Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Akademija filmskih umetnosti in znanosti, ki podeljuje oskarje, je v svoje kroge povabila neodvisno slovensko režiserko, oblikovalko in animatorko Špelo Čadež, katere kratki animirani filmi prejemajo nagrade doma in po svetu. Postala je prva Slovenka, ki bo kot članica akademije odločala o tem, v čigave roke gredo oskarji za animacijo in posebne učinke. Kako gleda na povabilo, na delo v njej in na samo akademijo?
Zakonsko predpisana najnižja urna postavka je 4,73€ bruto, trenutna povprečna urna postavka pa je 5,7€ bruto in še narašča, saj ponudba del presega povpraševanje. Praksa kaže, da se ogromno študentskih del prelije v redne zaposlitve.
V Markovcih so sinoči podpisali sporazum o navezavi bodoče hitre ceste Ormož – Markovci na obstoječo cesto Markovci - Ptuj. Oziroma so ga podpisali le delno, saj na Ptuju vztrajajo, da bodo sporazum podprli, ko bodo na mizo dobili celotno študijo o prometni in ekonomski upravičenosti različnih možnosti izpeljave ceste mimo Ptuja. Tako podpisa sinoči niso prispevali in dokler tega ne storijo se tudi gradnja cesta od Ormoža do Markovcev ne bo nadaljevala.
Izpusti v prometu predstavljajo kar tretjino vseh izpustov toplogrednih plinov in njihovo zmanjšanje je zagotovo eden največjih izzivov okoljske politike – tudi zato, ker interesa za predelavo ali nakup novega vozila na alternativni pogon ni dovolj. Vprašanje je torej, kako doseči, da bodo sicer ambiciozni cilji države zaživeli v praksi. Akcijski program, ki ga je pripravilo ministrstvo za infrastrukturo, kot eno glavnih spodbud navaja že obstoječe subvencije Ekosklada v višini 7.500 evrov za nakup električnega vozila oziroma 4.500 evrov za priključni hibrid.
V ozadju bliskovite izključitve Milana Brgleza so programske razlike med nekdanjim podpredsednikom SMC in predsednikom Mirom Cerarjem. Predvsem pa gre za hudo zamero, saj je Cerar očitno sklepal, da ga je Brglez z domnevno kandidaturo za predsednika parlamenta izdal in osramotil stranko. Brglezu bodo skoraj zagotovo sledili še kakšni člani stranke, tako imenovano »levo krilo« SMC. A kaj to pomeni za vladno koalicijo? »Zagotovo pretresi v SMC pomenijo, da bo Marjan Šarec še težje sestavil levo sredinsko koalicijo,« pravi urednica in komentatorka Tanja Starič. Čeprav si bo predsednik države Borut Pahor prizadeval, da bi postopke, ki vodijo do imenovanja vlade čim bolj skrajšal, lahko pričakujemo še zelo burne tedne in nove zaplete. Kljub temu je najbolj verjetno, da bomo vlado v zadnjem, tretjem krogu parlamentarnega odločanja vendarle dobili.
Slovenija ima preveč zapleteno in po mnenju ustavnega pravnika Igorja Kaučiča neustrezno ureditev oblikovanja vlade. Postopki so zamudni in dajejo preveliko težo Državnemu zboru, ki mora potrditi najprej predsednika vlade, nato pa še ministre. S profesorjem Kaučičem se je pogovarjala Maja Derčar.
Kmetijski inštitut Slovenije kot vodilni partner mednarodnega raziskovalnega projekta ECOBREED, ki je v celoti financiran iz evropskega raziskovalnega programa Obzorje 2020, danes in jutri v Sloveniji gosti partnerje tega projekta, namenjenega oblikovanju setvenega sortimenta za ekološko pridelavo semen. Na predstavitvi ob prvem srečanju partnerjev konzorcija je bila tudi Jernejka Drolec.
Za večjo varnost in oskrbo na domu postaja informacijska tehnologija vse bolj ključna. Slovenija je na tem področju med poznimi začetniki, prve izkušnje storitve eOskrbe Telekoma Slovenije, ki jih uporablja nekaj sto ljudi, pa so zelo dobre. V tujini, kjer so te storitve dostopne vsem državljanom, so se stroški urgentnih storitev ter ambulantnega in bolnišničnega zdravljenja znižali za od 22 do 32 odstotkov. Pri nas si morajo ljudje omenjeno storitev plačati sami, za sofinanciranje skupaj s Telekomom pa se je doslej odločilo šele 20 občin. Prispevek je pripravila Helena Lovinčič.
Javni zavod KTRC Radeče letos izvaja projekt Vsi na plac, s katerim so že oživeli sobote na tamkajšnji novi tržnici, ki so jo v vse posavskem projektu vzpostavili leta 2015. Zanimivo, da Radeče prej niso imele prave tržnice. Infrastrukturo uspešno nadgrajujejo in na tržnico na dogodke in delavnice privabljajo vse generacije, najmlajšim pripravljajo zmešančke, no smutije. Kot posebnost so v okviru projekta na tržnici vzpostavili zeliščni vrt, kjer si lahko obiskovalci zastonj naberejo zelišča in dišavnice, več v prispevku Suzane Vahtarić
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ob 7. Dnevu Japonske smo z Majo Pešelj iz Genki centra razpravljali o tem, ali so Japonci res tako točni, delajo cele dni, jedo praktično samo riž in se vsi spoznajo na moderno tehnologijo. Zanimalo nas je tudi, zakaj se je stara in moderna kultura tega dolgo izoliranega otoka tako obširno razširila v druge države.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V Sindikatu delavcev trgovine Slovenije ugotavljajo, da se je zaradi minule finančne krize kakor tudi zaradi sprememb zakona o trgovini, ki je dereguliral poklic prodajalcev in trgovinskih poslovodji, bistveno spremenila struktura zaposlenih v zadnjih letih. Zmanjšalo se je namreč število zaposlenih v dejavnosti trgovine, ki so postali preobremenjeni.
Prizori, ko se lahko delavci na gradbišču skrijejo pred soncem pod premično senčilo, imajo na voljo dovolj tekočine in sončne kreme, sami pa so zaščiteni s čelado, legionarskim dodatkom, sončnimi očali in dolgimi rokavi, so žal redki. Tako lahko delavci dobijo izjemno nevarne opekline
Pred 200 leti je svetilničar, Postojnčan Luka Čeč z besedami: »Tu je nov svet, tu je paradiž,« vstopil v najbolj pravljične in očem skrite dele Postojnske jame. Takrat se je tudi uradno začela pisati zgodovina turizma v tej podzemni lepotici. V spomin na ta dogodek so letošnjo tradicionalno krasoslovno šolo, ki jo že 26-ič zapovrstjo organizira Inštitut za raziskovanje krasa (ZRC SAZU), posvetili turizmu v kraških jamah in njegovi zgodovini. Prispevek je pripravila Sabrina Mulec.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Nazaj v življenje je prvi program celostne rehabilitacije za bolnike s krvnimi raki v Sloveniji. Predstavlja ga Kristina Modic.
Neveljaven email naslov