Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Napitnina je darilo za nadstandardno storitev,« pojasnjuje dr. Andrej Raspor, profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, ki že več let raziskuje področje napitnin, in je mnenja, da zakonska zapoved obvezne napitnine kot jo imajo v Združenih državah Amerike ni najboljša. V ZDA je v povprečju v restavracijah predpisana 15-odstotna napitnina, v restavracijah višjega ranga pa se že približuje 20 odstotkom. »Tudi sami Američani se strinjajo, da je napitnina izgubila smisel, ki naj bi ga imela, če je pravzaprav obveza, ki jo morajo gostje namenjati za zaposlene, in pravijo, da je to prelaganje socialnih obveznosti na goste,« še razloži. Dr. Raspor delodajalcem sicer svetuje, da v svojem kolektivu uredijo pošteno delitev napitnin, saj raziskave kažejo, da so v kolektivih, kjer delijo napitnine, zaposleni bolj zadovoljni in tudi bolj motivirani. Nedeljsko jutro na Prvem o napitninah!
V povprečju slovenski gostje za napitnino pustijo do 5 odstotkov zneska na računu oz. do 2,5 evra
»Napitnina je darilo za nadstandardno storitev,« pojasnjuje dr. Andrej Raspor, profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, ki že več let raziskuje področje napitnin, in meni, da zakonska zapoved obvezne napitnine, kot jo imajo v Združenih državah Amerike, ni najboljša. V ZDA je v povprečju v restavracijah predpisana 15-odstotna napitnina, v restavracijah višjega ranga pa se že približuje 20 odstotkom.
»Tudi sami Američani se strinjajo, da je napitnina izgubila smisel, ki naj bi ga imela, če je pravzaprav obveza, ki jo morajo gostje namenjati za zaposlene, in pravijo, da je to prelaganje socialnih obveznosti na goste.«
Dr. Raspor delodajalcem sicer svetuje, da v svojem kolektivu uredijo pošteno delitev napitnin, saj raziskave kažejo, da so v kolektivih, v katerih delijo napitnine, zaposleni bolj zadovoljni in tudi bolj motivirani.
Igor Jurišič, predsednik Popotniškega združenja Slovenije, dobro pozna različne napitninske prakse po svetu. Med bolj zanimivimi sta japonska in arabska kultura:
“Na Japonskem je precej takšnih restavracij, kjer je dejansko samo kuhinja oz. strežba iz kuhinje čez šank in zaradi higienskih razlogov imajo pred restavracijo avtomat, kjer s kartico oz. s kovanci plačaš, vzameš listek za hrano in dejansko izročiš samo listek. To pomeni, da tudi če bi želel pustiti napitnino ni tehnične možnosti za to. Tako da v tej državi se napitnina ne smatra kot nekaj normalnega.”
“Najbolj hecno, kar sem doživel, je bilo v Egiptu, kjer je bil policist na kameli in ko sem ga slikal, je prišel do mene in rekel: “Tip, tip!” In če se začne pri policistu na službeni kameli, potem je logično, da je napitnina tam pričakovana na vsakem koraku. V Maroku ti na primer dobesedno vsiljujejo pomoč, ki je sploh ne rabiš, in se potem za tabo derejo: “Tip, tip, tip!” Ampak take stvari je treba včasih malenkost racionalnejše pogledati in človeku, za nekaj, česar ne rabiš, ne dati napitnine.”
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
»Napitnina je darilo za nadstandardno storitev,« pojasnjuje dr. Andrej Raspor, profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, ki že več let raziskuje področje napitnin, in je mnenja, da zakonska zapoved obvezne napitnine kot jo imajo v Združenih državah Amerike ni najboljša. V ZDA je v povprečju v restavracijah predpisana 15-odstotna napitnina, v restavracijah višjega ranga pa se že približuje 20 odstotkom. »Tudi sami Američani se strinjajo, da je napitnina izgubila smisel, ki naj bi ga imela, če je pravzaprav obveza, ki jo morajo gostje namenjati za zaposlene, in pravijo, da je to prelaganje socialnih obveznosti na goste,« še razloži. Dr. Raspor delodajalcem sicer svetuje, da v svojem kolektivu uredijo pošteno delitev napitnin, saj raziskave kažejo, da so v kolektivih, kjer delijo napitnine, zaposleni bolj zadovoljni in tudi bolj motivirani. Nedeljsko jutro na Prvem o napitninah!
