Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Karkoli počnemo prek interneta, kaj iščemo, pošiljamo e pošto, objavljamo, všečkamo, karkoli, v vsakem primeru gre za podatke, ki potujejo po internetu. Ta pa je zelo fizičen, čeprav je to danes že skoraj nevidno. Kljub brezžičnim povezavam in podatkovnim oblakom podatki še vedno potujejo po kablih, hranijo se v stavbah. Ta infrastruktura, čeprav je ne vidimo, je zelo fizična in ima velik vpliv na okolje – to pa je področje, o katerem vemo zelo malo. O tem smo se pogovarjali z raziskovalko in umetnico Joano Moll, ki je o tem predavala na konferenci Kritično inženirstvo v Aksiomi, s projektom se predstavlja tudi na aktualni razstavi. Pred mikrofon jo je povabila Urška Henigman.
Pogovor z raziskovalko in umetnico Joano Moll
Karkoli počnemo prek interneta, kaj iščemo, pošiljamo e pošto, objavljamo, všečkamo, karkoli, v vsakem primeru gre za podatke, ki potujejo po internetu. Ta pa je zelo fizičen, čeprav je to danes že skoraj nevidno. Kljub brezžičnim povezavam in podatkovnim oblakom podatki še vedno potujejo po kablih, hranijo se v stavbah. Ta infrastruktura, čeprav je ne vidimo, je zelo fizična in ima velik vpliv na okolje – to pa je področje, o katerem vemo zelo malo. O tem smo se pogovarjali z raziskovalko in umetnico Joano Moll, ki je o tem predavala na konferenci Kritično inženirstvo v Aksiomi, s projektom se predstavlja tudi na aktualni razstavi.
Uporabnice in uporabniki ne razumemo prav dobro, kako deluje internet. Mehanizmi delovanja nam niso znani, veliko se dogaja brez našega vedenja. Te dni pred 20-imi leti se je v kinematografih po svetu vrtel prvi del trilogije Matrica, v katerem glavni junak Neo, upodobil ga je Keanu Reeves, sprejme rdečo tableto, ki mu jo ponudi Morphiusa, igra ga Lawrence Fishburne, in tako odkrije resnico, pravo naravo svojega obstoja. V današnjem svetu je takšnih Morphiusov, od žvižgačev do raziskovalcev, kot ste sami, veliko, zdi pa se, da nihče od nas noče biti Neo in vzeti rdeče tablete. Vsi si zatiskamo oči pred mehanizmi, ki delujejo v ozadju interneta. Se strinjate?
Nisem prepričana glede rdeče tablete, ljudje so vse bolj pripravljeni razumeti, kako stvari delujejo. Vendar gre za veliko frustracijo. Večkrat poudarim, da je internet največja infrastruktura, ki jo je človeštvo kadar koli zgradilo, vendar je najbolj nevidna. Kljub vsem napravam ga težko vidimo, celo ruterje oziroma usmerjevalnike težko najdemo. To je le infrastruktura, ki internet podpira in mu omogoča, da sploh deluje. Ob tem pa gre za številne procese, ki jih poganja cela legija algoritmov in drugih stvari, o katerih pa res nič ne vemo. In tako kot ste poudarili, ljudje, kot sem jaz, ki poskušamo odkriti »resnico« (izg. resnico v narekovajih), gre za naše zgodbe, gledamo skozi svoja okna. Tudi to je pomembno poudariti. Govorimo o stvareh, ki jih mi razumemo in smo jih lahko izsledili, po večini gre le za vrh ledene gore. To nas frustrira in če se ljudje znajdemo v položaju, v katerem bi doživljali frustracijo, takrat se običajno umaknemo in nočemo vedeti nič.
Nam lahko razložite, kako stvari delujejo? Z vsakim klikom in vsakim premikom po internetu za seboj puščamo sledi. Koliko naših podatkov je tam zunaj, kje vse puščamo svoje sledi?
