Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Raziskovalnemu duhu Noči raziskovalcev se s projektom Humanistika, to si ti! pridružuje Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani skupaj s še štirinajstimi članicami ljubljanske univerze. Program bo temu primerno izredno pester in tudi interdisciplinaren. Segal bo od bioinformatike do umetnostne forenzike, od prebiranja srednjeveških rokopisov do matematičnih pobegov iz predavalnice. Lotili se boste lahko najrazličnejših eksperimentov in poklepetali z znanstveniki.
Spletno oko, Center za varnejši internet Slovenije in Uprava kriminalistične policije Generalne policijske sta pripravila že osmi posvet o zlorabi otrok na internetu, tokrat s podnaslovom Iz teorije v Prakso. Posvet je namenjen v prvi vrsti organom pregona, predstavnikom tožilstev in sodišč, ponudnikom internetnih storitev, pripravljavcem zakonodaje, zaposlenim v šolstvu in centrih za socialno delo ter nevladnim organizacijam, ki se ukvarjajo s to problematiko.
Osem let je minilo od katastrofalnih poplav, ki so prizadele osrednjo Slovenijo, še posebej Ljubljano. Takrat smo jim rekli stoletne poplave, tudi zato, ker nanje nismo bili pripravljeni. Kako pa je danes. Spet je tu jesen, za nami je že prvo močnejše deževje. Bomo spet presenečeni, če bomo po osmih letih spet doživeli stoletne poplave? Ali pa smo tokrat nanje bolje pripravljeni.
Delavnice, projekcije, vodstva po muzejih, galerijah, knjižnicah in drugih institucijah pa okrogle mize, odprta vrata raziskovalnih ustanov in znanstveni festivali na glavnih trgih štirih mest – vse to bo 28. septembra ponudila Evropska noč raziskovalcev. Včeraj smo na Prvem že povedali, kako bo videti raziskovanje v galeriji, danes pa se z Darjo Pograjc sprehajamo po Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri. Razlaga direktorica muzeja Natalija Polenec.
Letos mineva 150 let od začetka organiziranega odvetništva na Slovenskem. Odvetniki so bili pogosto gonilo demokratičnih sprememb, kljub temu da so bili vedno trn v peti vsakokratni vladajoči oblasti, pravi predsednik odvetniške zbornice Roman Završek. Danes so odvetniki ustavna kategorija, pa jih oblast ne jemlje vedno resno. Pogosto so med prvimi, ki opozarjajo na zakonodajne spodrsljaje. Včasih pa spodrsne tudi kateremu od odvetnikov, ko komentira aktualno družbeno dogajanje.Ob tej priložnosti je izšla obsežna monografija na 352 straneh, ki so jo predstavili danes. V njej je predstavljen razvoj odvetništva na Slovenskem, predstavljenih je 10 najbolj slavnih slovenskih odvetnikov ter portreti 28-tih pomembnejših odvetnikov. Z urednikom monografije, odvetnikom Andrejem Razdrihom, se je pogovarjala Jolanda Lebar.
Dokument povzema osnovno idejo in vizijo pravične trgovine, s katero je še vedno povezanih mnogo zmot.
Danes se v Ljubljani pod organizacijo Nacionalnega inštituta za javno zdravje odvija prvo nacionalno skupno srečanje izvajalcev SOPA, projekta, ki se glasi: Skupaj za odgovoren odnos do pitja alkohola. Srečanja se udeležuje preko 400 strokovnjakov iz zdravstvenega in socialnega sektorja, kot tudi predstavniki nevladnih organizacij, zavoda za zaposlovanje, občin in policije, ki prihajajo iz različnih lokalnih okolij po Sloveniji. Marko Rozman
V petek se bodo v okviru Evropske noči raziskovalcev po vsej Sloveniji zvrstili številni dogodki. Raziskovalcev ne najdemo le v laboratorijih, temveč tudi marsikje drugje. Kakšno raziskovanje poteka v galerijah? O tem se je Urška Henigman pogovarjala z direktorico Pilonove galerije Ajdovšščina Tino Ponebšek.
Sogovornik Mojce Delač je bil Valter Suban, kapitan dolge plovbe, magister prometnih ved (UL FPP), bivši pomorščak, vendar še vedno vsakodnevno aktiven v pomorstvu. Svoja znanja glede zaščite je pridobival s praktičnimi izkušnjami na ladji, teoretično pa se je izpopolnjeval na Svetovni pomorski univerzi (WMU -World Maritime Organisation) v kraju Malmo na Švedskem, ki je bila ustanovljena prav z namenom izobraževanja pomorskih kadrov na višjem nivoju.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pogovor s kordinatorico projekta Noč ima svojo moč, ki bo v okviru Evropske noči raziskovalcev postregla s 170 dogodki v 21 krajih Slovenije.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Kakšen je pomen in kakšen namen mestnih središč? Kaj bi moralo biti v njih, kakšna ponudba - za turiste ali za domačine? Kaj ne bi smelo manjkati – trgovine, restavracije, kulturne ustanove, tržnica, nočni lokali …? So mestna jedra namenjena prebivalcem ali turistom, kako ustaviti odseljevanje prebivalcev in oddajanje nepremičnin zgolj v turistične namene? Bi moral biti strogi center mesta povsod peš cona, bi ga morali urediti, kako se s tem spoprijemajo mestne oblasti, kakšne načrte imajo? Kako se s temi vprašanji soočajo v Ljubljani, Mariboru, Zagrebu, Rimu in Bruslju?
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Danes je Šmentov dan, kakor so dan, ko se obeležuje 25. obletnico društva Šent, poimenovali v združenju za duševno zdravje. Namen društva je varovanje človekovih pravic in dostojanstva oseb s težavami v duševnem zdravju, doseči višjo stopnjo njihove vključitve v družbo in povečati njihovo zaposljivost. Zelenico Plavalnega kluba Ilirija v Ljubljani, kjer ravnokar praznovanje je obiskal Marko Rozman.
Po treh letih od sprejetja uredbe o enotnem trgu telekomunikacij prvi zero rating paket pri nas. Urška Henigman se je o internetni nevtralnosti pogovarjala z direktorjem Inštituta Digitas Dušanom Cafom.
Danes so na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije pripravili »Dan odprtih vrat hiše znakovnega jezika«. Obiskovalcem so bile na voljo številne dejavnosti - od igralnice znakovnega jezika za najmlajše do ogleda spletne televizije, vrata je odprl svetovalni center, v katerem je bilo možno preizkusiti tehnične pripomočke za gluhe in naglušne osebe, osebe s polževim vsadkom in gluhoslepe, pripravili so različna predavanja, predstavili pa so tudi projekt »Priročna videoslovnica slovenskega znakovnega jezika«. Ker država še vedno ni prepoznala, da imajo tudi gluhi svoj znakovni jezik, bo Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije 14. novembra 2018 - na dan slovenskega znakovnega jezika vložila predlog za spremembo ustave. Prispevek Petre Medved.
September je mesec demence, ki je med največjimi zdravstvenimi, socialnimi in finančnimi izzivi sodobne družbe. V svetu vsake tri sekunde zboli en človek. V Sloveniji je po podatkih, ki so na voljo, 33 tisoč ljudi z demenco, v Evropi deset milijonov, na svetu 47 milijonov. Še bolj skrb vzbujajoče so strokovne ocene, da je od teh diagnosticiran le vsak četrti bolnik. Prav zato je zgodnje prepoznavanje izjemno pomembno.
Južnokorejski predsednik Mun Dže In in severnokorejski vodja Kim Džong Un sta se zavezala k jedrski razorožitvi Korejskega polotoka, železniški povezavi in združitvi v vojni ločenih družin. Ali bo Korejski polotok res postal dežela miru? O tem smo se pogovarjali z našim dopisnikom Urošem Lipuščkom.
Neveljaven email naslov