novi generalni direktor finančne uprave Peter Jenko meni, da je to kot strel v koleno. V pogovoru z Zdenko Bakalar zanika, da bi pri nadzoru uporabljali dvojna merila, strožja do majhnih in popustljivost do velikih.
Pogovor z Lidijo Globevnik s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo: Kanalizacijski cevovod, ki odpadne vode spelje do čistilne naprave, je zastarel koncept – marsikje po svetu že poznajo čiščenje odpadnih vod tam, kjer nastajajo. Tehnologije in postopki so znani in jih lahko opazujemo v sosednjih državah. To je ena plat zgodbe o kanalu C0 med Brodom in Ježico, ki te dni razburja Ljubljančane. A po drugi strani se ti ne zavedajo, da imajo del kanalizacije že speljan čez vodovarstveno območje, da njihovo pitno vodo trenutno ogroža tudi marsikaj drugega in predvsem, da so območja v Sloveniji, ki bi jim morala politika posvetiti prav toliko pozornosti. Pogovarjala se je Erna Strniša.
V Madridu se bo prihodnji teden začela podnebna konferenca, na kateri bodo iskali poti za uresničevanje zavez iz pariškega podnebnega sporazuma. Poročilo Okoljskega programa Združenih narodov, ki bo objavljeno danes, kaže, da morajo države okrepiti prizadevanja za to, da bi zgornja meja globalnega segrevanja ostala med 1,5 in dvema stopinjama. Tehnologija nam pri tem lahko pomaga, ne more pa rešiti problema.
Nekatere države članice Evropske unije bijejo plat zvona zaradi zmanjševanja in staranja prebivalstva, pomanjkanja delovne sile in s tem povezanih razvojnih težav. Ob nizki rodnosti, ki ne zagotavljaobnavljanja populacije, se številni odseljujejo v razvite dežele, kjer pa nad vse večjim številom priseljencev vihajo nos. Slovenija je med državami, ki imajo letni prirast prebivalstva, v gospodarstvu ocenjujejo, da bi moral ta prirast znašati vsaj 10.000 na leto.
Čeprav se zdi Kitajska, kjer tehnologije omogočajo oblastem vse večji nadzor nad prebivalci, daleč stran, takšna vizija prihodnje družbe vse bolj velja tudi za Evropo. Avtomatizirane tehnologije počasi vendar vztrajno tudi pri vplivajo na življenje in delo, v prihodnjih minutah pa več o dogajanju v Beogradu. Kitajski velikan Huawei v okviru projekta »Varno mesto« v srbski prestolnici namreč namešča nadzorne kamere, saj naj bi s tehnologijo prepoznavanja obrazov zmanjšali kriminal. Bojan Perkov je raziskovalec pri Share Fondaciji. Štiri glavna področja delovanja so svoboda izražanja, informacijska zasebnost, kibernetska varnost in odprto znanje. V Ljubljani je predaval na posvetu Zavoda Državljan D o tehnologijah prepoznavanja obrazov. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
Karen Kamenšek je Američanka slovenskega rodu. Dirigentka. Ženska v poklicu, ki izgublja pečat moške prevlade. Samo v letošnji sezoni so za njo trije veliki debuti: Londonski in Losangeleški filharmoniki ter Metropolitanska opera. V New Yorku je dirigentka opere Philipa Glassa Akhnáten ali Ehnaton, kot nam je bližje v slovenščini. Prav za to opero, ki jo je Glass napisal leta 1983, je Karen Kamenšek v Združenem kraljestvu dobila ugledno nagrado Laurenca Olivierja. Premiera v Metropolitanski operi je bila 8. novembra, mesec dni kasneje, torej 8. decembra, pa bo zadnja predstava. Karen Kamenšek je pred mikrofon v New Yorku povabil ameriški dopisnik Andrej Stopar.
Po tem, ko je Državna revizijska komisija razveljavila več kot milijardo evrov vreden razpis za zdravila, ki ga je v imenu 23 lekarn vodila Lekarniška zbornica, naj bi se jutri na to temo zbornica sestala z ministrom Šabedrom. Pričakujejo nasvet, kako pripeljati razpis do konca tako, da bo zadoščeno vsem pravilom, tudi načelom konkurence. Prav to je bil namreč razlog za razveljavitev razpisa, saj da je, tako revizorji, zbornica s tem, ko je v razpisni dokumentaciji ponudbeno ceno pogojevala z regulirano in omejevala splošne popuste, kršila načela konkurence.
Društvo novinarjev Slovenije je v petek na sklepnem dogodku medijskega festivala Naprej/Forward podelilo stanovske nagrade Čuvaj za projekte in posameznike, ki so v iztekajočem se letu s svojim delom izstopili iz povprečja in pokazali, da nezavidljivim razmeram navkljub kakovostno novinarstvo v Sloveniji še ni izumrlo. Nagrado za življenjski prispevek k razvoju slovenskega novinarstva je prejel dolgoletni novinar Dela Boris Šuligoj, za izjemni dosežek pa tudi naše sodelavke na Prvem Darja Pograjc, Andreja Gradišar, Nataša Rašl in Ana Skrt za projekt Delaj in molči.