V povprečju slovenski gostje za napitnino pustijo do 5 odstotkov zneska na računu oz. do 2,5 evra
»Napitnina je darilo za nadstandardno storitev,« pojasnjuje dr. Andrej Raspor, profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, ki že več let raziskuje področje napitnin, in meni, da zakonska zapoved obvezne napitnine, kot jo imajo v Združenih državah Amerike, ni najboljša. V ZDA je v povprečju v restavracijah predpisana 15-odstotna napitnina, v restavracijah višjega ranga pa se že približuje 20 odstotkom.
»Tudi sami Američani se strinjajo, da je napitnina izgubila smisel, ki naj bi ga imela, če je pravzaprav obveza, ki jo morajo gostje namenjati za zaposlene, in pravijo, da je to prelaganje socialnih obveznosti na goste.«
Dr. Raspor delodajalcem sicer svetuje, da v svojem kolektivu uredijo pošteno delitev napitnin, saj raziskave kažejo, da so v kolektivih, v katerih delijo napitnine, zaposleni bolj zadovoljni in tudi bolj motivirani.
Igor Jurišič, predsednik Popotniškega združenja Slovenije, dobro pozna različne napitninske prakse po svetu. Med bolj zanimivimi sta japonska in arabska kultura:
“Na Japonskem je precej takšnih restavracij, kjer je dejansko samo kuhinja oz. strežba iz kuhinje čez šank in zaradi higienskih razlogov imajo pred restavracijo avtomat, kjer s kartico oz. s kovanci plačaš, vzameš listek za hrano in dejansko izročiš samo listek. To pomeni, da tudi če bi želel pustiti napitnino ni tehnične možnosti za to. Tako da v tej državi se napitnina ne smatra kot nekaj normalnega.”
“Najbolj hecno, kar sem doživel, je bilo v Egiptu, kjer je bil policist na kameli in ko sem ga slikal, je prišel do mene in rekel: “Tip, tip!” In če se začne pri policistu na službeni kameli, potem je logično, da je napitnina tam pričakovana na vsakem koraku. V Maroku ti na primer dobesedno vsiljujejo pomoč, ki je sploh ne rabiš, in se potem za tabo derejo: “Tip, tip, tip!” Ampak take stvari je treba včasih malenkost racionalnejše pogledati in človeku, za nekaj, česar ne rabiš, ne dati napitnine.”
Doktor bioloških znanosti Tomi Trilar iz Prirodoslovnega muzeja Slovenija skrbi za Kustodiat za nevretenčarje in vodi Slovenski arhiv živalskih zvokov. Njegovo področje raziskovanja so tudi škržati, ki so zaradi svoje velikosti in značilnih melodij med najopaznejšimi žuželkami.
Vnovičen vzpon epidemijskih kazalcev – suša in vročina, ki sta pred novim vrhuncem – za povrh pa še morebitna vladna kriza. To so tri teme, ki zaznamujejo negotove dni sredi julija v Italiji. O njih z našim dopisnikom v Rimu Jankom Petrovcem.
V zaledju hrvaškega mesta Šibenik že od srede divja velik požar, ki je imel do včeraj zvečer katastrofalne razsežnosti. Po najnovejših podatkih je zgorelo okrog 20 hiš v naseljih Zaton in Raslina, ogenj je zajel streho gasilskega doma in cerkve, na širšem območju je prekinjena oskrba z električno energijo. Na tem območju je tudi sodelavka Prvega Ivana Stipić Lah, ki jo je poklical kolega Jure K. Čokl.
