Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Plastika v morju vs. gensko spremenjeni organizmi
Zveza združenj za vrednote NOB je po včerajšnjem dnevu spomina na žrtve holokavsta v Ljubljani pripravila slovesnost, na kateri je bilo večkrat izpostavljeno trpljenje otrok tako v sodobnih konfliktih, denimo v Gazi, kot v času holokavsta. Slavnostna govornica, zunanja ministrica Tanja Fajon, je izpostavila, da se zlo ne sme dopuščati in da je danes naloga vseh, ki imajo odgovornost za mirno reševanje sporov, neumorno iskati poti do miru za vse ljudi, zlasti otroke.
Potem, ko je prejšnji teden minister za javno upravo Franc Props razveljavil razpis za krepitev aktivnih državljanskih pravic, so se odzvale izbrane nevladne organizacije.
Sanje Antona Fenkart je Koroška Slovenka, doma iz Celovca, ki je na Dunaju študirala astronomijo, že dobro leto pa v CERNU, in sicer kot pomočnica urednika revije Cern Courier, ki piše o novostih na področju fizike delcev, predvsem za zainteresirano strokovno javnost. Mojca Delač je med obiskom organizacije, kjer so pred dobrim desetletjem odkrili tudi Higgsov bozon, Sanje Fenkart povabila pred mikrofon Prvega.
Bolniki z diabetesom, ki so se do zdaj zdravili v diabetološki ambulanti Klinike Golnik v kranjskem zdravstvenem domu, bodo morali od prvega aprila naprej zdravljenje nadaljevati na Golniku. Kranjska občina je od zasebnega lastnika z denarjem Osnovnega zdravstva Gorenjske za 1, 3 milijona evrov kupila dodatne prostore, ki jih je do zdaj za ambulantno dejavnost najemala klinika Golnik. V diabetološki ambulanti timsko in celostno obravnavajo paciente. Vodja internistične in diabetološke dejavnosti na Kliniki Golnik zdravnik internist Marjan Kristanc, je zaskrbljen, da bo nova lokacija za številne kronične bolnike z omejitvami vplivala na slabšo odzivnost pacientov z diabetesom in nadaljnji potek zdravljenja. V diabetološki ambulanti na leto obravnavajo okoli 9 tisoč pacientov, glavnina jih je z območja mestne občine. Prispevek Aljane Jocif.
V novem projektu Med nami ženskega pevskega zbora Carmen Manet se prepletata glasba in poezija, v ospredju pa odstira vpogled v odnose med pevkami, poudarja pomen skupnosti in bližine. Projekt nam je predstavila članica zbora Eva Bohinc.
Na slavnostni prireditvi Zveze za šport invalidov – slovenskega paralimpijskega komiteja, so včeraj podelili priznanja najboljšim športnikom invalidom za preteklo leto, ki je bilo za najboljše predstavnike zelo uspešno.
Republikanski in demokratski volivci bodo danes v ameriški zvezni državi New Hampshire izbirali svoja predsedniška kandidata na strankarskih volitvah. Pri demokratih predsednik Joe Biden, kot kaže, nima resne konkurence. Kaj pa pri republikancih? Donald Trup ima protikandidatko Nikki Haley. Kolikšne so možnosti, da kandidatki uspe? O tem in aktualnem dogajanju z zasedanja Varnostnega sveta OZN, na katerem govorijo tudi o dogajanju na Bližnjem vzhodu, z ameriškim dopisnikom Andrejem Stoparjem.
Kako poslušate radio? Prek običajnega radijskega sprejemnika, avtoradia, prek pametne televizije, spletne strani ali mobilnega telefona? Iščete FM signal ali prisegate na vedno čist zvok DAB+ signala? Rešitev za prav vse je aplikacija Radioplayer, ki je v Evropi že dobro znana. Zdaj aplikacija Radioplayer Slovenija ponuja sodoben pristop tudi pri poslušanju vsebin slovenskih radijskih postaj. Omogoča namreč tako poslušanje v živo kot poslušanje z zamikom, zelo preprosto lahko tudi izbirate vaše najljubše radijske oddaje in podkaste. V Sloveniji je pobudnik Radioplayerja Radio Slovenija, v projektu pa sodelujejo tudi druge slovenske radijske postaje. Več o Radioplayerju izveste v pogovoru Andreje Čokl z Matejem Praprotnikom.
