Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novo odkritje Inštituta Jožef Stefan utegne izjemno izboljšati delovanje superračunalnikov, ki so postali v sodobni informacijski družbi nepogrešljivi. Gre pravzaprav za dvojno odkritje, saj so odkrili novo vrsto spominskega elementa, ki ga lahko električno krmilijo z rekordnimi hitrostmi tudi pri nizkih temperaturah. Superračunalniki imajo danes dva problema – premajhno hitrost spominskih elementov in preveliko gretje. Oba problema rešuje nov spominski element, ki podatkovni bit zapiše v 40-ih piko sekundah, deluje pa lahko tudi pri temperaturah pod -70 stopinj Celzija. Da gre za pomembno odkritje priča tudi dejstvo, da je ameriška vlada nedavno razpisala prioritetni raziskovalni program, ki temelji prav na tem odkritju, saj je odkritje navedeno kot prva referenca, na kateri naj bi temeljile prijave na projekte. Vendar pa se na razpis ne morejo prijaviti naši raziskovalci, saj gre za razpis strateške narave, zato tujci nimajo dostopa. Na Jamovi v Ljubljani smo se o tem pogovarjali z vodjem raziskave prof. dr. Draganom Mihailovićem.
Novo odkritje Inštituta Jožef Stefan utegne izjemno izboljšati delovanje superračunalnikov, ki so postali v sodobni informacijski družbi nepogrešljivi. Gre pravzaprav za dvojno odkritje, saj so odkrili novo vrsto spominskega elementa, ki ga lahko električno krmilijo z rekordnimi hitrostmi tudi pri nizkih temperaturah. Superračunalniki imajo danes dva problema – premajhno hitrost spominskih elementov in preveliko gretje. Oba problema rešuje nov spominski element, ki podatkovni bit zapiše v 40-ih piko sekundah, deluje pa lahko tudi pri temperaturah pod -70 stopinj Celzija. Da gre za pomembno odkritje priča tudi dejstvo, da je ameriška vlada nedavno razpisala prioritetni raziskovalni program, ki temelji prav na tem odkritju, saj je odkritje navedeno kot prva referenca, na kateri naj bi temeljile prijave na projekte. Vendar pa se na razpis ne morejo prijaviti naši raziskovalci, saj gre za razpis strateške narave, zato tujci nimajo dostopa.
Na Jamovi v Ljubljani smo se o tem pogovarjali s prof. dr. Draganom Mihailovićem.
Profesor Dragan Mihailović, šlo je za temeljno raziskavo, gre pa za nadvse uporaben rezultat. Morda se to razlikuje od občega prepričanja, da temeljne raziskave ne dajo aplikativnih rezultatov?
To ni edini primer, kjer temeljne raziskave hitro pripeljejo do uporabe. Celo bi rekel, vsi revolucionarni dosežki so te vrste, niso načrtovani. Tukaj smo imeli nekaj v mislih, inspiracijo v uporabi. Preklop upornosti materiala je pojav, ki je uporaben za spominski element. Ampak, to ni bilo izhodišče raziskav, tudi ni bilo v projektu zapisano. Raziskava je bila popolno temeljne narave, zanimalo nas je kako se snov obnaša v zelo kratkem času, še posebej, ko gre skozi nek fazni prehod. To je raziskava, ki jo financira Evropski raziskovalni sklad, in je popolnoma temeljne narave. Tam je celo nezaželeno kakšne prevelike obljube dajati o aplikacija, ampak zgolj o pomembnih temeljnih aspektih.
Torej so vas rezultati presenetili?
Pravzaprav, niti ne (hahaha). Ne morem reči, da nismo imeli nekaj v mislih v ozadju. Brez skrbi, da je bilo neko vodilo. Ampak je pa res, da te raziskave trajajo že zelo dolgo. Na tem materialu smo začeli delati že pred več kot 15 leti. Že takrat smo demonstrirali neko možno uporabo, vsaj nakaz uporabe v kvantnih računalnikih, kot nek spominski element. Tisto smo potem opustili, ker je bilo tehnološko nezanimivo. Mimogrede, to zdaj postaja zopet aktualno, kmalu bo Evropa na tem področju naredila velike premike. No, ampak tukaj gre za povsem klasičen spominski element. Krmili se ga z električnimi sunki, ki so tipično 5 voltni, tako kot je vsa ostala elektronika, ali pa 2 voltni. Združljivi so z obstoječo elektroniko. Zapis je pa tudi klasičen, gre za bite, 0 ali 1, upor je ali pa ga ni. Kovinsko stanje ali izolatorsko stanje in med njima preklapljamo.
