Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po podatkih slovenske policije v Sloveniji trenutno prebiva 295 migrantov. Velika večina (254) jih živi in stanuje v ljubljanskem Azilnem domu in njegovih izpostavah, 20 v Centru za tujce v Postojni, preostali pa v kriznem centru za mlade in pri zasebnikih. Slednji so azilanti, ki jim je Ministrstvo za notranje zadeve priznalo status begunca ali status mednarodne zaščite. To pomeni, da se morajo izseliti iz azilnega doma in poiskati svoje prebivališče, največkrat pri zasebnikih.
Po podatkih slovenske policije v Sloveniji trenutno prebiva 295 migrantov. Velika večina (254) jih živi in stanuje v ljubljanskem Azilnem domu in njegovih izpostavah, 20 v Centru za tujce v Postojni, preostali pa v kriznem centru za mlade in pri zasebnikih. Slednji so azilanti, ki jim je Ministrstvo za notranje zadeve priznalo status begunca ali status mednarodne zaščite. To pomeni, da se morajo izseliti iz azilnega doma in poiskati svoje prebivališče, največkrat pri zasebnikih.
Ko Ministrstvo za notranje zadeve prosilcu za azil odobri status mednarodne zaščite, ga napoti na nevladno Društvo za razvoj in povezovanje družbenih ved in kultur Odnos, ki izvaja program pomoči pri integraciji oseb s pridobljenim statusom. Strokovna delavka in predsednica društva Odnos Irena Zajc pove, da je ravno čas od izhoda iz azilnega doma do vselitve v novo stanovanje najtežje premostljiv.
Osebe z mednarodno zaščito so do letošnjega aprila prejele ob izhodu iz azilnega doma prvo denarno pomoč, ki je znašala 288 evrov, vendar se je ob spremembi zakona ta pomoč ukinila. Torej človek, ki naj bi zaživel na novo in se poskušal integrirati, se tudi zaradi teh omejitev zelo težko.
Iskanje stanovanja otežujejo odzivi javnosti, ki izhajajo iz strahov in predsodkov. Pogovarjali smo se z Otarjem iz Afrike, ki je odkar prebiva v Sloveniji zamenjal 3 stanovanja.
Prvo vprašajo, kdo plača najemnino. Poveš, da ministrstvo plača in on bo rekel ne. Potrebuješ službo, da delaš, in potem lahko plačaš. Drugi problem je včasih varščina. Moraš plačati skupaj najemnino in varščino.
Otar pove, da trenutno živi v stanovanju najemodajalca bosanskih korenin, ki je (zaradi svoje begunske izkušnje) do njega prijazen in razumevajoč. Afriški priseljenec trenutno načrtuje opravljanje izpita iz slovenščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. S predsodki pa se srečuje pri iskanju službe, ki je še vedno nima, kljub vsakodnevnemu pošiljanju prošenj.
“Slovenija ni prva država, ki se spopada s tem problemom. Država bi morala osebam z mednarodno zaščito zagotoviti namestitev. Če bi predstavniki občin ali države hoteli, bi ta problem lahko rešili v enem mesecu,” pove Hakim, ki je v Slovenijo prišel iz Maroka. Pove nam, da se integracijski proces začne z zaposlitvijo.
Osebe z mednarodno zaščito se lažje dotaknejo lune kot pa dobijo delo v Sloveniji. Nimajo socialne mreže, nihče jih ne ščiti, soočajo se z jezikovnimi preprekami. Problem je tudi, da se v Sloveniji zaposlitev pogosto najde prek zvez in preteklih odnosov, namesto prek Zavoda za zaposlovanje.
Hakim se kljub temu ni vdal. Svoj čas je namenil prostovoljnemu delu in s tem širil svojo socialno mrežo. Februarja je našel zaposlitev.
Ko je stanovanjsko vprašanje rešeno, se na podlagi najemne pogodbe prijavi stalno oz. začasno prebivališče, odvisno od statusa najemnika. Sledi odpiranje bančnega računa, prijava na Zavod za zaposlovanje in podajanje vlog za socialno pomoč. Šele nato pride na vrsto proces vključevanja v družbo, ki se začne z vpisom v jezikovni tečaj slovenščine in k dodatnim aktivnostim. Žal velik problem ostaja odziv okolice, razloži Zajčeva.