V zaledju hrvaškega mesta Šibenik že od srede divja velik požar, ki je imel do včeraj zvečer katastrofalne razsežnosti. Po zadnjih podatkih je zgorelo okrog 20 hiš v naseljih Zaton in Raslina, ogenj je zajel streho gasilskega doma in cerkve, na širšem območju je prekinjena oskrba z električno energijo. Na tem območju je tudi sodelavka Prvega Ivana Stipić Lah, ki jo je poklical kolega Jure K. Čokl.
Pisateljica in socialna pedagoginja Deni Kragelj piše pravljice za tiste otroke, ki so doživeli stvari, o katerih bi morali slišati le v žalostnih pravljicah. Njene pravljice so zasnovane tako, da jih lahko berejo in pri delu z otroki uporabljajo tudi odrasli. S svojimi zgodbami se na prisrčen, a strokoven način približa otrokom tako, da lahko skozi prigode njenih junakov spregovorijo o stvareh, o katerih bi sicer govorili le težko.
Z dnem razglasitve velike požarne ogroženosti je v naravnem okolju poleg požiganja in odmetavanja gorečih ali drugih predmetov ali snovi, ki lahko povzročijo požar, prepovedano tudi kuriti, požigati na območjih ob infrastrukturnih objektih in kuriti kresove, izven pozidanih površin pa uporabljati predmete, naprave ali izvajati aktivnosti, ki lahko povzročijo požar ter izvajati ognjemete. Namestnik poveljnika in vodja preventive Zavoda za gasilsko in reševalno službo Sežana Boris Budal opozarja, da je stanje predvsem v Kraški in Primorski regiji, kjer je velika požarna ogroženost razglašena tako kritično, da bi lahko že majhen požar hitro prerasel v požar velikih razsežnosti, ki bi ga bilo zaradi vremena težko obvladati. Vendar, dodaja, so slovenski gasilci pripravljeni in opremeljeni tudi za primer nesreče tako velikega obsega. Hkrati poziva vse prebivalke in prebivalce k zelo previdni uporabi vseh predmetov, ki bi lahko povzročili požar.
Zadnji dve: Reševanje vrste na robu izumrtja
V Sloveniji je več kot 200 planin, na katerih se pase živina. Planinska paša je pomembna za obstoj kmetij v dolini in za ohranjanje pašnikov. V agrarnih skupnostih Zgornje Savske doline pa se lastniki pašnikov zaradi nekaterih gorskih kolesarjev, ki ne spoštujejo tabel in omejitev v naravnem okolju, med pašno sezono srečujejo z vznemirjanjem živali, zaradi vožnje navzdol pa tudi z uničevanjem pašnikov. V agrarnih skupnostih od Rateč do Hrušice zato opozarjajo, naj adrenalina željni kolesarji vozijo po označenih in urejenih poteh. Obiskovalci planin pa naj med pašno sezono upoštevajo nameščena opozorila.
Pogovor z dopisnikom RTV Slovenija Boštjanom Anžinom. V spominskem centru v Potočarih danes poteka spominska slovesnost ob 27. obletnici genocida v Srebrenici. Pripadniki sil bosanskih Srbov so v dneh po 11. juliju 1995, ko so pod poveljstvom Ratka Mladića zavzeli Srebrenico, ubili več kot 8300 Bošnjakov. Posmrtne ostanke okoli 1000 žrtev še iščejo, danes jih bodo pokopali 50. Srebrenica je bila takrat varovano območje Združenih narodov - a je bilo več sto slabo oboroženih nizozemskih modrih čelad nemočnih.
