Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ivan Cankar se je rodil desetega maja 1876 na Klancu na Vrhniki kot osmi od dvanajstih otrok v siromašni obrtniško-proletarski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, srednjo pa v Ljubljani, kjer je navezal stike z Župančičem pa z Murnom in Kettejem ter se pričel literarno udejstvovati. Po ljubljanski realki se je leta 1896 vpisal na dunajsko univerzo, vendar študija ni dokončal. Se je pa v tem času vse bolj posvečal književnosti. Najprej je pisal poezijo, ki jo je izdal v za tisti čas močno škandalozni zbirki Erotika, kaj kmalu pa se je preusmeril k prozi in dramatiki. Prvi nesporni uspeh je leta 1903 doživel z romanom Na klancu, temu pa je sledila vrsta del, ki jih uvrščamo v sam vrh slovenske literature: roman Hiša Marije Pomočnice pa drame Za narodov blagor, Hlapci ter Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Spisal je tudi številne črtice, med katerimi se danes zdijo najprepričljivejše tiste, ki so zbrane v Podobah iz sanj, kratkoprozni zbirki, ki je izšla leta 1920, dve leti po avtorjevi smrti torej. Cankar je bil v prvih dveh desetletjih dvajsetega stoletja vseskozi tudi v središču slovenskega javnega življenja. Ker je bil družbeno izrazito kritičen, politično angažiran in v svojih življenjskih navadah pogosto precej boemski, se ga je, kot opozarja literarni zgodovinar akademik dr. Matjaž Kmecl, hitro prijel sloves konfliktne in kontroverzne osebe:
Sam je trpel neko stisko, ki je ni kazal drugače kakor v napadalnosti – družbeni in tudi osebni. Saj je bil vendar znan po tem, kako je znal zmeraj znova zatolči vse kritike. Znane so anekdote, recimo o tistih ženskah, ki so ga ozmerjale z besedami izmeček izmečka, on je pa samo sklanjal naprej izmečku izmeček … Znal je, skratka, zelo hitro reagirati, zelo hitro je znal, po domače povedano, zabiti človeka.
Cankar je torej že na osebni ravni znal biti težaven človek. A pravi izziv njegovim sodobnikom so slej ko prej predstavljala njegova literarna dela. V njih je namreč nenehno bičal tako liberalce kakor klerikalce; neprizanesljivo je portretiral nevzdržne socialne razmere, v katerih je živela večina slovenskega prebivalstva, ki se je prav v njegovem času v pomembni meri proletariziralo; na podlagi unikatnega prepletanja socialističnih in krščanskih idej pa je obsojal slovensko elito, njeno neskrupuloznost in zlagano moralo. Ob vse tem se seveda lahko vprašamo, ali Cankar na nek način sploh ni maral Slovenije in Slovencev? – Matjaž Kmecl odgovarja takole:
Ne, ne, prav nasprotno. Saj je vendar govoril o raju pod Triglavom! Ampak nekatere lastnosti slovenske zgodovine in slovenskih ljudi so mu šle pač na živce. In ker je bil v bistvu tako zelo zaljubljen v slovenstvo, se je potem odzival s to jedkostjo in trpkostjo.
No, od časa, ko je Cankar nastavljal Slovencem ogledalo v imenu patriotske ljubezni, ki je, kot pravijo, najčistejša, ko je neprizanesljiva, je seveda minilo že stoletje, v katerem se je v družbenem, ekonomskem, političnem, tehnološkem in estetskem smislu spremenilo marsikaj. Zato smo našega sogovornika vprašali, ali so književnikove tedanje sodbe o Slovencih, Sloveniji in slovenstvu v tem času izgubile kaj svoje pronicljivosti in aktualnosti?
Cankar je imel nenavadno sposobnost, da je zgostil slovensko usodo, slovenska vprašanja v neka gesla. »Narod si bo pisal sodbo sam,« na primer. Ali pa: »Iz naroda hlapcev bomo postali narod gospodarjev!« In to ponavljamo. Ker je to neke vrste povzetek vse slovenske zgodovinske izkušnje. Vprašanje je bilo takrat skoraj enako kakor danes. Vmes se je, seveda, to in ono spremenilo, a v osnovi vprašanja ostajajo ista. In Cankar je bil provokator tolikšnega formata, da je to zadel. Da je to vedno znova znal zadeti. Tako nam še danes govori približno tako, kakor je govoril svojim sodobnikom.