Superračunalnikov je vse več, vse več imamo podatkov, ki jih hranimo in uporabljamo. Ali pričakujete odziv večjih podjetij? Bodo zainteresirana za to odkritje?
Upam, da da, vsekakor. Te vrste raziskave so v večjih podjetjih že pod površino, jih ne vidimo v javnosti. Kaj delajo Intel, IBM… vidimo šele takrat, ko je izdelek že naprodaj. Zelo redko lahko izvemo kaj v naprej, razen, če to hočejo. Konkurenčne tehnologije, ki so trenutno znane in najavljene, so bistveno počasnejše in energijsko bolj potratne. To vemo. Naš primer je uporaben. Bomo pa videli, kakšen bo odziv. Evropsko skupnost smo zaprosili za sredstva, ki nam bi pomagala vsaj plačati patente za ta primer. Teh sredstev v Sloveniji pač ni na voljo. Če ne patentiramo, potem vse ostane lepo v akademskih vodah. No, upam, da bomo vendarle uspeli. Potem pa bi radi tehnologijo razvijali naprej. Predvsem bi radi pokazali praktično napravico. Se pravi čip z večjim številom spominskih elementov, ki dejansko deluje s to napovedano hitrostjo. To je velik izziv. Tudi navadna elektronika ne dela tako hitro. Že samo vezje je treba načrtovati na novo. To so pač novi veliki koraki naprej in tega se je treba lotiti. Veliko znanja in razumevanja je treba še pridobiti, da bomo lahko napredovali.
V sporočilu za javnost ste zapisali, da je ameriška vlada razpisala program, ki naj bi se prav s tem ukvarjal.
Ta razpis ameriške vlade oziroma Department of Defense je konkretno za iskanje novih tovrstnih rešitev, kjer so nakazali naš primer kot izhodišče za nadaljnje raziskave. Ta preklop v skrito stanje v neravnovesnih primerih očitno nakazuje raziskovalcem po celem svetu, kako je treba iskati podobne pojave. Ali je to pravi material, ali je kakšen drug… Mislim, da je za sodbo bistveno prezgodaj. brez dvoma pa je vredno investirati v to, da se to išče. In ta projekt namenja kar nekaj lepih milijonov samo za preliminarne raziskave, naš članek je pa naveden kot izhodišče.
Vi pa pri tem raziskovanju ne morete sodelovati?
Pogovarjal sem se s kolegi iz Los Alamosa v Ameriki in tudi iz nekega drugega laboratorija. Povedali so mi, da so pravila pač taka, da do tovstnih razpisov tujci nimajo dostopa, ker so strateške narave. Američani smatrajo, da je področje računalništva danes izjemno pomembno. Celo Bela hiša ima svoj lastni program, ki neodvisno od vseh agencij financira raziskave superračunalništva. To je futuristično, ampak to je izjemno pomembna panoga, podobna revoluciji interneta. Vpliv superračunalnikov in umetne inteligence, ki je s tem povezana, zna spremeniti svet.
Koliko pa je te stvari, ki ste jih pravkar povedali, prepoznala Slovenija? Se slovenska vlada zaveda tega, kako vrhunske strokovnjake ima na tem področju?
Država nekako ne vidi ravno celovite slike. In to je največji problem. Ko nastane neko novo področje, se ne odzove pravočasno. Po drugi strani pa zelo težko razumemo, pa kakšnih poteh financirajo različne projekte, ker niso usmerjene v podporo zelo prepulzivnih smeri, novih področij. Gre bolj za to, da se da vsakemu malo. Pa socialna politika podpore raziskovalcem, vsi morajo preživeti, tako se ustrezno tudi denar razdeli.
Kaj pa slovenska industrija? Je pokazala zanimanje, gre tukaj za dobro sodelovanje?
Tukaj pa je zanimiv primer. mislim, da izvrstno sodelujemo s podjetjem LPKF v Naklem, ki je tudi ključno prispevalo k temu članku. Oni izdelujejo napravo za nanostrukturiranje, ki je bila razvita v okviru centra odličnosti za nanotehnologije. To napravo smo uporabili za izdelavo teh vezij, ki so v tem članku, to zdaj uporablja tudi veliko drugih slovenskih raziskovalcev. Je pa tudi velik komercialni hit, če prav razumem. Ta vložek v okviru centra odličnosti se je več kot podeseteril. Torej, odlična investicija. Problem pa je, da tovrstnih raziskav ni možno financirati s strani industrije, ker je to vendarle dolgoročna zadeva. Industrija po podatkih daje v Sloveniji zelo veliko denarja za raziskave in investicije, mi pa tega ne vidimo. V raziskovalni sferi, torej na univerzah in na inštitutih, je tega denarja zelo malo. Očitno ne gre zares v raziskave ali pa ga enostavno porabijo sami. Želim vsekakor zelo dobro sodelovati z industrijo, v nekaterih primerih, kot je ta, se to tudi uresniči. Ni pa nobene celovite politike, kako bi se to zares udejanjilo. Mislim pa, da do zdaj tudi v okviru pametne specializacije, to ni uspelo.
Kot ste prej omenili, upate, da bo vaša rešitev patentirana. Kaj se bo zgodilo, če ne bo?
Patente smo vložili. Torej problem s patenti je v tem, da mora vsaka država posebej vložiti patent, vsak tak vložek stane nekaj tisoč evrov. To tipično v tujini podprejo velike korporacije ali država. Zato ker pač nimamo denarja in nobenega fonda, iz katerega bi te patente pokrivali. Ti patenti so zdaj v razpravi pri patentnih uradnikih, en slovenski patent je že patentiran. Ampak problem je v tem, da če ne bomo teh patentov vzdrževali, bo vse zapadlo in bo ničvredno.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Novo odkritje Inštituta Jožef Stefan utegne izjemno izboljšati delovanje superračunalnikov, ki so postali v sodobni informacijski družbi nepogrešljivi. Gre pravzaprav za dvojno odkritje, saj so odkrili novo vrsto spominskega elementa, ki ga lahko električno krmilijo z rekordnimi hitrostmi tudi pri nizkih temperaturah. Superračunalniki imajo danes dva problema – premajhno hitrost spominskih elementov in preveliko gretje. Oba problema rešuje nov spominski element, ki podatkovni bit zapiše v 40-ih piko sekundah, deluje pa lahko tudi pri temperaturah pod -70 stopinj Celzija. Da gre za pomembno odkritje priča tudi dejstvo, da je ameriška vlada nedavno razpisala prioritetni raziskovalni program, ki temelji prav na tem odkritju, saj je odkritje navedeno kot prva referenca, na kateri naj bi temeljile prijave na projekte. Vendar pa se na razpis ne morejo prijaviti naši raziskovalci, saj gre za razpis strateške narave, zato tujci nimajo dostopa. Na Jamovi v Ljubljani smo se o tem pogovarjali z vodjem raziskave prof. dr. Draganom Mihailovićem.
Novo odkritje Inštituta Jožef Stefan utegne izjemno izboljšati delovanje superračunalnikov, ki so postali v sodobni informacijski družbi nepogrešljivi. Gre pravzaprav za dvojno odkritje, saj so odkrili novo vrsto spominskega elementa, ki ga lahko električno krmilijo z rekordnimi hitrostmi tudi pri nizkih temperaturah. Superračunalniki imajo danes dva problema – premajhno hitrost spominskih elementov in preveliko gretje. Oba problema rešuje nov spominski element, ki podatkovni bit zapiše v 40-ih piko sekundah, deluje pa lahko tudi pri temperaturah pod -70 stopinj Celzija. Da gre za pomembno odkritje priča tudi dejstvo, da je ameriška vlada nedavno razpisala prioritetni raziskovalni program, ki temelji prav na tem odkritju, saj je odkritje navedeno kot prva referenca, na kateri naj bi temeljile prijave na projekte. Vendar pa se na razpis ne morejo prijaviti naši raziskovalci, saj gre za razpis strateške narave, zato tujci nimajo dostopa.
Na Jamovi v Ljubljani smo se o tem pogovarjali s prof. dr. Draganom Mihailovićem.
Profesor Dragan Mihailović, šlo je za temeljno raziskavo, gre pa za nadvse uporaben rezultat. Morda se to razlikuje od občega prepričanja, da temeljne raziskave ne dajo aplikativnih rezultatov?
To ni edini primer, kjer temeljne raziskave hitro pripeljejo do uporabe. Celo bi rekel, vsi revolucionarni dosežki so te vrste, niso načrtovani. Tukaj smo imeli nekaj v mislih, inspiracijo v uporabi. Preklop upornosti materiala je pojav, ki je uporaben za spominski element. Ampak, to ni bilo izhodišče raziskav, tudi ni bilo v projektu zapisano. Raziskava je bila popolno temeljne narave, zanimalo nas je kako se snov obnaša v zelo kratkem času, še posebej, ko gre skozi nek fazni prehod. To je raziskava, ki jo financira Evropski raziskovalni sklad, in je popolnoma temeljne narave. Tam je celo nezaželeno kakšne prevelike obljube dajati o aplikacija, ampak zgolj o pomembnih temeljnih aspektih.