Se da včasih lepo dogovoriti, vedno pa tudi ne. Včasih so (op.a. najemodajalci) že samo zaradi barve kože nestrpni ali pa zelo arogantno dajo vedeti, da tujcev ne želijo.
Na tem področju je še ogromno dela. Tako v sami skupnosti kot pri povezovanju odgovornih institucij.
4544 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Po podatkih slovenske policije v Sloveniji trenutno prebiva 295 migrantov. Velika večina (254) jih živi in stanuje v ljubljanskem Azilnem domu in njegovih izpostavah, 20 v Centru za tujce v Postojni, preostali pa v kriznem centru za mlade in pri zasebnikih. Slednji so azilanti, ki jim je Ministrstvo za notranje zadeve priznalo status begunca ali status mednarodne zaščite. To pomeni, da se morajo izseliti iz azilnega doma in poiskati svoje prebivališče, največkrat pri zasebnikih.
Po podatkih slovenske policije v Sloveniji trenutno prebiva 295 migrantov. Velika večina (254) jih živi in stanuje v ljubljanskem Azilnem domu in njegovih izpostavah, 20 v Centru za tujce v Postojni, preostali pa v kriznem centru za mlade in pri zasebnikih. Slednji so azilanti, ki jim je Ministrstvo za notranje zadeve priznalo status begunca ali status mednarodne zaščite. To pomeni, da se morajo izseliti iz azilnega doma in poiskati svoje prebivališče, največkrat pri zasebnikih.
Ko Ministrstvo za notranje zadeve prosilcu za azil odobri status mednarodne zaščite, ga napoti na nevladno Društvo za razvoj in povezovanje družbenih ved in kultur Odnos, ki izvaja program pomoči pri integraciji oseb s pridobljenim statusom. Strokovna delavka in predsednica društva Odnos Irena Zajc pove, da je ravno čas od izhoda iz azilnega doma do vselitve v novo stanovanje najtežje premostljiv.
Osebe z mednarodno zaščito so do letošnjega aprila prejele ob izhodu iz azilnega doma prvo denarno pomoč, ki je znašala 288 evrov, vendar se je ob spremembi zakona ta pomoč ukinila. Torej človek, ki naj bi zaživel na novo in se poskušal integrirati, se tudi zaradi teh omejitev zelo težko.
Iskanje stanovanja otežujejo odzivi javnosti, ki izhajajo iz strahov in predsodkov. Pogovarjali smo se z Otarjem iz Afrike, ki je odkar prebiva v Sloveniji zamenjal 3 stanovanja.
Prvo vprašajo, kdo plača najemnino. Poveš, da ministrstvo plača in on bo rekel ne. Potrebuješ službo, da delaš, in potem lahko plačaš. Drugi problem je včasih varščina. Moraš plačati skupaj najemnino in varščino.
Otar pove, da trenutno živi v stanovanju najemodajalca bosanskih korenin, ki je (zaradi svoje begunske izkušnje) do njega prijazen in razumevajoč. Afriški priseljenec trenutno načrtuje opravljanje izpita iz slovenščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. S predsodki pa se srečuje pri iskanju službe, ki je še vedno nima, kljub vsakodnevnemu pošiljanju prošenj.
“Slovenija ni prva država, ki se spopada s tem problemom. Država bi morala osebam z mednarodno zaščito zagotoviti namestitev. Če bi predstavniki občin ali države hoteli, bi ta problem lahko rešili v enem mesecu,” pove Hakim, ki je v Slovenijo prišel iz Maroka. Pove nam, da se integracijski proces začne z zaposlitvijo.
Osebe z mednarodno zaščito se lažje dotaknejo lune kot pa dobijo delo v Sloveniji. Nimajo socialne mreže, nihče jih ne ščiti, soočajo se z jezikovnimi preprekami. Problem je tudi, da se v Sloveniji zaposlitev pogosto najde prek zvez in preteklih odnosov, namesto prek Zavoda za zaposlovanje.
