Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
20. avgusta leta 1980 se je italijanski – sam bi si rekel južnotirolski – alpinist Reinhold Messner kot prvi samostojno povzpel na Mount Everest brez dodatnega kisika. Podoben podvig mu je uspel že dobri dve leti pred tem, 8. maja 1978, ko je na streho sveta stopil skupaj s Petrom Habelerjem, prav tako brez dodatnega kisika, čeprav so vsi zdravniki govorili, da to ni mogoče. Od obletnici Messnerjevega solo podviga vam v Torkovem kvizu v poslušanje ponujamo nekaj odlomkov iz intervjuja s tem legendarnim alpinistom, posnetega leta 2012.
Iz pogovora z alpinistično legendo Reinholdom Messnerjem
Dvajsetega avgusta leta 1980 se je italijanski – sam bi si rekel južnotirolski – alpinist Reinhold Messner prvi samostojno povzpel na Mont Everest brez dodatnega kisika. Podoben podvig mu je uspel že dobri dve leti pred tem, 8. maja 1978, ko je na streho sveta stopil skupaj s Petrom Habelerjem, prav tako brez dodatnega kisika, čeprav so vsi zdravniki govorili, da to ni mogoče. Od obletnici Messnerjevega solističnega podviga vam v Torkovem kvizu v poslušanje ponujamo nekaj odlomkov iz intervjuja s tem legendarnim alpinistom, posnetega leta 2012.
Reinhold Messner bo čez slab mesec dopolnil 75 let, še vedno piše, predava, ima svojo biokmetijo, na kateri goji tudi jake. Najbolj pa je ponosen na šest prav posebnih gorskih muzejev in na fundacijo, s katero podpira gorska ljudstva v Aziji, Južni Ameriki, vzhodni Afriki … Manj znano je, da je bil pet let poslanec v Evropskem parlamentu, je tudi velik zagovornik avtonomije Južne Tirolske. Kljub temu pa Reinholda Messnerja poznamo predvsem po njegovih alpinističnih podvigih. In ne le, da je prvi sam splezal na vrh Mont Everesta brez dodatnega kisika, prvi se je povzpel tudi na vseh 14 osemtisočakov, peš je prečkal Antarktiko, Grenlandijo, puščavo Gobi … Nikoli ni bil povprečen, vedno je izstopal, želel je tja, kamor drugi ne morejo.
“Najprej moram reči, da sem privilegiran. Imel sem sredstva, čas, navdušenje, da sem lahko počel stvari, ki jih ni mogel nihče drug, ker je večina ljudi dovolj pametnih, da živijo običajno življenje. Spoštujem vse tiste ljudi, ki so prav tako sanjali, da bi na primer prečkali Antarktiko ali splezali na Mont Everest, a so raje zgradili hišo, pripeljali dva otroka do fakultete … To je prav tako dosežek, svojih uspehov ne cenim bolj kot uspehov drugih.”
Seveda pa ne uspe vedno, približno 40 odstotkov Messnerjevih vzponov in drugih ekspedicij se je končalo neuspešno, pravi sam, ampak neuspehi ostajajo v ozadju. So pa prav neuspehi pomembna učna lekcija, celo močnejša izkušnja kot uspeh. Pri neuspehu namreč cilj ostane.
“Uspešen sem bil le zato, ker sem tolikokrat poskusil. Kdor si ne upa tvegati neuspeha, ne bo nikoli uspel.”
»V modi je alpinizem po tekočem traku, klasični se izgublja,« je Messner zapisal v eni od svojih številnih knjig. In še da plezanje in visokogorski alpinizem postajata turizem, celo Mont Everest je ponižan na raven prodajnega izdelka, a brez lastne odgovornosti in izpostavljenosti ne moremo dobiti prave izkušnje.