Na Dunaju bo danes koroška pisateljica Maja Haderlap prejela avstrijsko državno nagrado za umetnost, ki jo podeljuje avstrijsko ministrstvo za kulturo. Zaslovela je z romanom Angel pozabe, zanj je prejela več literarnih nagrad. Med nagrajenci je v kategoriji kulturne iniciative tudi Slovensko prosvetno društvo Rož iz Šentjakoba. Leta 1961 rojena Maja Haderlap je po doktoratu iz teatrologije poldrugo desetletje dramaturško vodila celovško Mestno gledališče in predavala na tamkajšnji univerzi. Več let je tudi sourejala slovensko literarno revijo Mladje. Od leta 2008 deluje kot svobodna pisateljica v Celovcu. Doslej je izdala pesniške zbirke: Žalik pesmi (1983), Bajalice (1987), obsežen izbor Pesmi – Gedichte – Poems (1998), v katerem se prvič pojavijo tudi pesmi, ki jih je napisala v nemščini, ter zbirko langer transit (2014) v nemškem jeziku, ki je izšla tudi v slovenskem prevodu (Dolgo prehajanje, 2016).
Iz Bruslja se v tednu, ko bo evropska komisija končno pričela delati, oglaša naš tamkajšnji dopisnik Igor Jurič.
Izgorelost je pojem, ki se vse pogosteje sliši. Sama izgorelost je sicer konec izgorevanja in je dramatičen trenutek, ko se naše telo ne more več samo zaščititi pred pretiranim in kroničnim stresom. Stres ni naš sovražnik, je prepričana Dr. Tina Bončina, doktorica medicine in psihoterapevtka, ki je pred kratkim izdala knjigo o izgorelosti. Stres nam pomaga preživeti. Stalna aktiviranost, slaba samopodoba, nezadovoljene potrebe po potrditvi, nespoštovanost, skupaj z osebnostnimi karakteristikami in izkušnjami, pa pripeljejo do izgorevanja. Razdražljivost, utrujenost, občutki krivde, povečano bitje srca, bolečina v mišicah, večje bolečine, nespečnost…vse to so znaki izgorevanja, ki pa se ga lahko ustavi še preden izgorimo. Pri tem so nujne spremembe na večih področjih življenja.
V Sloveniji imamo 58 splošnih knjižnic, ki izvajajo dejavnost na kar 273 lokacijah, 92 postajališčih premičnih zbirk ter s 13 bibliobusi, ki se ustavljajo na 719 postajališčih. Vsako leto jih obišče 10 milijonov obiskovalcev, ki si izposodijo 23 milijonov enot knjižničnega gradiva. Izposoja knjig pa že dolgo ni več edina vloga knjižnic, ampak te ponujajo še marsikaj drugega in so tudi pravo središče družabnega življenja. Zato dober obisk ne čudi in Slovenci se tako po obisku kot izposoji v knjižnicah redno uvrščamo na vrh tovrstnih lestvic. Kaj vse nudijo naše knjižnice, s kakšnimi težavami se spopadajo, pa tudi, katere se največje in najbolj moderne knjižnice po svetu?
Demografske spremembe v Sloveniji zmanjšujejo delež prebivalstva, starega od 20 do 64 let. To bo predstavljalo velike težave za gospodarstvo, ki bo, brez ustrezne politike na trgu dela, ostalo brez nove delovne sile. Analiza Urške Valjavec
Marko Škrlj se nam je oglasil v tokratno epizodo Po Sloveniji z dopisniki.
Na zahtevo ministrstva za izobraževanje so učne načrte za predmet aktivno državljanstvo zasnovali na zavodu za šolstvo in centru za poklicno izobraževanje. Vsi dijaki v tretjem letniku poklicnih, strokovno-tehničnih in gimnazijskih programov naj bi ta predmet dobili na urnik v šolskem letu 2022/2023, torej čez tri leta. Povedano drugače, generacija mladostnikov, ki bo čez leto dni vstopila v srednjo šolo bi naj imele v tretjem letniku samostojni predmet aktivno državljanstvo, eno uro na teden in v šolskem letu 35 ur. Učitelji bi njihovo znanje tudi pri tem predmetu kot pri preostalih ocenjevali s številčnimi ocenami od ena do pet. Zapletlo pa se je pri ravnateljih srednjih šol, ki uvedbo tega predmeta soglasno zavračajo.
V okviru evropskega tedna zmanjševanja odpadkov so na Vrhniki pripravili dogodek s predstavitvijo nekaterih dobrih praks s tega področja. Med drugim so prikazali postopek 3D tiskanja, s katerim lahko nadomestimo manjkajoče ali pokvarjene dele naprave in s tem podaljšamo njeno uporabnost. Vrhnika je sicer že vrsto let dober zgled na področju zmanjševanja odpadkov. Več v prispevku Nine Brus.
V Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani so ob 100-letnici prve šole za slepe in slabovidne na Slovenskem pripravili razstavo z naslovom »V tem domu luč prosvete sije!«. Odprtje bo danes ob 18h, obiskovalci pa se bodo lahko seznanili z zanimivostmi iz slovenske tiflopedagoške zgodovine. Da bi si olajšali poučevanje in povečali nazornost pouka, so pedagogi nekatere razstavne eksponate celo izdelali sami. O tem, kako se je pisala zgodovina prve šole za slepe in slabovidne, ter o sami razstavi se je Petra Medved pogovarjala z bibliotekarko in avtorico razstave Polono Koželj iz Slovenskega šolskega muzeja. Foto: Petra Medved
Temačno okolje koncentracijskega taborišča ni najbolj spodbudno za ustvarjanje glasbe, vendar je prav pesem lahko v tako težkih okoliščinah služila kot sredstvo za dvigovanje morale. Pesmi, ki jih je v taborišču Sachsenhausen med letoma 1939 in 1945 zbiral in prepeval Poljak Aleksander Kulisiewicz, so zdaj našle pot v slovenski jezik. Jani Kovačič je v obsežnem glasbenoraziskovalnem projektu raziskal življenje in ustvarjanje tega nenavadnega poljskega ustvarjalca – v spomin in opomin na grozote, ki so pred tričetrt stoletja pretresle tudi naš prostor.
Neveljaven email naslov