Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekoč je bil sir tudi plačilno sredstvo, danes je samostojna jed, lahko tudi sladica
Tradicija sirarstva v Sloveniji ima večstoletno tradicijo, ni pa šlo brez vpliva iz tujine, predvsem iz Italije. Pri nas izdelujemo večinoma trde tipe sirov (ker je za to tudi ustrezno podnebje). Sploh zahodni del države ima takšne naravne danosti, lastnosti tal, skratka pogoje za pridelavo posebnih vrst sira. Imamo jih pet, ki so pridobili zaščiteno oznako geografskega porekla: Tolminc, Bovški sir, Mohant, Kraški ovčji sir, prvi slovenski sir, ki je dobil zaščiteno oznako geografskega porekla pa je bil Nanoški sir. Sir, ki ga ne izdelujejo več, razlaga dr. Andreja Čanžek Majhenič z Biotehniške fakultete.
“Njegovi začetki segajo že v 16. stoletje, od leta 1986 pa ga je izdelovala mlekarna Vipava. Bil je to sir, ker je zorel na nadmorski višini 500 metrov, kjer ga je izoblikovala kraška burja. Zorenje na vinorodnem področju pa je siru (zaradi prisotnosi plemenitih plesni) dodalo posebno aromo.”
Živimo v času, ko so v različnih panogah »trend« mikroproizvajalci. Ali lahko govorimo tudi o mikro sirarjih? Dr. Čanžek Majhenič pravi, da je vedno več malih pridelovalcev, ki pa se seveda morajo držati določenih tehnoloških postopkov pri pridelavi sira in z “dodatki” ne zakriti kakšnih manj prijetnih lastnosti sira. Sicer je v določenih tehnoloških postopkih dovoljeno tudi barvanje sirov, tak je denimo sir cheddar.
Sir kot živilo ima izjemno dolgo zgodovino in tradicijo, številne vrste in podvrste sira, raznolikost okusov, arom, vonjev, tekstur so neizčrpen vir raziskovanj kulinaričnih »frikov« in gastronomskih ljubiteljev. Za pravilno postrežbo, uživanje in prodajo sira je pa je treba imeti bolj poglobljena znanja o tem živilu. Dvojezična višja šola za gospodarske poklice Št. Peter v Šentjakobu v Rožu na avstrijskem koroškem ponuja izbirni program, ki po uspešnem zaključku prinese naziv »poznavalec sirov«. Izobraževanje vodi magistrica Daniela Pečnik:
“Gre za 40 ur izobraževanja, za spoznavanje osnov, surovin, tehnologije, težišče izobraževanja pa temelji na prezentaciji in opisu sira. Da postaneš poznavalec sira, te mora sir zanimati in ga poskusiš ob vsaki priložnosti. Dejansko gre za nekakšen trening senzorike. Sicer pa je danes na trgu veliko kakovostnih sirov in težko najdemo kakšnega z “napako. Tudi za izobraževalne namene je težko priti do sira, ki ne ustreza kakovostnim kriterijim.”
Skoraj brez napak morajo opraviti teoretični in praktični del izobraževanja kandidati za poznavalca sirov. Slušatelji morajo do potankosti poznati 25 vrst sirov, ki predstavljajo nekakšno »sirno« abecedo. Lansko leto so naziv »poznavalec sirov« na višji šoli za gospodarske poklice Št. Peter pridobila 4 dekleta in 1 fant. Kako pa postati poznavalec sirov brez licence, ko smo pred vitrino v trgovini? Kako prepoznati dober sir? Dr. Andreja Čanžek Majhenič z Biotehniške fakultete odgovarja, da vonj še zdaleč ni edini pokazatelj kakovosti.
“Vonj je samo eden izmed senzoričnih parametrov. Samo po vonju ni mogoče ugotoviti, kako kakovosten je sir. Treba ga je poskusiti in dober sir mora biti harmoničen. Sicer lahko marsikaraj razberemo tudi iz skorje, sploh, kako je bil sir negovan med zorenjem.”