Bodi vedno prijazen z ljudmi - nikoli ne veš, kakšna je njihova življenjska zgodba. S to mislijo bomo pospremili v eter prispevek o znamenitem uličnem lutkarju iz Maribora, brez katerega bi vogal Jurčičeve in Gosposke ulice sameval. Tam je vsak dan s prijetno glasbo, svojim vozičkom in lutkami ter nasmehom, za kratko medčloveško srečanje na razpolago vsem, ki si v hitenju skozi vsakdan želijo vzeti čas. Gospod, ki ga mnogi poznajo le po videzu, ima ime, za njim pa je zgodba, ki jo je povedal Primožu Sobanu.
V ljubljanski Cukrarni je včeraj potekala predstavitev projekta sežigalnice v Ljubljani za energetsko obdelavo komunalnih odpadkov. Poleg ljubljanskega župana Zorana Jankovića sta se je med drugim udeležila tudi župan in deželni glavar mesta Dunaj Michael Ludwig ter drugi direktor podjetja Wien Energie Karl Gruber. Svoja stališča so pred tem predstavili tudi predstavniki civilne družbe in političnih strank, ki postavitvi sežigalnice nasprotujejo.
Pred nedavnim je Izšel zbornik ob 110-letnici organiziranega gorskega reševanja v Sloveniji. Gorska reševalna služba namreč letos praznuje 110-letnico in 200. obletnico prvega reševanja s Triglava. Danes gorsko reševalno dejavnost opravlja 17 društev, povezanih v Gorsko reševalno zvezo Slovenije (GRSZ). Vsi reševalci so prostovoljci, ki vsako leto opravijo na tisoče ur prostovoljnega reševalnega dela. O svojem delu so ob letošnji 110. obletnici izdali zbornik z naslovom Privilegij je biti del te družine. V studiu Prvega sta bila sogovornika Helena Škrl, članica uredniškega odbora in gorska reševalka in Vladimir Habjan, gorski reševalec in urednik Planinskega vestnika.
Do zdaj je bilo unovčenih za slabih 8 milijonov evrov bonov, žal pa je šlo pri večini nakupov predvsem za luksuzno opremo, ki jo želijo sedaj mladi prek spletne prodaje pretopiti v denar.
Pogovarjali smo se z vodjo intervencije v Ljubljani, Boštjanom Žagarjem iz Gasilske brigade Ljubljana.
Podnebne spremembe so predvsem politično vprašanje. Njihovo blaženje zahteva spremembo sistema, ki ni enostavna, vendar je možna z večjim političnim angažiranjem okoljskih aktivistov. To med drugim poudarja profesor Erik Swyngedouw z univerze v Manchestru, ki je pred dnevi sodeloval na poletni podnebni šoli na Fakulteti za družbene vede. Z njim se je pogovarjala Špela Novak.
Seminar slovenskega jezika, literature in kulture je dvotedenska prireditev, ki jo že od leta 1965 organizira Oddelek za slovenistiko Filozofske fakultete Univ. v Lj. v prvi polovici meseca julija. Namenjena je tujim slovenistom, tudi slavistom – univerzitetnim učiteljem, znanstvenim delavcem, študentom pa tudi prevajalcem ter kulturnim in prosvetnim delavcem iz slovenskega zamejstva. Včeraj so v Ljubljani odprli že 58. seminar, tokratna tema pa je branje.
Kranjska Gora s prenovljenim hotelom Milka ob jezeru Jasna ponuja tudi prenovljeno restavracijo in nov koncept, za katera skrbi mlada ekipa pod vodstvom chefa Davida Žefrana. Restavracija se je odločila za visoko kulinariko, združuje pa alpsko in nordijsko ter klasično in moderno. Kdor bo poskusil tamkajšnje jedi, bo začutil tudi vpliv francoske kuhinje, japonskega minimalizma in pariškega neobistroja. Več pa v pogovoru s Tino Lamovšek, v katerem ji je David Žefran razkril tudi, kako se spreminja kuhinjska kultura in kako bolj kot trajnost poudarjajo odgovornost: do sebe, do gostov in do okolja.
V tem obdobju vsak išče osvežitve v različnih kotičkih Slovenije. Eden takšnih je lahko tudi Kranjska Gora, kamor se odpravimo v senčno zavetje dreves ali osvežitev v jezeru. Prejšnji teden, ko se je izteklo obdobje unovčenja turističnih bonov, so tudi na tej destinaciji začutili pritisk gostov, ki so imeli še neizkoriščene bone. Kot pravi direktor tamkajšnjega turizma Blaž Veber, so hvaležni za bone, vendar niso bili namenjeni reševanju turizma, temveč so bili bolj nujna pomoč. A doda, da je veliko ljudi ravno z boni spoznalo Slovenijo in – kar ga veseli – se jih tudi veliko vrača nazaj. Kako je pa s pogledom naprej? O pričakovanjih se je z njim pogovarjala Tina Lamovšek.
Na gori Marmolada v italijanskih Dolomitih se je včeraj zgodila ena izmed najbolj tragičnih gorniških nesreč – pod plazom, ki se je sprožil zaradi odlomljenega dela ledenika je po zadnjih podatkih življenje izgubilo 6 ljudi, 9 je ranjenih, od tega dva huje. Še bolj strašljiv pa je podatek, da 17 ljudi še vedno pogrešajo. Nekateri so se vzpenjali tudi z gorskimi vodniki proti vrhu izjemno priljubljenega tritisočaka, ki je dostopen tudi z gondolo. Trditi, da se je nesreča napovedovala je preuranjeno, saj je taljenje dolgotrajen proces in take dogodke je tako rekoč nemogoče napovedati. Poleg tega so bili med ponesrečenimi prisotni tudi gorski vodniki, ki so brez dvoma najboljši poznavalci razmer in bi nevarnost, če bi bila očitna, zagotovo prepoznali. Kot poroča Alpine Adritaic Metereological Society, se je voda, ki se je topila nabirala v ledeniških razpokah in grabnih, napolnila prostor pod ledenikom in ta se je pod pritiskom odlomil in zgrmel vse do višine 2600 m. Po tem, ko so včeraj zaradi visokih temperatur reševalno akcijo ustavili in jo nadaljevali v današnjih zgodnjih jutranjih urah zaradi nevarnosti novih odlomov, je vedno manj upanja, da bi še našli preživele. Po zadnjih podatkih je na izhodišču za ta vzpon ostalo parkiranih še 16 vozil, kar pomeni, da je pod plazovino pokopanih še nekaj ljudi, kot si dejala, zadnji podatki kažejo na morebitnih dodatnih najmanj 17 žrtev, kar je strašljiv podatek. Pri iskanju in reševanju, ki zaenkrat še poteka, pomagajo tudi vodniki reševalnih psov, pomagajo pa si tudi z droni. Kdaj bodo zaradi visokih temperatur iskanje morebiti spet ustavili, zaenkrat še ne vemo. Ledenikov tovrstnih dimenzij v Sloveniji žal nimamo, čeprav smo jih imeli nekaj, najbolj znana sta ledenik pod Skuto in seveda Triglavski ledenik, ki pa ju tako rekoč ni več. Vendar pa tone pomeni, da vremenske razmere ne morejo vplivati na plazove zaradi odlomov večjih gmot kamenja, zato je previdnost pri obisku gora nujna. V času zimske sezone pa so snežni plazovi tudi eden izmed ključnih razlogov za nesreče v gorah.
Lasten vir energije bo ob enrgetski krizi in visokih cenah vse pomembnejši in zanimanje za postavitev lastne sončne elektrarne se povečuje. Toda naraščajo tudi težave, čakalne vrste se podaljšujejo, na Eko skladu ta hip zaradi preobremenjenosti ne sprejemajo novih vlog za subvencije in tako naj bi ostalo do konca leta. Vse več je tudi težav s priključitvijo na distribucijsko omrežje, ki ni sposobno v vsakem trenutku prevzeti in oddati vse želene količine električne energije.
Neveljaven email naslov