Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Most v starosti 65 let dobi oceno 1 in je na vrsti za rekonstrukcijo
Mostovi niso le mesto srečanja med dvema bregovoma. Zaradi svojih strateških, tehničnih, funkcionalnih ali estetskih in pojavnih oblik so mostovi skozi stoletja pogosto vplivali na nastanek in obstoj naselij, nekaterim pa dali tudi ime. Povezovali so ljudi in kraje, omogočali srečanje različnih kultur, premoščali so razlike med narodi, bili mesta srečanj različnih mišljenj. Docent doktor Robert Peskar z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije:
V register kulturne dediščine je vpisanih 145 slovenskih mostov. Velja omeniti tudi most, ki ga več ni – Borovniški viadukt, ki je bil v svojem času največji železniški viadukt, a mu vojne vihre in barjanska tla niso prizanesli.
“Zgodovina mostov je hkrati zgodovina razvoja arhitekture“, pojasnjuje mag. Peter Gabrijelčič, arhitekt, profesor in nekdanji dekan na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani ter soavtor več kot 25 mostov.
Mostovi imajo najprej funkcionalni namen, a ta se hitro nadgradi še z drugimi pomeni: most je lahko pomembno mestno prizorišče, prostor, ki ga je mesto iztrgalo reki, nov javni prostor, tržni prostor. Most je lahko na eni strani samo inženirska zgradba, lahko pa je skoraj čista arhitektura.
Tomaž Willenpart, vodja sektorja za investicije v ceste na Direkciji RS za infrastrukturo, ki v Sloveniji upravlja s 1415 mostovi, je v nedeljskem jutru med drugim povedal, kakšna je življenjska doba sodobnih mostov.
Mostovi so v tem času grajeni za sto let. Prvih 30-35 let so v odlični kondiciji oziroma v zelo dobrem stanju, nato se naslednjih 30 let starajo oziroma se njihovo stanje slabša. Ko je most star 65 let, dobi oceno 1 in na vrsti je za temeljito obnovo.
V nedeljskem jutru smo obiskali tudi Kamniti ali Kapucinski most v Škofji Loki, ki velja za najstarejši ohranjeni most v Sloveniji. S svojo častitljivo starostjo nad 600 let je Kapucinski most eden najstarejših spomenikov tovrstne gradnje v srednji Evropi. V srednjem veku so ob mostu stala Selška vrata s stražnim stolpom. Mestno obzidje je bilo v rabi do leta 1789, ko so ga opustili, mestna vrata pa so prodali na dražbi. Most je bil v drugi polovici 19. stoletja temeljito obnovljen in je takrat dobil še svoje tretje ime – Franc Jožefov most. Arheolog Jože Štrukelj iz Loškega muzeja pravi, da so mostu prizanesle vojne vihre, v največji nevarnosti je bil ob začetku druge svetovne vojne.
Umikajoča se jugoslovanska vojska je za sabo rušila mostove in zaminirati so nameravali tudi škofjeloški Kapucinski most. Vendar so na srečo okoliški prebivalci podkupili vojaka, ki je bil zadolžen za postavitev eksploziva. Postavil ga je zelo plitko, večino pa kar vrgel v vodo in most je ostal skoraj nepoškodovan.
4541 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Most v starosti 65 let dobi oceno 1 in je na vrsti za rekonstrukcijo
Mostovi niso le mesto srečanja med dvema bregovoma. Zaradi svojih strateških, tehničnih, funkcionalnih ali estetskih in pojavnih oblik so mostovi skozi stoletja pogosto vplivali na nastanek in obstoj naselij, nekaterim pa dali tudi ime. Povezovali so ljudi in kraje, omogočali srečanje različnih kultur, premoščali so razlike med narodi, bili mesta srečanj različnih mišljenj. Docent doktor Robert Peskar z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije:
V register kulturne dediščine je vpisanih 145 slovenskih mostov. Velja omeniti tudi most, ki ga več ni – Borovniški viadukt, ki je bil v svojem času največji železniški viadukt, a mu vojne vihre in barjanska tla niso prizanesli.
“Zgodovina mostov je hkrati zgodovina razvoja arhitekture“, pojasnjuje mag. Peter Gabrijelčič, arhitekt, profesor in nekdanji dekan na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani ter soavtor več kot 25 mostov.
Mostovi imajo najprej funkcionalni namen, a ta se hitro nadgradi še z drugimi pomeni: most je lahko pomembno mestno prizorišče, prostor, ki ga je mesto iztrgalo reki, nov javni prostor, tržni prostor. Most je lahko na eni strani samo inženirska zgradba, lahko pa je skoraj čista arhitektura.
