Most v starosti 65 let dobi oceno 1 in je na vrsti za rekonstrukcijo

Mostovi niso le mesto srečanja med dvema bregovoma. Zaradi svojih strateških, tehničnih, funkcionalnih ali estetskih in pojavnih oblik so mostovi skozi stoletja pogosto vplivali na nastanek in obstoj naselij, nekaterim pa dali tudi ime. Povezovali so ljudi in kraje, omogočali srečanje različnih kultur, premoščali so razlike med narodi, bili mesta srečanj različnih mišljenj. Docent doktor Robert Peskar z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije:

V register kulturne dediščine je vpisanih 145 slovenskih mostov. Velja omeniti tudi most, ki ga več ni – Borovniški viadukt, ki je bil v svojem času največji železniški viadukt, a mu vojne vihre in barjanska tla niso prizanesli.

“Zgodovina mostov je hkrati zgodovina razvoja arhitekture“, pojasnjuje mag. Peter Gabrijelčič, arhitekt, profesor in nekdanji dekan na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani ter soavtor več kot 25 mostov.

Mostovi imajo najprej funkcionalni namen, a ta se hitro nadgradi še z drugimi pomeni: most je lahko pomembno mestno prizorišče, prostor, ki ga je mesto iztrgalo reki, nov javni prostor, tržni prostor. Most je lahko na eni strani samo inženirska zgradba, lahko pa je skoraj čista arhitektura.

Tomaž Willenpart, vodja sektorja za investicije v ceste na Direkciji RS za infrastrukturo, ki v Sloveniji upravlja s 1415 mostovi,  je v nedeljskem jutru med drugim povedal, kakšna je življenjska doba sodobnih mostov.

Mostovi so v tem času grajeni za sto let. Prvih 30-35 let so v odlični kondiciji oziroma v zelo dobrem stanju, nato se naslednjih 30 let starajo oziroma se njihovo stanje slabša. Ko je most star 65 let, dobi oceno 1 in na vrsti je za temeljito obnovo.

V nedeljskem jutru smo obiskali tudi Kamniti ali Kapucinski most v Škofji Loki, ki velja za najstarejši ohranjeni most v Sloveniji. S svojo častitljivo starostjo nad 600 let je Kapucinski most eden najstarejših spomenikov tovrstne gradnje v srednji Evropi. V srednjem veku so ob mostu stala Selška vrata s stražnim stolpom. Mestno obzidje je bilo v rabi do leta 1789, ko so ga opustili, mestna vrata pa so prodali na dražbi. Most je bil v drugi polovici 19. stoletja temeljito obnovljen in je takrat dobil še svoje tretje ime – Franc Jožefov most. Arheolog Jože Štrukelj iz Loškega muzeja pravi, da so mostu prizanesle vojne vihre, v največji nevarnosti je bil ob začetku druge svetovne vojne.

Umikajoča se jugoslovanska vojska je za sabo rušila mostove in zaminirati so nameravali tudi škofjeloški Kapucinski most. Vendar so na srečo okoliški prebivalci podkupili vojaka, ki je bil zadolžen za postavitev eksploziva. Postavil ga je zelo plitko, večino pa kar vrgel v vodo in most je ostal skoraj nepoškodovan.