Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


Aktualna tema

4545 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Cankar

10.05.2016


Ivan Cankar – bolj upornik kakor pa podrejenec

Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:

Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.

Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:

Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.

No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?

Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.

Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:

Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.

Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:

To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.

In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:

Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.

In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.

 

Ob 21:05 prisluhnite premieri radijske igre Kralj na Betjanovi

 

 

Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.

 

Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec

Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin


16.11.2018

Prakilogram - valj pod tremi steklenimi kupolami - gre v zgodovino

Sprememba bo pomenila konec uporabe fizičnih artefaktov, tako da bodo prvič vse osnovne enote opredeljene z naravnimi konstantami in ne s fizičnimi predmeti. Redefinicija bo danes doletela še amper, kelvin in mol. Enotne definicije enot zagotavljajo, da so vsakodnevni koncepti merjenja dosledno primerljivi po celem svetu. Tako kot so za hišo pomembni trdni temelji, so za napredek tehnologije in znanosti potrebne zanesljive definicije SI enot. Več o tem sta nam v studiu Prvega pojasnila magi. Dominika Rozoničnik in dr. Rado Lapuh.


15.11.2018

Zobozdravniki opozarjajo

Stomatologi se v svojih ordinacijah srečujejo z otroki, ki jim morajo izpuliti tudi do 20 zob in trpijo neznosne bolečine. Na seji odbora za zobozdravstvo Zdravniške zbornice so opozorili, da je treba osvežiti preventivne programe. Pa ne le zaradi otrok, ki uživajo vse več sladkorja, ampak tudi zaradi starajočega prebivalstva.


15.11.2018

Pogovor z dopisnikom Luko Robida o vsebini dogovora o brexitu

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


14.11.2018

Delnice Nove Ljubljanske banke so prvi dan na borzi blestele

Delnice Nove Ljubljanske banke so prvi trgovalni dan na Ljubljanski in Londonski borzi doživele topel sprejem. V Ljubljani so se ob nekaj več kot dveh milijonih prometa podražile za 10 %, medtem ko v Londonu ob 4x večjem prometu za 12%. Tako v NLB, kot na SDH, pa tudi na Ljubljanski borzi so nad skoraj povsem končano privatizacijo nove Ljubljanske banke olajšani in zadovoljni.


14.11.2018

Filmska nagrada Evropskega parlamenta LUX

Za evropske filmske nagrade LUX so se potegovali trije filmi, in sicer Druga stran vsega srbske režiserke Mile Turajlić, Stiks avstrijskega režiserja Wolfganga Fischerja in Bojevnica v režiji Islandsa Benedikta Erlingssona. Dobitnika nagrade, s katero Evropski parlament spodbuja kulturno raznolikost in povezovanje med evropskimi državami, so razglasili danes v Strasbourgu - to je film Bojevnica. Iz Strasbourga se javlja Marko Rozman.


14.11.2018

Spremljevalci otrok s sladkorno boleznijo

14. novembra zaznamujemo svetovni dan sladkorne bolezni. Tista tipa 1 je še vedno najpogostejša sladkorna bolezen otrok in mladostnikov, čeprav se lahko pojavi v katerem koli življenjskem obdobju. Je pa seveda pričakovano, da mlajši ko je otrok, bolj je odvisen od družine. Takšna bolezen je kronična in zahteva dosmrtno zdravljenje vedno in povsod, tudi v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Takšni otroci so sicer opredeljeni kot dolgotrajno bolni otroci in zato upravičeni do začasnega spremljevalca, ki ga spremlja v šolskem okolju. A očitno papir prenese vse, praksa je pogosto drugačna. Več Tina Lamovšek.


13.11.2018

Dovolj čakanja

Prispevek za večerno informativno oddajo Zrcalo dneva.


13.11.2018

Celoten pogovor z Evanom Grmom

Celoten pogovor z Evanom Grmom, programskim koordinatorjem Zavoda Transakcija, o neurejenem pravnem stanju oz. postopku priznanja spola pri transspolnih osebah.


13.11.2018

Shod Dovolj čakanja za ureditev pravnega položaja transspolne skupnosti

Shod je javen poziv odgovornim institucijam k ureditvi človekovih pravic transspolne skupnosti.


13.11.2018

Požari v Kaliforniji

Kalifornija se bori z obsežnimi požari na severu in na jugu. Evakuiranih je bilo na tisoče ljudi, do ponedeljka zvečer so poročali o 42 smrtnih žrtvah zaradi požara Camp na severu Kalifornije, vsaj dve smrtni žrtvi pa je terjal tudi požar Woolsey na jugu države. Na sever in na jug zvezne države, v kateri so sicer vajeni požarov, je Mojca Delač poklicala dve Slovenki, ki tam živita. Irena Mozetič v Santa Monici živi že 18 let, tam je finančna direktorica v podjetju, ki se ukvarja z restavracijami po celi Ameriki, dr. Marinka Žitnik pa je postdoktorska raziskovalka na področju računalništva na Univerzi Stanford (San Francisco).