“Za alpinizem po tradiciji, iz katere je izšel, potrebujemo tri sestavine – kot pri kuhi. Da je alpinizem pravi, potrebuje težavnost, ki jo moram premagati. Če težavnost odstranim, na primer z lestvijo, potem to ni več pravi alpinizem, ampak je turizem. Gore skušajo nekateri urediti kot Disneyland, kjer bi vsak lahko igral svojo igro.”
In ja, tudi Mont Everest vse bolj postaja turistična atrakcija, kar pa seveda s seboj prinaša tragične posledice. Letošnja sezona vzponov na najvišji vrh sveta je bila tako ena najsmrtonosnejših v zadnjih letih. Samo letos pomladi je na 8 849 metrov visoki gori umrlo enajst plezalcev. Zato nepalske oblasti zdaj obljubljajo strožja pravila za vzpon na Everest, od plezalcev bodo zahtevali več izkušenj s plezanjem v visokogorju, krepko pa bodo zvišali tudi ceno dovolilnice za vzpon.
Celoten intervju z Reinholdom Messnerjem, posnet leta 2012 v Bolzanu, lahko poslušate tukaj ali preberete tukaj.
4539 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
20. avgusta leta 1980 se je italijanski – sam bi si rekel južnotirolski – alpinist Reinhold Messner kot prvi samostojno povzpel na Mount Everest brez dodatnega kisika. Podoben podvig mu je uspel že dobri dve leti pred tem, 8. maja 1978, ko je na streho sveta stopil skupaj s Petrom Habelerjem, prav tako brez dodatnega kisika, čeprav so vsi zdravniki govorili, da to ni mogoče. Od obletnici Messnerjevega solo podviga vam v Torkovem kvizu v poslušanje ponujamo nekaj odlomkov iz intervjuja s tem legendarnim alpinistom, posnetega leta 2012.
Iz pogovora z alpinistično legendo Reinholdom Messnerjem
Dvajsetega avgusta leta 1980 se je italijanski – sam bi si rekel južnotirolski – alpinist Reinhold Messner prvi samostojno povzpel na Mont Everest brez dodatnega kisika. Podoben podvig mu je uspel že dobri dve leti pred tem, 8. maja 1978, ko je na streho sveta stopil skupaj s Petrom Habelerjem, prav tako brez dodatnega kisika, čeprav so vsi zdravniki govorili, da to ni mogoče. Od obletnici Messnerjevega solističnega podviga vam v Torkovem kvizu v poslušanje ponujamo nekaj odlomkov iz intervjuja s tem legendarnim alpinistom, posnetega leta 2012.
Reinhold Messner bo čez slab mesec dopolnil 75 let, še vedno piše, predava, ima svojo biokmetijo, na kateri goji tudi jake. Najbolj pa je ponosen na šest prav posebnih gorskih muzejev in na fundacijo, s katero podpira gorska ljudstva v Aziji, Južni Ameriki, vzhodni Afriki … Manj znano je, da je bil pet let poslanec v Evropskem parlamentu, je tudi velik zagovornik avtonomije Južne Tirolske. Kljub temu pa Reinholda Messnerja poznamo predvsem po njegovih alpinističnih podvigih. In ne le, da je prvi sam splezal na vrh Mont Everesta brez dodatnega kisika, prvi se je povzpel tudi na vseh 14 osemtisočakov, peš je prečkal Antarktiko, Grenlandijo, puščavo Gobi … Nikoli ni bil povprečen, vedno je izstopal, želel je tja, kamor drugi ne morejo.
“Najprej moram reči, da sem privilegiran. Imel sem sredstva, čas, navdušenje, da sem lahko počel stvari, ki jih ni mogel nihče drug, ker je večina ljudi dovolj pametnih, da živijo običajno življenje. Spoštujem vse tiste ljudi, ki so prav tako sanjali, da bi na primer prečkali Antarktiko ali splezali na Mont Everest, a so raje zgradili hišo, pripeljali dva otroka do fakultete … To je prav tako dosežek, svojih uspehov ne cenim bolj kot uspehov drugih.”
