Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Svojo etiko skušam utemeljiti v nečem, kar presega raven racionalnega mnenja

23.11.2018

Prejšnji konec tedna je Ljubljano obiskal eden najbolj vidnih, vplivnih pa tudi razvpitih in kontroverznih javnih intelektualcev na svetu, kanadski psiholog Jordan B. Peterson, čigar knjiga 12 pravil za življenje, v kateri ponuja recepte za premagovanje kaosa sodobnega življenja, je postala globalna pa – odkar je za prevod poskrbela založba Družina – tudi slovenska prodajna uspešnica. Peterson je imel dobro obiskano predavanje na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, mi pa smo ga po predavanju povabili pred naš mikrofon. O 12 pravilih za življenje se je z Jordanom Petersonom pogovarjal Goran Dekleva, prvode pa je bral Matej Rus. foto: Wikipedia

Pogovor z vplivnim in kontroverznim kanadskim psihologom Jordanom B. Petersonom

Prejšnji konec tedna je Ljubljano obiskal eden najvidnejših, najvplivnejših, pa tudi razvpitih in kontroverznih javnih intelektualcev na svetu, kanadski psiholog Jordan B. Peterson, čigar knjiga 12 pravil za življenje, v kateri ponuja recepte za premagovanje kaosa sodobnega življenja, je postala globalna pa – odkar je za prevod poskrbela založba Družina – tudi slovenska prodajna uspešnica. Peterson je imel dobro obiskano predavanje na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, mi pa smo ga po predavanju povabili pred mikrofon.

 

Saj v splošnem ne manjka knjig, ki si – prav kakor vaših 12 pravil za življenje – prizadevajo za to, da bi razgrnile recept ali načrt, kako dobro živeti življenje. Številne med njimi se prav kakor vaša tudi sklicujejo na velika dela literature in filozofije ali pa si to in ono izposojajo pri različnih religioznih tradicijah. Zdi pa se mi, da je le malo takih, ki svoje argumente, svoja stališča utemeljujejo na izsledkih klinične psihologije, evolucijske teorije in, še zlasti, vedenjske biologije. Kako to, da ste se vi odločili za tak pristop?

Ko motrite svet okoli sebe, se ni prav lahko prepričati, ali je to, kar mislite, da vidite, resnično ali ne. Prav lahko gre namreč le za vašo lastno projekcijo ali predpostavko, za nekaj, skratka, kar ste si umislili sami. Proti temu se morda še najlažje zavarujete tako, da preverite, ali se vaše opazovanje, vaše dojemanje, vaše razumevanje navsezadnje ujema s spoznanji, ki so se sčasoma nakopičila v drugih disciplinah: v biologiji, na primer, pa v književnosti, nevroznanosti in celo v mitologiji. In če se izkaže, da so tudi drugod prišli do podobnih zaključkov kakor vi, tedaj smete z določeno mero zanesljivosti sklepati, da vaše lastno razmišljanje le ni brez povezave z resničnostjo. Mimogrede rečeno: tak pristop, kjer določeno tezo preverite ob pomoči različnih ved, različnih raziskovalnih metod, še zdaleč ni nov in ima v sodobni znanosti celo svoje uradno, tehnično ime. Ne bom vas obremenjeval s podrobnostmi, rečem naj le, da se mi je zdelo, da bi mi tak pristop, kjer sem po zakladnici človeške misli iskal preverljive, neizpodbitne dokaze, s katerimi bi lahko iz različnih zornih kotov simultano podprl svoje ugotovitve, lahko dobro služil.

 

Pa se vam ni zdelo, da bi tak pristop utegnil biti vsaj nekoliko tvegan? – Sprašujem namreč, ker smo na Zahodu v preteklosti, ob koncu 19. pa v prvi polovici 20. stoletja, že videli poizkuse, kako spoznanja o odnosih, ki obstajajo v živalskem kraljestvu, preslikati na odnose, ki naj bi obstajali med ljudmi. Ideje o tem, da naj bi, na primer, tudi v človeških zadevah veljalo pravilo o preživetju najmočnejšega, so bile posledično vpisane v nekatera najbolj krvava poglavja naše zgodovine. Vas ni bilo strah, da bi vas nekateri bralci in bralke utegnili brati v tem duhu?

No, saj veste, hudič se vedno skriva v podrobnostih. Sicer res drži, da sem v svoji knjigi nekajkrat povlekel vzporednice med živalskim in človeškim, da sem skušal pokazati, kako obstajajo ujemanja med fenomeni, ki jih opazujemo v biologiji, in fenomeni, ki jih lahko opazujemo v polju morale, vendar sem bil pri tem vselej zelo previden in natančen. Ko sem, na primer, v prvem poglavju pisal o tem, kako so tako v živalskem kraljestvu kakor v človeških družbah široko razširjeni hierarhično strukturirani odnosi, tega še zdaleč nisem izpostavil z namenom, da bi upravičil sam obstoj nad- in podrejenosti. O tem sem govoril preprosto zato, ker sem hotel svojemu bralskemu občinstvu predočiti, da za obstoj hierarhij ne morejo kratko malo kriviti Zahoda ali kapitalizma. Poleg tega sem vseskozi opozarjal tudi na nevarnosti, ki so vpisane v hierarhijo. V tem smislu velja izpostaviti predvsem dva tipa nevarnosti. Najprej gre za to, da hierarhično strukturirani odnosi zlahka okostenijo. Kadar se kaj takega primeri, hierarhija preneha služiti svojemu prvotnemu namenu, ljudem ne prinaša nikakršnih koristi več in takrat se razkrije tiranska plat njene narave. Pa tudi kadar hierarhični odnosi niso tiranski, vendarle zlahka vodijo – to zdaj sodi že v drugi tip nevarnosti – v razlaščanje. Kaj se namreč dogaja v hierarhično urejenih družbah? – Po eni strani le majhen delež ljudi opravi večino dela; po drugi plati pa si le majhen delež ljudi prilasti večino sadov tega dela. In da se razumeva: nikakor ni nujno, da gre v obeh primerih za isto skupino. Vse to so gotovo zelo resnične nevarnosti, vendar pa nikakor ne gre sklepati, da je sam obstoj hierarhično strukturiranih odnosov v družbi mogoče pripisati nečemu, kar je zgodovinsko tako naključno, kot je kapitalistični sistem. Če tako sklepate, po mojem ravnate zelo nespametno – pa četudi je vaša poglavitna skrb namenjena temu, da bi ustrezno naslovili stisko, v kateri so se znašli vsi tisti, ki so bili razlaščeni. Če namreč hierarhijo in razlaščanje kratko malo povezujete s kapitalizmom, problema slej ko prej ne jemljete dovolj resno. Kakor torej vidite, si s primeri, ki jih jemljem iz biologije, ne pomagam zato, da bi z njihovo pomočjo karkoli upravičil. Ne; gre za to, da z njihovo pomočjo skušam pokazati, kako so določeni fenomeni, ki jih sicer povezujemo predvsem s sodobnim svetom, pravzaprav stalno z nami. Pa še tole bi dodal: v svoji knjigi si tudi prizadevam pokazati, da ima večina obnašanja, ki med ljudmi danes malodane univerzalno velja za etično odgovorno ravnanje, svoje neposredne predhodnike v živalskem kraljestvu. Vzemimo, na primer, šimpanze, ki so zmožni svojega vodjo, če se obnaša tiransko, celo raztrgati. Potem so tu tudi podgane in volkovi, ki v sicer hierarhično organiziranih skupinah očitno pričakujejo recipročno in solidarno obnašanje. Vse to kaže, da je tudi to, kar med ljudmi velja za etično, pravzaprav utemeljeno že v biologiji. Te stvari, drugače rečeno, niso le posledica našega racionalnega premisleka. Tu spodaj se, po vsem sodeč, skriva nekaj globljega. Očitno se je v dolgem evolucijskem procesu pokazalo, da pripadniki iste vrste, ki na istem, po definiciji omejenem prostoru tekmujejo za razmeroma redke dobrine, lahko preživijo le, če razvijejo take strategije obnašanja, ki navsezadnje omogočajo nekakšno sožitje. V nasprotnem primeru lahko vrsto kot tako doleti izumrtje. Seveda tekmovanje obstaja še naprej in včasih se med pripadniki iste vrste vname tudi boj na življenje in smrt, a etika recipročnosti med pripadniki iste vrste je bržčas ključna za preživetje. Natanko zato skušam svojo etiko – vsaj do določene mere – utemeljiti v nečem, kar presega raven racionalnega mnenja.

 

Saj prav po tem sem vas hotel še nekoliko podrobneje povprašati, Jordan Peterson. V evropski filozofiji namreč obstaja dolga miselna tradicija, ki najbrž sega vsaj do razsvetljenstva, tradicija, ki pravi, da je človek natanko zahvaljujoč dostojanstvu in moči racionalnega mišljenja navsezadnje sposoben preseči naravne, biološke omejitve telesa in duha. Ali to pomeni, da svojo misel postavljate onkraj okvirov razsvetljenskega projekta, ki je sicer pomembno pomagal položiti temelje sodobni civilizaciji?

Ne! No, do določene mere. Najprej mislim, da je zgodovinska perspektiva ljudi, ki danes stavijo na razsvetljenstvo, nekoliko preozka. Preprosto rečeno: precenjujejo pomen razsvetljenstva, njegov civilizacijski prispevek. To se seveda sliši precej nenavadno, saj ne moremo zanikati, da v zadnjih dveh stoletjih in pol nismo vse hitreje in hitreje napredovali. Očitno je, da je tehnologija predrugačila svet. Toda to, kar številni – ljudje kot sta, na primer, psiholog in kognitivni znanstvenik Steven Pinker ter nevroznanstvenik in filozof Sam Harris – vidijo kot kronske dosežke razsvetljenskega projekta, sam vidim kot izraz ali rezultat zgodovinskih procesov, ki so pravzaprav precej starejši. Pa ne gre za to, da bi bil nastrojen zoper razsvetljensko perspektivo; bolj gre za to, da se mi zdi ta perspektiva, če jo motrimo skozi prizmo evolucijske biologije, prekratka. Ker sem se v svojem delu raziskovalno ubadal z nevroznanostjo, se tudi jasno zavedam pomanjkljivosti razsvetljenskega, izključno racionalističnega pristopa. Glejte, onkraj vsakega dvoma smo dognali, da našo racionalnost z vseh strani obkrožajo naša čustva in hotenja. To mislim zelo dobesedno: racionalnosti v pravem pomenu besede sploh ni, če njenih mej ne začrtujejo bolj fundamentalni biološki sistemi. In ne pozabimo, da vse to se dogaja v naših telesih. V tem kontekstu naj samo omenim, da se v zadnjem času vse bolj uveljavlja prepričanje – to teorijo so postavili znanstveniki, ki se ubadajo z roboti in umetno inteligenco -, da je kognicija mogoča samo in zgolj v telesu. Ta misel se mi v svojem jedru zdi nekako prava. No, v tej luči pa se mi prepričanje, da sta si razum in čustvo nenehno v opreki in da lahko pridemo do napredka le takrat, ko naša racionalnost preseže naše emocije, zdi precej manj prepričljivo od nazora, ki pravi, da psihološko ustrezno funkcioniramo in se tudi razvijamo, ko so ratio in čustvo in motivacija in telo primerno povezani, integrirani. Sploh pa: racionalnost ima svoje demone! Med njimi bi izpostavil nagnjenost k sklepanju, da njene predstave, njene miselne sheme držijo, da so pravilne. Rekel bi, da v tem naziranju lahko prepoznamo obraz totalitarnega demona razsvetljenskega projekta. Zato ljudje, ki brez pridržkov občudujejo razsvetljenstvo, ne bodo ravnali napak, če se kdaj pa kdaj opomnijo, kaj se je pravzaprav zgodilo ob izteku francoske revolucije.

 

Ko sva se že dotaknila zgodovine, vas moram povprašati še po tezi, ki jo začnete razvijati že v uvodu k 12 pravilom za življenje. Tam namreč med drugim pišete, da se na Zahodu »že nekaj časa umikamo iz svojih kultur, osredinjenih na izročilu, veri in narodnosti«. In prav ta proces naj bi, še pravite, prispeval k poglabljanju občutka, da živimo v kaotični dobi, v času bivanjske tesnobe in zagrenjenosti. Dobro, prav, ampak saj menda ne trdite, da smo ljudje kadarkoli živeli v zlati dobi; da so bili ljudje včasih, ko je bila moč tradicionalnih, na religioznosti in narodnosti utemeljenih identitet večja, kaj srečnejši … Samo pomislimo, v 19. stoletju so skoraj vsi sicer res verovali v Boga in narod, medtem pa so otroci delali v rudnikih …

Resnično bi morali biti globoko nevedni glede zgodovine, da bi ne razumeli, da prav zdaj – pa naj nas pestijo še takšne težave – živimo v zlati dobi. Samo pomislite, še ob koncu 19. stoletja je večina ljudi na Zahodu živela s petimi dolarji na dan. In to mislim v današnjem denarju. Mimogrede: Združeni narodi zdaj štejejo, da v popolni revščini živijo vsi tisti, ki morajo shajati z manj kot desetimi dolarji na dan. V tem smislu se seveda strinjam, da je bilo v preteklosti precej grozno. Nikakor tudi ne trdim, da je kadarkoli obstajala zlata doba verovanja, v kateri bi ljudje živeli s prepričanji, ki bi jim omogočala gojiti bolj udoben svetovni nazor. Vseskozi gre za prepletanje kaosa in reda, tiranije in nereda. Vse te stvari so z nami že od nekdaj. Kljub vsemu pa me še vedno skrbi, da je – ne glede na materialno blagostanje, ki ga zdaj uživamo in za katerega sem globoko hvaležen – vse preveč ljudi nezadovoljivo ukoreninjenih v svoji lastni psihološki orientaciji, kar navsezadnje botruje njihovim občutkom eksistencialne brezciljnosti in tesnobe, vse to pa seveda resno škoduje kvaliteti življenj, ki jih živijo. Zdi se mi, da bi se temu vsaj do določene mere moglo odpomoči. Pri tem pa bi po mojem precejšnjo vlogo lahko odigrala inkulturacija, se pravi proces učenja kulture. Tu merim na seznanjanje s starimi zgodbami, ki nas učijo, kako se vključiti v družbeno okolje, ki nas učijo, kako voditi svoja življenja z jasno opredeljenim smislom, ki nas učijo spoznati ključno vlogo trpljenja v življenju. Mislim, da vse to lahko ljudem še kako pomaga, pa čeprav jim po materialni plati morda ne bo nič bolje. Še tole bi dodal: prepričan sem, da vsakdo izmed nas tako rekoč iz dneva v dan postaja tehnološko vse močnejši. To pomeni, da smo iz dneva v dan tudi bolj nevarni. No, pa tudi v vedno boljšem položaju, da naredimo kaj dobrega za druge, se razume. Prav zato se moramo, ko naša moč narašča, samih sebe jasneje zavedati, saj je natanko od nas tudi odvisno, ali bomo stanje stvari močno izboljšali ali pa ga bomo hudo poslabšali.

 

Če je, kot pravite, od nas samih odvisno, ali bodo stvari šle na bolje ali na slabše, tedaj vas moram ob koncu pogovora vprašati še po šestem poglavju vaše knjige. Tam namreč pišete, da naj bi vsakdo izmed nas najprej spravil svoj dom, svojo osebnost, svojo psihološko življenje popolnoma v red, preden naj bi kritiziral svet. Najprej naj bi se torej posvetili sebi, šele nato družbi, sredi katere živimo. Toda – ali ni to luksuz, ki si ga danes preprosto ne moremo privoščiti? – Pred nekaj tedni, denimo, so znanstveniki sporočili, da ima svet samo še kakih ducat let za sprejetje ukrepov, s katerimi bi zajezili izpust toplogrednih plinov in tako obrzdali globalno segrevanje. Ali ni torej čas za pritisk na politiko, na vlade po vsem svetu, naj ukrepajo, zdaj, takoj, nemudoma – in ne šele takrat enkrat, ko bomo kot posamezniki spravili vsak svojo hišo v red?

O kakšnem delovanju je tu pravzaprav govora? In kdo o tem odloča? In kako naj bi te politike navsezadnje implementirali? In od kod naj bi nova odkritja, potrebna za učinkovit boj proti podnebnim spremembah, o katerih govorite, sploh prišla? Če je res, da imamo vsega 12 let, da se zresnimo – pa, mimogrede, o tem močno dvomim, saj tovrstne napovedi znanstvenikov poslušam vsaj že tri desetletja -, tedaj sem prepričan, da bodo prave rešitve poiskali natanko ljudje, ki so osebnostno zreli, zaokroženi. Te rešitve pač ne bodo kar same od sebe padle z neba – pa naj med ljudmi s kar najbolj črnimi scenariji še tako vehementno budimo strah. Ko se torej soočamo z vse kompleksnejšimi tehnološkimi problemi, med katerimi bi sicer res lahko bila tudi destabilizacija podnebja na planetarni ravni, bi bilo po mojem mnenju nadvse dobrodošlo, ko bi bilo med nami čim več ljudi, ki so že pometli pred svojim pragom. Veste, v mojih očeh so junaki ljudje kot, na primer, mladi Nizozemec Boyan Slat, ki je zadnjih sedem let prizadevno razvijal učinkovit sistem za ekstrakcijo plastike iz oceanov. Javnosti ga je uspešno predstavil pred tednom ali dvema. Potem velja omeniti tudi Elona Muska, ki si prizadeva iznajti nov, ekonomsko vzdržen način, kako sončno energijo shranjevati v baterijah. To so torej ljudje, ki nas bodo na koncu oskrbeli z rešitvami. In če nad našimi glavami resnično visi, kakor Damoklejev meč, skorajšnja ekološka katastrofa – ali je to globalno segrevanje ali kaj drugega, ta hip ni povsem jasno, saj nevarnost menda preti z različnih koncev -, tedaj sem prepričan, da več ko je med nami ljudi, ki so sami pri sebi postavili stvari v red, več možnosti imamo, da se bomo na koncu nekako le izmazali.


Aktualna tema

4539 epizod


Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Svojo etiko skušam utemeljiti v nečem, kar presega raven racionalnega mnenja

23.11.2018

Prejšnji konec tedna je Ljubljano obiskal eden najbolj vidnih, vplivnih pa tudi razvpitih in kontroverznih javnih intelektualcev na svetu, kanadski psiholog Jordan B. Peterson, čigar knjiga 12 pravil za življenje, v kateri ponuja recepte za premagovanje kaosa sodobnega življenja, je postala globalna pa – odkar je za prevod poskrbela založba Družina – tudi slovenska prodajna uspešnica. Peterson je imel dobro obiskano predavanje na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, mi pa smo ga po predavanju povabili pred naš mikrofon. O 12 pravilih za življenje se je z Jordanom Petersonom pogovarjal Goran Dekleva, prvode pa je bral Matej Rus. foto: Wikipedia

Pogovor z vplivnim in kontroverznim kanadskim psihologom Jordanom B. Petersonom

Prejšnji konec tedna je Ljubljano obiskal eden najvidnejših, najvplivnejših, pa tudi razvpitih in kontroverznih javnih intelektualcev na svetu, kanadski psiholog Jordan B. Peterson, čigar knjiga 12 pravil za življenje, v kateri ponuja recepte za premagovanje kaosa sodobnega življenja, je postala globalna pa – odkar je za prevod poskrbela založba Družina – tudi slovenska prodajna uspešnica. Peterson je imel dobro obiskano predavanje na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, mi pa smo ga po predavanju povabili pred mikrofon.