Podatki so vseprisotni in vsesplošno razširjeni. Podatke ustvarjamo, tudi ko jih ne ustvarjamo. Že samo s telefonom sporočamo svojo lokacijo, kadar izklopimo vse podatke, ko je telefon v delovanju letalskega načina, s tem sporočamo, da je telefon v tem načinu in s tem tudi nekaj sporočamo. Podatki so povsod, proizvajamo jih nenehno, shranjeni so na nešteto strežnikih, ki so po vsem svetu, ne moremo jim slediti, in kar je najhujše, ne moremo jih nikoli izbrisati. Ko so podatki enkrat na internetu, jih je nemogoče izbrisati. To je tudi skrb vzbujajoče.
Kaj vse se dogaja z našimi podatki, ko so enkrat na internetu?
Podatke proizvajamo, ti se nato zbirajo, razvrščajo in nato hranijo, delijo ali prodajajo. Podjetja, vlade in organizacije nato ustvarjajo vzorce spletnega vedenja ljudi. To še posebej učinkovito deluje pri oglaševanju – ustvarjajo vzorce spletnega vedenja, da razvrščajo ljudi v skupine in jim prodajajo stvari. To se dogaja na različnih področjih, denimo v zdravstvu in drugih.
O tem smo že slišali, da nas glede na našo dejavnost na internetu razvrščajo v različne skupine. Katere skupine pa vse obstajajo? Vemo, da nam določijo spol, starost, kje živimo …
Oh, tega je še veliko več. Obstaja na primer področje podatkovnih posrednikov – podjetij, ki se ukvarjajo izključno s podatki. Zbirajo podatke, jih uredijo in prodajajo v paketih. Acxsiom je največji podatkovni posrednik na svetu, imajo profile več kot 700 milijonov ljudi, kar je ogromno. Imajo več kot tisoč različnih kategorij, verjetno bo bolj držala številka več kot tri tisoč, kdo bi vedel, te stvari niso javne. Med njimi najdete starost, elektronske naslove, telefonsko številko, spolno usmerjenost, koliko časa preživite na spletu, katere filme radi gledate, ali radi gledate filme s homoseksualnimi vsebinami ali ne, koliko boste letos zapravili, ali boste imeli otroke, ali radi potujete z ladjo … Gre za zelo natančne kategorije. Niti sami ne znamo oblikovati tako podrobnega osebnega profila. Oni imajo vse.
Vsi ti podatki potujejo po internetu, ki pa je zelo fizičen, čeprav ga pravzaprav ne vidimo, kot ste poudarili na začetku. Podatki potujejo po kablih, hranijo pa jih v stavbah. Ta infrastruktura, čeprav je ne vidimo, je fizična in vpliva na okolje – to pa je področje, o katerem vemo zelo malo. Kakšen je vpliv novih tehnologij na okolje?
Internet ima ogromen vpliv na okolje. Že leta 2008 je internet z vsemi napravami, ki so priklopljene nanj, presegel količino izpustov toplogrednih plinov, ki jih na leto proizvede letalska industrija. To je bilo pred več kot desetimi leti. Kakšen vpliv na okolje ima danes? Število internetnih povezav in naprav, ki so priklopljene na internet, se je od takrat povečalo najmanj za petkrat. Samo od leta 2015 do 2018 se je skoraj podvojilo. Tega se ne da ustaviti. Ker je nevidno, še nismo družbeno ozaveščeni o tem, da internet onesnažuje, da ima vsaka elektronska pošta, vsako kratko sporočilo, vsako brskanje velik vpliv na okolje, kaj šele naprave, povezane z internetom, gre za porabo energije. Kot sem že rekla in kot ste omenili, internet je tako kompleksen in sestavljen iz množice različnih akterjev, da je nemogoče izmeriti njegov vpliv na okolje. To pa je velik problem, saj ne moremo nadzorovati njegovega vpliva na okolje in tudi težko določimo odgovornega zastopnika.
