Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Kako je s potresno varnostjo v Sloveniji, smo vprašali Roberta Kusa, vodjo Oddelka za zaščito, reševanje in civilno obrambo v Ljubljani, ki nam je povedal, da je Ljubljana poleg idrijskega in krškega območja najbolj ogroženi del Slovenije, Ljubljana zaradi svoje naseljenosti seveda toliko bolj. Pred mikrofon ga je povabila Alenka Terlep.
Še dva dneva ostajata v starem letu, na katerega bi verjetno večina izmed nas najraje kar pozabila. Ampak še v tako težkih časih si človek prizadeva naredi svoje življenje znosnejše in bolj prijetno. V ta namen krasi svoje okolje, v času božično-novoletnih praznikov še posebej prepoznavno. Velja to tudi za Washington, glavno mesto države, ki velja za okolje, ki je tovrstno okraševanje pripeljalo do meje absurda? Našega dopisnika smo ujeli sredi dopusta, a kot zmeraj sredi razmišljanja o težkih temah. Tudi tokrat se mu jih ni uspelo povsem otresti in nastal je tale utrinek. Iz Washingtona Andrej Stopar.
Hrvaška prestolnica Zagreb se je v minulih letih lahko kar trikrat zapored pohvalil z najboljšo božično destinacijo v Evropi, mesto je decembra obiskovalo več kot 120 tisoč ljudi. Prav uspeh z adventnim sejmom je Zagreb dvignil med prvih deset turističnih destinacij na Hrvaškem, okrog božične ponudbe pa se je vrtel tudi velik dobiček, okrog 70 milijonov evrov. Letos se takšnih številk v Zagrebu ne morejo veseliti, saj je tako kot drugod po Evropi epidemiološka slika zaradi koronavirusa na Hrvaškem slaba in oblasti so se odločile, da bo letošnje božično praznovanje precej bolj okrnjeno. Kako je te dni v hrvaški prestolnici, je moč čutiti božično vzdušje na ulicah, pa naša zagrebška dopisnica Tanja Borčić Bernard.
Zanimanje za kriptovalute se povečuje, ko raste vrednost Bitcoina. Ta je v zadnjem času znova povečal svojo vrednost. Na neuke začetnike v svetu kriptovalut pa prežijo varnostna tveganja, ki daleč presegajo tveganost drugih finančnih produktov. Tovrstnih opozoril pa ne naglašamo zato, ker bi vas radi od ukvarjanja s svetom kriptovalut odvrnili, pač pa zato, da bi poudarili pomen izobraževanja s tega področja že od prvih korakov. Za nekaj napotkov je Cirila Štuber prosila Tadeja Hrena iz SI-CERT-a.
Razlogi za nezaupanje v cepivo so tudi komunikacijski, je prepričan antropolog Dan Podjed z Znanstvenoraziskovalnega centra Sazu, s katerim se je pogovarjal Jure Čepin
Pred kratkim so v okviru portala znanost Slovenske tiskovne agencije pripravili pogovor na temo Ali je ogrožen rod bodočih vrhunskih športnikov. Strokovnjaki so se strinjali, da je situacija zelo zahtevna, o tej temi pa so se že nekaj dni pred tem pogovarjali tudi na študijskem srečanju športnih pedagogov.
Belgijsko glavno mesto in neuradna prestolnica EU Bruselj je med prazniki, ko so se številni tujci, zaposleni v evropskih ustanovah in tujih podjetjih, odpravili domov, turistov pa ni od nikoder, prepuščeno le svojim prebivalcem. A če je letošnje praznično mesto le bleda senca prejšnjih let, ga prazne ulice in trgi ovijajo v čarobnost, ki jo je potrošniška in turistična gneča časa pred pandemijo skoraj povsem zakrila.
Znanost je v letu 2020 prišla izrazito v ospredje. Tja jo je potisnila pandemija, ki je zahtevala znanstvene odgovore in rešitve za ključni zdravstveni problem tega trenutka. Brez dvoma je korona virus določal prioritete tudi v znanstvenem raziskovanju in obenem sprožil nekaj globokih sprememb na tem področju. A kljub temu je bilo pestro tudi dogajanje na drugih znanstvenih področjih. Precej vroče je bilo denimo visoko nad našimi glavami, v Zemljini orbiti, kjer zdaj krožita tudi dva slovenska satelita, obenem pa globoke pretrese na tem področju sproža na eni strani podjetje Space X, ki spreminja pravila igre, po drugi pa že lahko rečemo, da se je Kitajska uspešno zavihtela na mesto druge vesoljske velesile. Znaten del satelitov tam gori je namenjen opazovanju Zemlje in to, kar vidimo na njej, bi nas moralo skrbeti bolj kot pandemija, saj za globoke spremembe, ki se odvijajo na našem planetu, ne bo učinkovitega cepiva. V pregledu znanosti v letu 2020 nam Maja Ratej (Val 202), Aljoša Masten (MMC) in voditeljica Nina Slaček poleg osrednjih tem – koronavirusa, vesolja ter podnebno-ekološke krize, v pogovoru nanizajo tudi prgišče drugih pomembnih prebojev z različnih znanstvenih področij.
Potrošniški vidiki so tudi v Sloveniji zasenčili osnovni vidik božiča, ki je v prvi vrsti verski praznik. Tokrat ga zaznamuje epidemija covida-19. Tudi v tej luči (bo)sta minorit in profesor na Teološki fakulteti dr. Andrej Šegula in gostitelj Tomaž Gerden razčlenila značilnosti časa pred 2 tisoč leti in potegnila vzporednice med takratnimi in zdajšnjimi družbenimi izzivi in človeškimi značaji. Najprej pa načelnica združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov Tjaša Sušin o tem, kako je letos – zaradi epidemije v povsem drugačnih okoliščinah – po Sloveniji potovala betlehemska luč miru. Akcija je v Sloveniji prvič potekala v letu plebiscita o samostojnosti, začela pa jo je štiri leta pred tem avstrijska radiotelevizija ORF. Bistvo akcije ostaja dobrodelnost.
Gregor in Anita Kofler svoj odnos do narave, gibanja, občudovanja lepega in odkrivanja novega prepletata z delovnimi navadami in družinskimi vrednotami, ki so pomemben del vzgoje treh sinov. Enajstletni Tomaž, devetletni Miha in štiriletni Rožle usmerjanje v različne, tudi njihovi starosti prilagojene športne dejavnosti jemljejo kot izziv. Pred božičem jih je obiskala Aljana Jocif.
Ljudje smo obredna bitja, tudi zato potrebujemo praznike in praznovanje. A so vedno izziv. Še posebej v teh globoko razklanih, čudnih in zahtevnih časih. In, ker smo ljudje tudi vse bolj čustveno zahtevni, smo še posebej v prazničnem času postavljeni pred velike izzive tudi v odnosih. In praznovanje božiča je v bistvu skrb za odnose. Liana Buršič se je zato s frančiškanom in enim najbolj uglednih ter priljubljenih družinskih terapevtov, s prof. dr. Christianom Gostečnikom (redni profesor za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo religije in pastoralno psihologijo na ljubljanski Teološki fakulteti, ustanovitelj Frančiškanskega družinskega inštituta, avtor številnih knjig, doktor klinične psihologije in doktor teologije) pogovarjala o odnosih in duhu časa ter pomenu praznovanja.
Na včerajšnji dan pred 25 leti je nastala spletna stran nacionalnega medija: rtvslo.si. Prvi strežnik je torej začel delati 24. decembra leta 1995, na njem je bila objavljena vstopna stran in nekaj podatkov o RTV-ju.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V Nemčiji od začetka novembra velja, da se zasebno lahko srečajo osebe iz dveh gospodinjstev. 16. Decembra, ko so ukrepe zaostrili so med božičnimi prazniki nemške oblasti dovolile izjemo, da se lahko s člani enega gospodinjstva srečajo še dodatne štiri odrasle osebe in otroci. A le v teh dneh.Družinski Božič je v Nemčiji letos nekoliko okrnjen, a bo ostal družinski.
Mnogi, ki trpijo za motnjami hranjenja, so se v teh dneh znašli v stiski. Nekateri se težko soočajo s prelomnicami, kot je novo leto, poleg tega že dva meseca zaradi epidemije živimo okrnjeno življenje. V nekem trenutku se ukvarjanje hrane zazdi kot edino zatočišče in področje, ki je pod našim nadzorom. Pomoč ponuja tudi Svetovalni svet.
Prednovoletno vzdušje v Avstriji je letos v znamenju številnih ukrepov zaradi covida 19. V težavah so predvsem hotelirji in gostinci na Dunaju, ki v tem času navadno zaslužijo največ. Dodatno jih skrbijo tudi posledice nedavnega terorističnega napada. V prvih decembrskih dneh so Avstrijci še lahko odšli po nakupih, pa tudi v galerije in muzeje, zdaj jih torej čakajo ostrejši ukrepi in upanje, da bo prihodnje leto kljub vsemu bolj optimistično.
Miro Rismondo iz Valburge blizu Medvod, po izobrazbi kuhar, je v svojem kraju znan kot izdelovalec lesenih in ledenih skulptur, pred kratkim pa se je lotil povsem drugačnega ustvarjanja. Odprl je manjšo pekarno, kjer med drugim peče kruh, kakršnega so delali naši predniki, Slovani.
Epidemija novega koronavirusa in ukrepi za omejitev covida, so otežili življenje tistih bolnikov, ki potrebujejo zdravljenje v tujini. Med njimi so tudi otroci in odrasli, ki jih v tujino napotijo na obsevanje s protonskimi žarki. Znova se torej postavlja vprašanje: Zakaj ne bi Slovenija dobila svojega protonskega centra za obsevanje bolnikov z rakom? Odgovor je poiskal Iztok Konc. Foto: Llorenzi/ WikimediaCommons, cc
Glede na predlog sedmega protikoronskega zakona bo delodajalec lahko delavcu, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, odpovedal pogodbo o zaposlitvi. V javnem sektorju bo pogodba lahko odpovedana brez navedbe poslovnega razloga. Pogoj za starostno upokojitev delojemalec običajno izpolni ko dopolni 60 let in ima 40 let delovne dobe. Do sedaj sta se z upokojitvijo morala strinjati oba – tako delavec kot delodajalec. Kot beremo v razlagi vlada s tem predlogom poenostavlja postopek upokojevanja, saj bo delodajalec lahko brez soglasja delavca tega napotil na ZPIZ. Sindikati, so na nogah, menijo, da bi bil predlog lahko ustavno sporen, saj posega v pravico posameznika do dela; Še posebej sporna se jim zdi odpoved pogodbe brez navedbe poslovnega razloga. Delodajalci predlog vlade podpirajo, ko delavec izpolni oba pogoja, naj se upokoji. Podobno menijo tudi obrtniki, ki pravijo da mnogi mladi, zato ker nekateri starejši delavci ostajajo v delovnem razmerju še dolgo potem, ko že izpolnijo pogoje za starostno upokojitev, ne dobijo priložnosti za zaposlitev.
Obljuba bogatih zaslužkov prek investicijskih vlaganj je eden izmed najpogostejših poskusov goljufij, tarča pa smo državljani, ki nas ponudbe dosežejo povsod, kjer smo – ali doma na kavču, ali pri delu od doma s šolajočimi se otroki ali pa v službi, ko brskamo po spletu in nam pot prekrižajo članki na verodostojnih portalih, ki se izkažejo za lažne novice. Policija v letu 2020 na splošno zaznava porast oškodovanj fizičnih in pravnih oseb iz naslova goljufij na spletu. Do sredine novembra je obravnavala 58 takih primerov, katerih skupna škoda je bila 1.1 milijona evrov. Več Cirila Štuber.
Neveljaven email naslov