V Hrastniku odpirajo prvo zadružno samooskrbno sončno elektrarno v Sloveniji, ki bo oskrbovala 15 gospodinjstev, tri javne stavbe – šolo, občinsko stavbo in bazen – in dva objekta lokalnega gospodarstva. Energetske skupnosti pomembno prispevajo k razogljičenju energetskega sektorja, zanimanje za tovrstne projekte pa se v Sloveniji povečuje. O tem smo se pogovarjali z Barbaro Kvac in Boštjanom Remicem iz društva Focus, ki je dejavno sodelovalo pri hrastniškem projektu.
Srebrne igre 1984 je naslov razstave, ki so jo odprli v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Letos namreč mineva 40 let od tega velikega tekmovanja v Sarajevu, ki je Jugoslovanom in Slovencem prineslo prvo kolajno na zimskih olimpijskih igrah. Jure Franko je bil v veleslalomu drugi – od tod torej tudi ime razstave, ki nas popelje v 80. leta in v obdobje slovenske evforije in navdušenja nad zimskimi športi. Razstavo sta na pobudo Olimpijskega komiteja Slovenije pripravila Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije in Muzej športa, otvoritve pa se je udeležilo tudi nekaj športnikov, ki so se tekmovanja v Sarajevu udeležili in so z nami delili svoje spomine.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se je lotilo prenove rejniškega sistema. Na ministrstvu zatrjujejo, da je novela Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti v 80 odstotkih že pripravljena, pričakujejo, da bo še letos dobila zeleno luč državnega zbora. Ta naj bi naslovila predvsem problem prenizkih rejnin, nevladniki pa opozarjajo, da zaznavajo kritično pomanjkanje rejniških družin. FOTO: Pixabay
V Krajinskem parku Pivška presihajoča jezera in na občini Pivka so se odločili, da bodo ukrepali. K sodelovanju so povabili Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU iz Postojne, ki je v sodelovanju z dvema jamarskima društvoma poskrbel za popis onesnaženosti več jam in jih nekaj tudi očistil. Med drugim jamo Ravníca, ki je bila ena najbolj onesnaženih v Sloveniji, poskrbeli pa so še za odstranitev neeksplodiranih ubojnih sredstev iz Matijeve jame. Ob koncu čiščenja so vendarle prišli do nekaterih vzpodbudnih zaključkov. Sogovornika sta sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa dr. Mitja Prelovšek in predsednik Jamarskega društva Rakek Matej Zalokar. Fotografija: Matej Zalokar
Za inženirko leta 2023 je 92-članska komisija med desetimi kandidatkami izglasovala Ljupko Vrtevo, magistrico inženirko strojništva ter razvojno inženirko za področje prezračevanja, ogrevanja in hlajenja stavb ter vodjo projekta sončne elektrarne v družbi Petrol. Izglasovana je bila na podlagi rezultatov svojega dela, ki naj bi bilo zgled in navdih mlajšim generacijam deklet, da se bodo lažje odločale tudi za perspektivne inženirske poklice. Ljupka Vrteva je v pogovoru za Prvi tudi poudarila, da ima zdaj priložnost, da svojo zgodbo prenese mladim dekletom in jim pove, da je vsaka sposobna slediti svojim željam.
Ob zaključku triletnega programa Celovita obravnava demence v lokalnih okoljih strokovnjaki poudarjajo, da se bo leta 2050 z demenco spopadala skoraj tretjina Slovencev. Upanje sicer daje zdravilo za demenco, ki je trenutno v fazi presojanja ustreznosti Evropske agencije za zdravila. Nevladniki opozarjajo, da je velik problem še vedno stigma, tudi med zdravstvenimi delavci beležijo manko ozaveščenosti o bolezni. Foto: Pixabay
Današnji dan je v znamenju stavke zdravnikov in zobozdravnikov, ki bo trajala do preklica oziroma do sklenitve sporazuma. Dopoldne so se stavkajoči zbrali na stavkovnih zborih in za pol ure prekinili delo. Sicer pa so predstavniki sindikata Fides in vlade opoldne sedli za pogajalsko mizo. Kot kaže, sprti strani nista našli skupnega jezika, saj se stavka in pogajanja jutri nadaljujejo. FOTO: Pixabay
Med 19. januarjem in 2. februarjem bodo v Južni Koreji na sporedu IV. zimske mladinske olimpijske igre. Gre za največji športni dogodek za mlade vrhunske športnike, ki so organizirane po vzoru pravih olimpijskih iger. V Gangwon bo odpotovala 52-članska reprezentanca Slovenije, med katerimi je 29 športnikov in športnic, ki bodo nastopili 9 športnih disciplinah. Tik pred odhodom se je na Prvem oglasil del delegacije, ki so jo sestavljali smučarska skakalka Taja Bodlaj, tekmovalec v curllingu Maks Omerzel ter trener Štefan Sever.
Nives Zalokar, umetnica, dolgoletna sodelavka Moderne galerije v Ljubljani, tudi učiteljica joge, diplomantka tradicionalnega jezika wiradjuri predvsem pa nežna, nevsiljiva in vedoželjna učenka življenja na različnih dejavnostih in krajih sveta, je dobrih 10 let preživela z avstralskimi staroselci, ki živijo tam že več kot 60.000 let. Kako so jo sprejeli medse, kakšen je njihov odnos do narave, starejših, otrok, umetnosti, materialnega sveta? Kaj se je spremenilo v 200 letih, odkar so tja prišli belci? In kaj pomeni njihova najpomembnejša beseda Yindyamarra?
Danes je praznik pripadnikov letalskih sil Slovenske vojske, ki svoj dan praznujejo v spomin na prvi bojni polet pilotov Vilka Peternelja in Franca Zupančiča 12. januarja leta 1919. Kot pripadnika ljubljanske letalske stotnije, ki je bila poleg mariborske vključena v enote generala Rudolfa Maistra, sta takrat poletela na izvidniški polet na Koroško in z mitraljezom obstreljevala avstrijske enote. Začetki slovenskega vojaškega letalstva sicer segajo v december leta 1918, ko sta bili ustanovljeni omenjeni letalski stotniji. Pri zgodovinskem opisu slovenskega letalstva pa skorajda ne moremo mimo prvega poleta Edvarda Rusjana z letalom Eda 1 leta 1909 in zato skupaj z bratom Josipom veljata za pionirja slovenskega letalstva. Ob Dnevu slovenskega vojaškega letalstva je bil gost v studiu Prvega programa avtor številnih člankov o vojaškem letalstvu Boris Knific. Z njim se je pogovarjal Rok Valenčič.
Pri zavodu Znanost na cesti so pred dnevi zaključili natečaj z naslovom Od solz do smeha z demenco, v katerem so izbrali pet zgodb, ki jih bomo predvajali tudi na Prvem programu Radia Slovenija. O odzivu na natečaj in o zgodbah se je Cirila Štuber pogovarjala s prof. dr. Sašo Novak, vodjo projekta Znanost na cesti, ki je bila navdušena nad kakovostjo zgodb, ki so jih prejeli in meni, da je pomembno govoriti o demenci, da ne postane stigma in da se svojci laže soočajo s to boleznijo. Vsek pet izbranih zgodb bomo slišali ob petih zaporednih četrtkovih večerih ob 19-ih na Prvem s strokovnim komentarjem dr. Zdenke Čebašek Travnik. Nocoj ob 19-ih začnemo z zgodbo z naslovom V pavilijonu, avtorice Maše Šemrov.
Neveljaven email naslov