Seveda pa ne uspe vedno, približno 40 odstotkov Messnerjevih vzponov in drugih ekspedicij se je končalo neuspešno, pravi sam, ampak neuspehi ostajajo v ozadju. So pa prav neuspehi pomembna učna lekcija, celo močnejša izkušnja kot uspeh. Pri neuspehu namreč cilj ostane.
“Uspešen sem bil le zato, ker sem tolikokrat poskusil. Kdor si ne upa tvegati neuspeha, ne bo nikoli uspel.”
»V modi je alpinizem po tekočem traku, klasični se izgublja,« je Messner zapisal v eni od svojih številnih knjig. In še da plezanje in visokogorski alpinizem postajata turizem, celo Mont Everest je ponižan na raven prodajnega izdelka, a brez lastne odgovornosti in izpostavljenosti ne moremo dobiti prave izkušnje.
“Za alpinizem po tradiciji, iz katere je izšel, potrebujemo tri sestavine – kot pri kuhi. Da je alpinizem pravi, potrebuje težavnost, ki jo moram premagati. Če težavnost odstranim, na primer z lestvijo, potem to ni več pravi alpinizem, ampak je turizem. Gore skušajo nekateri urediti kot Disneyland, kjer bi vsak lahko igral svojo igro.”
In ja, tudi Mont Everest vse bolj postaja turistična atrakcija, kar pa seveda s seboj prinaša tragične posledice. Letošnja sezona vzponov na najvišji vrh sveta je bila tako ena najsmrtonosnejših v zadnjih letih. Samo letos pomladi je na 8 849 metrov visoki gori umrlo enajst plezalcev. Zato nepalske oblasti zdaj obljubljajo strožja pravila za vzpon na Everest, od plezalcev bodo zahtevali več izkušenj s plezanjem v visokogorju, krepko pa bodo zvišali tudi ceno dovolilnice za vzpon.
Celoten intervju z Reinholdom Messnerjem, posnet leta 2012 v Bolzanu, lahko poslušate tukaj ali preberete tukaj.
Prvi teden v juniju je že tradicionalno namenjen ozaveščanju videčih o potrebah in prilagoditvah, pa tudi o težavah, s katerimi se srečujejo slepi in slabovidni v vsakdanjih situacijah. Te jim v vsakdanjem zasebnem, poklicnem in javnem življenju povzročajo vrsto izzivov, ki pa jih je v razumevajoči in odprti družbi največkrat mogoče močno omiliti oziroma odpraviti, so zapisali v poslanici Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije. Teden slepih bo v znamenju kulture. Prispevek Petre Medved.
Prvi junij je svetovni dan ozaveščanja o narcistični zlorabi in je namenjen tudi okrepitvi prepoznavanja in ozaveščanja o posledicah narcistične osebnostne motnje. Močno izražene narcistične osebnostne poteze so odkrito večvredno vedenje, razvrednotenje drugih, manipulativnost, ukazovalnost. Dolgotrajna zveza z osebo z izraženimi tovrstnimi potezami pa lahko privede do sindroma narcistične zlorabe. Zakaj družba takšno obnašanje celo spodbuja in zakaj je veliko narcisov v politiki in na vodilnih položajih?
Na Radiu Slovenija smo s prireditvijo zabeležili prenovo skrivnostnega klavirja Bösendorfer, ki je dolga leta sameval, prekrit s plahto v radijskem studiu. Projekt prenove je potekal pod okriljem našega tretjega radijskega programa ARS. Klavir, ki so ga izdelali leta 1927, je poseben, tudi zato, ker ima 4 tipke več kot običajni klavir. Na klavir, ki je bil takrat v klavrnem stanju, je leta 2011 slučajno naletel skladatelj, aranžer in pianist Gregor Strniša. Začel je raziskovati njegov izvor, lastništvo in tej, že kar detektivski zgodbi, lahko sledimo v njegovih esejih.