13.11.2018

Nesreča tankerja Prestige in prostovoljska akcija po njej

13. novembra leta 2002 se je ob severozahodni obali Španije potopil tanker Prestige in morje ter obalo je onesnažilo več kot 63.000 ton surove nafte. Eni največjih ekoloških katastrof v evropski zgodovini in prostovoljski akciji, ki je sledila, smo ob obletnici namenili Torkov kviz na Prvem.


12.11.2018

Enakost spolov na slovenskem političnem parketu

Na Ekonomski fakulteti v Ljubljani je potekala predstavitev raziskave Enakost spolov na slovenskem političnem parketu, ki je pod okriljem Inštituta za proučevanje enakosti spolov nastala ob spremljanju nedavnih parlamentarnih volitev. Več o tem v kolikšni meri in kako so vidike neenakosti spolov kot so nasilje nad ženskami, nedotakljivost že pridobljenih ustavnih pravic, plačna vrzel in položaj žensk na najvišjih pozicijah, naslavljale slovenske politične stranke, v prispevku Martina Černe. Foto: pixabay


12.11.2018

Italija se upira Evropi, Italijani svoji vladi

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


09.11.2018

Korupcija, od katere ima koristi le peščica, ceno pa plačujemo vsi

Samo v lanskem letu je bilo odkritih in preiskovanih 2690 primerov prevar, v katero so bila vpletena podjetja v 125 državah sveta. V Sloveniji so bili odkriti štirje primeri. Z globalizacijo se stopnja prevar ni upočasnila ali zmanjšala, ravno nasprotno, z vse večjim številom akterjev na trgu in tehnološkim napredkom se je tveganje za nastanek prevar povečalo. V katerih državah in v katerih dejavnostih je tveganje za korupcijo najvišje ter kako preprečevati prevare, prisluhnite v prispevku Simeone Rogelj.


09.11.2018

Prodaja Nove ljubljanske banke

Nova Ljubljanska banka je prodana. Slovenski državni holding je prodal 59,1 odstotka banke po najnižji ceni znotraj razpona, 51,5 evra za delnico. Država bo tako iztržila 609 milijonov evrov. Kaj pomeni dosežena cena in zakaj nismo prodali vseh 75 odstotkov banke, kolikor je bilo naprodaj? Država je prodajala 75 odstotkov minus eno delnico, a je odprodala zgolj dobrih 59 odstotkov. Najverjetneje gre razlog iskati v ceni. Povpraševanje po delnicah je bilo namreč na dnu postavljenega razpona, ki se je sicer raztezal do 66 evrov. Glede na doseženo ceno v prvi javni ponudbi delnic bo tržna vrednost NLB ob začetku kotiranja na ljubljanski in londonski borzi dosegla 1,03 milijarde evrov. Kot smo napovedali, bodo delnice NLB na obeh borzah začele kotirati prihodnjo sredo. Do takrat pa imajo vlagatelji čas za vplačilo svojih lastniških deležev.


08.11.2018

V Jelendolu hvaležni za solidarnost in pomoč

Tako lep, sončen in miren dan kot je današnji težko pred oči privabi predstave o ujmi, ki je pred tednom dni zajela sotesko med Tržičem in Jelendolom. Sledovi ujme in tudi odpravljanja njenih posledic so vidni že v Tržiču, na poti do Jelendola je odsekov z udrto cesto ter nanosi kamenja in skal vse več. Tudi gradbenih strojev, ki od takrat utrjujejo strugo in vozišče. Z vozilom je mogoče priti do Velikega predora v Dolžanovi soteski, pot čez največji cestni udor še ni prevozna in jo je zdaj po dnevih sanacije mogoče prečkati peš. Tudi zato so danes otroci že lahko prečili območje in se na drugo stran odpravili v šolo. Reportaža Petra Močnika.


08.11.2018

Marakeška deklaracija

Marakeška politična deklaracija in globalni sporazum Združenih narodov o varnih, urejenih, regularnih migracijah nista pravno-formalo zavezujoča dokumenta. Pogovor z izr. prof. dr. Petro Roter s Katedre za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede v Ljubljani je je pripravila Cirila Štuber.


08.11.2018

Marakeška deklaracija

Marakeška politična deklaracija in globalni sporazum Združenih narodov o varnih, urejenih, regularnih migracijah nista pravno-formalo zavezujoča dokumenta. Pogovor z izr. prof. dr. Petro Roter s Katedre za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede v Ljubljani je je pripravila Cirila Štuber.


07.11.2018

Bomo pili boljšo vodo iz pipe?

O tem, kaj lahko pričakujemo od prenovljene direktive EU o kakovosti pitne vode, v pogovoru z biologom dr. Gorazdom Urbaničem z Inštituta za vode.


07.11.2018

Demokrati so zmagali, republikanci pa niso zgubili

Napovedi so se uresničile: demokrati so na vmesnih kongresnih volitvah po osmih letih znova prevzeli večino v predstavniškem domu oziroma spodnjem domu kongresa, v senatu pa bodo imeli še naprej večino republikanci. Več Tomaž Gerden.


Stran 175 od 228
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov