Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Strah pred klovni je rezultat preteklosti in kinematografske sedanjosti
Prvič se klovnom podobni maskirani šaljivci pojavijo že v starem Egiptu, stari Grčiji in Rimu, v srednjem veku pa so bili tudi dvorni norčki. Sprva so zabavali odrasle, bili so izraz deviantne strani človeške narave, ki v družbi ni sprejemljiva – denimo za kršenje spolnih norm ali očrnitev bogov. Nekateri zgodovinski viri celo navajajo, da so v srednjem veku klovnom oz. dvornim norčkom, ki niso uspeli nasmejati kralja, za kazen na obraz zarezali večen nasmeh. Misel, ki brez dvoma zgrozi. A od takrat njihov značaj postaja vse temnejši, pri čemer dodajmo še zapis francoskega kritika Edmonda de Goncourta iz leta 1876, takole pravi:
“Klovnovska umetnost je danes zelo zastrašujoča in polna tesnobe in strahu, njihovi samomorilski podvigi, monstruozne geste in divja mimikrija pa spominjajo na nekoga z dvorišča norišnice.”
Šele v 20. stoletju klovni postanejo zabavni in šaljivi. Leta 1963 klovn Ronald Mc Donald postane maskota znane verige s hitro hrano. A hkrati pa postajajo tudi del tradicije grozljivih in srhljivih filmov. Splet zgodovine in podob srhljivih klovnov je torej ustvaril ambivalentno podobo klovna.
Nataša in Ravil Sultanov prihajata iz Rusije, izobraževala sta se na Akademiji za cirkuške in odrske umetnosti v Moskvi, svojčas prvi takšni šoli na svetu. Po šolanju sta se zaposlila v Državnem cirkusu v Moskvi, kjer pa nista zdržala dolgo, saj ju je rutina ubijala. Družbene in ekonomske spremembe po razpadu Sovjetske zveze so ju prisilile, da sta odšla v svet. In tako ju je pot v začetku 90-tih let pripeljala v Slovenijo. Bogato in raznoliko klovnovsko znanje in veščine sta začela spajati s sodobnim gledališčem, nastale so številne predstave in projekti. Sultanova nista le performerja, pripravljata tudi festival Klovnbufova karavana.
“Tradicionalno velja, da klovn prihaja iz cirkusa. In v cirkusu mora klovn poleg zgodovine gledališča, cirkusa, glasbe, likovne umetnosti obvladati tudi to, čemur rečemo obrt. Obrt je pa žogliranje, akrobatika, pantomima, igra, ravnotežje. In teh veščin ni malo.”
Klovnov svet je svet srca, pravita zakonca Sultanov. Malo za šalo, malo za res povesta, da sta vesela, da nista dobila vprašanja: Kdo ali kaj je klovn? Odgovor na to še zdaleč ni preprost oziroma enoznačen. Klovn je komedijant, burkež, umetnik, kritik družbe in časa, nekateri so ga označili celo za filozofa, drugi preprosto za otroka.
In še zanimiv statistični trend. Če so nekoč bili klovni predvsem moškega spola, se v zadnjem času za ta »umetniški poklic« odloča več žensk kot moških.
Klovn ni enak klovnu. S stereotipizacijo klovnov se klovni zagotovo ne bi strinjali, četudi imamo neklovni, vsaj v prvotnem pomenu te besede, zelo posplošeno predstavo o klovnih. Včasih tudi negativno, kar pa je, rezultat tako preteklosti kot sodobne kinematografije. “Bojte se klovna. Tudi če je prijazen. Tudi če vam ponuja balon….” Ta nasvet vam bodo dali tisti, ki jih je prestrašilo »Tisto«. V mislih imamo roman Stephena Kinga, ki je izšel sredi 80-tih let prejšnjega stoletja in je bil pozneje podlaga za nastanek znamenite televizijske serije z naslovom It oziroma Tisto. Zakaj so klovni kot filmski liki čestokrat zlovešči, oziroma imajo neko mračno ozadje, pojasnjuje filmska kritičarka Ana Jurc.
“Mislim, da je osnovno vprašanje, ali je filmska upodobitev klovnov, kadar so ti grozni, izkrivljanje neke podobe prijetnega, otrokom ljubega lika, ali pa mogoče grozljivke najdejo pravo bistvo klovna. Torej, da je bila del osnovne identitete klovna vedno neka mračna, temna plat.”
Težko je verjeti, da odrasla, zdrava, razumna oseba ob srečanju s klovni doživlja napade panike in strahu in da se jim, če je le mogoče, v velikem loku izogne. Konec koncev naj bi bili klovni smešni in zabavni, morda malce norčavi, a nikakor škodljivi in nevarni. A tudi to je del interpretacije lika, ki mu rečemo klovn. Neracionalen strah pred klovni ima sicer lahko vse znake napadov panike – hitro bitje srca, znojenje, jok, jeza, fobija pa se strokovno imenuje koulrofobija. Strah pred klovni sicer težko kakorkoli vpliva na kvaliteto našega življenja, saj smo z njimi redko v kontaktu, je pa svoje k podobi klovna dodala tudi filmska industrija z zgodbami, ki burijo domišljijo. Psihologinja Neža Uršič pojasnjuje, zakaj se lahko pojavi strah pred njimi:
“Klovn je zamaskiran z močnimi ličili. Postane misteriozen zaradi celotne svoje podobe. V človeku zato vzbudi vprašanje, kaj se tu zadaj skriva, kaj je za to podobo. Od tu pride občutek, da se nekaj ne zdi prav in da se pojavi nezaupanje. Poleg tega kaže le čustva veselja, ostalih pa ne, kar se nam zdi do neke mere izkrivljeno ali pa nas celo straši.”
Sicer pa so klovni v svojem bistvu dobri in malce norčavi, še vedno znajo nasmejati, ne glede na občasne negativne in groteskne predstave, ki se jih držijo. Zato si velja ogledati njihove nastope, če imate priložnost. Ti zajemajo cel spekter spretnosti in vrlin, ki zahtevajo dolga leta vaje. Med drugim terapevtski klovni po mnogih bolnišnicah po svetu pomagajo trajno bolnim otrokom in mladostnikom prebroditi težke trenutke ob hospitalizaciji in ob operacijah. Poznamo jih pod imenom Rdeči noski.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Strah pred klovni je rezultat preteklosti in kinematografske sedanjosti
Prvič se klovnom podobni maskirani šaljivci pojavijo že v starem Egiptu, stari Grčiji in Rimu, v srednjem veku pa so bili tudi dvorni norčki. Sprva so zabavali odrasle, bili so izraz deviantne strani človeške narave, ki v družbi ni sprejemljiva – denimo za kršenje spolnih norm ali očrnitev bogov. Nekateri zgodovinski viri celo navajajo, da so v srednjem veku klovnom oz. dvornim norčkom, ki niso uspeli nasmejati kralja, za kazen na obraz zarezali večen nasmeh. Misel, ki brez dvoma zgrozi. A od takrat njihov značaj postaja vse temnejši, pri čemer dodajmo še zapis francoskega kritika Edmonda de Goncourta iz leta 1876, takole pravi:
“Klovnovska umetnost je danes zelo zastrašujoča in polna tesnobe in strahu, njihovi samomorilski podvigi, monstruozne geste in divja mimikrija pa spominjajo na nekoga z dvorišča norišnice.”
Šele v 20. stoletju klovni postanejo zabavni in šaljivi. Leta 1963 klovn Ronald Mc Donald postane maskota znane verige s hitro hrano. A hkrati pa postajajo tudi del tradicije grozljivih in srhljivih filmov. Splet zgodovine in podob srhljivih klovnov je torej ustvaril ambivalentno podobo klovna.
Nataša in Ravil Sultanov prihajata iz Rusije, izobraževala sta se na Akademiji za cirkuške in odrske umetnosti v Moskvi, svojčas prvi takšni šoli na svetu. Po šolanju sta se zaposlila v Državnem cirkusu v Moskvi, kjer pa nista zdržala dolgo, saj ju je rutina ubijala. Družbene in ekonomske spremembe po razpadu Sovjetske zveze so ju prisilile, da sta odšla v svet. In tako ju je pot v začetku 90-tih let pripeljala v Slovenijo. Bogato in raznoliko klovnovsko znanje in veščine sta začela spajati s sodobnim gledališčem, nastale so številne predstave in projekti. Sultanova nista le performerja, pripravljata tudi festival Klovnbufova karavana.
“Tradicionalno velja, da klovn prihaja iz cirkusa. In v cirkusu mora klovn poleg zgodovine gledališča, cirkusa, glasbe, likovne umetnosti obvladati tudi to, čemur rečemo obrt. Obrt je pa žogliranje, akrobatika, pantomima, igra, ravnotežje. In teh veščin ni malo.”
Klovnov svet je svet srca, pravita zakonca Sultanov. Malo za šalo, malo za res povesta, da sta vesela, da nista dobila vprašanja: Kdo ali kaj je klovn? Odgovor na to še zdaleč ni preprost oziroma enoznačen. Klovn je komedijant, burkež, umetnik, kritik družbe in časa, nekateri so ga označili celo za filozofa, drugi preprosto za otroka.
In še zanimiv statistični trend. Če so nekoč bili klovni predvsem moškega spola, se v zadnjem času za ta »umetniški poklic« odloča več žensk kot moških.
Klovn ni enak klovnu. S stereotipizacijo klovnov se klovni zagotovo ne bi strinjali, četudi imamo neklovni, vsaj v prvotnem pomenu te besede, zelo posplošeno predstavo o klovnih. Včasih tudi negativno, kar pa je, rezultat tako preteklosti kot sodobne kinematografije. “Bojte se klovna. Tudi če je prijazen. Tudi če vam ponuja balon….” Ta nasvet vam bodo dali tisti, ki jih je prestrašilo »Tisto«. V mislih imamo roman Stephena Kinga, ki je izšel sredi 80-tih let prejšnjega stoletja in je bil pozneje podlaga za nastanek znamenite televizijske serije z naslovom It oziroma Tisto. Zakaj so klovni kot filmski liki čestokrat zlovešči, oziroma imajo neko mračno ozadje, pojasnjuje filmska kritičarka Ana Jurc.
“Mislim, da je osnovno vprašanje, ali je filmska upodobitev klovnov, kadar so ti grozni, izkrivljanje neke podobe prijetnega, otrokom ljubega lika, ali pa mogoče grozljivke najdejo pravo bistvo klovna. Torej, da je bila del osnovne identitete klovna vedno neka mračna, temna plat.”
Težko je verjeti, da odrasla, zdrava, razumna oseba ob srečanju s klovni doživlja napade panike in strahu in da se jim, če je le mogoče, v velikem loku izogne. Konec koncev naj bi bili klovni smešni in zabavni, morda malce norčavi, a nikakor škodljivi in nevarni. A tudi to je del interpretacije lika, ki mu rečemo klovn. Neracionalen strah pred klovni ima sicer lahko vse znake napadov panike – hitro bitje srca, znojenje, jok, jeza, fobija pa se strokovno imenuje koulrofobija. Strah pred klovni sicer težko kakorkoli vpliva na kvaliteto našega življenja, saj smo z njimi redko v kontaktu, je pa svoje k podobi klovna dodala tudi filmska industrija z zgodbami, ki burijo domišljijo. Psihologinja Neža Uršič pojasnjuje, zakaj se lahko pojavi strah pred njimi:
“Klovn je zamaskiran z močnimi ličili. Postane misteriozen zaradi celotne svoje podobe. V človeku zato vzbudi vprašanje, kaj se tu zadaj skriva, kaj je za to podobo. Od tu pride občutek, da se nekaj ne zdi prav in da se pojavi nezaupanje. Poleg tega kaže le čustva veselja, ostalih pa ne, kar se nam zdi do neke mere izkrivljeno ali pa nas celo straši.”
Sicer pa so klovni v svojem bistvu dobri in malce norčavi, še vedno znajo nasmejati, ne glede na občasne negativne in groteskne predstave, ki se jih držijo. Zato si velja ogledati njihove nastope, če imate priložnost. Ti zajemajo cel spekter spretnosti in vrlin, ki zahtevajo dolga leta vaje. Med drugim terapevtski klovni po mnogih bolnišnicah po svetu pomagajo trajno bolnim otrokom in mladostnikom prebroditi težke trenutke ob hospitalizaciji in ob operacijah. Poznamo jih pod imenom Rdeči noski.
Na javni tribuni o razmerah na RTV Slovenija so govorci v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani opozorili na pritiske na zaposlene in predstavili peticijo za javno radiotelevizijo.
V Bosni in Hergcegovini na grozote vojne, predvsem na to, kako jo doživljajo otroci, opominja muzej vojnega otroštva. V Sarajevu so ga odprli pred petimi leti, že leto kasneje ga je Svet Evrope razglasil za muzej leta. V njem je danes 5000 eksponatov iz 15 območij vojn in konfliktov, največ iz Bosne in Hercegovine. Svoje izpostave (oddelke) imajo tudi v New Yorku, Haagu in Kijevu. Osebju iz ukrajinskega glavnega mesta so pomagali pobegniti, ko so se začeli ruski napadi, z njimi pa žal tudi nova pričevanja in spomini na odraščanje v vojni.