Hakim se kljub temu ni vdal. Svoj čas je namenil prostovoljnemu delu in s tem širil svojo socialno mrežo. Februarja je našel zaposlitev.
Ko je stanovanjsko vprašanje rešeno, se na podlagi najemne pogodbe prijavi stalno oz. začasno prebivališče, odvisno od statusa najemnika. Sledi odpiranje bančnega računa, prijava na Zavod za zaposlovanje in podajanje vlog za socialno pomoč. Šele nato pride na vrsto proces vključevanja v družbo, ki se začne z vpisom v jezikovni tečaj slovenščine in k dodatnim aktivnostim. Žal velik problem ostaja odziv okolice, razloži Zajčeva.
Se da včasih lepo dogovoriti, vedno pa tudi ne. Včasih so (op.a. najemodajalci) že samo zaradi barve kože nestrpni ali pa zelo arogantno dajo vedeti, da tujcev ne želijo.
Na tem področju je še ogromno dela. Tako v sami skupnosti kot pri povezovanju odgovornih institucij.
V Sloveniji je lani živelo približno 150 sladkornih bolnikov, kažejo podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje, pri čemer se je z zdravili zaradi sladkorne bolezni zdravilo več kot 126 tisoč ljudi. Pomena bolezni se poleg odraslih in starostnikov vse bolj zavedajo tudi otroci, ki v 80 odstotkov primerih poznajo sladkornega bolnika. Da so slednji še bolj ozaveščeni o tej temi, so so zaslužni tudi člani Hiše eksperimentov, ki so z letošnjim letom po slovenskih šolah zagnali projekt terenskega sladkolesarjenja, simulatorja sladkorne bolezni.
Danes zaznamujemo dan slovenskega znakovnega jezika. Letos mineva 10 let od razglasitve dneva slovenskega znakovnega jezika, Slovenija pa je pred tremi leti slovenski znakovni jezik vpisala tudi v Ustavo. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije jutri in v soboto organizira mednarodno konferenco Inštitutov znakovnih jezikov, katere cilj bo ustanovitev mednarodne organizacije Inštitutov znakovnih jezikov. Kaj je bilo v desetletnem obdobju narejenega na področju slovenskega znakovnega jezika, pa boste izvedeli v pogovoru Petre Medved s sekretarjem Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije Matjažem Juhartom.
Bližajo so božično-novoletni prazniki, ko zadiši po cimetu, v naših domovih pa se prižgejo praznične luči, ki utripajo tudi na okrašenih drevescih. Ta nam polepšajo dom, vendar lahko nenadzorovano sekanje smrečic in neprimerna izbira drevesca škodi slovenskim gozdovom. Vodja Krajevne enote Logatec pri Zavodu za gozdove Slovenije Borut Debevc je pojasnil, kaj lahko sami storimo za to, da so tudi naše praznične izbire prijazne do narave.
V ptujski knjižnici poteka cikel predavanj antropologa Dana Podjeda o prednostih in slabostih pametnih telefonov in elektronskih naprav. V knjižnici Ivana Potrča Ptuj namreč že deseto leto zapored pripravljajo cikel predavanj Na poti k sebi. Vsakič skušajo z več predavanji osvetliti kakšno od aktualnih družbenih tem. Tri letošnje novembrske sredine popoldneve tako Ptujčanom predava Podjed, ki ne skriva, da po njegovem v Sloveniji že zamujamo z zakonsko omejitvijo elektronskih naprav v šolah. Po prvem predavanju se je z njim pogovarjala tudi naša ptujska dopisnica Gabrijela Milošič.
V ljubljanskem zdravstvenem domu so se prvič sešli predstavniki ambulant za osebe brez zdravstvenega zavarovanja iz štirih slovenskih mest: Ljubljane, Maribora, Kopra in Kranja. Namen srečanja je bil, da se zdravstveni delavci, ki delajo v pro bono ambulantah, povežejo, podpirajo drug drugega ter izmenjajo izkušnje in primere dobrih praks. Pro bono ambulante obiskujejo brezdomci, odvisniki od nedovoljenih drog, migranti, tuji študenti in ljudje s socialnimi težavami.