Na svojem domu v Trstu je umrl pisatelj in akademik Boris Pahor, književnik evropskega slovesa in dobitnik številnih domačih priznanj in odlikovanj. Velja za enega od najpomembnejših pisateljev v slovenskem jeziku. Kot človeka in kot pisatelja ga je med drugo svetovno vojno boleče prizadela izkušnja uničevalnega koncentracijskega taborišča, ki pa mu volje do življenja ni ubila, ravno nasprotno. Nekaj misli je s poslušalci ob tem delil tudi pisatelj Drago Jančar, ki ga je s Pahorjem vezalo večdesetletno prijateljstvo.
Vseh stvari se tudi v vse bolj digitaliziranem svetu ne da opraviti na daljavo. Je le treba osebno k zdravniku, na upravno enoto in še kam. To pa za številne starejše med nami, ki so gibalno ovirani, ki nimajo osebnega avtomobila ali ki si preprosto ne morejo privoščiti vožnje s taksijem, predstavlja resen problem. No, na srečo jim že marsikje po Sloveniji pri tem lahko na pomoč priskoči Prostofer, trajnostni vseslovenski prostovoljski projekt za mobilnost starejših. Kako Prostofer deluje, katerim opravkom je storitev namenjena in kako razširjena je po Sloveniji, je pojasnil Miha Bogataj, direktor zavoda Zlata mreža, ki v organizacijskem smislu stoji za to socialno storitvijo. V kolikor je prisotna tudi v vaši občini, jih lahko pokličete na 080 10 10.
S profesorjem Fakultete za šport, trenerjem boksa in mladim uspešnim kolesarjem govorimo o gibanju; o tem, kako z rednim športom pri mladih lahko omilimo posledice epidemije, izboljšamo socialne stike, samopodobo, koncentracijo in vzdržljivost, razbremenimo stres in polepšamo svoj stas in izraz.
Začel se je 13. Znanstival, festival znanosti za otroke, ki ga organizira Hiša eksperimentov. Do nedelje se bo na ljubljanskih ulicah, mostovih, trgih in v Hiši eksperimentov zvrstilo veliko različnih poskusov, delavnic in predavanj, namenjenih otrokom vseh starosti. Festival je za obiskovalce zunanjih prireditev brezplačen, za vstop v Hišo eksperimentov pa v teh dneh velja polovična cena.
V Ljubljani je vrata odprl Javni zavod Hiša za otroke – gre za varen prostor, namenjen otrokom pričam in žrtvam kaznivih dejanj, na začetku predvsem spolnih zlorab. Gre za zaključek večletnih prizadevanj stroke in politike za izboljšanje načina obravnave otrok, ki se znajdejo v predkazenskih ali kazenskih postopkih. Pravosodno ministrstvo je, skupaj z drugimi strokovnjaki, hišo oblikovalo po zgledu islandskega modela Barnahus.
Že več kot tri mesece je od začetka ruske invazije na Ukrajino, ki je terjala že več kot 14 tisoč žrtev. V tem času so begunci postali predvsem ženske in otroci, med njimi pa so tudi osebe s posebnimi potrebami. Teh je v Ukrajini pred začetkom vojne živelo 2,7 milijona. Nekateri so zaradi svojih mankov ostali doma in čakajo na milost in nemilost vojne, drugi so se podali na pot svobode, na kateri se soočajo z mnogimi izzivi.
Desetnica je nagrada za otroško in mladinsko književnost, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje za uveljavljanje izvirnega otroškega in mladinskega leposlovja. Nagrada se podeljuje za obdobje zadnjih treh let, v katerem se je na področju mladinske in otroške izvirne slovenske literature nabralo kar 1065 del. Nominacijo si jih je prislužilo kar deset, od tega šest pisateljic in štirje pisatelji. Desetnico sta sinoči podelila predsednica žirije Aksinja Kermauner ter predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc. Za najboljši mladinski roman sta razglasila socialno-psihološki roman Balada o drevesu, avtorice Mateje Gomboc. Mateja Gomboc (1964) je pisateljica, prevajalka, profesorica in publicistka. Otroštvo je preživela v Ajdovščini in Sovodnjah ob Soči. Po srednji šoli v Novi Gorici je leta 1988 na Filozofski fakulteti diplomirala kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika. Je avtorica več učbenikov in delovnih zvezkov za slovenski jezik za srednje šole. Ustvarjati je začela v 90. letih. Sprva je pisala kratko prozo za odrasle, jo objavljala v literarnih revijah in precej uspešno sodelovala na različnih literarnih natečajih, saj je prejela več nagrad in priznanj. Sledilo je ustvarjanje za slovenske otroške revije, od tod tudi otroške in mladinske knjige ter odločitev za večja dela, tj. romane. Piše za otroke in za odrasle, poleg tega pa tudi prevaja iz italijanščine. Matejo Gomboc smo gostili tudi v mladinski oddaji Kulturomat. Pogovoru o knjigi lahko prisluhnete tu: Kulturomat - Balada o drevesu
Letos mineva trideset let od vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Združenim Kraljestvom. Ta jubilej spremljajo različni dogodki. Že od konca aprila pa poteka tudi literarni projekt »30 let. 30 zgodb«, ki ga British Council Slovenija izvaja skupaj z britanskim veleposlaništvom v Ljubljani. O tem se je Mojca Delač pogovarjala z britansko veleposlanico v Sloveniji, Tiffany Sadler in direktorjem British Councila v Sloveniji, Draganom Barbutovskim. Avtorica: Mojca Delač.
Projekt Prehod mladih – stičišče sistemov in zakonodaj se ukvarja s problematiko visoke stopnje brezposelnosti med mladimi s posebnimi potrebami v slovenskem prostoru. Gre za pilotni projekt na nivoju nacionalnega projektnega partnerstva, katerega koordinator je Združenje izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije v Republiki Sloveniji, v njem pa sodeluje 13 izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije. Od leta 2018 so v projekt uspešno vključili več kot 2000 mladih s posebnimi potrebami. Petra Medved se je o tej problematiki pogovarjala s koordinatorico projekta magistrico Majo Zovko Stele.
Včeraj se je na Kongresnem trgu in v Parku Zvezda v Ljubljani začel 16. mednarodni festival Igraj se z mano, ki ga organizirata Center Janeza Levca Ljubljana in Društvo za kulturo inkluzije. Namenjen enakovrednemu vključevanju otrok, mladostnikov in odraslih oseb s posebnimi potrebami v družbo. Prireditve in delavnic se udeležuje veliko vrtcev, šol, zavodov, različnih organizacij in društev ter posameznikov. Sklepni koncert pa namenjajo otrokom iz 14 ukrajinskih šol in nevladnih organizacij, ki so poslale v Slovenijo 113 likovnih del. Festivalsko dogajanje je spremljala Petra Medved.
Ob zaključku današnjega tematskega dne, ki ga posvečamo tisti glasbi, ki je dobila oznako druga - pri tem pa mislimo na ljudsko glasbo, seveda tudi na etno glasbo in glasbe sveta - je kratek pogovor z etnomuzikologom, rednim profesorjem na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Svaniborjem Pettanom pripravila Teja Klobčar. Svanibor Pettan predseduje uglednemu Mednarodnemu združenju za tradicijsko glasbo – ICTM, kot raziskovalca pa ga vodi neizmerna radovednost, s katero pristopa k raziskovanju najrazličnejših glasb sveta, obenem pa tudi odgovornost, da bi pridobljeno znanje na kar najboljši način mogli uporabiti v praksi.
25. maj je bil v nekdanji Jugoslaviji desetletja praznik - od leta 1957 Dan mladosti, a tudi proslavljanje rojstnega dneva Josipa Broza Tita, čeprav se je rodil 7. maja. Rodila se je štafeta mladosti, ki je začela izgubljati pomen po Titovi smrti. Zadnja je pred 35. leti pot proti Beogradu začela s Triglava, zaznamovala pa jo je tudi t.i. »plakatna afera«, ki je zamajala temelje takratne Jugoslavije. Kot vsako leto je na ta dan slovesno v beograjskem muzeju Jugoslavije, katerega del je tudi Hiša cvetja s posmrtnimi ostanki Josipa Broza Tita in njegove žene Jovanke Broz.
Druga godba velja za enega najpomembnejših festivalov v Srednjeevropskem prostoru. Vse od leta 1984 navdušuje in izobražuje poslušalstvo z bogatim glasbenim naborom. Za uspešnost Druge godbe je že skoraj 30 let odgovoren njen umetniški vodja Bogdan Benigar, ki z novimi pristopi in zanimivimi glasbeniki spretno dviguje programsko raven festivala. Z Bogdanom Benigarjem se je pogovarjal Andrej Prezelj.
Na nedavnem gastronomskem Weekend Food Festivalu, kjer so se zvrstile različne okrogle mize s svetovno priznani chefi in chefinje, smo imeli moč prisluhniti tudi mladim hrvaškim slaščičarkam, ki doma in v tujini pišejo zanimive zgodbe. Njihovo skupno sporočilo je: Kjer je volja, je tudi pot! In dokaz, da ti ni treba biti profesionalni slaščičar, da bi v življenju uspel. Z njimi se je pogovarjala Tina Lamovšek.
Problematika prehranske oskrbe starejših pri nas je zelo pereča, tudi zato, ker država zanemarja nadzor prehrane v domovih za starejše. Starostniki popijejo premalo vode in zaužijejo premalo beljakovin. Na slabšanje prehranskih navad starejših vplivajo zlasti osamljenost, neznanje o uravnoteženi prehrani in nizke pokojnine.
Na inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani so v ponedeljek popoldan preverjali prvi sum okužbe z virusom opičjih koz v Sloveniji. O rezultatu: ali gre za prvo okužbo pri nas ali ne, nas bodo obvestili z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Več primerov opičjih koz pa so že zabeležili v Nemčiji. Iztok Konc je v Berlin poklical slovenskega infektologa dr. Andreja Trampuža.
Polovica rezultatov meritev športnovzgojnega kartona v šolah je že znanih, v njih pa so se potrdile bojazni športnih strokovnjakov, na katere so opozarjali že zadnji dve leti – upad gibalnih sposobnosti, gibljivosti, moči in eksplozivnosti osnovnošolcev je bil v prvih dveh koronskih letih zelo visok, po tem zadnjem, sicer nekoliko bolj normalnem letu, pa so še vedno 10 % pod nivojem, kakršnega so dosegali pred epidemijo covida. Letošnje meritve dajejo tri ključna sporočila, sporočajo strokovnjaki, ki jih analizirajo. Prvič, šole se ne smejo več zapirati. Drugič, otroci in starši ne bodo zmogli sami stanja fizične pripravljenosti in učinkovitosti otrok vrniti na raven pred epidemijo. In tretjič, potrebna je medgeneracijska solidarnost – da tokrat pomagamo in vlagamo v otroke in mlade. Dobra rešitev bi bila že ena ura športa na dan v šolah, znane so tudi druge ideje in rešitve so znane že dalj časa, prav tako ocena stroškov, več pa v pogovoru s sogovornikoma iz Fakultete za šport Univerze v Ljubljani. To sta dr. Gregor Starc, vodja nacionalnega sistema Športnovzgojnega kartona, in dr. Gregor Jurak, vodja raziskovalne skupine Slofit.
Neveljaven email naslov