V ospredju delovanja gibanja Mladi za podnebno pravičnost je socialno pravičen in bolj ambiciozen zeleni prehod, ki bo v svoje bistvo postavljal dejanske potrebe ljudi in narave, ne pa interesov kapitala. Njihove zahteve po spremembah izhajajo iz večletnega omejevanja možnosti demokratičnega odločanja državljank in državljanov, saj se po njihovem vse pomembne odločitve sprejemajo za zaprtimi vrati, v kabinetih odločevalcev. Sami so ubrali drugačen pristop, šli so do ljudi in njihove predloge vključili v nabor zahtev, na koncu so jih zapisali 29.
Iz Ukrajine je doslej pobegnilo skoraj 3,5 milijona ljudi, so danes sporočili Združeni narodi in pri tem pohvalili ukrajinske sosede za pomoč. Največ beguncev, več kot dva milijona, je prečkalo mejo s Poljsko. Iz Poljske in Romunije pa že poročajo o kriminalnih dejanjih, o izkoriščanju stisk žensk in o zlorabah pod pretvezo nudenja pomoči. O trgovini z ljudmi v luči vojne v pogovoru s Katjušo Popović iz Društva Ključ – centra za boj proti trgovanju z ljudmi.
27. dan vojne v Ukrajini, 3,5 milijona beguncev, skupaj 10 milijonov razseljenih ljudi. Aktualno dogajanje komentira zunanjepolitični komentator Miha Lampreht.
V četrtek se začenja volilna kampanja pred državnozborskimi volitvami. Ali lahko primerjamo javnomnenjske raziskave o podpori političnim strankam različnih agencij? Kaj so prednosti in kaj slabosti teh raziskav, krojijo ali merijo javno mnenje?
Skupina raziskovalcev Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in obeh kliničnih centrov se je priključila evropskemu projektu Genomic Data Infrastructure. V okviru projekta bodo strokovnjaki pridobili Slovenski genom, ki bo izredno olajšal genomsko diagnostiko v Sloveniji, tudi na področju redkih bolezni, saj bo v skupno evropsko bazo združil podatke o genetski variabilnosti reprezentativnega vzorca zdravih prebivalk in prebivalcev Slovenije. Zdrave Slovence vabijo k darovanju nekaj kapljic krvi. Prijave zbirajo na spletni strani redkih bolezni.
Aleks Petrov je leta 2018 prišel v Slovenijo iz Kijeva skupaj s soprogo in hčerkama, starima 6 in 10 let. V Ukrajinski prestolnici so prodali hišo, ki so jo zgradili, in se odločili, da nadaljujejo življenje v Evropski uniji. V Slovenijo so prišli zaradi narave in kolesarjenja, pravi danes. Glede na vse, kar se v Ukrajini dogaja zdaj, je bila odločitev prava. Zadnji tedni pa so bili tudi za Aleksa Petrova zelo stresni. Iz Ukrajine je namreč reševal ženine in svoje starše. Kako je potekal njihov beg iz napadene države, je pripovedoval Mateji Železnikar
V zobozdravstvu ugotavljajo, da je slabša ustna higiena ena od posledic epidemije. To velja zlasti za otroke in starejše. Kljub temu, da so bile zobozdravstvene ambulante razen v prvem valu epidemije odprte, so bile ustavljene preventivne dejavnosti. Pri tem je pomembna tudi lastna skrb za zdravje in redni zobozdravstveni pregledi, ki pa so za mnoge nedosegljivi.
Gostilna oz. Lokanda Devetak na Vrhu sv. Mihaela nad Sovodnjami, 10 minut vožnje iz Gorice, deluje že več kot 150 let. Dobra tri desetletja jo vodi zamejski Slovenec Avguštin Devetak z ženo in s štirimi hčerami, njihova filozofija je ohranjanje tradicije in kraškega kulinaričnega izročila, ki jima dodajajo nove sestavine. Sami pridelajo velik del tistega, kar ponujajo na jedilniku, saj je hči Sara z možem vzpostavila ekološko kmetijo, ki je namenjena tudi izobraževanju. Velik pomen družina Devetak namenja tudi ohranjanju slovenskega jezika in slovenskih jedi.
