Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ureditve krožišč so velikokrat podobne »ekscesnim« ureditvam privatnih vrtov
Krožišča so v Sloveniji postala priljubljen način urejanja prometa, še bolj pa se zdi priljubljeno okraševanje sredinskega otoka. Vegetacija običajno ni dovolj, Slovenci v krožišče radi postavimo fontano, spomenike, skulpture, ipd., ki so vezane predvsem na lokalno zgodovino in identiteto kraja. “Dekoriranim krožiščem” sta se leta 2016 posvetila fotograf Jaka Babnik in kustos Miha Colner. Prevozila sta Slovenijo, v objektiv ujela več deset krožišč, okoli 80 pa jih je zbranih v knjigi »Top lokacija«. In krožišča so lahko top lokacija. Tudi za pridobivanje političnih (županskih) točk.
“Včasih so župani pred volitvami začeli z gradbenimi deli, da se je videlo, da delajo. Povedano z malo cinizma: pločniki, šole in vrtci so urejeni, manjka samo še urejeno krožišče.”
In tekma med različnimi kraji se lahko začne. Sicer je status skulptur v krožiščih običajno posledica samoiniciative krajanov, lahko pa gre tudi za velike občinske projekte, kot je bilo to v primeru krožišča, v katerem stoji spomenik posvečen glasbi Avsenika. “Stroko se je pa o tem verjetno v zelo malo primerih vprašalo”, doda Miha Colner.
Čeprav pri okraševanju tovrstne prometne ureditve v Sloveniji govorimo kot o fenomenu, pa dejansko ne gre za slovensko posebnost. Okrašena krožišča se pojavljajo povsod po Evropi, sploh v Avstriji in Nemčiji je tega veliko. Skoraj izključno pa gre vedno za lokalne znamenitosti.
“Poleg kipa, brente ali klopotca so v neposredni bližini postavljeni še plakati za vaške veselice.”
Pri tem gre za eno izmed oblik oglaševanja v krožiščih (z reklamnimi panoji), obstaja pa tudi bolj prefinjena oblika, ko je postavitev v krožišču financirana od večjih podjetij (npr. oblika tabletke v krožišču pred farmacevtskim podjetjem) in tudi brez oglasnega napisa je jasno, zakaj je tam. Včasih pa kaj tudi ni tako razumljivo. Denimo na cesti Otočec – Novo mesto, kjer v krožišču stoji pletenka za vino, opiše Jaka Babnik.
“Obstajal je pomislek ali bi morali v krožišče dopisati, da prekomerno uživanje alkohola škoduje zdravju. Ob takih vprašanjih se potem manj čudiš nad stvarmi, ki so v krožiščih.”
Zanimiva je potreba po iskanju mikrolokalne identite, ki naj bi bila tako zelo drugačna od sosednjega kraja ali vasi. Ampak nismo tako različni.
“Ko v krožišču vidiš že peti vinograd, peti klopotec,…potem je jasno, kaj je naša identiteta.”
Jaka Babnik in Miha Colner pravita, da resne in prave razprave – v katero morajo nujno biti vključene različne stroke, od urbanistov do seveda tistih, ki se ukvarjajo z urejanjem prometa – še ni bilo. Ne gre pa pozabiti tudi na strokovnjake, ki se ukvarjajo z vprašanjem umeščanja javne plastike v javni prostor. V javni prostor, ki je sicer že več let izjemno nasičen. Dekoracije v krožiščih pa temu trendu sledijo.
4546 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ureditve krožišč so velikokrat podobne »ekscesnim« ureditvam privatnih vrtov
Krožišča so v Sloveniji postala priljubljen način urejanja prometa, še bolj pa se zdi priljubljeno okraševanje sredinskega otoka. Vegetacija običajno ni dovolj, Slovenci v krožišče radi postavimo fontano, spomenike, skulpture, ipd., ki so vezane predvsem na lokalno zgodovino in identiteto kraja. “Dekoriranim krožiščem” sta se leta 2016 posvetila fotograf Jaka Babnik in kustos Miha Colner. Prevozila sta Slovenijo, v objektiv ujela več deset krožišč, okoli 80 pa jih je zbranih v knjigi »Top lokacija«. In krožišča so lahko top lokacija. Tudi za pridobivanje političnih (županskih) točk.
“Včasih so župani pred volitvami začeli z gradbenimi deli, da se je videlo, da delajo. Povedano z malo cinizma: pločniki, šole in vrtci so urejeni, manjka samo še urejeno krožišče.”
In tekma med različnimi kraji se lahko začne. Sicer je status skulptur v krožiščih običajno posledica samoiniciative krajanov, lahko pa gre tudi za velike občinske projekte, kot je bilo to v primeru krožišča, v katerem stoji spomenik posvečen glasbi Avsenika. “Stroko se je pa o tem verjetno v zelo malo primerih vprašalo”, doda Miha Colner.
Čeprav pri okraševanju tovrstne prometne ureditve v Sloveniji govorimo kot o fenomenu, pa dejansko ne gre za slovensko posebnost. Okrašena krožišča se pojavljajo povsod po Evropi, sploh v Avstriji in Nemčiji je tega veliko. Skoraj izključno pa gre vedno za lokalne znamenitosti.
“Poleg kipa, brente ali klopotca so v neposredni bližini postavljeni še plakati za vaške veselice.”
Pri tem gre za eno izmed oblik oglaševanja v krožiščih (z reklamnimi panoji), obstaja pa tudi bolj prefinjena oblika, ko je postavitev v krožišču financirana od večjih podjetij (npr. oblika tabletke v krožišču pred farmacevtskim podjetjem) in tudi brez oglasnega napisa je jasno, zakaj je tam. Včasih pa kaj tudi ni tako razumljivo. Denimo na cesti Otočec – Novo mesto, kjer v krožišču stoji pletenka za vino, opiše Jaka Babnik.
“Obstajal je pomislek ali bi morali v krožišče dopisati, da prekomerno uživanje alkohola škoduje zdravju. Ob takih vprašanjih se potem manj čudiš nad stvarmi, ki so v krožiščih.”
Zanimiva je potreba po iskanju mikrolokalne identite, ki naj bi bila tako zelo drugačna od sosednjega kraja ali vasi. Ampak nismo tako različni.
“Ko v krožišču vidiš že peti vinograd, peti klopotec,…potem je jasno, kaj je naša identiteta.”
Jaka Babnik in Miha Colner pravita, da resne in prave razprave – v katero morajo nujno biti vključene različne stroke, od urbanistov do seveda tistih, ki se ukvarjajo z urejanjem prometa – še ni bilo. Ne gre pa pozabiti tudi na strokovnjake, ki se ukvarjajo z vprašanjem umeščanja javne plastike v javni prostor. V javni prostor, ki je sicer že več let izjemno nasičen. Dekoracije v krožiščih pa temu trendu sledijo.
V pogovoru s Tanjo Starič dr. Aleš Bučar Ručman ramišlja o posledicah, ki jih lahko imajo napačne razlage dogodkov v Parizu.
Državni sekretar Boštjan Šefic se je odzval na teroristične napade v Parizu.
Strokovnjak za varnostna vprašanja Klemen Grošelj v pogovoru z Natašo Mulec razmišlja o varnostno-obrambnih vidikih napadov v Parizu.
Zunanji minister Karl Erjavec se je v pogovoru z Natašo Mulec čustveno odzval na dogodke v Parizu.
V pogovoru z Matejem Šurcem bruseljski dopisnik razmišlja o širših posledicah terorističnih napadov v Parizu.
14 november je dan slovenskeg znakovnega jezika. Kot jezik sporazumevanja ga uporablja 978 gluhih. O tem, kakšne zakonitosti veljajo za naš znakovni jezik, se je Petra Medved pogovarjala s tolmačko zanj Natašo Kordiš.
Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije ta mesec uspešno končuje projekt Knjižnica slepih in slabovidnih, ki je potekal od januarja 2013.
Slovenska šahovska reprezentanca jutri potuje na Islandijo, kjer bo potekalo ekipno evropsko šahovsko prvenstvo. Danes so zato pripravili promocijski dogodek na ljubljanskem Prešernovem trgu, kjer so jih imeli mimoidoči priložnost spoznati v živo, najpogumnejši pa so z njimi odigrali tudi partijo šaha. Reportažo je pripravila Darja Pograjc.
Vasja Badalič je za oddajo Gori, doli, naokoli poslal zgodbo o tem, zakaj Afganistanci zapuščajo svojo domovino? Kdo jo zapušča, kako in kam gredo? Koliko denarja potrebujejo? O vsem tem je iz Afganistana poročal Vasja Badalič.
Spet je tisti čas v letu, ko na naših fasadah mrgoli veliko število harlekinskih polonic.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
25. septembra bo v ljubljanski dvorani Stožice gostoval eden najbolj znanih vojaških zborov na svetu, znameniti zbor Rdeče armade, ki ga spremljata tudi orkester in balet. Slovenskemu občinstvu se bo predstavil 150 članski kolektiv pevcev, glasbenikov in plesalcev, ki nastopajo po vsem svetu. Posebni gostje bodo Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič, Oto Pestner in Lado Leskovar. Zbor Rdeče armade je pred septembrsko turnejo, med katero bo nastopal tudi v Italiji, na Madžarskem in v Romunijo obiskala naša moskovska dopisnica Vlasta Jeseničnik.
Sindikati so ta teden začeli zbirati podpise za spremembo definicije minimalne plače, iz katere bi izvzeli dodatek za neugoden delovni čas. Po podatkih Ajpesa minimalno plačo prejema približno 40.000 zaposlenih. Takih, ki prejemajo minimalno plačo skupaj z dodatki za nočno, praznično in nedeljsko delo, pa glede na rezultate ankete, ki so jo sindikati izvedli med 95.000 zaposlenimi, minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati prejema le 1,1 odstotka, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo pa 1,3 odstotka zaposlenih.
Mladinsko zdravilišče in letovišče Debeli rtič so tudi letos obiskali otroci iz dveh držav nekdanje Sovjetske zveze, ki so vsaj za nekaj časa skušali postati to, kar so otroci. Čeprav v nekaj dneh na morju ne pozabijo na svoje domače in to, od kod prihajajo, se imajo vseeno lepo. Slovenija projekt rehabilitacije otrok iz Ukrajine podpira že enajsto leto, otroci iz Belorusije pa so letos na slovensko obalo pripotovali četrtič. Projekt sofinancira ministrstvo za zunanje zadeve RS, izvaja pa ITF, ustanova za krepitev človekove varnosti, v sodelovanju z Rdečim križem Slovenije.
Mladinsko zdravilišče in letovišče Debeli rtič so tudi letos obiskali otroci iz dveh držav nekdanje Sovjetske zveze, ki so vsaj za nekaj časa skušali postati to, kar so otroci. Čeprav v nekaj dneh na morju ne pozabijo na svoje domače in to, od kod prihajajo, se imajo vseeno lepo. Slovenija projekt rehabilitacije otrok iz Ukrajine podpira že enajsto leto, otroci iz Belorusije pa so letos na slovensko obalo pripotovali četrtič. Projekt sofinancira ministrstvo za zunanje zadeve RS, izvaja pa ITF, ustanova za krepitev človekove varnosti, v sodelovanju z Rdečim križem Slovenije.
Aktivist, ki mu nikoli ne zmanjka energije in je, tako se zdi, vedno v gibanju in odkrivanju, te dni sedi v mirnem, napol vaškem okolju na Gorenjskem. Kar, priznava, zanj ni enostavno. Tomo Križnar namreč piše novo knjigo, s katero bo še enkrat pozval k ohranitvi nedolžnih ljudstev, ki so sicer na geopolitični šahovnici prezrta in brez moči. A vsebina knjige bo le krajši del pogovora, večinoma bo Tomo govoril o migrantih, ki prihajajo v Evropo, in o prepogosto prezrtih vzrokih migracij.
Aktivist, ki mu nikoli ne zmanjka energije in je, tako se zdi, vedno v gibanju in odkrivanju, te dni sedi v mirnem, napol vaškem okolju na Gorenjskem. Kar, priznava, zanj ni enostavno. Tomo Križnar namreč piše novo knjigo, s katero bo še enkrat pozval k ohranitvi nedolžnih ljudstev, ki so sicer na geopolitični šahovnici prezrta in brez moči. A vsebina knjige bo le krajši del pogovora, večinoma bo Tomo govoril o migrantih, ki prihajajo v Evropo, in o prepogosto prezrtih vzrokih migracij.
Nekdanji častnik JRM in podpredsednik hrvaškega Sabora v času SFRJ. Prizadeva si, da bi v Miličih dobili prvo pravoslavno škofijo. Je tudi doktor pomorskega prava in recenzent sveže monografije “Podmorničarstvo Jugoslavije”. V 60 letih je v Črnem morju šel 200 m globoko, kar je še vedno rekord na Jugoslovanskem prostoru.
Neveljaven email naslov