Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4544 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
V Münchnu se bosta čez par minut na tekmi evropskega prvenstva pomerili reprezentanci Slovenije in Srbije. Kakšno je vzdušje v Münchnu, na Pogačarjevem trgu in v Mariboru smo preverili z našimi dopisniki.
Danes je svetovni dan beguncev. Po podatkih Agencije OZN za begunce - UNHCR - se stanje v svetu slabša, število beguncev pa raste že dvanajst let zapovrstjo. Več kot polovica od 120 milijonov ljudi na begu ostaja znotraj meja lastne države, od dobrih 43 milijonov azilantov in drugih beguncev pod mednarodno zaščito pa jih je kar tri četrtine našlo zavetje v državah, ki sodijo med revne. Več v intervjuju Janka Petrovca s predstavnikom Agencije OZN za begunce, Filippom Ungarom.
S pravočasno zdravstveno obravnavo ne le, da človeku izboljšamo kakovost življenja, ga pozdravimo pa tudi skrajšamo bolniške odsotnosti. To velja za večino zdravstvenih storitev, pa tudi za fizioterapijo, kjer veliko vlogo igra čas. Človek po operaciji, poškodbi, ob hudih bolečinah ob čakanju na termin neredko utrpi nepopravljive posledice. Namreč fizioterapija je ena od tistih zdravstvenih storitev, kjer bolnik čaka nedopustno dolgo, čakalne vrste pa se le še daljšajo. Helena Lovinčič se je o tem pogovarjala z vodjo fizioterapije v Mariborskem zdravstvenem domu.
Policisti bodo do konca meseca izvajali poostren nadzor nad alkoholiziranimi vozniki in vozniki pod vplivom prepovedanih drog, za noč iz petka na soboto pa napovedujejo maraton nadzorovanja. Sodeč po zadnji raziskave Agencije za varnost prometa je kar 61 % slovenskih voznikov, ki so v zadnjem letu zaužili drogo, potem tudi sedlo za volan. Skoraj polovica je ob uporabi droge pila tudi alkohol. Takšni vozniki ogrožajo svoje življenje in življenja drugih, lani so vozniki pod vplivom različnih psihoaktivnih snovi povzročili 92 prometih nesreč. FOTO: Pixabay
Mnogi izmed nas bi bili morda mnenja, da so se po končani epidemiji koronavirusa duševne stiske ljudi v Sloveniji zmanjšale. Vendar pa po poročanju tako SOS telefona, kot tudi telefona Samarijan,, stanje ni ravno rožnato. Telefonske številke obeh organizacij so še vedno zelo klicane. O uporabi SOS telefonov je poizvedovala Lucija Vidergar. Bere Jana Bajželj.
Vstopili smo v obdobje, ki se zgodi na vsaka štiri leta, ko so za mesec dni vse stvari nepomembne. Poteka evropsko prvenstvo, Euro 2024 v Nemčiji, del katerega je tudi naša država. Včeraj so naši nogometaši že odigrali prvo tekmo z Dansko. Kakšno je sicer vzdušje na prvenstvu nam je zaupal Toni Gruden, športni novinar na portalu MMC.
V prestolnici je svoja vrata zaprla kavarna, ki ni bila povsem običajna kavarna. Drama kavarna, namreč. Domovala je v stavbi Narodnega gledališča, ki ga čaka težko pričakovana prenova. Drama kavarna je zgodba o srečališču, ki je v zadnjem desetletju živelo kot dnevna soba mesta, prostor ljubiteljev kulture, predvsem pa gledališke umetnosti. Zbirališče, kjer so se izmenjavale misli o predstavah, kulturi, politiki, glasbi, …in brez katerega Ljubljana ne bo povsem enaka. Na zagotovo enem lepših in očarljivejših balkonov v mestu se je kolega Peter Močnik srečal z Igorjem Samoborjem, nekdanjim ravnateljem ljubljanske drame, v času, ko je Drama kavarna zaživela, ter z Manjo Valdhuber in Bernardom Vargo, ki sta kavarno deset let vodila. Poklepetali so o tem. kako in zakaj je Drama kavarna nastala, kako je živela z narodnim gledališčem, kaj je prinašala kulturnemu življenju v prestolnici in kaj Ljubljana z njenim slovesom izgublja. Vabljeni k poslušanju.
»Nepredvidljivo vreme je izziv tudi v hribih, z obiskom podprimo Koroško in Savinjsko«. To sta glavni sporočili Planinske zveze Slovenije in Gorske reševalne zveze na nedavni predstavitvi na območju Mozirske koče. Njuni predstavniki poudarjajo, da so planinske poti, ki so bile poškodovane ob lanski veliki ujmi, uspešno sanirali ter da število planincev, zlati tujcev, v slovenskih gorah narašča, a s tem tudi nesreče, zato opozarjajo na previdnost in odgovorno obnašanje.
V teh dneh bodo mnogi navijači odpotovali v Nemčijo, tudi sicer pa se začenja sezona dopustov, zato na Zavodu za zdravstveno zavarovanje zavarovancem priporočajo, naj pred odhodom v tujino pravočasno uredijo zdravstveno zavarovanje. Da bo dopust brezskrben, morajo imeti pri sebi veljavno evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja, ni pa slabo, če se dodatno zavarujejo tudi pri komercialnem ponudniku zavarovanj. FOTO: Pixabay
Evropa je po desetletjih miru na svoji vzhodni meji dobila vojno. Kako jo doživljajo vsakdanji ljudje, kako se nanjo odziva vojaški stroj, kako o njej razmišljajo na Finskem, v Litvi na Poljskem, kako nad njimi visi grožnja Rusije. Po odgovore sta se na severovzhod Evrope podala televizijska kolegica Petra Marc in snemalec Žiga Gašperin, z mojstrom montaže Maticem Dolničarjem so pripravili dokumentarni film Panika vzhoda, ki na televizijske zaslone in druge platforme prihaja v četrtek, 13. junija. Ogledali smo si ga predpremierno, nato pa je Luka Robida pred mikrofon povabil Petro Marc.
Meritve za športnovzgojni karton so pokazale, da sta epidemija in zaprtje šol prinesla velik padec telesnih zmogljivosti in porast deleža debelih otrok in mladih, po koncu tega obdobja pa so otroci in mladi ponovno začeli pridobivati telesno učinkovitost. Vendar se je trend izboljšanja že v lanskem šolskem letu upočasnil, v letošnjem pa skoraj povsem ustavil. Brez sistemskih rešitev v izobraževanju in brez nagovarjanja najbolj ranljivih skupin – ena izmed njih so dijaki srednjega poklicnega izobraževanja -, se gibalne sposobnosti otrok in mladih ne bodo izboljšale, čez desetletje pa v Sloveniji ne bomo več imeli toliko vrhunskih športnikov kot danes, so prepričani strokovnjaki s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani. Vsaj delno rešitev ponuja projekt zMIGAJ, ki bo v prihodnjih šolskih letih dijakom 24 vzgojno-izobraževalnih zavodov ponudil dve dodatni uri vodene vadbe na teden.
Brežiške prebivalce je pretresel nasilni dogodek, ki se je včeraj zgodil na osnovni šoli Velika Dolina. 14-letni učenec je namreč napadel devetošolca, ki je zaradi poškodb potreboval bolnišnično oskrbo. Primer preiskuje policija. Učenci, starši in zaposleni so zaradi dogodka prestrašeni. Od skupno 130 učencev so danes v šolo prišli le štirje. Starši pričakujejo ukrepanje pristojnih. Šola bo primer reševala skupaj s pristojnim ministrstvom, občino in centrom za socialno delo. Občina je že zagotovila dodatno varovanje šolskega okolja.
Vroče politično dogajanje je na sporedu na ravni celotne Evropske unije, še posebej pa je pestro na francoskem političnem parketu. V nedeljo popoldne morajo stranke predložiti svoje liste kandidatov, v ponedeljek se tudi uradno začenja predvolilna tekma. Kaj se torej dogaja v Franciji in kaj v Evropskem parlamentu, v katerem se danes sestaja konferenca predsednikov? Kdaj pridejo tja novi poslanci in kaj vse je še treba postoriti, da bo vse nared za njihov prihod?