Torej so vas rezultati presenetili?
Pravzaprav, niti ne (hahaha). Ne morem reči, da nismo imeli nekaj v mislih v ozadju. Brez skrbi, da je bilo neko vodilo. Ampak je pa res, da te raziskave trajajo že zelo dolgo. Na tem materialu smo začeli delati že pred več kot 15 leti. Že takrat smo demonstrirali neko možno uporabo, vsaj nakaz uporabe v kvantnih računalnikih, kot nek spominski element. Tisto smo potem opustili, ker je bilo tehnološko nezanimivo. Mimogrede, to zdaj postaja zopet aktualno, kmalu bo Evropa na tem področju naredila velike premike. No, ampak tukaj gre za povsem klasičen spominski element. Krmili se ga z električnimi sunki, ki so tipično 5 voltni, tako kot je vsa ostala elektronika, ali pa 2 voltni. Združljivi so z obstoječo elektroniko. Zapis je pa tudi klasičen, gre za bite, 0 ali 1, upor je ali pa ga ni. Kovinsko stanje ali izolatorsko stanje in med njima preklapljamo.
Superračunalnikov je vse več, vse več imamo podatkov, ki jih hranimo in uporabljamo. Ali pričakujete odziv večjih podjetij? Bodo zainteresirana za to odkritje?
Upam, da da, vsekakor. Te vrste raziskave so v večjih podjetjih že pod površino, jih ne vidimo v javnosti. Kaj delajo Intel, IBM… vidimo šele takrat, ko je izdelek že naprodaj. Zelo redko lahko izvemo kaj v naprej, razen, če to hočejo. Konkurenčne tehnologije, ki so trenutno znane in najavljene, so bistveno počasnejše in energijsko bolj potratne. To vemo. Naš primer je uporaben. Bomo pa videli, kakšen bo odziv. Evropsko skupnost smo zaprosili za sredstva, ki nam bi pomagala vsaj plačati patente za ta primer. Teh sredstev v Sloveniji pač ni na voljo. Če ne patentiramo, potem vse ostane lepo v akademskih vodah. No, upam, da bomo vendarle uspeli. Potem pa bi radi tehnologijo razvijali naprej. Predvsem bi radi pokazali praktično napravico. Se pravi čip z večjim številom spominskih elementov, ki dejansko deluje s to napovedano hitrostjo. To je velik izziv. Tudi navadna elektronika ne dela tako hitro. Že samo vezje je treba načrtovati na novo. To so pač novi veliki koraki naprej in tega se je treba lotiti. Veliko znanja in razumevanja je treba še pridobiti, da bomo lahko napredovali.
V sporočilu za javnost ste zapisali, da je ameriška vlada razpisala program, ki naj bi se prav s tem ukvarjal.
Ta razpis ameriške vlade oziroma Department of Defense je konkretno za iskanje novih tovrstnih rešitev, kjer so nakazali naš primer kot izhodišče za nadaljnje raziskave. Ta preklop v skrito stanje v neravnovesnih primerih očitno nakazuje raziskovalcem po celem svetu, kako je treba iskati podobne pojave. Ali je to pravi material, ali je kakšen drug… Mislim, da je za sodbo bistveno prezgodaj. brez dvoma pa je vredno investirati v to, da se to išče. In ta projekt namenja kar nekaj lepih milijonov samo za preliminarne raziskave, naš članek je pa naveden kot izhodišče.
Vi pa pri tem raziskovanju ne morete sodelovati?
Pogovarjal sem se s kolegi iz Los Alamosa v Ameriki in tudi iz nekega drugega laboratorija. Povedali so mi, da so pravila pač taka, da do tovstnih razpisov tujci nimajo dostopa, ker so strateške narave. Američani smatrajo, da je področje računalništva danes izjemno pomembno. Celo Bela hiša ima svoj lastni program, ki neodvisno od vseh agencij financira raziskave superračunalništva. To je futuristično, ampak to je izjemno pomembna panoga, podobna revoluciji interneta. Vpliv superračunalnikov in umetne inteligence, ki je s tem povezana, zna spremeniti svet.
Koliko pa je te stvari, ki ste jih pravkar povedali, prepoznala Slovenija? Se slovenska vlada zaveda tega, kako vrhunske strokovnjake ima na tem področju?
Država nekako ne vidi ravno celovite slike. In to je največji problem. Ko nastane neko novo področje, se ne odzove pravočasno. Po drugi strani pa zelo težko razumemo, pa kakšnih poteh financirajo različne projekte, ker niso usmerjene v podporo zelo prepulzivnih smeri, novih področij. Gre bolj za to, da se da vsakemu malo. Pa socialna politika podpore raziskovalcem, vsi morajo preživeti, tako se ustrezno tudi denar razdeli.
Kaj pa slovenska industrija? Je pokazala zanimanje, gre tukaj za dobro sodelovanje?
Tukaj pa je zanimiv primer. mislim, da izvrstno sodelujemo s podjetjem LPKF v Naklem, ki je tudi ključno prispevalo k temu članku. Oni izdelujejo napravo za nanostrukturiranje, ki je bila razvita v okviru centra odličnosti za nanotehnologije. To napravo smo uporabili za izdelavo teh vezij, ki so v tem članku, to zdaj uporablja tudi veliko drugih slovenskih raziskovalcev. Je pa tudi velik komercialni hit, če prav razumem. Ta vložek v okviru centra odličnosti se je več kot podeseteril. Torej, odlična investicija. Problem pa je, da tovrstnih raziskav ni možno financirati s strani industrije, ker je to vendarle dolgoročna zadeva. Industrija po podatkih daje v Sloveniji zelo veliko denarja za raziskave in investicije, mi pa tega ne vidimo. V raziskovalni sferi, torej na univerzah in na inštitutih, je tega denarja zelo malo. Očitno ne gre zares v raziskave ali pa ga enostavno porabijo sami. Želim vsekakor zelo dobro sodelovati z industrijo, v nekaterih primerih, kot je ta, se to tudi uresniči. Ni pa nobene celovite politike, kako bi se to zares udejanjilo. Mislim pa, da do zdaj tudi v okviru pametne specializacije, to ni uspelo.
Kot ste prej omenili, upate, da bo vaša rešitev patentirana. Kaj se bo zgodilo, če ne bo?
Patente smo vložili. Torej problem s patenti je v tem, da mora vsaka država posebej vložiti patent, vsak tak vložek stane nekaj tisoč evrov. To tipično v tujini podprejo velike korporacije ali država. Zato ker pač nimamo denarja in nobenega fonda, iz katerega bi te patente pokrivali. Ti patenti so zdaj v razpravi pri patentnih uradnikih, en slovenski patent je že patentiran. Ampak problem je v tem, da če ne bomo teh patentov vzdrževali, bo vse zapadlo in bo ničvredno.
Cepljenje proti covidu ni obvezno, je pa priporočeno. Posledično sproža številna pravna vprašanja. Zakon o nalezljivih boleznih odškodninsko odgovornost opredeljuje le za obvezna cepljenja. Kdo pa odgovarja za resne neželene dogodke po cepljenju proti covidu? So to farmacevtske družbe? Država? Zakaj utegne biti na tem področju ključna nedavna odločba italijanskega ustavnega sodišča? Odgovarja pravnica, nekdanja ustavna sodnica, prof. dr. Dragica Wedam Lukić. Foto: Iztok Konc
Da so epidemija in ukrepi za njeno zajezitev zelo prizadeli generacije najmlajših, ki za svoj zdrav telesni in duševni razvoj potrebujejo druženje in nekatere varovalne dejavnike – na primer šolo in obšolske dejavnosti – je zdaj že jasno, vprašanje pa je, kako primanjkljaje, ki so nastali, izničiti in kako zaradi prezasedenosti strokovnih služb pomagati otrokom in mladostnikom v stiski. Na podlagi rezultatov posveta, na katerem je sodelovalo 110 strokovnjakov s področij izobraževanja, zdravstva in sociale, pa tudi predstavniki staršev, mladih in ministrstev, so pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje odločevalcem poslali poziv za hitro, med resorji usklajeno in celostno zaščito duševnega zdravja otrok in mladih. Kakšne so njihove ugotovitve in predlogi ?
Ružica Boškič je krvodajalka že 22. leto. Je ena izmed tistih, ki se ne ponaša z rekordi v številu darovanj krvi, je pa v krvodajalstvu s srcem, odkar je prvič doživela dober občutek po darovani krvi, in se odzove prav vsakič, ko jo pozovejo k darovanju kot imetnico redke krvne skupine, ki je v deležu krvodajalcev zastopana le v šestih odstotkih. Z Ružico Boškić se je pogovarjala Cirila Štuber, pa poglejmo, kako in kdaj je prišlo do prvega darovanja krvi.