 

Saj v splošnem ne manjka knjig, ki si – prav kakor vaših 12 pravil za življenje – prizadevajo za to, da bi razgrnile recept ali načrt, kako dobro živeti življenje. Številne med njimi se prav kakor vaša tudi sklicujejo na velika dela literature in filozofije ali pa si to in ono izposojajo pri različnih religioznih tradicijah. Zdi pa se mi, da je le malo takih, ki svoje argumente, svoja stališča utemeljujejo na izsledkih klinične psihologije, evolucijske teorije in, še zlasti, vedenjske biologije. Kako to, da ste se vi odločili za tak pristop?

Ko motrite svet okoli sebe, se ni prav lahko prepričati, ali je to, kar mislite, da vidite, resnično ali ne. Prav lahko gre namreč le za vašo lastno projekcijo ali predpostavko, za nekaj, skratka, kar ste si umislili sami. Proti temu se morda še najlažje zavarujete tako, da preverite, ali se vaše opazovanje, vaše dojemanje, vaše razumevanje navsezadnje ujema s spoznanji, ki so se sčasoma nakopičila v drugih disciplinah: v biologiji, na primer, pa v književnosti, nevroznanosti in celo v mitologiji. In če se izkaže, da so tudi drugod prišli do podobnih zaključkov kakor vi, tedaj smete z določeno mero zanesljivosti sklepati, da vaše lastno razmišljanje le ni brez povezave z resničnostjo. Mimogrede rečeno: tak pristop, kjer določeno tezo preverite ob pomoči različnih ved, različnih raziskovalnih metod, še zdaleč ni nov in ima v sodobni znanosti celo svoje uradno, tehnično ime. Ne bom vas obremenjeval s podrobnostmi, rečem naj le, da se mi je zdelo, da bi mi tak pristop, kjer sem po zakladnici človeške misli iskal preverljive, neizpodbitne dokaze, s katerimi bi lahko iz različnih zornih kotov simultano podprl svoje ugotovitve, lahko dobro služil.

 

Pa se vam ni zdelo, da bi tak pristop utegnil biti vsaj nekoliko tvegan? – Sprašujem namreč, ker smo na Zahodu v preteklosti, ob koncu 19. pa v prvi polovici 20. stoletja, že videli poizkuse, kako spoznanja o odnosih, ki obstajajo v živalskem kraljestvu, preslikati na odnose, ki naj bi obstajali med ljudmi. Ideje o tem, da naj bi, na primer, tudi v človeških zadevah veljalo pravilo o preživetju najmočnejšega, so bile posledično vpisane v nekatera najbolj krvava poglavja naše zgodovine. Vas ni bilo strah, da bi vas nekateri bralci in bralke utegnili brati v tem duhu?

No, saj veste, hudič se vedno skriva v podrobnostih. Sicer res drži, da sem v svoji knjigi nekajkrat povlekel vzporednice med živalskim in človeškim, da sem skušal pokazati, kako obstajajo ujemanja med fenomeni, ki jih opazujemo v biologiji, in fenomeni, ki jih lahko opazujemo v polju morale, vendar sem bil pri tem vselej zelo previden in natančen. Ko sem, na primer, v prvem poglavju pisal o tem, kako so tako v živalskem kraljestvu kakor v človeških družbah široko razširjeni hierarhično strukturirani odnosi, tega še zdaleč nisem izpostavil z namenom, da bi upravičil sam obstoj nad- in podrejenosti. O tem sem govoril preprosto zato, ker sem hotel svojemu bralskemu občinstvu predočiti, da za obstoj hierarhij ne morejo kratko malo kriviti Zahoda ali kapitalizma. Poleg tega sem vseskozi opozarjal tudi na nevarnosti, ki so vpisane v hierarhijo. V tem smislu velja izpostaviti predvsem dva tipa nevarnosti. Najprej gre za to, da hierarhično strukturirani odnosi zlahka okostenijo. Kadar se kaj takega primeri, hierarhija preneha služiti svojemu prvotnemu namenu, ljudem ne prinaša nikakršnih koristi več in takrat se razkrije tiranska plat njene narave. Pa tudi kadar hierarhični odnosi niso tiranski, vendarle zlahka vodijo – to zdaj sodi že v drugi tip nevarnosti – v razlaščanje. Kaj se namreč dogaja v hierarhično urejenih družbah? – Po eni strani le majhen delež ljudi opravi večino dela; po drugi plati pa si le majhen delež ljudi prilasti večino sadov tega dela. In da se razumeva: nikakor ni nujno, da gre v obeh primerih za isto skupino. Vse to so gotovo zelo resnične nevarnosti, vendar pa nikakor ne gre sklepati, da je sam obstoj hierarhično strukturiranih odnosov v družbi mogoče pripisati nečemu, kar je zgodovinsko tako naključno, kot je kapitalistični sistem. Če tako sklepate, po mojem ravnate zelo nespametno – pa četudi je vaša poglavitna skrb namenjena temu, da bi ustrezno naslovili stisko, v kateri so se znašli vsi tisti, ki so bili razlaščeni. Če namreč hierarhijo in razlaščanje kratko malo povezujete s kapitalizmom, problema slej ko prej ne jemljete dovolj resno. Kakor torej vidite, si s primeri, ki jih jemljem iz biologije, ne pomagam zato, da bi z njihovo pomočjo karkoli upravičil. Ne; gre za to, da z njihovo pomočjo skušam pokazati, kako so določeni fenomeni, ki jih sicer povezujemo predvsem s sodobnim svetom, pravzaprav stalno z nami. Pa še tole bi dodal: v svoji knjigi si tudi prizadevam pokazati, da ima večina obnašanja, ki med ljudmi danes malodane univerzalno velja za etično odgovorno ravnanje, svoje neposredne predhodnike v živalskem kraljestvu. Vzemimo, na primer, šimpanze, ki so zmožni svojega vodjo, če se obnaša tiransko, celo raztrgati. Potem so tu tudi podgane in volkovi, ki v sicer hierarhično organiziranih skupinah očitno pričakujejo recipročno in solidarno obnašanje. Vse to kaže, da je tudi to, kar med ljudmi velja za etično, pravzaprav utemeljeno že v biologiji. Te stvari, drugače rečeno, niso le posledica našega racionalnega premisleka. Tu spodaj se, po vsem sodeč, skriva nekaj globljega. Očitno se je v dolgem evolucijskem procesu pokazalo, da pripadniki iste vrste, ki na istem, po definiciji omejenem prostoru tekmujejo za razmeroma redke dobrine, lahko preživijo le, če razvijejo take strategije obnašanja, ki navsezadnje omogočajo nekakšno sožitje. V nasprotnem primeru lahko vrsto kot tako doleti izumrtje. Seveda tekmovanje obstaja še naprej in včasih se med pripadniki iste vrste vname tudi boj na življenje in smrt, a etika recipročnosti med pripadniki iste vrste je bržčas ključna za preživetje. Natanko zato skušam svojo etiko – vsaj do določene mere – utemeljiti v nečem, kar presega raven racionalnega mnenja.

 

Saj prav po tem sem vas hotel še nekoliko podrobneje povprašati, Jordan Peterson. V evropski filozofiji namreč obstaja dolga miselna tradicija, ki najbrž sega vsaj do razsvetljenstva, tradicija, ki pravi, da je človek natanko zahvaljujoč dostojanstvu in moči racionalnega mišljenja navsezadnje sposoben preseči naravne, biološke omejitve telesa in duha. Ali to pomeni, da svojo misel postavljate onkraj okvirov razsvetljenskega projekta, ki je sicer pomembno pomagal položiti temelje sodobni civilizaciji?

Ne! No, do določene mere. Najprej mislim, da je zgodovinska perspektiva ljudi, ki danes stavijo na razsvetljenstvo, nekoliko preozka. Preprosto rečeno: precenjujejo pomen razsvetljenstva, njegov civilizacijski prispevek. To se seveda sliši precej nenavadno, saj ne moremo zanikati, da v zadnjih dveh stoletjih in pol nismo vse hitreje in hitreje napredovali. Očitno je, da je tehnologija predrugačila svet. Toda to, kar številni – ljudje kot sta, na primer, psiholog in kognitivni znanstvenik Steven Pinker ter nevroznanstvenik in filozof Sam Harris – vidijo kot kronske dosežke razsvetljenskega projekta, sam vidim kot izraz ali rezultat zgodovinskih procesov, ki so pravzaprav precej starejši. Pa ne gre za to, da bi bil nastrojen zoper razsvetljensko perspektivo; bolj gre za to, da se mi zdi ta perspektiva, če jo motrimo skozi prizmo evolucijske biologije, prekratka. Ker sem se v svojem delu raziskovalno ubadal z nevroznanostjo, se tudi jasno zavedam pomanjkljivosti razsvetljenskega, izključno racionalističnega pristopa. Glejte, onkraj vsakega dvoma smo dognali, da našo racionalnost z vseh strani obkrožajo naša čustva in hotenja. To mislim zelo dobesedno: racionalnosti v pravem pomenu besede sploh ni, če njenih mej ne začrtujejo bolj fundamentalni biološki sistemi. In ne pozabimo, da vse to se dogaja v naših telesih. V tem kontekstu naj samo omenim, da se v zadnjem času vse bolj uveljavlja prepričanje – to teorijo so postavili znanstveniki, ki se ubadajo z roboti in umetno inteligenco -, da je kognicija mogoča samo in zgolj v telesu. Ta misel se mi v svojem jedru zdi nekako prava. No, v tej luči pa se mi prepričanje, da sta si razum in čustvo nenehno v opreki in da lahko pridemo do napredka le takrat, ko naša racionalnost preseže naše emocije, zdi precej manj prepričljivo od nazora, ki pravi, da psihološko ustrezno funkcioniramo in se tudi razvijamo, ko so ratio in čustvo in motivacija in telo primerno povezani, integrirani. Sploh pa: racionalnost ima svoje demone! Med njimi bi izpostavil nagnjenost k sklepanju, da njene predstave, njene miselne sheme držijo, da so pravilne. Rekel bi, da v tem naziranju lahko prepoznamo obraz totalitarnega demona razsvetljenskega projekta. Zato ljudje, ki brez pridržkov občudujejo razsvetljenstvo, ne bodo ravnali napak, če se kdaj pa kdaj opomnijo, kaj se je pravzaprav zgodilo ob izteku francoske revolucije.

 

Ko sva se že dotaknila zgodovine, vas moram povprašati še po tezi, ki jo začnete razvijati že v uvodu k 12 pravilom za življenje. Tam namreč med drugim pišete, da se na Zahodu »že nekaj časa umikamo iz svojih kultur, osredinjenih na izročilu, veri in narodnosti«. In prav ta proces naj bi, še pravite, prispeval k poglabljanju občutka, da živimo v kaotični dobi, v času bivanjske tesnobe in zagrenjenosti. Dobro, prav, ampak saj menda ne trdite, da smo ljudje kadarkoli živeli v zlati dobi; da so bili ljudje včasih, ko je bila moč tradicionalnih, na religioznosti in narodnosti utemeljenih identitet večja, kaj srečnejši … Samo pomislimo, v 19. stoletju so skoraj vsi sicer res verovali v Boga in narod, medtem pa so otroci delali v rudnikih …

Resnično bi morali biti globoko nevedni glede zgodovine, da bi ne razumeli, da prav zdaj – pa naj nas pestijo še takšne težave – živimo v zlati dobi. Samo pomislite, še ob koncu 19. stoletja je večina ljudi na Zahodu živela s petimi dolarji na dan. In to mislim v današnjem denarju. Mimogrede: Združeni narodi zdaj štejejo, da v popolni revščini živijo vsi tisti, ki morajo shajati z manj kot desetimi dolarji na dan. V tem smislu se seveda strinjam, da je bilo v preteklosti precej grozno. Nikakor tudi ne trdim, da je kadarkoli obstajala zlata doba verovanja, v kateri bi ljudje živeli s prepričanji, ki bi jim omogočala gojiti bolj udoben svetovni nazor. Vseskozi gre za prepletanje kaosa in reda, tiranije in nereda. Vse te stvari so z nami že od nekdaj. Kljub vsemu pa me še vedno skrbi, da je – ne glede na materialno blagostanje, ki ga zdaj uživamo in za katerega sem globoko hvaležen – vse preveč ljudi nezadovoljivo ukoreninjenih v svoji lastni psihološki orientaciji, kar navsezadnje botruje njihovim občutkom eksistencialne brezciljnosti in tesnobe, vse to pa seveda resno škoduje kvaliteti življenj, ki jih živijo. Zdi se mi, da bi se temu vsaj do določene mere moglo odpomoči. Pri tem pa bi po mojem precejšnjo vlogo lahko odigrala inkulturacija, se pravi proces učenja kulture. Tu merim na seznanjanje s starimi zgodbami, ki nas učijo, kako se vključiti v družbeno okolje, ki nas učijo, kako voditi svoja življenja z jasno opredeljenim smislom, ki nas učijo spoznati ključno vlogo trpljenja v življenju. Mislim, da vse to lahko ljudem še kako pomaga, pa čeprav jim po materialni plati morda ne bo nič bolje. Še tole bi dodal: prepričan sem, da vsakdo izmed nas tako rekoč iz dneva v dan postaja tehnološko vse močnejši. To pomeni, da smo iz dneva v dan tudi bolj nevarni. No, pa tudi v vedno boljšem položaju, da naredimo kaj dobrega za druge, se razume. Prav zato se moramo, ko naša moč narašča, samih sebe jasneje zavedati, saj je natanko od nas tudi odvisno, ali bomo stanje stvari močno izboljšali ali pa ga bomo hudo poslabšali.