Petič, odkar je Slovenija del družine Evropskih držav, so slovenske volivke in volivci lahko stopili na volišča in izbirali novo sestavo Evropskega parlamenta. Pozno ponoči oziroma zgodaj zjutraj smo vendarle dočakali rezultate, ki so nam sporočili, koga iz Slovenije pošiljamo v Bruselj oziroma Strasbourg ter kako bo po novem videti edina neposredno izvoljena institucija v Evropski uniji. Odgovore nam je v studio prinesel Luka Robida.
V času turistične sezone se zgodi več žeparskih ropov kot običajno. Po podatkih policije je najbolj na udaru center Ljubljane. Še posebej neprijetno se lahko počutimo v situaciji, ko so nam odtujeni osebni dokumenti. Govori se, da je nove osebne dokumente zaradi stavke na upravnih enotah še posebej težko pridobiti. Lucija Vidergar je preverila, kako se zavarovati pred žeparji, kaj narediti v primeru kraje, in kako najhitreje pridobiti nove osebne dokumente. Bere Jana Bajželj.
Na tokratnih volitvah v evropski parlament je slavila opozicija. SDS bo imel v novem sklicu evropskega parlamenta 4 poslance, NSI pa enega. Vladajoča Svoboda je, kot očitno, zvabila na volišča večje število volivcev – volilo jih je dobrih 12 % več kot pred petimi leti – in slavila pri izidu referendumskih vprašanj. Večinsko so namreč volivci obkrožili štirikrat ZA, a jih Svoboda z ostalo vsebino ni prepričala, saj so ji podelili zgolj dva mandata. Vesna je mirno sprejela svoj pričakovan en mandat, še najbolj burno pa je bilo proti koncu štetja glasov v štabu Socialnih demokratov in Slovenske ljudske stranke, kjer so do zadnjega trepetali, ali bodo prišli med deveterico, ki bo odletela v Bruselj. Zvočno sliko večera sta pripravila Jure Čepin in Eva Lipovšek. FOTO: Pixabay
V zadnjem delu volilnega in referendumskega večera smo na Prvem podrobneje analizirali izjemno tesno tekmo za bruseljske stolčke. Povzeli smo tudi odzive iz volilnih štabov, v studiu je bil gost Mateja Hrastarja Jure Požgan z ljubljanske Fakultete za družbene vede.
V prvem delu volilnega in referendumskega večera je Tomaž Celestina gostil poznavalca mednarodnih odnosov Matjaža Nahtigala in politologa Marka Hočevarja. Pregledali so prve projekcije sestave Evropskega parlamenta ter komentirali nakazane rezultate referendumskega odločanja.
Zakaj Slovenija nima določenega praga za vstop v Evropski parlament? V čem je razlika med absolutnim in relativnim preferenčnim glasom in zakaj bo imela Slovenija po teh volitvah enega poslanca več? Odgovore na ta in druga aktualna vprašanja, povezana z evropskimi volitvami, nam pomaga poiskati ustavni pravnik dr. Jurij Toplak.
»Pripravimo se na nepričakovano« je slogan letošnjega svetovnega dne varnosti živil. Varnost hrane je širok in kompleksen pojem. Vključuje mehanizme in pravila, ki zagotavljajo, da hrana pride varna od njive do mize. Evropska agencija za varnost hrane je skupaj z državami članicami tudi letos začela kampanjo »Safe 2 Eat 2024« oz. »Jejmo varno«. Kampanji se že drugo leto pridružuje Nacionalni inštitut Slovenije. Gre za kampanjo, katere namen je državljanom približati znanost, ki stoji za varno hrane v Evropi za lažje vsakodnevne prehranske odločitve in uživanje v varni in zdravi hrani. Hrana Evropski Uniji je najbolj nadzorovana in zato najbolj varna na svetu. A tudi to področje se srečuje z novimi izzivi.
Neveljaven email naslov