Brdo bo pravočasno pripravljeno na skorajšnje predsedovanje Slovenije Evropski uniji, zatrjujejo v Javno-gospodarskem zavodu Brdo. Nov, povsem prenovljen in posodobljen 4-zvezdični hotel Elegans prve goste pričakuje že sredi meseca. Ponudbo v času predsedovanja bodo obogatili tudi z vrhunsko kulinariko, zato so s kuharskim mojstrom Tomažem Kavčičem podpisali večletno pogodbo o svetovanju in sodelovanju. Znanje in izpopolnjevanje bosta motiv tudi za številne mlade kuharje.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Razprava na Kemijskem inštitutu: Kaj prinaša novi zakon o znanstvenoraziskovalni dejavnosti in kakšno prihodnost si ustvarjamo v Sloveniji? Novi zakon o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti čakamo že leta, predvsem na tisto ključno postavko, ki bi javna sredstva za znanost dvignila na en odstotek bruto domačega proizvoda in tako nekoliko ublažila vztrajno zaostajanje Slovenije za drugimi evropskimi državami, ki so za ustvarjanje novega znanja in njegov prenos v gospodarstvo že v zadnjem desetletju namenjale neprimerno več. Zakon se je obetal že pred dobrim letom, a ga je pandemija postavila na stranski tir. Zdaj naj bi bil vendarle tako rekoč pripravljen. Razmere so se v vmesem času povsem spremenile. O tem, kaj zakon prinaša in o mestu, ki ga ima danes znanost v Sloveniji, je potekala danes razprava na Kemijskem inštitutu, ki prav te dni praznuje tudi 75 let svojega delovanja. Foto: Kemijski inštitut
Psihoterapevti pred zaključkom šolskega leta opozarjajo, da otroci in mladostniki v zadnjem letu doživljajo duševne stiske, ki lahko pustijo trajne posledice, v obdobju pred poletnimi počitnicami pa so izpostavljeni še dodanim pritiskom zaradi učnih obveznosti.
S prvim julijem torej v veljavo stopa evropska direktiva, sprejeta pred štirimi leti, ki naj bi zaščitila spletne trgovce v Evropski uniji, saj so bili ti v neenakovrednem položaju z azijsko konkurenco. Kako se bo zaradi sprememb spremenilo vedenje potrošnikov ne moremo napovedati, za zdaj pa večjih sprememb v Sloveniji ni pričakovati. Večina kupcev že zdaj nakupuje pri domačih spletnih trgovcih. Več o e-nakupih v prispevku Urške Henigman.
V prvem tednu meseca junija vsako leto obeležujemo teden slepih. V tem času se opozarja na prepreke s katerimi se slepi in slabovidni srečujejo v življenju. Nepredstavljiv izziv in stisko je marsikdo doživel v času epidemije. Že pred časom je bi s strani nekaterih posameznikov poslan predlog vladi RS v zvezi s podporo slepim in slabovidnim v času epidemije. Ukrepi, ki so se in se izvajajo za zajezitev koronavirusne bolezni so namreč dodobra ohromili vsakdan večine slepih in slabovidnih. Imajo negativen vpliv na njihovo telesno in duševno stanje. Njihov socialno-ekonomski položaj, izobraževanje in samo dostopnost do blaga kot tudi do storitev. Za poslan predlog sta se odločila magistrica Nina Zavašnik ter dr. Evgen Bavčar, ki je prav tako slep. Predlogi so bili na državne organe poslani že na začetku leta. Odziva skoraj ni bilo. Zakaj tako slaba odzivnost in kakšno je trenutno stanje ne tem področju je Marko Rozman preveril v pogovoru s Cvetom Uršičem, državnim sekretarjem na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Matejem Žnuderlom, predsednikom Zveze društev slepih in slabovidhnih Slovenije.
Oddaja Studio ob sedemnajstih praznuje 45 let. To lepo obletnico praznujemo danes s praznuično oddajo.
Na sotočju Save in Savinje v Zidanem Mostu v Občini Laško so včeraj popoldne v naravo vrnili mlado vidro. Hudo poškodovano žival so na začetku leta našli na Koroškem in jo odpeljali v Azil za divje živali na Muti. Tam jo je ekipa živinozdravnika Zlatka Goloba pozdravila in usposobila za samostojno življenje v naravi.