Kultura postrežbe in uživanja sirov se v zadnjih letih tudi v naši širši regiji vidno izboljšuje.
“Na krožniku mora sir biti v obliki trikotnika, konica sira gleda k robu krožnika. Tudi na krožnik se sire nalaga po določenem vrstem redu – začnemo z najbolj nežnim sirom po okusu, na krožniku, kjer je ura 6.00.”.
Še nasvet glede pravilne hrambe sirov: sire hranimo najbolje v hladilniku v posebnih posodah. Ne smejo biti povsem nepredušno zaprte in ne odprte, drugače se sir posuši. Vsekakor ga ne zapremo v brezzračno posodo, ampak takšno, da zrak lahko nemoteno kroži. Mehke sire hranimo kar v embalaži proizvajalca, tiste s plemenito plesnijo v testu najbolje v aluminijasti foliji.
Najprimernejša temperatura za shranjevanje svežega sira je od 2–4 stopinje Celzija, za mehke pri od 4–8, za poltrde in trde od 10–12 stopinj Celzija. Idealna je 90-odstotna vlaga, kar je v domačem hladilniku težko doseči. Zato sira raje ne kupujemo na zalogo, ampak sproti. Povprečen Slovenec sicer na leto zaužije 15 kilogramov sira in skute.
V Veliki Britaniji pa sir uporabljajo tudi v ta namen:
4539 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Nekoč je bil sir tudi plačilno sredstvo, danes je samostojna jed, lahko tudi sladica
Tradicija sirarstva v Sloveniji ima večstoletno tradicijo, ni pa šlo brez vpliva iz tujine, predvsem iz Italije. Pri nas izdelujemo večinoma trde tipe sirov (ker je za to tudi ustrezno podnebje). Sploh zahodni del države ima takšne naravne danosti, lastnosti tal, skratka pogoje za pridelavo posebnih vrst sira. Imamo jih pet, ki so pridobili zaščiteno oznako geografskega porekla: Tolminc, Bovški sir, Mohant, Kraški ovčji sir, prvi slovenski sir, ki je dobil zaščiteno oznako geografskega porekla pa je bil Nanoški sir. Sir, ki ga ne izdelujejo več, razlaga dr. Andreja Čanžek Majhenič z Biotehniške fakultete.
“Njegovi začetki segajo že v 16. stoletje, od leta 1986 pa ga je izdelovala mlekarna Vipava. Bil je to sir, ker je zorel na nadmorski višini 500 metrov, kjer ga je izoblikovala kraška burja. Zorenje na vinorodnem področju pa je siru (zaradi prisotnosi plemenitih plesni) dodalo posebno aromo.”
Živimo v času, ko so v različnih panogah »trend« mikroproizvajalci. Ali lahko govorimo tudi o mikro sirarjih? Dr. Čanžek Majhenič pravi, da je vedno več malih pridelovalcev, ki pa se seveda morajo držati določenih tehnoloških postopkov pri pridelavi sira in z “dodatki” ne zakriti kakšnih manj prijetnih lastnosti sira. Sicer je v določenih tehnoloških postopkih dovoljeno tudi barvanje sirov, tak je denimo sir cheddar.
Sir kot živilo ima izjemno dolgo zgodovino in tradicijo, številne vrste in podvrste sira, raznolikost okusov, arom, vonjev, tekstur so neizčrpen vir raziskovanj kulinaričnih »frikov« in gastronomskih ljubiteljev. Za pravilno postrežbo, uživanje in prodajo sira je pa je treba imeti bolj poglobljena znanja o tem živilu. Dvojezična višja šola za gospodarske poklice Št. Peter v Šentjakobu v Rožu na avstrijskem koroškem ponuja izbirni program, ki po uspešnem zaključku prinese naziv »poznavalec sirov«. Izobraževanje vodi magistrica Daniela Pečnik:
“Gre za 40 ur izobraževanja, za spoznavanje osnov, surovin, tehnologije, težišče izobraževanja pa temelji na prezentaciji in opisu sira. Da postaneš poznavalec sira, te mora sir zanimati in ga poskusiš ob vsaki priložnosti. Dejansko gre za nekakšen trening senzorike. Sicer pa je danes na trgu veliko kakovostnih sirov in težko najdemo kakšnega z “napako. Tudi za izobraževalne namene je težko priti do sira, ki ne ustreza kakovostnim kriterijim.”