Tako je torej z družbeno kritičnim Cankarjem. Kako pa je s tistim bolj intimno intoniranim Cankarjevim pisanjem? So njegovi znameniti, razvpiti portreti trpeče, samo-žrtvujoče brezpogojno ljubeče pa na nek paradoksalen način tudi pasivno-agresivne in posesivne matere še vedno aktualni? Ali nam povedo kaj ključnega o psihopatologiji družinskega življenja pri nas ali pa so, nasprotno, zanimivi samo za tiste, ki pač hočejo izvedeti kaj več o neposrednih okoliščinah, ki so Cankarja oblikovale v Cankarja? – Matjaž Kmecl v tem kontekstu najprej opozarja, da je pisateljevo portretiranje matere potrebno vzeti s ščepcem soli:
Prešernova Primicova Julija, na primer, še zdaleč ni bila takšna, kakršna je nastala kot plod Prešernove poetične fikcije. Nekaj podobnega gotovo lahko rečemo tudi za lik matere pri Cankarju.
Cankarjeva mama Francka – ki ji je bilo, mimogrede, v resničnem življenju ime Neža – je torej v pomembni meri proizvod literarne izmišljije. Vendar pa to še ne pomeni, da so vprašanja, ki se ob njenem liku odpirajo, veljavna samo za Cankarja osebno:
To je predvsem vprašanje, ki je obče človeške narave. Je pa res, da ga je Cankar doživljal zelo osebno. Njegova najhujša tegoba je bržčas zapisana v stavku »Mater je zatajil.« Ves ta ciklus črtic o materi – gre predvsem za izrazito lirične zapise –, govori o teh rečeh. Cankar piše o tem, kako je mati morala potrpeti z njim, koliko je morala pretrpeti, da ga je spravila nekam v življenju, on pa se je do nje obnašal, bi rekel, pregrešno, zavračajoče in tako naprej. Da materi ni mogel ničesar dati nazaj – še posebej seveda zato, ker je umrla, ko je bil sam še precej mlad in še ni dosegel nikakršnih omembe vredni uspehov –, ga je vseskozi peklilo.
In če pod vse to potegnemo črto in se vprašamo, kaj pomeni Cankarjevo pisanje za razvoj slovenske literature oziroma, širše, kulture? – Matjaž Kmecl pravi, da je bil Cankar v zadnjih stotih letih v enaki meri deležen čaščenja in zavračanja:
Takoj po Cankarju je bil cel plaz vsega mogočega posnemovalskega pisanja – o materah, takšnih in drugačnih, pa o hlapcih in gospodarjih in podobne zadeve. Ampak že v tridesetih letih, ko se je pojavil socialno kritični realizem, je Cankar izgubil pomemben del svoje privlačnosti. Po drugi strani pa prav tako drži, da se naša literatura k Cankarju vedno znova vrača. Zato ker je imel to veliko zmožnost strnjevanja slovenske zgodovinske izkušnje v neka gesla, v neke zelo značilne situacije – hlapčevske ali kakšne drugačne, recimo uporniške. Veste, on je bil upornik. Vsekakor je bil mnogo bolj upornik kakor pa podrejenec.
In prav zato, ker je bil bolj upornik kakor podrejenec, se Cankar danes tudi nahaja na samem vrhu Olimpa nacionalnih junakov.