Študenti 3. letnika Socialne pedagogike Pedagoške fakultete v Ljubljani v okviru svojega študija pripravljajo tudi dva projekta, ki odgovarjata na potrebe študentov v času epidemije, o katerih se je veliko govorilo v preteklih mesecih. Prvi projekt je PefLAC (ali PEF PLAC), v sklopu katerega so štirje študenti izdelali klopi iz palet, ki bodo postavljene na zelenico ob fakulteti z namenom ustvarjanja novega zunanjega prostora ob fakulteti, spodbujanja druženja, mreženja, spoznavanja in preživljanja časa študentov v naravi. Drugi projekt pa je Študentska špajza, novonastali prostor v študentskem domu na Kardeljevi ploščadi, ki sledi ideji ponovne uporabe in spodbuja ter krepi povezovanje študentske ter domske skupnosti. V prostoru namreč študenti lahko vzamejo, kar potrebujejo, in prinesejo tisto, česar ne potrebujejo več, s projektom pa se odgovarja na finančne stiske študentov kot posledica korona-krize in stremi k skrbi za okolje, sta povedali študentki Maša Fatur in Eva Klobčar.
Danes obeležujemo 60 let od nastanka organizacije Amnesty International, ki vključuje 149 držav, od leta 1988 tudi Slovenijo in velja za najpomembnejšo mednarodno organizacijo s področja zagovorništva človekovih pravic. Pogovarjali smo se z direktorico Amnesty International Slovenije, Natašo Posel.
V tem tednu obeležujemo Teden multiple skleroze, za katero najpogosteje zbolijo osebe do 40. leta starosti, večinoma ženske. V Sloveniji je okoli 3500 obolelih. Pravnici Sari Ahlin Doljak je multipla skleroza vzela glas, a zaradi tega še bolj glasno opozarja na sistemske anomalije. Opozarja na obup bolnikov v teh časih: “V zadnjem letu opažam beg naših članov v upokojitev. Velikokrat je beg preuranjen in ni najboljša rešitev, saj so posledice finančne narave, kar lahko vodi tudi v razpad družine.” Multipla skleroza je najpogostejša nevroimunska bolezen, ki lahko vodi v lažjo ali težjo invalidnost. Strokovnjaki opozarjajo, da so oboleli deležni premalo fizioterapevtskih obravnav, onemogočena jim je tudi dostopnost do kliničnih psihologov. Kakšne anomalije je še razkrila epidemija? Vodja Centra za multiplo sklerozo na Nevrološki kliniki v Ljubljani Gregor Brecl Jakob: “Kar se kaže in bo imelo tudi dolgoročne posledice je to, da je bilo v letu epidemije odobrenih skoraj polovico manj novih zdravil ali zdravil za zamenjavo predhodnih zdravil kot leto poprej. To pomeni, da je bil delež bolnikov zdravljen nekoliko kasneje ali, da so bili bolniki zdravljeni manj optimalno, kot bi bili v normalnih razmerah.” V Združenju multiple skleroze Slovenije problematizirajo dejstvo, da so v času globalne epidemije vladali ukrepi, ki so onemogočali druženje in izvajanje fizičnih aktivnosti.
S slavnostno akademijo se pričenja obeleževanje stote obletnice Pravne fakultete Univerze v Ljubljani– ta jubilej so sicer zabeležili že preteklo leto, a covid je tudi ta dogodek v koledarju zamaknil. Pravna fakulteta je bila ustanovna članica Ljubljanske Univerze, ustanovljena 23.8. 1919. Ustanovitev in organizacija te fakultete, številnih drugih pa tudi Univerze v celoti, je bila dosežen cilj prizadevanj v dolgih desetletjih, ko se je gradila tudi slovenska narodna zavest. Ni nastala po diktatu oblasti, ekonomskih ali drugih interesov, - ampak zaradi prizadevanj osveščenih intelektualcev, ki so vedeli, kaj pomeni Univerza, pa tudi pravna fakulteta, za ta prostor. Študenti iz slovenskih dežel so pravo dolga stoletja študirali na Dunaju ali v Gradcu in dosegali tudi najvišje akademske nazive. Sredi 19.stoletja v času pomladi narodov, so zahteve po slovenski univerzi postale stalnica v tem prostoru. "Dajte nam slovensko univerzo" je bilo geslo množičnih protestov, zborovanj in sicer 1.12. 1901 – predsedoval jim je nihče drug kot ljubljanski župan Ivan Hribar. Prvi dekan PF je bil prof. dr. Leonid Pitamic, ki je imel tudi otvoritveno predavanje v 1.semestru z naslovom Pravo in revolucija, šlo je za takrat zelo aktualno temo. Zgodilo seje 15. aprila 1920. Predavanje je sklenil z besedami: Pravičnosti ne bomo ustvarjali, ne bomo delili, če ni pravičnosti v nas.