Skoraj brez napak morajo opraviti teoretični in praktični del izobraževanja kandidati za poznavalca sirov. Slušatelji morajo do potankosti poznati 25 vrst sirov, ki predstavljajo nekakšno »sirno« abecedo. Lansko leto so naziv »poznavalec sirov« na višji šoli za gospodarske poklice Št. Peter pridobila 4 dekleta in 1 fant. Kako pa postati poznavalec sirov brez licence, ko smo pred vitrino v trgovini? Kako prepoznati dober sir? Dr. Andreja Čanžek Majhenič z Biotehniške fakultete odgovarja, da vonj še zdaleč ni edini pokazatelj kakovosti.
“Vonj je samo eden izmed senzoričnih parametrov. Samo po vonju ni mogoče ugotoviti, kako kakovosten je sir. Treba ga je poskusiti in dober sir mora biti harmoničen. Sicer lahko marsikaraj razberemo tudi iz skorje, sploh, kako je bil sir negovan med zorenjem.”
Kultura postrežbe in uživanja sirov se v zadnjih letih tudi v naši širši regiji vidno izboljšuje.
“Na krožniku mora sir biti v obliki trikotnika, konica sira gleda k robu krožnika. Tudi na krožnik se sire nalaga po določenem vrstem redu – začnemo z najbolj nežnim sirom po okusu, na krožniku, kjer je ura 6.00.”.
Še nasvet glede pravilne hrambe sirov: sire hranimo najbolje v hladilniku v posebnih posodah. Ne smejo biti povsem nepredušno zaprte in ne odprte, drugače se sir posuši. Vsekakor ga ne zapremo v brezzračno posodo, ampak takšno, da zrak lahko nemoteno kroži. Mehke sire hranimo kar v embalaži proizvajalca, tiste s plemenito plesnijo v testu najbolje v aluminijasti foliji.
Najprimernejša temperatura za shranjevanje svežega sira je od 2–4 stopinje Celzija, za mehke pri od 4–8, za poltrde in trde od 10–12 stopinj Celzija. Idealna je 90-odstotna vlaga, kar je v domačem hladilniku težko doseči. Zato sira raje ne kupujemo na zalogo, ampak sproti. Povprečen Slovenec sicer na leto zaužije 15 kilogramov sira in skute.
V Veliki Britaniji pa sir uporabljajo tudi v ta namen:
Med najhuje prizadetimi območji je zgornja Savinjska. Iz smeri Solčave so vzpostavili zasilno pot do Luč. Izboljšujejo se tudi telekomunikacijske povezave, tako da smo uspeli pridobiti nekaj podatkov o tamkajšnjih razmerah. Nina Brus se je pogovarjala z županom Luč Klavdijem Strmčnikom.
Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je poudarila, da Slovenija v nesreči lahko računa na pomoč Evropske unije. O tem, na kakšen način naša država lahko računa na evropska sredstva, se je s predstavniki vlade pogovarjal evropski komisar za krizno upravljanje Janez Lenarčič.
»Solčava je še vedno odrezana od sveta, lokalni prebivalci in kmetje se neutrudno trudijo očistiti lokalne ceste, jim pa že tudi počasi primanjkuje goriva. S pomočjo občine in civilne zaščite smo v konvoju približno 30 vozil Solčavo lahko tudi zapustili.«, je med drugim povedal poslušalec Borut Civilkovič.