Ob stoštirideseti obletnici Cankarjevega rojstva smo v Uredništvu igranega programa ves teden namenili radijskim igram, posnetim po njegovih delih. Cankarjeva družbenokritična in socialna drama v treh dejanjih je bila napisana leta 1901, izdana leta 1902, prvič pa uprizorjena leta 1904 v Ljubljanskem deželnem gledališču. Med vsemi Cankarjevimi dramami velja za najkompleksnejše dramsko besedilo in je vznemirjala številne slovenske gledališke ustvarjalce. Razkriva anatomijo zločina in zločinca in neizbežen proces v kapitalistični družbi. V središču je povzpetnik Kantor, ki na poti do svojega položaja ne izbira sredstev. Brezvestno si podreja vso Betajnovo, Cankarjevo metaforo za slovensko družbo; če ne gre z manipulacijo in lobiranjem, uporabi brutalnejše poti – nasilje in umor. Odstranjuje vse in vsakogar, ki ga pri tem zmoti in ovira. Gorje se naseli tudi v njegovo družino, saj Kantor ni sposoben sočutja in ljubezni. Ves svet je zanj le material za izpolnjevanje njegovega nenasitnega apetita po oblasti in moči. Njegovo okolje, Betajnova, mu s svojo podredljivostjo, strahom in spoštovanjem tlakuje pot do zmage. S Kantorjem se zbližata tudi pravosodna in cerkvena oblast. Prirejevalec in režiser Jože Valentič se je osredotočil na družbeno in socialno plat Cankarjevega besedila in potisnil intimnejše odnose med vpletenimi v ozadje. S tem je še bolj neposredno poudaril njegovo aktualnost.
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Izvajalca glasbe Marta Kržič, Dejan Mesec
Kantor Borut Veselko
Župnik Milan Štefe
Maks Blaž Šef
Francka Nina Rakovec
Sodnik Jernej Kuntner
Nina Lena Hribar
Hana Darja Reichman
Krnec Boris Kerč
Franc Bernot Tines Špik
Lužarica Mojca Funkl
Kantorjev oskrbnik Andrej Nahtigal
Ženski glas Miranda Trnjanin
Švedska akademija je s sporočilom, da letos ne bodo podelili Nobelove nagrade za književnost, razburila literarno srenjo. O vzrokih za to odločitev in posledicah v pogovoru z Goranom Deklevo.
Vse več časa preživimo s pametno napravo v roki in očmi na zaslonu, našo pozornost grabijo opomniki, ki sporočajo, da se na naših aplikacijah dogaja nekaj pomembnega, česar absolutno ne smemo zamuditi. Kljub temu, da smo v digitalnem svetu lahko ves čas povezani drug z drugim, saj komuniciramo in si izmenjujemo informacije kjerkoli in kadarkoli, se zdi, da izgubljamo stik - vse manj je namreč druženja v živo in dejavnosti, ki bi vključevale tudi druge čute, na primer dotik. Ena takšnih dejavnosti je ples. Koliko je v sodobnem digitalnem svetu še prostora za ples, telesno dejavnost, ki zahteva celo telo in vse čute? O tem, kakšen pomen imata ples in dotik, sodobna plesalca in koreografa Snježana Premuš in Dejan Srhoj, plesna pedagoginja Mateja Juvan in etnolog dr. Bojan Knific.
Odpadke, ki jih je morje v prazničnih dneh v večjih količinah naplavilo na slovensko obalo, so danes že v veliki meri odstranili iz komunalnih pristanišč in kopališč. Po podatkih Uprave za pomorstvo so se razmere za enkrat umirile tudi na odprtem morju. A bi se odpadki ob določenih vremenskih pogojih lahko spet pojavili.
Novinarji brez meja ugotavljajo, da se je indeks medijske svobode lani najbolj znižal v Evropi. Položaj medijev je najboljši v Skandinaviji, na vrhu je Norveška, medtem ko je na dnu lestvice Severna Koreja. Na tej lestvici je Slovenija od lani napredovala za pet mest, iz 37. na 32. mesto.
V Knjižnici Rogaška Slatina je na ogled razstava, ki odkriva življenje v tem kraju med nemško okupacijo v letih 1941-1945. Močno zastražena meja je takrat zaznamovala bivanje na tem območju, številne vzporednice pa razstava potegne tudi z današnjim časom.