Na ljudski univerzi Ptuj se trenutno 18 kosovskih Albank v tečaju Začetna integracija priseljencev uči slovenskega jezika. Rade bi se ga naučile zlasti zaradi vsakodnevnih opravkov, denimo obiska zdravnika in drugih ustanov, pomoči otrokom v šoli, pa tudi, da bi si našle delo. Kot denimo vzgojiteljica Dila.
V Ljubljani se je v teh dneh mudil edini človek na svetu, ki je dvakrat prebolel raka in z enim delujočim pljučnim krilom osvojil vrh Mount Everesta, nato pa še vse druge najvišje vrhove ostalih celin, se že 25x povzpel na Kilimandžaro in še bi lahko naštevali. Sean Swaner ima neverjetno pestro življenje, ki obsega dvakratno diagnozo raka, zdravljenje in prognoze dveh tednov življenja vse do kasnejše osvojitve najvišje gore na svetu.
Po osmih letih inštitut ICANNA kot mednarodni center za kanabinoide in Medicinski center Rogaška znova organizirata izobraževanje za zdravnike in zdravstvene delavce o uporabi konoplje v medicini. Dr. Tanja Bagar je direktorica in predsednica strokovnega sveta Mednarodnega inštituta za kanabinoide. Je mikrobiologinja z doktoratom z biomedicine, ki se že leta ukvarja s kanabinoidi in njihovim potencialom v medicini, in je tudi avtorica knjige Konoplja v medicini. Cirila Štuber jo je poklicala na Goričko in povedala ji je nekaj o vsebinah mednarodnega izobraževanja za zdravstvene delavce, ki bo potekalo v petek in soboto, 22. in 23. novembra.
V Rimskih Toplicah se končuje nacionalna strokovna konferenca Kreativna učna okolja. Šolski center Celje jo je pripravil petič, namenjena pa je predstavitvi novih, drugačnih ter zanimivih učnih pristopov v razredih. Tokrat so med drugim člani društva Ambasadorji nasmeha prikazali delo s terapevtskimi psi v šolah.
Haloze so morda najlepše oktobra, ko se listi vinske trte obarvajo v pravljične barve. Haloško pokrajino skozi fotografski objektiv pogosto gleda domačin Danijel Turnšek. Njegovo oko pa ne ujame le haloških vinogradov in ljudi, temveč tudi živali – tako doma kot na Arktiki, kamor ga je vodila njegova fotografska strast.
Etnografski muzej Park dediščine je ena od glavnih turističnih znamenitosti v središču občine Cirkulane, ki je obiskovalcem na ogled že dobra tri leta. Z ureditvijo tipične haloške domačije s cimprano hišo, manjšim hlevom in kolarnico s skednjem so uspeli ohraniti vsaj del originalne stavbne dediščine preteklih rodov. O nastanku Parka dediščine, običajih prejšnjih rodov in razvoju turizma v zadnjih letih se je Julija Kandare pogovarjala z Zvonkom Bratuškom, predsednikom Turističnega društva Cirkulane, in Jernejem Golcem, direktorjem zavoda Podeželsko razvojno jedro Halo.
V tem tednu poteka mednarodna kampanja o pomenu obveščanja in osveščanja o domnevnih neželenih učinkih zdravil. Medtem ko zdravila zdravijo številne bolezni, imajo lahko tudi škodljive, nepričakovane učinke, ki pa jih s pravilno rabo lahko preprečimo oziroma zmanjšamo. Pri tem imajo zelo pomembno vlogo farmacevti v lekarnah, ki lahko bolnikom svetujejo varno uporabo zdravil, prehranskih dopolnil in medicinskih pripomočkov. O varni rabi zdravil smo se pogovarjali s predsednico lekarniške zbornice, Darjo Potočnik Brenčič.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Zdaj je že znano, da se v Belo hišo vrača Donald Trump. Odzivi se vrstijo od vsepovsod, mi pa smo o izidu ameriških predsedniških volitev govorili z našim komentatorjem Matejem Šurcem.
Za ustvarjalce dnevnega programa je prva novembrska sreda prav posebna, saj se bodo od pol desete do 17-ih oglašali iz našega mobilnega studia v Cirkulanah v Halozah. V ta še precej neodkrit in prelep košček Slovenije so se odpravili Gabrijela Milošič, Julija Kandare, Cirila Štuber, Rok Valenčič, Mitja Groznik in Blaž Kumše. Da bosta misel in predstava jasnejši, pa zdajle nekajminutna razglednica Cirkulan in Haloz skozi oči kolegice Julije Kandare in županje Cirkulan Antonije Žumbar.
Ameriški volivci danes odločajo, ali se bo v Belo hišo vrnil Trump ali pa bo država s Kamalo Harris dobila prvo predsednico. Javnomnenjske ankete so tik pred volitvami kazale, da sta kandidata v nihajočih državah izenačena. Dogajanje osvetljuje Matej Šurc.
Mesec november prek gibanja Movember v ospredje izpostavlja opozorilo, kako pomembno je zdravje moških. Prepoznavni znak mednarodnega gibanja so brki, ki naj bi si jih moški predzadnji mesec v letu pustili rasti. Vsakoletni projekt opozarja, da moški v povprečju umrejo skoraj 5 let prej kot ženske. Opozarja na preventivo in pravočasno odkrivanje različnih vrst raka. Izpostavlja pa se tudi vedno zapostavljeno duševno zdravje. V Sloveniji je po podatkih NIJZ je vsaka petdeseta smrt samomor. Moški si v primerjavi z ženskami skoraj štirikrat pogosteje sodijo sami. Duševno zdravje je med moškimi pomembna, vendar skrita težava, s čemer se strinja tudi psiholog dr. Andrej Perko.
Vsi ljudje bomo v nekem trenutku umrli, do takrat pa je prav, da živimo čim bolj polno življenje, tudi ko smo resno bolni in se naše življenje izteka. Kako lahko izkažemo spoštovanje ter ohranimo dostojanstvo resno bolnim in umirajočim? Kako dojemamo smrt danes in zakaj jo odrivamo iz našega življenja? Zakaj je pomembno, da človek ne umre sam? Zakaj je v tej luči izjemno pomembna krepitev paliativne oskrbe? O tem v tokratni posebni praznični oddaji v terminu ob 17.00 na Prvem. Gostje: dr. Maja Ebert Moltara, vodja paliativnega tima na Onkološkem inštitutu in državna koordinatorica paliativne oskrbe; dr. Gabriel Kavčič, župnik v Župniji Vipava in moralni teolog; Olga Petrak, zastopnica pacientovih pravic.
Plečnikove Žale, ki se nahajajo nekoliko stran od centra Ljubljane, predstavljajo največje pokopališče v Sloveniji. Odprle so se leta 1906, danes pa obsegajo 38 hektarjev površin s 40 tisoč grobovi in več kot 150 tisoč pokopanimi. Poleg vloge pokopališča pa imajo še veliko umetniško in arhitekturno vrednost. Večino Žal je zasnoval Jože Plečnik, pri ureditvi pokopališča in nagrobnikov pa so sodelovali tudi drugi pomembni arhitekti, kot so Ivan Vurnik, Edvard Ravnikar, Vlasto Kopač in drugi. Po ljubljanskih Žalah se je sprehodila Lucija Vidergar. Bere Marko Rozman.
Osrednje vprašanje posebne praznične oddaje ob dnevu reformacije je, kako revolucionarni duh protestantizma 16. stoletja nagovarja sociokulturni in duhovni okvir slovenstva v današnjem času. Gostje: mag. Leon Novak, škof evangeličanske cerkve v Sloveniji; akademik dr. Marko Jesenšek, slavist, strokovnjak za zgodovino slovenskega jezika; dr. Borut Holcman, prof. pravne zgodovine na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru; dr. Klaudija Sedar, jezikoslovka, direktorica murskosoboškega Zavoda Primož Trubar.
Neveljaven email naslov