Vlada, ki se je sestala danes zaradi izrednih razmer, ki so jih povzročile poplave, se strinja s pobudo Trgovinske zbornice, da bi bile jutri trgovine z živili in tehničnim blagom odprte. Omenjena zbornica je sicer na vlado že včeraj naslovila več pobud. Katere so, pa je Jernejki Drolec pojasnila Mariča Lah, predsednica Trgovinske zbornice.
"Slovenija se sooča z najhujšo naravno ujmo v novejši zgodovini," je po seji Sveta za nacionalno varnost v razširjeni sestavi povedal premier Robert Golob. Poudaril je delovanje sistema za civilno zaščito in vse, ki želijo pomagati, usmeril nanj. Poudarke s seje Sveta za nacionalno varnost je povzela Jolanda Lebar.
Slovenijo so prizadele katastrofalne poplave, nevarnost poplav se še nadaljuje. K sreči se padavinska nevarnost umirja. Zjutraj smo na prvem programu že gostili poveljnika Civilne zaščite, Srečka Šestana, zdaj pa prisluhnimo še pogovor , ki ga je Jernejka Drolec pripravila z meteorologom, Brankom Gregorčičem in glavnim strokovnjakom za vodnatost iz ARSA, Janezom Polajnerjem o napovedi vremena in vodnatosti ter v nadaljevanju z Nežo Kodre predstavnico Direkcije za vode o pomenu urejanja vodotokov.
Z današnjo aktivacijo državnega načrta za poplave je aktiviran tudi Rdeči križ Slovenije z območnimi združenji, bolničarji, nastanitvenimi enotami in stacionarijem.
»Razmere so še bolj kritične kot včeraj, reka Meža še vedno narašča«, je Metki Pirc povedal prevaljski župan, Matija Tasič.
»Nižji deli objektov so pod vodo, gasilci črpajo vodo iz kleti, čeprav se stanje nekoliko umirja, Sava še vedno grozi«, je povedal poveljnik občinskega štaba civilne zaščite občine Brežice, Darko Ferlan.
Vodja korporativnega komuniciranja na letališču Ljubljana Monika Jelačič o stanju v letaslkem prometu v Sloveniji.
Poveljnik Civilne zaščite RS Srečko Šestan o trenutnem stanju v naši državi.
O stanju na Gorenjskem poroča dopisnica Aljana Jocif.
Župan Bohinja Joža Sodja o razmerah v Bohinju.
Poveljnik občinskega štaba Civilne zaščite Miha Vencelj poroča o dogajanju na Tolminskem.
Poročata dopisnika s celjskega in koroškega, Matija Mastnak in Metka Pirc.
V Slovenj Gradcu so morali evakuirati nekaj prebivalcev iz najbolj ogroženih hiš. Grozijo tudi zemeljski plazovi. Poroča Gregor Borovnik, poveljnik PGD Slovenj Gradec.
O stanju na slovenskih železniških progah poroča direktor infrastrukture pri Slovenskih železnicah Matjaž Krajnc.
Ecotrophelia Slovenija je tekmovanje, na katerem ekipe študentov razvijejo in predstavijo inovativne živilske izdelke, ki morajo biti eko-inovacija v vsaj eni dimenziji razvoja. Tekmovanje torej študente spodbuja, da razmišljajo širše ter že pri razvoju upoštevajo trajnostni vidik, ki je v današnjem času ključnega pomena. Na jubilejnem 15. tekmovanju so slavile zelenjavne omake PestoArt, drugo mesto je zasedel zamrznjen desert G(r)ozdni prijatelj, tretje mesto pa napitek Whey'licious. Kaj tovrstna tekmovanja prinesejo sodelujočim študentom, kako inovativni so in zakaj so letos tekmovanje razširili še na dijake, so nam pojasnili dva od nagrajenih študentov in predstavnica Gospodarske zbornice Slovenije.
Neveljaven email naslov