Nadzor, umori, sovraštvo do novinarjev so vse večje grožnje demokraciji po vsem svetu je ob letošnjem mednarodnem dnevu svobode govora ugotovila organizacija Novinarji brez meja. Velika grožnja svobodi medijev so svetovne velesile, kot so ZDA in Kitajska, a ne samo te, pravi predsednica mednarodnega združenja PEN Jennifer Clement. Od leta 2009 do 2012 je bila tudi predsednica mehiškega PENA, in kot pravi, so novinarji v Mehiki dnevno izpostavljeni nevarnostim in grožnjam, premnogokrat se zgodba novinarjev konča tragično. "V Mehiki nimamo novinarjev v zaporih, ampak v grobovih. Težava v Mehiki je, da velja popolna nekaznovanost za zločine. Na primer, tam je bilo v zadnjih 15 letih ubitih več kot 100 novinarjev, nekateri so izginili, nihče pa za to ni pristal v zaporu. Tam vlada popolna nekaznovanost. Novinarji kar naenkrat počnejo stvari, ki bi jih morala opravljati država, policisti. In to je zelo nevarno, saj novinar ni več samo priča sumljivim dogodkom, ampak te dogodke razkriva - to pa ogroža vlado. Primer novinarke Daphne Caruana Galizia nas je opomnil, da so novinarji pomanjkljivo zaščiteni oziroma sploh niso." Več kot 250 pisateljev, publicistov in drugih članov Pena je zato na Evropsko komisijo naslovilo mednarodno odprto pismo, v katerem jo med drugim poziva k pritisku na malteške oblasti za preiskavo smrti Galizie. Po podatkih britanskega BBC-ja naj bi bilo letos ubitih že 32 novinarjev, največjim nevarnostim pa so izpostavljeni novinarji v Iraku, na Filipinih, v Mehiki, Pakistanu in Rusiji.
Slovenija se bo družila in igrala 12. maja v okviru vseslovenskega projekta Slovenija se igra. Njegov pobudnik je Gregor Rožanc, ustanovitelj in predsednik društva Naturo.
»Svet se sooča z globalnimi problemi, kot so podnebne spremembe, in z njimi se lahko spopadamo samo z globalnimi rešitvami. Želimo poslati močno in pozitivno sporočilo o enakosti spolov in nujnosti boljšega kulturnega razumevanja, kadar se soočamo z večjimi problemi,« je, ko so osvojile severni tečaj, dejala vodja 11-članske evropsko-arabske ženske odprave polarna raziskovalka Felicity Aston. V odpravi je bila tudi slovenska novinarka Nataša Briški, ki jo je Mateja Železnikar poklicala na otok Svalbard.
Splošna uredba EU o varstvu osebnih podatkov (GDPR) začne veljati čez slab mesec dni. Gre za obsežen dokument, ki prinaša kar nekaj novosti na področju varovanja osebnih podatkov. Da je strožji nadzor nad našimi osebnimi podatki nujen, je konec koncev pokazala tudi nedavna afera Cambridge Analytica, ko so osebne podatke zlorabili za politične kampanje. Kaj prinaša tako imenovana GDPR uredba se je Mateja Železnikar pogovarjala z informacijsko pooblaščenko Mojco Prelesnik.