Danes in jutri se na Kongresnem trgu in v Parku Zvezda v Ljubljani odvija 15. mednarodni festival Igraj se z mano. Aktivnosti organizirata Center Janeza Levca Ljubljana ter Društvo za kulturo inkluzije. Vsake prireditve pa se udeleži veliko število vrtcev, šol, zavodov in različnih organizacij ter posameznikov. Festival se je začel danes s kar petindvajsetimi delavnicami, v popoldanskem času pa bo potekal tudi četrtkov glasbeni koncert. Gašper Stražišar je udeležence festivala vprašal, katerih delavnic so se udeležili in preveril kakšno je vzdušje. Pred mikrofonom se mu je pridružil tudi vodja festivala Boštjan Kotnik.
Dr. Branislava Sušnik se je rodila leta 1920. Leta 1937 je diplomirala iz prazgodovine in zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, hkrati pa je na Dunaju študirala etnozgodovino in uralo-baltiško jezikoslovje. Po doktoratu iz etnozgodovine na Dunaju je na vatikanskem biblijskem inštitutu v Rimu študirala kulture in jezike Male Azije in diplomirala iz proučevanja klinopisnih plošč iz Kapadokije. Po vojni je emigrirala v Argentino in se na koncu ustalila v glavnem mestu Paragvaja, kjer je 44 let vodila tamkašnji zgodovinski in etnološki muzej, 20 let pa je bila tudi vodja katedre za ameriško arheologijo in etnologijo. O njenem življenju in delu smo se pogovarjali z dr. Tanjo Roženbergar, kustosinjo iz Slovenskega etnografskega muzeja. Stoto obletnico rojstva dr. Branislave Sušnik so v Slovenskem etnografskem muzeju počastili z razstavo in mednarodno znanstveno konferenco v sodelovanju s paragvajskimi znanstveniki.
Poglobljena raziskava o položaju mladih v Sloveniji z naslovom »Mladina 2020«, ki so jo opravili na mariborski filozofski fakulteti v sodelovanju z ljubljansko fakulteto za družbene vede, je pokazala, da mladi danes v primerjavi s podatki izpred desetletja premorejo visok potencial za medgeneracijsko sodelovanje, se prej odselijo od staršev in pogosteje podpisujejo različne peticije. Po drugi strani pa jih bolj skrbi stanovanjska problematika, na trgu dela se soočajo z negotovimi oblikami zaposlitve, poslabšalo pa se je tudi njihovo duševno zdravje. Snovalci raziskave so pripravili tudi priporočila odločevalcem, a je njihova uresničitev odvisna predvsem od politične volje.
Kampanja Daj se na seznam nagovarja vse, ki so stari od 18 do 45 let, naj se vpišejo v register Slovenija Donor. Do konca leta bi namreč radi zbrali vsaj tisoč novih vpisov darovalcev krvotvornih matičnih celic, s katerimi rešujejo življenja bolnikom s krvnim rakom in nekaterimi drugimi boleznimi. Presaditev krvnih matičnih celic je v mnogih primerih edina možnost za preživetje bolnikov z levkemijo, limfomom, plazmocitomom, mielodisplastičnim sindromom in številnimi drugimi boleznimi.
24. maja pred 80 leti se je v mestu Duluth v Minnesoti rodil Robert Allen Zimmerman, ki ga ves svet pozna pod umetniškim imenom: Bob Dylan. Legendarni glasbenik pač že dolgo velja za najpomembnejšega glasnika kontra-kulturne, hipijevske generacije in prvega pesnika rockovske glasbe. Da ta oznaka ni iz trte izvita, potrjuje tudi Nobelova nagrada za književnost, ki jo je prejel pred petimi leti. Dylan je sicer že v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, kot nekaj-in-dvajsetleten fant torej, začel pisati literarno nenavadno izbrušena besedila, prežeta z referencami na francoski simbolizem, angleški imagizem in ameriške beatnike. Poleg tega je na inovativen način spojil tradiciji belskega folka iz apalaškega gorovja in črnskega bluza iz delte Misisipija. Vse skupaj pa je nato še podložil z električno, nevarno zvenečo, rockovsko kitaro in tako ustvaril novo glasbo, ki je navsezadnje spremenila svet. In ga slej ko prej spreminja še danes. Kako je to mogoče, smo preverjali v pogovoru z Andražem Gombačem, urednikom kulturne redakcije na Primorskih novicah, ki je kot prvi Slovenec na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete diplomiral iz analize Dylanovih besedil. Prispevek je pripravil Goran Dekleva.
Neveljaven email naslov