Evropska prestolnica kulture je prestižni naziv, ki ga vsako leto, po kompleksnem mednarodnem procesu izbire, podelijo dvema evropskima mestoma. Nosilka naziva za celotno leto oblikuje in izvede izvirni program umetniških in kulturnih dogodkov, s katerim poudarja bogastvo evropske kulturne različnosti, njeno skupno zgodovino in dediščino ter utrjuje medsebojno razumevanje skozi univerzalni jezik ustvarjalnosti. Leta 2025 bosta ta naziv združeno nosili Nova Gorica in Gorica. Kako potekajo priprave na ta projekt, kakšen je pomen skupne kandidature in kaj naziv prinaša prebivalcem obeh Goric, nam je pojasnil Robert Frandolič, član goriškega odbora EPK.
Življenje slovenske narodne skupnosti na Goriškem in glasbeno dejavnost rojakov, ki se srečujejo v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici, nam predstavljata predsednica Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel Franca Padovan, županja občine Števerjan in pokrajinska predsednica SSO, ter pesnik David Bandelj, zborovodja večkrat nagrajenega mladinskega mešanega zbora Emil Komel.
Kulturni center Lojze Bratuž v italijanski Gorici je središče ljubiteljske kulture, vzgojno in športno središče, ki združuje Slovence z obeh strani meje. Predstavila nam ga je predsednica Franka Žgavec.
Že 10 let se v središču prestolnice, na Pogačarjevem trgu, nekaj let pa še v izbranih slovenskih mestih, vsak petek spomladi in poleti odvija Odprta kuhna, kjer pridejo na svoj račun ljubitelji ulične hrane. Utrip s prvega dne 10. sezone je v mikrofon ujela Tina Lamovšek.
Znani novinar opozarja, da so javni mediji zaradi pritiskov populističnih in skrajno desničarskih gibanj na razpotju in da se morajo vnovič boriti za neodvisnost. Opozarja tudi, da brez neodvisnih medijev ni demokracije.
Po tem, ko je pred dobrimi tremi leti največje slovensko živilsko podjetje Perutnina Ptuj dobilo ukrajinskega lastnika, tam zdaj vsak dan od začetka vojne zbirajo potrebščine za pomoč Ukrajini. Pri tem so se še posebej izkazali prav v Perutnini zaposleni Ukrajinci.
V Stari Elektrarni v Ljubljani je potekala mednarodna konferenca Skupaj do stanovanj, na kateri so govorke in govorci pozornost namenili različnim oblikam reševanja stanovanjskega vprašanja. Konferenca je zaostreno stanovanjsko krizo umestila v čas in prostor in ponudila vpogled v nešpekulativne skupnostne stanovanjske rešitve, ki dobro delujejo v tujini in bi lahko pomembno prispevale k reševanju stanovanjskega vprašanja tudi pri nas. Po predstavitvi dveh dobrih praks iz tujine – Stanovanjske zadruge Kohlenrutsche iz Dunaja in Skupnostnega zemljiškega sklada iz Bruslja, so o stanju pri nas razpravljali predstavniki nekaterih pobud za stanovanjske zadruge iz lokalnega okolja in javnih akterjev. Konferenca se je udeležila Urška Henigman.
Mladi sicer marsikatero prekarno delo lahko združijo s študijem in ga opravijo v času, ko nimajo študijskih obveznosti, a prekarno delo jim ne omogoča finačne zanesljivosti, pogosto potrebujejo tudi več ur za opravljeno delo, kot dobijo plačano. Pogosto opravljajo povsem enako delo kot redno zaposleni.
Že od januarja ni bilo večjega dežja. Suša je v kmetijstvu že povzročila težave. Ali lahko že zdaj rečemo, da bodo zaradi pomanjkanja paše prizadeti tudi živinorejci?
Od leta 2016 je tretja sreda v marcu slovenski Dan možganov. Vlada Republike Slovenije je namreč takrat na pobudo Sinapse, Slovenskega društva za nevroznanost in Sveta za možgane razglasila ta dan in s tem je bila Slovenija tudi prva v svetovnem merilu, ki je na tak način priznala pomen tega organa in skrbi zanj. Ob šestem dnevu možganov je Mojca Delač pred radijski mikrofon povabila zdravnico in nevroznanstvenico, prof. dr. Majo Bresjanac, vodjo laboratorija za regeneracijo in plastičnost živčevja na Inštitutu za patološko fiziologijo ter predsednico Slovenskega društva za nevroznanost.
Neveljaven email naslov