 

Če je, kot pravite, od nas samih odvisno, ali bodo stvari šle na bolje ali na slabše, tedaj vas moram ob koncu pogovora vprašati še po šestem poglavju vaše knjige. Tam namreč pišete, da naj bi vsakdo izmed nas najprej spravil svoj dom, svojo osebnost, svojo psihološko življenje popolnoma v red, preden naj bi kritiziral svet. Najprej naj bi se torej posvetili sebi, šele nato družbi, sredi katere živimo. Toda – ali ni to luksuz, ki si ga danes preprosto ne moremo privoščiti? – Pred nekaj tedni, denimo, so znanstveniki sporočili, da ima svet samo še kakih ducat let za sprejetje ukrepov, s katerimi bi zajezili izpust toplogrednih plinov in tako obrzdali globalno segrevanje. Ali ni torej čas za pritisk na politiko, na vlade po vsem svetu, naj ukrepajo, zdaj, takoj, nemudoma – in ne šele takrat enkrat, ko bomo kot posamezniki spravili vsak svojo hišo v red?

O kakšnem delovanju je tu pravzaprav govora? In kdo o tem odloča? In kako naj bi te politike navsezadnje implementirali? In od kod naj bi nova odkritja, potrebna za učinkovit boj proti podnebnim spremembah, o katerih govorite, sploh prišla? Če je res, da imamo vsega 12 let, da se zresnimo – pa, mimogrede, o tem močno dvomim, saj tovrstne napovedi znanstvenikov poslušam vsaj že tri desetletja -, tedaj sem prepričan, da bodo prave rešitve poiskali natanko ljudje, ki so osebnostno zreli, zaokroženi. Te rešitve pač ne bodo kar same od sebe padle z neba – pa naj med ljudmi s kar najbolj črnimi scenariji še tako vehementno budimo strah. Ko se torej soočamo z vse kompleksnejšimi tehnološkimi problemi, med katerimi bi sicer res lahko bila tudi destabilizacija podnebja na planetarni ravni, bi bilo po mojem mnenju nadvse dobrodošlo, ko bi bilo med nami čim več ljudi, ki so že pometli pred svojim pragom. Veste, v mojih očeh so junaki ljudje kot, na primer, mladi Nizozemec Boyan Slat, ki je zadnjih sedem let prizadevno razvijal učinkovit sistem za ekstrakcijo plastike iz oceanov. Javnosti ga je uspešno predstavil pred tednom ali dvema. Potem velja omeniti tudi Elona Muska, ki si prizadeva iznajti nov, ekonomsko vzdržen način, kako sončno energijo shranjevati v baterijah. To so torej ljudje, ki nas bodo na koncu oskrbeli z rešitvami. In če nad našimi glavami resnično visi, kakor Damoklejev meč, skorajšnja ekološka katastrofa – ali je to globalno segrevanje ali kaj drugega, ta hip ni povsem jasno, saj nevarnost menda preti z različnih koncev -, tedaj sem prepričan, da več ko je med nami ljudi, ki so sami pri sebi postavili stvari v red, več možnosti imamo, da se bomo na koncu nekako le izmazali.


03.06.2024

Kakšna bo usoda znanega študentskega doma Korotan na Dunaju?

Veliko Slovencev, ki obišče Dunaj, se ustavi ali celo prenoči v znanem študentskem domu Korotan, ki ima burno tako preteklost kot sedanjost, s finančnimi težavami, ki so stalnica. Lastnica Korotana je Slovenija, Slovenski državni holding, ki upravlja z državnim premoženjem, pa skrbi tudi za Korotan. Ta je zdaj strateška naložba države, medresorska delovna skupina Korotan pa išče nove rešitve.


31.05.2024

Znanstival tudi letos spodbuja radovednost in kreativnost

Ljubljana je v teh dneh v znamenju mednarodnega festivala promocije znanosti, znanstvenega načina razmišljanja in promocije izobraževanja. Znanstival že 15. leto spodbuja radovednost med ljudmi. Tako si udeleženci lahko ogledajo več kot 80 znanstvenih šovov. Današnje dopoldansko dogajanje je bilo predvsem v znamenju deževnega vremena. Marko Rozman se je vseeno odpravil na ulice središča Ljubljane in pri najmlajših najprej preveril, koliko je sploh zanimanja za eksperimente in samo znanost.


31.05.2024

Kratke radijske igre med poslušalci vse priljubljenejše

"V cvet" je naslov nove kratke radijske igre, ki je nastala v produkciji Uredništva igranega programa Radia Slovenija in je bila posneta v studiih Radia Slovenija in na terenu maja 2024. Zgodba Simone Hamer je bila osnova za slušno miniaturo, ki se ukvarja z odnosom do narave, sočloveka ter drugih živih bitij. Ona, ki jo je v upodobila Gaja Filač, na koncu pride do spoznanja, da so čebele ključnega pomena za biotsko raznovrstnost v mestih in seveda tudi nepogrešljive za obstoj civilizacije. Center Ljubljane in park Tivoli sta zvočna tapeta za novo izpraševanje o ekoloških in bivanjskih temah tukaj in zdaj. Režiser Klemen Markovčič ugotavlja, da je med občinstvom vse več zanimanja za krajše radijske formate, med katere sodi tudi kratka radijska igra. V informacijsko zasičeni družbi to ni presenečenje, pravi. Kako pa nastane kratka radijska igra?


30.05.2024

Svetilnik za radijski dokumentarec Potovanje na robu noči

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!


29.05.2024

Vlada ne sliši priporočil varuha, da naj sprejme ukrepe za deinstitucionalizacijo

V Sloveniji smo še vedno daleč od uresničitve procesa deinstitucionalizacije v praksi. Ta ugotovitev je bila eno od izhodišč današnjega posveta v Novi Gorici, kjer so med drugim govorili o nujnosti spodbujanja in omogočanja življenja v skupnosti tako invalidom kot tudi starejšim. Posvet je pripravil urad varuha človekovih pravic, ki vladi že več kot pet let neuspešno priporoča sprejetje potrebnih ukrepov za ureditev dolgotrajne oskrbe in deinstitucionalizacije. Čeprav sta bila povabljena in najavljena, sta se minister za solidarno prihodnost Simona Maljevac ter minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec - na veliko razočaranje udeležencev - opravičila.