Poslovila se je akademska slikarka Metka Krašovec, ki je veljala za eno najbolj ustvarjalnih in cenjenih slovenskih slikark. Rodila se je leta 1941 v Ljubljani. Po končani klasični gimnaziji se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je diplomirala leta 1964. S široko paleto barv in tenkočutnih miselnih odtenkov je Prešernova nagrajenka lani na Prvem programu premišljevala o svojem življenju v oddaji Razkošje v glavi, v kateri jo je gostil Dušan Berne.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Predlagan ukrep, ki bi povečal precepljenost, bi danes moral obravnavati odbor za zdravstvo, vendar se seja končala že po dobri minuti. Ta razprava je kot kaže v tem mandatu končana, so pa se ravno danes pričele debate zainteresirane javnosti o pomenu cepljenja. Začenja se namreč evropski in svetovni teden cepljenja, v katerem bomo slišali tako argumente za kot proti. Stroka zagovarja ohranitev visoke precepljenosti med prebivalstvom, saj ima od tega korist tako posameznik kot družba. Mnenja je zbrala Vida Božičko.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Raziskovali smo terapevtski vpliv, ki ga imajo živali na človeka in njegovo zdravje. V terapevtske namene se največkrat uporabljajo psi in konji, in to v ustanovah kot so šole, domovi za ostarele, psihiatrične ustanove in celo zapori. Zakaj? Zato, ker že sam stik s terapevtsko živaljo dokazano blagodejno vpliva na počutje človeka ter spodbuja k razmišljanju in igri – torej tako k psihični kot fizični aktivnosti. Irena Koren s svojim terapevtskim psom Sergom obiskuje domove za starejše občane, najpogosteje delata na dementnih oddelkih. Oglasili smo se tudi na Rakitni, v Mladinskem klimatskem zdravilišču, kjer izvajajo terapijo s pomočjo konjev. Govorili smo z Ano Bordjan in Petro Markič, obe sta terapevtki s pomočjo konja, ukvarjata pa se z mladostniki, ki imajo čustvene in vedenjske težave. Zadnja sogovornica je Saro Šinko, dipl. socialna pedagoginja, ki je pri nas raziskovala možnosti uvedbe tovrstnih programov v zapore.
V društvu Ekologi brez meja so nekaj dni pred Svetovnim dnevom zemlje predstavili svoj dolgoročni okoljevarstveni načrt. V društvu so na ta način začeli priprave na že tretjo izvedbo okoljevarstvene akcije Očistimo Slovenijo, ki bo potekala 15-ega septembra. Tokrat dogodek organizirajo v okviru največjega okoljskega projekta v zgodovini človeštva, Očistimo svet 2018, pri nas pa bo akcija potekala pod geslom Še zadnjič. Zakaj tako poimenovanje, kako se v Sloveniji spopadamo s smetmi in divjimi odlagališči ter kakšne bodo dejavnosti Ekologov brez meja do septembra, sta povedala predsednica društva Urša Zgojznik in vodja popisa registra divjih odlagališč Jaka Kranjc.
Natanko pred desetimi leti je bila na Onkološkem inštitutu v Ljubljani slikana prva ženska v državnem programu za raka dojk DORA. In danes, ko je začela delovati letos še zadnja mobilna enota na Jesenicah in so pričeli s slikanjem na mamografu v bolnišnici Brežice, so vse ženske v državi v starosti od 50 do 69 let aktivno vabljene v program. Odzove se jih 73 odstotkov, to je delež, ki naj bi zagotavljal uresničitev cilja, ki je zmanjšati umrljivost žensk zaradi raka dojk za tretjino. Helena Lovinčič se je o uspešnosti programa pogovarjala z vodjo programa DORA Maksimiljam Kadivcem.
Petkovo jutro na Valu 202 iz Druge gimnazije v Mariboru z nekdanjimi in trenutnimi dijaki. Gostitelja: Tadej Košmrlj in Uršula Zaletelj
Svetovna modna oziroma tekstilna industrija potrebuje revolucionarno spremembo. Tega se zavedamo tudi v Sloveniji, zato se bomo v Ljubljani in Mariboru ta mesec ponovno pridružili svetovnemu gibanju Fashion Revolution, ki ozavešča javnost o največjih problemih modne industrije. Pripravljen je pester nabor dogodkov v okviru kampanje #FashionRevolutionWeek, ki bo potekal v tednu od 21. do 27. aprila. O tem kdo izdeluje naša oblačila, pod kakšnimi pogoji, ali obstajajo alternative, tudi v Sloveniji, smo se pogovarjali z vodjo Pravične trgovine Živo Lopatič in Živo Kavka Gobbo iz društva Focus.
Schönbrunn, Prater, katedrala sv. Štefana, opera, saher torta – Dunaj! Če pa seznamu dodamo še patološki muzej, anatomske voščene figure in kompleks stare Splošne bolnišnice, pa opišemo ekskurzijo, ki jo profesorica Zvonka Zupanič Slavec že petnajst let organizira za študente ljubljanske Medicinske fakultete. Tokrat se jim je pridružil Iztok Konc. Foto: Katarina Zemljak
Neveljaven email naslov