Bi se morali o tem več pogovarjati? Vemo, da plastične vrečke onesnažujejo okolje, zato jih uporabljamo čim manj, vemo, da so letala veliki onesnaževalci, zato raje potujemo z vlakom. Bi morali vedeti, kakšen vpliv na okolje ima eno kratko sporočilo? Kdo v internetnem okolju je največji porabnik in onesnaževalec?
Strežniki na primer – stavbe hranijo, obdelujejo in usmerjajo podatke – so ogromni porabniki, takoj za napravami. Srednje velik strežnik na leto porabi toliko kot 25 tisoč gospodinjstev, kar je ogromno. Infrastruktura je res ogromna, industrija, ki proizvaja naprave, porabi veliko in ima velik vpliv na okolje, podatkovni del – proizvajanje in pošiljanje podatkov – porabi veliko elektrike. Hkrati pa se na internet priklaplja vse več naprav, število se povečuje eksponentno in z internetom stvari, ki prihaja, bomo vsako leto proizvedli več in več podatkov in naprav.
Kako torej javnosti pojasniti, kako velik vpliv na okolje imajo internet in nanj povezane naprave? Bi morali postaviti zgornjo mejo, koliko povezanih naprav ima lahko vsak?
Težko je, saj internet in naprave niso ekološki. Z njimi se ne moramo vesti ekološko, saj jih ne moremo popravljati, reciklirati ali še enkrat uporabiti. Narejeni so tako, da jih čim pogosteje menjamo. Ljudem tega ni težko razložiti. Če bi jim povedali, da je internet velik onesnaževalec, bi to takoj razumeli, saj ne gre za raketno znanost. Imam pa že dovolj prelaganja odgovornosti na posameznika in vse se depolitizira. Politiki, ki bi morali naslavljati te težave, oblikovati politike delovanja in jih uvesti, tega ne storijo. Rečejo, da bodo proizvajalci sami morali najti način, kako rešiti ta problem. Treba je torej prisiliti politike, naj opravljajo svoje delo.
4543 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Karkoli počnemo prek interneta, kaj iščemo, pošiljamo e pošto, objavljamo, všečkamo, karkoli, v vsakem primeru gre za podatke, ki potujejo po internetu. Ta pa je zelo fizičen, čeprav je to danes že skoraj nevidno. Kljub brezžičnim povezavam in podatkovnim oblakom podatki še vedno potujejo po kablih, hranijo se v stavbah. Ta infrastruktura, čeprav je ne vidimo, je zelo fizična in ima velik vpliv na okolje – to pa je področje, o katerem vemo zelo malo. O tem smo se pogovarjali z raziskovalko in umetnico Joano Moll, ki je o tem predavala na konferenci Kritično inženirstvo v Aksiomi, s projektom se predstavlja tudi na aktualni razstavi. Pred mikrofon jo je povabila Urška Henigman.
Pogovor z raziskovalko in umetnico Joano Moll
Karkoli počnemo prek interneta, kaj iščemo, pošiljamo e pošto, objavljamo, všečkamo, karkoli, v vsakem primeru gre za podatke, ki potujejo po internetu. Ta pa je zelo fizičen, čeprav je to danes že skoraj nevidno. Kljub brezžičnim povezavam in podatkovnim oblakom podatki še vedno potujejo po kablih, hranijo se v stavbah. Ta infrastruktura, čeprav je ne vidimo, je zelo fizična in ima velik vpliv na okolje – to pa je področje, o katerem vemo zelo malo. O tem smo se pogovarjali z raziskovalko in umetnico Joano Moll, ki je o tem predavala na konferenci Kritično inženirstvo v Aksiomi, s projektom se predstavlja tudi na aktualni razstavi.
Uporabnice in uporabniki ne razumemo prav dobro, kako deluje internet. Mehanizmi delovanja nam niso znani, veliko se dogaja brez našega vedenja. Te dni pred 20-imi leti se je v kinematografih po svetu vrtel prvi del trilogije Matrica, v katerem glavni junak Neo, upodobil ga je Keanu Reeves, sprejme rdečo tableto, ki mu jo ponudi Morphiusa, igra ga Lawrence Fishburne, in tako odkrije resnico, pravo naravo svojega obstoja. V današnjem svetu je takšnih Morphiusov, od žvižgačev do raziskovalcev, kot ste sami, veliko, zdi pa se, da nihče od nas noče biti Neo in vzeti rdeče tablete. Vsi si zatiskamo oči pred mehanizmi, ki delujejo v ozadju interneta. Se strinjate?
Nisem prepričana glede rdeče tablete, ljudje so vse bolj pripravljeni razumeti, kako stvari delujejo. Vendar gre za veliko frustracijo. Večkrat poudarim, da je internet največja infrastruktura, ki jo je človeštvo kadar koli zgradilo, vendar je najbolj nevidna. Kljub vsem napravam ga težko vidimo, celo ruterje oziroma usmerjevalnike težko najdemo. To je le infrastruktura, ki internet podpira in mu omogoča, da sploh deluje. Ob tem pa gre za številne procese, ki jih poganja cela legija algoritmov in drugih stvari, o katerih pa res nič ne vemo. In tako kot ste poudarili, ljudje, kot sem jaz, ki poskušamo odkriti »resnico« (izg. resnico v narekovajih), gre za naše zgodbe, gledamo skozi svoja okna. Tudi to je pomembno poudariti. Govorimo o stvareh, ki jih mi razumemo in smo jih lahko izsledili, po večini gre le za vrh ledene gore. To nas frustrira in če se ljudje znajdemo v položaju, v katerem bi doživljali frustracijo, takrat se običajno umaknemo in nočemo vedeti nič.
Nam lahko razložite, kako stvari delujejo? Z vsakim klikom in vsakim premikom po internetu za seboj puščamo sledi. Koliko naših podatkov je tam zunaj, kje vse puščamo svoje sledi?
Podatki so vseprisotni in vsesplošno razširjeni. Podatke ustvarjamo, tudi ko jih ne ustvarjamo. Že samo s telefonom sporočamo svojo lokacijo, kadar izklopimo vse podatke, ko je telefon v delovanju letalskega načina, s tem sporočamo, da je telefon v tem načinu in s tem tudi nekaj sporočamo. Podatki so povsod, proizvajamo jih nenehno, shranjeni so na nešteto strežnikih, ki so po vsem svetu, ne moremo jim slediti, in kar je najhujše, ne moremo jih nikoli izbrisati. Ko so podatki enkrat na internetu, jih je nemogoče izbrisati. To je tudi skrb vzbujajoče.
Kaj vse se dogaja z našimi podatki, ko so enkrat na internetu?
Podatke proizvajamo, ti se nato zbirajo, razvrščajo in nato hranijo, delijo ali prodajajo. Podjetja, vlade in organizacije nato ustvarjajo vzorce spletnega vedenja ljudi. To še posebej učinkovito deluje pri oglaševanju – ustvarjajo vzorce spletnega vedenja, da razvrščajo ljudi v skupine in jim prodajajo stvari. To se dogaja na različnih področjih, denimo v zdravstvu in drugih.
O tem smo že slišali, da nas glede na našo dejavnost na internetu razvrščajo v različne skupine. Katere skupine pa vse obstajajo? Vemo, da nam določijo spol, starost, kje živimo …
Oh, tega je še veliko več. Obstaja na primer področje podatkovnih posrednikov – podjetij, ki se ukvarjajo izključno s podatki. Zbirajo podatke, jih uredijo in prodajajo v paketih. Acxsiom je največji podatkovni posrednik na svetu, imajo profile več kot 700 milijonov ljudi, kar je ogromno. Imajo več kot tisoč različnih kategorij, verjetno bo bolj držala številka več kot tri tisoč, kdo bi vedel, te stvari niso javne. Med njimi najdete starost, elektronske naslove, telefonsko številko, spolno usmerjenost, koliko časa preživite na spletu, katere filme radi gledate, ali radi gledate filme s homoseksualnimi vsebinami ali ne, koliko boste letos zapravili, ali boste imeli otroke, ali radi potujete z ladjo … Gre za zelo natančne kategorije. Niti sami ne znamo oblikovati tako podrobnega osebnega profila. Oni imajo vse.
Vsi ti podatki potujejo po internetu, ki pa je zelo fizičen, čeprav ga pravzaprav ne vidimo, kot ste poudarili na začetku. Podatki potujejo po kablih, hranijo pa jih v stavbah. Ta infrastruktura, čeprav je ne vidimo, je fizična in vpliva na okolje – to pa je področje, o katerem vemo zelo malo. Kakšen je vpliv novih tehnologij na okolje?
Internet ima ogromen vpliv na okolje. Že leta 2008 je internet z vsemi napravami, ki so priklopljene nanj, presegel količino izpustov toplogrednih plinov, ki jih na leto proizvede letalska industrija. To je bilo pred več kot desetimi leti. Kakšen vpliv na okolje ima danes? Število internetnih povezav in naprav, ki so priklopljene na internet, se je od takrat povečalo najmanj za petkrat. Samo od leta 2015 do 2018 se je skoraj podvojilo. Tega se ne da ustaviti. Ker je nevidno, še nismo družbeno ozaveščeni o tem, da internet onesnažuje, da ima vsaka elektronska pošta, vsako kratko sporočilo, vsako brskanje velik vpliv na okolje, kaj šele naprave, povezane z internetom, gre za porabo energije. Kot sem že rekla in kot ste omenili, internet je tako kompleksen in sestavljen iz množice različnih akterjev, da je nemogoče izmeriti njegov vpliv na okolje. To pa je velik problem, saj ne moremo nadzorovati njegovega vpliva na okolje in tudi težko določimo odgovornega zastopnika.
Bi se morali o tem več pogovarjati? Vemo, da plastične vrečke onesnažujejo okolje, zato jih uporabljamo čim manj, vemo, da so letala veliki onesnaževalci, zato raje potujemo z vlakom. Bi morali vedeti, kakšen vpliv na okolje ima eno kratko sporočilo? Kdo v internetnem okolju je največji porabnik in onesnaževalec?
Strežniki na primer – stavbe hranijo, obdelujejo in usmerjajo podatke – so ogromni porabniki, takoj za napravami. Srednje velik strežnik na leto porabi toliko kot 25 tisoč gospodinjstev, kar je ogromno. Infrastruktura je res ogromna, industrija, ki proizvaja naprave, porabi veliko in ima velik vpliv na okolje, podatkovni del – proizvajanje in pošiljanje podatkov – porabi veliko elektrike. Hkrati pa se na internet priklaplja vse več naprav, število se povečuje eksponentno in z internetom stvari, ki prihaja, bomo vsako leto proizvedli več in več podatkov in naprav.
Kako torej javnosti pojasniti, kako velik vpliv na okolje imajo internet in nanj povezane naprave? Bi morali postaviti zgornjo mejo, koliko povezanih naprav ima lahko vsak?
Težko je, saj internet in naprave niso ekološki. Z njimi se ne moramo vesti ekološko, saj jih ne moremo popravljati, reciklirati ali še enkrat uporabiti. Narejeni so tako, da jih čim pogosteje menjamo. Ljudem tega ni težko razložiti. Če bi jim povedali, da je internet velik onesnaževalec, bi to takoj razumeli, saj ne gre za raketno znanost. Imam pa že dovolj prelaganja odgovornosti na posameznika in vse se depolitizira. Politiki, ki bi morali naslavljati te težave, oblikovati politike delovanja in jih uvesti, tega ne storijo. Rečejo, da bodo proizvajalci sami morali najti način, kako rešiti ta problem. Treba je torej prisiliti politike, naj opravljajo svoje delo.
Danes zaznamujemo dan slovenskega znakovnega jezika. Letos mineva 10 let od razglasitve dneva slovenskega znakovnega jezika, Slovenija pa je pred tremi leti slovenski znakovni jezik vpisala tudi v Ustavo. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije jutri in v soboto organizira mednarodno konferenco Inštitutov znakovnih jezikov, katere cilj bo ustanovitev mednarodne organizacije Inštitutov znakovnih jezikov. Kaj je bilo v desetletnem obdobju narejenega na področju slovenskega znakovnega jezika, pa boste izvedeli v pogovoru Petre Medved s sekretarjem Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije Matjažem Juhartom.
Bližajo so božično-novoletni prazniki, ko zadiši po cimetu, v naših domovih pa se prižgejo praznične luči, ki utripajo tudi na okrašenih drevescih. Ta nam polepšajo dom, vendar lahko nenadzorovano sekanje smrečic in neprimerna izbira drevesca škodi slovenskim gozdovom. Vodja Krajevne enote Logatec pri Zavodu za gozdove Slovenije Borut Debevc je pojasnil, kaj lahko sami storimo za to, da so tudi naše praznične izbire prijazne do narave.
V ptujski knjižnici poteka cikel predavanj antropologa Dana Podjeda o prednostih in slabostih pametnih telefonov in elektronskih naprav. V knjižnici Ivana Potrča Ptuj namreč že deseto leto zapored pripravljajo cikel predavanj Na poti k sebi. Vsakič skušajo z več predavanji osvetliti kakšno od aktualnih družbenih tem. Tri letošnje novembrske sredine popoldneve tako Ptujčanom predava Podjed, ki ne skriva, da po njegovem v Sloveniji že zamujamo z zakonsko omejitvijo elektronskih naprav v šolah. Po prvem predavanju se je z njim pogovarjala tudi naša ptujska dopisnica Gabrijela Milošič.
V ljubljanskem zdravstvenem domu so se prvič sešli predstavniki ambulant za osebe brez zdravstvenega zavarovanja iz štirih slovenskih mest: Ljubljane, Maribora, Kopra in Kranja. Namen srečanja je bil, da se zdravstveni delavci, ki delajo v pro bono ambulantah, povežejo, podpirajo drug drugega ter izmenjajo izkušnje in primere dobrih praks. Pro bono ambulante obiskujejo brezdomci, odvisniki od nedovoljenih drog, migranti, tuji študenti in ljudje s socialnimi težavami.
Na ljudski univerzi Ptuj se trenutno 18 kosovskih Albank v tečaju Začetna integracija priseljencev uči slovenskega jezika. Rade bi se ga naučile zlasti zaradi vsakodnevnih opravkov, denimo obiska zdravnika in drugih ustanov, pomoči otrokom v šoli, pa tudi, da bi si našle delo. Kot denimo vzgojiteljica Dila.
V Ljubljani se je v teh dneh mudil edini človek na svetu, ki je dvakrat prebolel raka in z enim delujočim pljučnim krilom osvojil vrh Mount Everesta, nato pa še vse druge najvišje vrhove ostalih celin, se že 25x povzpel na Kilimandžaro in še bi lahko naštevali. Sean Swaner ima neverjetno pestro življenje, ki obsega dvakratno diagnozo raka, zdravljenje in prognoze dveh tednov življenja vse do kasnejše osvojitve najvišje gore na svetu.
Po osmih letih inštitut ICANNA kot mednarodni center za kanabinoide in Medicinski center Rogaška znova organizirata izobraževanje za zdravnike in zdravstvene delavce o uporabi konoplje v medicini. Dr. Tanja Bagar je direktorica in predsednica strokovnega sveta Mednarodnega inštituta za kanabinoide. Je mikrobiologinja z doktoratom z biomedicine, ki se že leta ukvarja s kanabinoidi in njihovim potencialom v medicini, in je tudi avtorica knjige Konoplja v medicini. Cirila Štuber jo je poklicala na Goričko in povedala ji je nekaj o vsebinah mednarodnega izobraževanja za zdravstvene delavce, ki bo potekalo v petek in soboto, 22. in 23. novembra.
V Rimskih Toplicah se končuje nacionalna strokovna konferenca Kreativna učna okolja. Šolski center Celje jo je pripravil petič, namenjena pa je predstavitvi novih, drugačnih ter zanimivih učnih pristopov v razredih. Tokrat so med drugim člani društva Ambasadorji nasmeha prikazali delo s terapevtskimi psi v šolah.
Haloze so morda najlepše oktobra, ko se listi vinske trte obarvajo v pravljične barve. Haloško pokrajino skozi fotografski objektiv pogosto gleda domačin Danijel Turnšek. Njegovo oko pa ne ujame le haloških vinogradov in ljudi, temveč tudi živali – tako doma kot na Arktiki, kamor ga je vodila njegova fotografska strast.
Etnografski muzej Park dediščine je ena od glavnih turističnih znamenitosti v središču občine Cirkulane, ki je obiskovalcem na ogled že dobra tri leta. Z ureditvijo tipične haloške domačije s cimprano hišo, manjšim hlevom in kolarnico s skednjem so uspeli ohraniti vsaj del originalne stavbne dediščine preteklih rodov. O nastanku Parka dediščine, običajih prejšnjih rodov in razvoju turizma v zadnjih letih se je Julija Kandare pogovarjala z Zvonkom Bratuškom, predsednikom Turističnega društva Cirkulane, in Jernejem Golcem, direktorjem zavoda Podeželsko razvojno jedro Halo.
V tem tednu poteka mednarodna kampanja o pomenu obveščanja in osveščanja o domnevnih neželenih učinkih zdravil. Medtem ko zdravila zdravijo številne bolezni, imajo lahko tudi škodljive, nepričakovane učinke, ki pa jih s pravilno rabo lahko preprečimo oziroma zmanjšamo. Pri tem imajo zelo pomembno vlogo farmacevti v lekarnah, ki lahko bolnikom svetujejo varno uporabo zdravil, prehranskih dopolnil in medicinskih pripomočkov. O varni rabi zdravil smo se pogovarjali s predsednico lekarniške zbornice, Darjo Potočnik Brenčič.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Zdaj je že znano, da se v Belo hišo vrača Donald Trump. Odzivi se vrstijo od vsepovsod, mi pa smo o izidu ameriških predsedniških volitev govorili z našim komentatorjem Matejem Šurcem.
Za ustvarjalce dnevnega programa je prva novembrska sreda prav posebna, saj se bodo od pol desete do 17-ih oglašali iz našega mobilnega studia v Cirkulanah v Halozah. V ta še precej neodkrit in prelep košček Slovenije so se odpravili Gabrijela Milošič, Julija Kandare, Cirila Štuber, Rok Valenčič, Mitja Groznik in Blaž Kumše. Da bosta misel in predstava jasnejši, pa zdajle nekajminutna razglednica Cirkulan in Haloz skozi oči kolegice Julije Kandare in županje Cirkulan Antonije Žumbar.
Ameriški volivci danes odločajo, ali se bo v Belo hišo vrnil Trump ali pa bo država s Kamalo Harris dobila prvo predsednico. Javnomnenjske ankete so tik pred volitvami kazale, da sta kandidata v nihajočih državah izenačena. Dogajanje osvetljuje Matej Šurc.
Mesec november prek gibanja Movember v ospredje izpostavlja opozorilo, kako pomembno je zdravje moških. Prepoznavni znak mednarodnega gibanja so brki, ki naj bi si jih moški predzadnji mesec v letu pustili rasti. Vsakoletni projekt opozarja, da moški v povprečju umrejo skoraj 5 let prej kot ženske. Opozarja na preventivo in pravočasno odkrivanje različnih vrst raka. Izpostavlja pa se tudi vedno zapostavljeno duševno zdravje. V Sloveniji je po podatkih NIJZ je vsaka petdeseta smrt samomor. Moški si v primerjavi z ženskami skoraj štirikrat pogosteje sodijo sami. Duševno zdravje je med moškimi pomembna, vendar skrita težava, s čemer se strinja tudi psiholog dr. Andrej Perko.
Vsi ljudje bomo v nekem trenutku umrli, do takrat pa je prav, da živimo čim bolj polno življenje, tudi ko smo resno bolni in se naše življenje izteka. Kako lahko izkažemo spoštovanje ter ohranimo dostojanstvo resno bolnim in umirajočim? Kako dojemamo smrt danes in zakaj jo odrivamo iz našega življenja? Zakaj je pomembno, da človek ne umre sam? Zakaj je v tej luči izjemno pomembna krepitev paliativne oskrbe? O tem v tokratni posebni praznični oddaji v terminu ob 17.00 na Prvem. Gostje: dr. Maja Ebert Moltara, vodja paliativnega tima na Onkološkem inštitutu in državna koordinatorica paliativne oskrbe; dr. Gabriel Kavčič, župnik v Župniji Vipava in moralni teolog; Olga Petrak, zastopnica pacientovih pravic.
Plečnikove Žale, ki se nahajajo nekoliko stran od centra Ljubljane, predstavljajo največje pokopališče v Sloveniji. Odprle so se leta 1906, danes pa obsegajo 38 hektarjev površin s 40 tisoč grobovi in več kot 150 tisoč pokopanimi. Poleg vloge pokopališča pa imajo še veliko umetniško in arhitekturno vrednost. Večino Žal je zasnoval Jože Plečnik, pri ureditvi pokopališča in nagrobnikov pa so sodelovali tudi drugi pomembni arhitekti, kot so Ivan Vurnik, Edvard Ravnikar, Vlasto Kopač in drugi. Po ljubljanskih Žalah se je sprehodila Lucija Vidergar. Bere Marko Rozman.
Osrednje vprašanje posebne praznične oddaje ob dnevu reformacije je, kako revolucionarni duh protestantizma 16. stoletja nagovarja sociokulturni in duhovni okvir slovenstva v današnjem času. Gostje: mag. Leon Novak, škof evangeličanske cerkve v Sloveniji; akademik dr. Marko Jesenšek, slavist, strokovnjak za zgodovino slovenskega jezika; dr. Borut Holcman, prof. pravne zgodovine na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru; dr. Klaudija Sedar, jezikoslovka, direktorica murskosoboškega Zavoda Primož Trubar.
Lahko bi rekli, da je bil to skupen imenovalec posveta in konference, ki sta potekala ta mesec v Ljubljani. Na posvetu v Državnem svetu z naslovom Mobilnost in spletna dostopnost za invalide in starejše – povezovanje znanj in izkušenj za vključujočo družbo - so strokovnjaki predstavili različne vidike mobilnosti invalidov in starejših ter rešitve, ki jih želijo povezati v enotno državno platformo z imenom Zgodba petih prostorov. Ta bo omogočila boljšo kakovost življenja oseb z različnimi invalidnostmi. Na konferenci Vključujoča in dostopna družba – Nove investicije in skupni razvoj pa so predstavili dosedanje delo na področju dostopnosti in se zavzeli, kako v lokalnem okolju spodbuditi sodelovanje pri načrtovanju novih investicij.
Neveljaven email naslov