28.05.2024

Ugled Slovenije med nemškimi investitorji raste, strukturni izzivi ostajajo

Slovensko nemška gospodarska zbornica je predstavila tradicionalno raziskavo o stališčih nemških investitorjev glede gospodarskih in naložbenih razmer v državah Srednje in Južne Evrope. Slovenija se je tokrat uvrstila na prvo mesto med tako imenovanimi alternativnimi lokacijami, kamor bi nemška podjetja vlagala, če ne bi v državo, kjer so zdaj. Slovenija je sicer pri vrsti kazalnikov nekoliko napredovala, a še vedno zaostaja za tekmeci v regiji, izzivi pa ostajajo predvsem davčna bremena, neprožna delovnopravna zakonodaja in nepredvidljive gospodarske politike.


27.05.2024

30 let delovanja Zavoda za gozdove Slovenije

Zadnji teden v maju obeležujemo Teden gozdov, letos ga zaznamuje 30 . obletnica delovanja Zavoda za gozdove Slovenije. Zavod za gozdove Slovenije danes v centralni in 14ih območnih enotah, zaposluje 757 oseb, ki svetujejo lastnikom, izobražujejo širšo javnost, načrtujejo sonaravno gospodarjenje v gozdovih, usmerjajo razvoj, preizkušajo in uvajajo inovacije, s katerimi se zoperstavljajo posledicam vedno pogostejših ujm in drugih posledic podnebnih sprememb. Trenutno uvaja digitalizacijo postopkov. Z delovanjem zavoda in njegove javne gozdarske službe je povezana tudi osrednja letošnja tema - sonaravno upravljanje z gozdovi in z inovacijami podprto prilagajanje podnebnim spremembam. Zavod za gozdove Slovenije danes v centralni in 14ih območnih enotah zaposluje 757 zaposlenih, ki svetujejo lastnikom, izobražujejo širšo javnost, načrtujejo sonaravno gospodarjenje v gozdovih, usmerjajo razvoj, preizkušajo in uvajajo inovacije, s katerimi se zoperstavljajo posledicam vedno pogostejših ujm in drugih posledic podnebnih sprememb. Trenutno uvajajo digitalizacijo podatkov. Zavod skozi tri desetletja ostaja most med stroko in prakso. Direktor Zavoda za gozdove, Gregor Danev je najbolj ponosen, da so obdržali teritorialno organiziranost in da obvladujemo gozdove na terenu, za kar pa se je treba stalno boriti. Nike Krajnc, Direktorica Gozdarskega inštituta Slovenije, poudarja, da ima gozdarska stroka veliko znanja o delovanju gozdov kot ekosistemov, zato si želi, da bi bili med deležniki vedno kadar so na mizi vprašanja o gozdu in gozdnem prostoru, gozdarji prvi vprašani in bi bilo njihovo mnenje upoštevano. Več o uspehih in izzivih pa v prispevku Jernejke Drolec.


27.05.2024

Tovarne čipov so bolj podobne futurističnemu laboratoriju kot tovarni

V sodobnem svetu smo močno odvisni od – bolj ali manj - brezhibnega delovanja celega kupa naprav. Pri tem se zelo redko ukvarjamo s temeljno tehnologijo, ki vse to omogoča. Naj gre za najobičajnejši pralni stroj, pametni telefon v vašem žepu ali najnovejšo sončno elektrarno na bližnji strehi; brez osnove – integriranih vezij ali po domače čipov, ne bi šlo. Med pandemijo se je jasno pokazalo, da je Evropa na tem področju povsem odvisna od uvoza in če gre kaj narobe, se ustavi tudi proizvodnja v avtomobilskih in drugih tovarnah. To pa še zdaleč ne pomeni, da je Evropa povsem brez lastne proizvodnje čipov. Najbližja tovarna je tik za mejo v avstrijskem Beljaku, kjer je tudi glavni razvojni center podjetja Infineon Austrija. Foto: Proizvodnja čipov na rezinah zahteva sterilno okolje, vir: Infineon Austria


24.05.2024

Flegrejska polja znova pretijo Neapeljčanom in okoličanom

Zaledje Neaplja je v tem tednu znova zajel strah, ki ga je povzročil val potresov. Tokrat ne gre za posledice premikanj potresno aktivnega Apeninskega grebena, ampak za potrese, ki jih je sprožilo dogajanje v primestnem ognjeniku Flegrejska polja. Gre za enega najnevarnejših ognjenikov sveta - toliko bolj zato, ker na njem živi na stotisoče ljudi.


23.05.2024

Najvišja izguba posameznika v spletni kripto prevari je bila 140 tisoč evrov

Lažna sporočila računovodstvu s ponarejeno elektronsko pošto direktorja ali zaposlenega z zahtevo po nakazilu sredstev na določen račun in drugi načini vrivanja v poslovno komunikacijo so slovenska podjetja v letu 2023 stala 7,8 milijona evrov. V poročilu o kibernetski varnosti za leto 2023, ki ga je izdal SI-CERT, lahko preberemo, da je slovenska policija lani zabeležila za kar 13 milijonov evrov škode na račun kriptoprevar, ki so dobičkonosen in dobro organiziran posel. Več v pogovoru z Jasmino Mešić, koordinatorico nacionalnega programa ozaveščanja Varni na internetu. foto: Tumisu, Pixabay


22.05.2024

Prihaja kavcijski sistem zbiranja plastenk in pločevink?

Kavcijski sistem embalaže pijač je v Evropi vedno bolj razširjen. Morda ga bomo v prihodnje imeli tudi v Sloveniji. Zanj se najbolj zavzemajo v industriji pijač, ki bo morala v prihodnjih letih dosegati evropsko določene cilje na področju embalaže in odpadne embalaže. Nov sistem ločenega zbiranja plastenk in pločevink bi terjal začetni vložek, a njegovi zagovorniki izpostavljajo številne prednosti v primerjavi s sedanjim sistemom odvoza in ločevanja odpadne embalaže. To so: večja stopnja vračanja, zmanjšanje onesnaženja, nižje emisije CO2, razpoložljivost recikliranega PET materiala in aluminija visoke kakovosti, doseganje ciljev krožnega gospodarstva ter večja sledljivost in transparentnost materialnih in finančnih tokov. Nasprotniki, med katerimi je vedno bolj osamljena Zbornica komunalnega gospodarstva, pa so prepričani da je sedanji sistem odvoza in ločevanja zelo učinkovit in novega sistema ne potrebujemo. Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo bo po proučitvi podatkov in stališč vpletenih, predvidoma v juniju, pripravilo zakonodajni okvir, s katerim bo določilo obveznosti za deležnike. Več v prispevku Jernejka Drolec.


22.05.2024

Nika Vogrič Dežman: Glasbeni program Druge godbe vedno zbiramo že za leto naprej.

Glasbeni urednik Jane Weber je v studiu gostil Niko Vogrič Dežman, članico programskega odbora mednarodnega festivala Druga godba ter vodjo Odnosov z javnostjo.