Tomaž Willenpart, vodja sektorja za investicije v ceste na Direkciji RS za infrastrukturo, ki v Sloveniji upravlja s 1415 mostovi, je v nedeljskem jutru med drugim povedal, kakšna je življenjska doba sodobnih mostov.
Mostovi so v tem času grajeni za sto let. Prvih 30-35 let so v odlični kondiciji oziroma v zelo dobrem stanju, nato se naslednjih 30 let starajo oziroma se njihovo stanje slabša. Ko je most star 65 let, dobi oceno 1 in na vrsti je za temeljito obnovo.
V nedeljskem jutru smo obiskali tudi Kamniti ali Kapucinski most v Škofji Loki, ki velja za najstarejši ohranjeni most v Sloveniji. S svojo častitljivo starostjo nad 600 let je Kapucinski most eden najstarejših spomenikov tovrstne gradnje v srednji Evropi. V srednjem veku so ob mostu stala Selška vrata s stražnim stolpom. Mestno obzidje je bilo v rabi do leta 1789, ko so ga opustili, mestna vrata pa so prodali na dražbi. Most je bil v drugi polovici 19. stoletja temeljito obnovljen in je takrat dobil še svoje tretje ime – Franc Jožefov most. Arheolog Jože Štrukelj iz Loškega muzeja pravi, da so mostu prizanesle vojne vihre, v največji nevarnosti je bil ob začetku druge svetovne vojne.
Umikajoča se jugoslovanska vojska je za sabo rušila mostove in zaminirati so nameravali tudi škofjeloški Kapucinski most. Vendar so na srečo okoliški prebivalci podkupili vojaka, ki je bil zadolžen za postavitev eksploziva. Postavil ga je zelo plitko, večino pa kar vrgel v vodo in most je ostal skoraj nepoškodovan.
V Madridu se bo prihodnji teden začela podnebna konferenca, na kateri bodo iskali poti za uresničevanje zavez iz pariškega podnebnega sporazuma. Poročilo Okoljskega programa Združenih narodov, ki bo objavljeno danes, kaže, da morajo države okrepiti prizadevanja za to, da bi zgornja meja globalnega segrevanja ostala med 1,5 in dvema stopinjama. Tehnologija nam pri tem lahko pomaga, ne more pa rešiti problema.
Nekatere države članice Evropske unije bijejo plat zvona zaradi zmanjševanja in staranja prebivalstva, pomanjkanja delovne sile in s tem povezanih razvojnih težav. Ob nizki rodnosti, ki ne zagotavljaobnavljanja populacije, se številni odseljujejo v razvite dežele, kjer pa nad vse večjim številom priseljencev vihajo nos. Slovenija je med državami, ki imajo letni prirast prebivalstva, v gospodarstvu ocenjujejo, da bi moral ta prirast znašati vsaj 10.000 na leto.
Čeprav se zdi Kitajska, kjer tehnologije omogočajo oblastem vse večji nadzor nad prebivalci, daleč stran, takšna vizija prihodnje družbe vse bolj velja tudi za Evropo. Avtomatizirane tehnologije počasi vendar vztrajno tudi pri vplivajo na življenje in delo, v prihodnjih minutah pa več o dogajanju v Beogradu. Kitajski velikan Huawei v okviru projekta »Varno mesto« v srbski prestolnici namreč namešča nadzorne kamere, saj naj bi s tehnologijo prepoznavanja obrazov zmanjšali kriminal. Bojan Perkov je raziskovalec pri Share Fondaciji. Štiri glavna področja delovanja so svoboda izražanja, informacijska zasebnost, kibernetska varnost in odprto znanje. V Ljubljani je predaval na posvetu Zavoda Državljan D o tehnologijah prepoznavanja obrazov. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
Karen Kamenšek je Američanka slovenskega rodu. Dirigentka. Ženska v poklicu, ki izgublja pečat moške prevlade. Samo v letošnji sezoni so za njo trije veliki debuti: Londonski in Losangeleški filharmoniki ter Metropolitanska opera. V New Yorku je dirigentka opere Philipa Glassa Akhnáten ali Ehnaton, kot nam je bližje v slovenščini. Prav za to opero, ki jo je Glass napisal leta 1983, je Karen Kamenšek v Združenem kraljestvu dobila ugledno nagrado Laurenca Olivierja. Premiera v Metropolitanski operi je bila 8. novembra, mesec dni kasneje, torej 8. decembra, pa bo zadnja predstava. Karen Kamenšek je pred mikrofon v New Yorku povabil ameriški dopisnik Andrej Stopar.
Po tem, ko je Državna revizijska komisija razveljavila več kot milijardo evrov vreden razpis za zdravila, ki ga je v imenu 23 lekarn vodila Lekarniška zbornica, naj bi se jutri na to temo zbornica sestala z ministrom Šabedrom. Pričakujejo nasvet, kako pripeljati razpis do konca tako, da bo zadoščeno vsem pravilom, tudi načelom konkurence. Prav to je bil namreč razlog za razveljavitev razpisa, saj da je, tako revizorji, zbornica s tem, ko je v razpisni dokumentaciji ponudbeno ceno pogojevala z regulirano in omejevala splošne popuste, kršila načela konkurence.
Društvo novinarjev Slovenije je v petek na sklepnem dogodku medijskega festivala Naprej/Forward podelilo stanovske nagrade Čuvaj za projekte in posameznike, ki so v iztekajočem se letu s svojim delom izstopili iz povprečja in pokazali, da nezavidljivim razmeram navkljub kakovostno novinarstvo v Sloveniji še ni izumrlo. Nagrado za življenjski prispevek k razvoju slovenskega novinarstva je prejel dolgoletni novinar Dela Boris Šuligoj, za izjemni dosežek pa tudi naše sodelavke na Prvem Darja Pograjc, Andreja Gradišar, Nataša Rašl in Ana Skrt za projekt Delaj in molči.
Na Dunaju bo danes koroška pisateljica Maja Haderlap prejela avstrijsko državno nagrado za umetnost, ki jo podeljuje avstrijsko ministrstvo za kulturo. Zaslovela je z romanom Angel pozabe, zanj je prejela več literarnih nagrad. Med nagrajenci je v kategoriji kulturne iniciative tudi Slovensko prosvetno društvo Rož iz Šentjakoba. Leta 1961 rojena Maja Haderlap je po doktoratu iz teatrologije poldrugo desetletje dramaturško vodila celovško Mestno gledališče in predavala na tamkajšnji univerzi. Več let je tudi sourejala slovensko literarno revijo Mladje. Od leta 2008 deluje kot svobodna pisateljica v Celovcu. Doslej je izdala pesniške zbirke: Žalik pesmi (1983), Bajalice (1987), obsežen izbor Pesmi – Gedichte – Poems (1998), v katerem se prvič pojavijo tudi pesmi, ki jih je napisala v nemščini, ter zbirko langer transit (2014) v nemškem jeziku, ki je izšla tudi v slovenskem prevodu (Dolgo prehajanje, 2016).
Iz Bruslja se v tednu, ko bo evropska komisija končno pričela delati, oglaša naš tamkajšnji dopisnik Igor Jurič.
Izgorelost je pojem, ki se vse pogosteje sliši. Sama izgorelost je sicer konec izgorevanja in je dramatičen trenutek, ko se naše telo ne more več samo zaščititi pred pretiranim in kroničnim stresom. Stres ni naš sovražnik, je prepričana Dr. Tina Bončina, doktorica medicine in psihoterapevtka, ki je pred kratkim izdala knjigo o izgorelosti. Stres nam pomaga preživeti. Stalna aktiviranost, slaba samopodoba, nezadovoljene potrebe po potrditvi, nespoštovanost, skupaj z osebnostnimi karakteristikami in izkušnjami, pa pripeljejo do izgorevanja. Razdražljivost, utrujenost, občutki krivde, povečano bitje srca, bolečina v mišicah, večje bolečine, nespečnost…vse to so znaki izgorevanja, ki pa se ga lahko ustavi še preden izgorimo. Pri tem so nujne spremembe na večih področjih življenja.
V Sloveniji imamo 58 splošnih knjižnic, ki izvajajo dejavnost na kar 273 lokacijah, 92 postajališčih premičnih zbirk ter s 13 bibliobusi, ki se ustavljajo na 719 postajališčih. Vsako leto jih obišče 10 milijonov obiskovalcev, ki si izposodijo 23 milijonov enot knjižničnega gradiva. Izposoja knjig pa že dolgo ni več edina vloga knjižnic, ampak te ponujajo še marsikaj drugega in so tudi pravo središče družabnega življenja. Zato dober obisk ne čudi in Slovenci se tako po obisku kot izposoji v knjižnicah redno uvrščamo na vrh tovrstnih lestvic. Kaj vse nudijo naše knjižnice, s kakšnimi težavami se spopadajo, pa tudi, katere se največje in najbolj moderne knjižnice po svetu?
Demografske spremembe v Sloveniji zmanjšujejo delež prebivalstva, starega od 20 do 64 let. To bo predstavljalo velike težave za gospodarstvo, ki bo, brez ustrezne politike na trgu dela, ostalo brez nove delovne sile. Analiza Urške Valjavec
Marko Škrlj se nam je oglasil v tokratno epizodo Po Sloveniji z dopisniki.
Na zahtevo ministrstva za izobraževanje so učne načrte za predmet aktivno državljanstvo zasnovali na zavodu za šolstvo in centru za poklicno izobraževanje. Vsi dijaki v tretjem letniku poklicnih, strokovno-tehničnih in gimnazijskih programov naj bi ta predmet dobili na urnik v šolskem letu 2022/2023, torej čez tri leta. Povedano drugače, generacija mladostnikov, ki bo čez leto dni vstopila v srednjo šolo bi naj imele v tretjem letniku samostojni predmet aktivno državljanstvo, eno uro na teden in v šolskem letu 35 ur. Učitelji bi njihovo znanje tudi pri tem predmetu kot pri preostalih ocenjevali s številčnimi ocenami od ena do pet. Zapletlo pa se je pri ravnateljih srednjih šol, ki uvedbo tega predmeta soglasno zavračajo.
V okviru evropskega tedna zmanjševanja odpadkov so na Vrhniki pripravili dogodek s predstavitvijo nekaterih dobrih praks s tega področja. Med drugim so prikazali postopek 3D tiskanja, s katerim lahko nadomestimo manjkajoče ali pokvarjene dele naprave in s tem podaljšamo njeno uporabnost. Vrhnika je sicer že vrsto let dober zgled na področju zmanjševanja odpadkov. Več v prispevku Nine Brus.
V Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani so ob 100-letnici prve šole za slepe in slabovidne na Slovenskem pripravili razstavo z naslovom »V tem domu luč prosvete sije!«. Odprtje bo danes ob 18h, obiskovalci pa se bodo lahko seznanili z zanimivostmi iz slovenske tiflopedagoške zgodovine. Da bi si olajšali poučevanje in povečali nazornost pouka, so pedagogi nekatere razstavne eksponate celo izdelali sami. O tem, kako se je pisala zgodovina prve šole za slepe in slabovidne, ter o sami razstavi se je Petra Medved pogovarjala z bibliotekarko in avtorico razstave Polono Koželj iz Slovenskega šolskega muzeja. Foto: Petra Medved
Temačno okolje koncentracijskega taborišča ni najbolj spodbudno za ustvarjanje glasbe, vendar je prav pesem lahko v tako težkih okoliščinah služila kot sredstvo za dvigovanje morale. Pesmi, ki jih je v taborišču Sachsenhausen med letoma 1939 in 1945 zbiral in prepeval Poljak Aleksander Kulisiewicz, so zdaj našle pot v slovenski jezik. Jani Kovačič je v obsežnem glasbenoraziskovalnem projektu raziskal življenje in ustvarjanje tega nenavadnega poljskega ustvarjalca – v spomin in opomin na grozote, ki so pred tričetrt stoletja pretresle tudi naš prostor.
Slapnik. Gručasta vasica, v 18. in 19. stoletju premožna vas, o čemer pričajo velike in bogato oblikovane domačije z značilno briško arhitekturo.
Grad Dobrovo, ki je v upravljanju Goriškega muzeja, se dviga nad osrednjim naseljem Brd. Zasnovan je kot kocka v dveh nadstropjih z oglatimi stolpi na vseh štirih vogalih in obzidjem. Gre za izjemen grad, ki je bil zgrajen v prvi polovici 17. stoletja na mestu, kjer je že prej stal dvorec. Približno 4 kilometre od gradu po cesti je vila Vipolže - najlepša renesančna vila daleč naokrog, ki je bila pred leti tudi popolnoma prenovljena in zdaj med drugim velja za priljubljeno poročno lokacijo.
Osnovna šola Alojza Gradnika Dobrovo s podružnico v Kojskem je edina šola v občini Goriška Brda. Nekaj njenih učencev in učenk je na svoj iskriv način odgovorilo na spodnja vprašanja: Kakšna je tipična brška govorica? Katere so tradicionalne briške jedi? Kakšni so tipični Brici in Brike? In seveda - po čem so znana Brda?
Plastične vrečke so izredno pogost odpadek in v Sloveniji jih povprečen prebivalec porabi okoli 120 na leto. Ker sledimo evropski direktivi o zmanjševanju potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk, so te z novim letom postale plačljive, vse več trgovcev, med njimi vsi veliki trgovci z živili, pa se je zavezalo tudi h kodeksu, skladno s katerim v trgovinah ostajajo le še biorazgradljive vrečke, vrečke, ki so več kot 80-odstotno izdelane iz recikliranega materiala in ter trajnejše debelejše nosilne vrečke. Slednje so okolju bistveno prijaznejše od tistih za enkratno uporabo – če jih le uporabljamo dovolj dolgo. Toliko je sprejem kodeksa zagotovo korak v pravo smer.
Neveljaven email naslov