21.05.2024

Valvasorjeva nagrajenca za življenjsko delo sta arheologinja Verena Vidrih Perko in umetnostni zgodovinar Andrej Smrekar

Slovensko muzejsko društvo je za odličnost strokovnega dela Valvasorjevi odličji podelilo Vereni Vidrih Perko in Andreju Smrekarju. Utemeljitelji nagrad so zapisali, da sta prejemnika s predanim delom bogata spoznanja v odnosu do dediščine uspešno širila tudi v slovenskem in mednarodnem javnem prostoru. Nagrajenka Verena Vidrih Perko, arheologinja in muzealka, dolgoletna sodelavka Gorenjskega muzeja ter avtorica več kot 500 znanstvenih in strokovnih prispevkov, že desetletja prepleta arheologijo in muzeologijo. Zgodovino in dediščino približuje različnim krogom: od študentov do slušateljev v tretjem življenjskem obdobju. Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo je dobil tudi umetnostni zgodovinar in muzejski svetnik v Narodni galeriji, dr. Andrej Smrekar. Kot je povedal, mu najvišje strokovno priznanje muzejskih kolegov veliko pomeni. Prav tako je poudaril, da gre za nagrado, ki jo podeljuje najstarejše slovensko društvo, ter da je zato njen simbolni pomen še toliko večji.


21.05.2024

Kirurgi: Če ne bomo dobili še enega robota, bomo strokovno nazadovali.

Slovenski kirurgi opozarjajo, da nujno potrebujejo vsaj en nov robotski sistem, saj dva robota nista dovolj za vse operacije, ki jih želijo izvesti in imajo številne dobrobiti za paciente. Kirurgom je država že lani obljubila tri dodatne robote, a teh niso prejeli, zato državo svarijo, da bodo strokovno nazadovali, tudi bolniki in z njimi država pa bodo dolgoročno na slabšem zaradi zanemarjanja področja. FOTO: Pixabay


20.05.2024

Tjaša Arko: Prostovoljstvo prinaša ogromno tako tistim, ki pomoč prejemajo, kot tudi prostovoljcem

Od danes pa vse do nedelje bo potekal tradicionalni že 25. Nacionalni teden prostovoljstva. Na različnih dogodkih, ki bodo potekali po vsej državi, bodo prostovoljske organizacije predstavile svoje delo in tudi možnosti vključevanja v prostovoljstvo. Namen Nacionalnega tedna prostovoljstva je ozaveščanje javnosti o pomenu in vlogi prostovoljstva. Več o dogodku in tudi o tem, kaj prostovoljstvo nudi prostovoljcem in kaj celotni družbi pa v pogovoru s Tjašo Arko, vodjo programske enote Prostovoljstvo pri Slovenski filantropiji.


17.05.2024

Ob prodaji živilske industrije tujcem bi morala država prižgati rdeče alarme

Medtem ko v javnosti odmevajo lastniške spremembe v dveh pomembnih slovenskih agroživilskih podjetjih - Panvita in Celjske mesnine - v katere vstopa hrvaški kapital, ugotavljamo, da je država v zadnjih dveh desetletjih razprodala večino slovenskih živilskih paradnih konjev. Aktualni prodaji zato med kmete in tudi v samo živilsko dejavnost vnašajo določeno mero negotovosti. Kako na zadnja dogajanja v živilski panogi gledajo v tistih podjetjih, ki ostajajo v slovenskih rokah? Med njimi so Tovarna olja Gea d.o.o., ta letos praznuje 120 let delovanja, podjetje Medex, ki praznuje 70 let, in Skupina Jata Emona kot največji lastnik živilskih podjetij v zasebni lasti, tudi podjetje Pivka Perutninarstvo.


17.05.2024

Festival Potujočih knjižnic

Pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije so v sodelovanju s Sekcijo za potujoče knjižnice ob 50-letnici Potujoče knjižnice Ljubljana pripravili Festival in strokovno posvetovanje potujočih knjižnic. V središču Ljubljane je bilo včeraj na ogled 18 polno opremljenih vozil potujočih knjižnic iz Slovenije, Hrvaške, Madžarske in Bolgarije, v Knjižnici Otona Župančiča pa ob tem še danes poteka 22. mednarodno strokovno posvetovanje potujočih knjižnic, ki z izmenjavo znanj ter izkušenj odpira vsebine o pomenu potujočih knjižnic v sodobni družbi in o možnostih njihovega nadaljnjega razvoja. Več Tadeja Bizilj.


17.05.2024

Festival Druga godba že 40 let Slovenijo spaja z globalnimi glasbenimi zvrstmi

Med 23. in 26. majem 2024 bo potekal 40. festival Druga godba. Glasbeni urednik Jane Weber in voditelj Rok Valenčič v studiu Prvega programa gostita direktorja festivala, Bogdana Benigarja.


16.05.2024

Varovanje politikov ob incidentu na Slovaškem - kako je pri nas?

Poskus atentata na slovaškega predsednika vlade Roberta Fica je sprožil vrsto vprašanj okoli varovanja politikov. Nekdanji šef Centra za varnost in zaščito Janez Videmšek sicer ocenjuje, da so Ficovi varnostniki reagirali pravilno in mu s tem rešili življenje. Del krivde pa nosi tudi politik sam, saj ni spoštoval varnostnih protokolov in se je samoiniciativno odpravil proti ljudem. Zavedati se je tudi treba, da za varovanje niso odgovorni le varnostniki, ki obkrožajo varovano osebo, ampak gre za večplastne procese in postopke, ki bi mnogi morali biti narejeni že pred incidentom.


16.05.2024

Tina Mahkota: Berimo Orwella kot opozorilo, da je vendarle mogoče še kaj preprečiti

Škotski umetnik Hans K. Clausen ob 75. obletnici izida distopičnega romana 1984 snuje instalacijo iz 1984 izvodov knjige, ki bo v začetku junija na ogled v občinski stavbi na otoku Jura, kjer je Orwell v hudi revščini in bolan konec 40. let minulega stoletja napisal omenjeni roman, kot spomenik kljubovanju tiskani besedi. Izvode Orwellove distopične mojstrovine kiparju iz Edinburga po pošti že več mesecev pošiljajo ljudje z vsega sveta in ta hip mu jih manjka le še nekaj manj kot sto. Zakaj je Orwellova distopija z glavnim junakom Winstonom Smithom, ki na ministrstvu za resnico skrbi za (pravilno) preoblikovanje informacij, aktualna kadarkoli in kjerkoli, morda še najbolj danes, smo se pogovarjali s poznavalko Orwellovih del, prevajalko in literarno komparativistko Tino Mahkota.


Stran 12 od 227
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov