Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Plastične vrečke so izredno pogost odpadek in v Sloveniji jih povprečen prebivalec porabi okoli 120 na leto. Ker sledimo evropski direktivi o zmanjševanju potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk, so te z novim letom postale plačljive, vse več trgovcev, med njimi vsi veliki trgovci z živili, pa se je zavezalo tudi h kodeksu, skladno s katerim v trgovinah ostajajo le še biorazgradljive vrečke, vrečke, ki so več kot 80-odstotno izdelane iz recikliranega materiala in ter trajnejše debelejše nosilne vrečke. Slednje so okolju bistveno prijaznejše od tistih za enkratno uporabo – če jih le uporabljamo dovolj dolgo. Toliko je sprejem kodeksa zagotovo korak v pravo smer.
Reciklirana ali običajna plastična vrečka – kot odpadek sta obe enaki
Plastične vrečke so izredno pogost odpadek in v Sloveniji jih povprečen prebivalec porabi okoli 120 na leto. Ker sledimo evropski direktivi o zmanjševanju potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk, so te z novim letom postale plačljive, vse več trgovcev, med njimi vsi veliki trgovci z živili, pa se je zavezalo tudi h kodeksu, skladno s katerim v trgovinah ostajajo le še biorazgradljive vrečke, vrečke, ki so več kot 80-odstotno izdelane iz recikliranega materiala in ter trajnejše debelejše nosilne vrečke. Slednje so okolju bistveno prijaznejše od tistih za enkratno uporabo – če jih le uporabljamo dovolj dolgo. Toliko je sprejem kodeksa zagotovo korak v pravo smer. Gašper Gantar z Visoke šole za varstvo okolja v Velenju takole povzema izsledke njihove raziskave:
“Ena nosilna vrečka, ki je namenjena večkratni uporabi, lahko je to plastična ali pa narejena iz blaga ali papirja, tudi če je narejena na Kitajskem ali v Vietnamu, povzroči približno desetkrat večje negativne vplive na okolje kot nosilna vrečka za enkratno uporabo. To se pravi, če smo tako vrečko enkrat kupili in jo uporabljamo večkrat, smo že pri deseti uporabi naredili nekaj dobrega za okolje.”
Septembra smo ob uveljavitvi kodeksa sicer poročali, da bo pri trgovcih na voljo le še najtrajnejše vrečke, a po treh mesecih ni tako. Marsikje še vedno najdemo povsem običajne bele plastične vrečke, ki so sicer načeloma skladne s kodeksom, saj na njih piše, da gre za 100-odstotni reciklat. Obenem pa najverjetneje ne bodo zdržale več let in niti niso kupljene s takim namenom.
In še: ne glede na to, ali gre za trajno plastično vrečko, plastično vrečko iz recikliranega materiala ali njeno povsem običajno belo različico, prav mogoče je, da bodo – potem, ko smo jih pravilno odložili v rumeni zabojnik – vse končale v sežigu. Okoljsko breme vseh treh bo torej enako:
“Take materiale se teoretično da reciklirati, ni pa to ekonomsko upravičeno, ker so umazani, pomešani z jogurtovimi lončki, embalažo, kontaminirano s hrano.”
Cilj, manj plastike v okolju, bomo torej dosegli predvsem tako, da bomo vrečko kupili čim manjkrat. Po podatkih trgovinske zbornice se je prodaja običajnih plastičnih vrečk, ki jih zdaj prepoveduje tudi kodeks, letos v primerjavi z enakim obdobjem lani zmanjšala skoraj za dve tretjini. A obenem se je prodaja ostalih, torej biorazgradljivih vrečk in debelejših, trajnejših plastičnih vrečk povečala za 70 do 90 odstotkov.
4541 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Plastične vrečke so izredno pogost odpadek in v Sloveniji jih povprečen prebivalec porabi okoli 120 na leto. Ker sledimo evropski direktivi o zmanjševanju potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk, so te z novim letom postale plačljive, vse več trgovcev, med njimi vsi veliki trgovci z živili, pa se je zavezalo tudi h kodeksu, skladno s katerim v trgovinah ostajajo le še biorazgradljive vrečke, vrečke, ki so več kot 80-odstotno izdelane iz recikliranega materiala in ter trajnejše debelejše nosilne vrečke. Slednje so okolju bistveno prijaznejše od tistih za enkratno uporabo – če jih le uporabljamo dovolj dolgo. Toliko je sprejem kodeksa zagotovo korak v pravo smer.
Reciklirana ali običajna plastična vrečka – kot odpadek sta obe enaki
Plastične vrečke so izredno pogost odpadek in v Sloveniji jih povprečen prebivalec porabi okoli 120 na leto. Ker sledimo evropski direktivi o zmanjševanju potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk, so te z novim letom postale plačljive, vse več trgovcev, med njimi vsi veliki trgovci z živili, pa se je zavezalo tudi h kodeksu, skladno s katerim v trgovinah ostajajo le še biorazgradljive vrečke, vrečke, ki so več kot 80-odstotno izdelane iz recikliranega materiala in ter trajnejše debelejše nosilne vrečke. Slednje so okolju bistveno prijaznejše od tistih za enkratno uporabo – če jih le uporabljamo dovolj dolgo. Toliko je sprejem kodeksa zagotovo korak v pravo smer. Gašper Gantar z Visoke šole za varstvo okolja v Velenju takole povzema izsledke njihove raziskave:
“Ena nosilna vrečka, ki je namenjena večkratni uporabi, lahko je to plastična ali pa narejena iz blaga ali papirja, tudi če je narejena na Kitajskem ali v Vietnamu, povzroči približno desetkrat večje negativne vplive na okolje kot nosilna vrečka za enkratno uporabo. To se pravi, če smo tako vrečko enkrat kupili in jo uporabljamo večkrat, smo že pri deseti uporabi naredili nekaj dobrega za okolje.”
Septembra smo ob uveljavitvi kodeksa sicer poročali, da bo pri trgovcih na voljo le še najtrajnejše vrečke, a po treh mesecih ni tako. Marsikje še vedno najdemo povsem običajne bele plastične vrečke, ki so sicer načeloma skladne s kodeksom, saj na njih piše, da gre za 100-odstotni reciklat. Obenem pa najverjetneje ne bodo zdržale več let in niti niso kupljene s takim namenom.
In še: ne glede na to, ali gre za trajno plastično vrečko, plastično vrečko iz recikliranega materiala ali njeno povsem običajno belo različico, prav mogoče je, da bodo – potem, ko smo jih pravilno odložili v rumeni zabojnik – vse končale v sežigu. Okoljsko breme vseh treh bo torej enako:
“Take materiale se teoretično da reciklirati, ni pa to ekonomsko upravičeno, ker so umazani, pomešani z jogurtovimi lončki, embalažo, kontaminirano s hrano.”
Cilj, manj plastike v okolju, bomo torej dosegli predvsem tako, da bomo vrečko kupili čim manjkrat. Po podatkih trgovinske zbornice se je prodaja običajnih plastičnih vrečk, ki jih zdaj prepoveduje tudi kodeks, letos v primerjavi z enakim obdobjem lani zmanjšala skoraj za dve tretjini. A obenem se je prodaja ostalih, torej biorazgradljivih vrečk in debelejših, trajnejših plastičnih vrečk povečala za 70 do 90 odstotkov.
To soboto bomo zaznamovali dan slovenskega krvodajalstva. Kako pomembno je krvodajalstvo za nemoteno preskrbo s krvjo, dokazuje zgodba o reševanju 21-letnega Siniše Milunovića iz Kočevja, ki je pri opravljanju krovskih del padel s strehe in se pri tem tako hudo poškodoval, da je zaradi krvavitev notranjih organov potreboval skoraj 100 litrov krvi. Za tolikšno količino krvi je bilo potrebno darovanje krvi 200 darovalcev. Zgodba se je srečno končala tudi zaradi odličnega delovanja vseh služb in zdravstvenih delavcev, ki so sodelovali pri reševanju. Več o sami nesreči in pomenu krvodajalstva pa v prispevku Lucije Dimnik Rikić
Zaživela je prva platforma za iskanje dela za upokojence Slovenija je odslej bogatejša za prvo stičišče starejših, ki želijo še naprej delati in podjetij ter fizičnih oseb, ki potrebujejo zanesljive in izkušene delavce. Nahaja se na spletnem naslovu www.Seniordela.si. Gre torej za ena izmed prvih platform v Evropi, specializiranih za povezovanje ponudnikov dela in dela ter vključenosti željnih seniorjev. Več o tem v nadaljevnaju v studiu pozdravljam Mitja Pajek, ustanovitelj SeniorDela.si in Andreja Kočar Pečnik, soustanoviteljica platforme za iskanje dela.
Prvi teden v juniju je že tradicionalno namenjen ozaveščanju videčih o potrebah in prilagoditvah, pa tudi o težavah, s katerimi se srečujejo slepi in slabovidni v vsakdanjih situacijah. Te jim v vsakdanjem zasebnem, poklicnem in javnem življenju povzročajo vrsto izzivov, ki pa jih je v razumevajoči in odprti družbi največkrat mogoče močno omiliti oziroma odpraviti, so zapisali v poslanici Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije. Teden slepih bo v znamenju kulture. Prispevek Petre Medved.
Prvi junij je svetovni dan ozaveščanja o narcistični zlorabi in je namenjen tudi okrepitvi prepoznavanja in ozaveščanja o posledicah narcistične osebnostne motnje. Močno izražene narcistične osebnostne poteze so odkrito večvredno vedenje, razvrednotenje drugih, manipulativnost, ukazovalnost. Dolgotrajna zveza z osebo z izraženimi tovrstnimi potezami pa lahko privede do sindroma narcistične zlorabe. Zakaj družba takšno obnašanje celo spodbuja in zakaj je veliko narcisov v politiki in na vodilnih položajih?
Na Radiu Slovenija smo s prireditvijo zabeležili prenovo skrivnostnega klavirja Bösendorfer, ki je dolga leta sameval, prekrit s plahto v radijskem studiu. Projekt prenove je potekal pod okriljem našega tretjega radijskega programa ARS. Klavir, ki so ga izdelali leta 1927, je poseben, tudi zato, ker ima 4 tipke več kot običajni klavir. Na klavir, ki je bil takrat v klavrnem stanju, je leta 2011 slučajno naletel skladatelj, aranžer in pianist Gregor Strniša. Začel je raziskovati njegov izvor, lastništvo in tej, že kar detektivski zgodbi, lahko sledimo v njegovih esejih.
Na svojem domu v Trstu je umrl pisatelj in akademik Boris Pahor, književnik evropskega slovesa in dobitnik številnih domačih priznanj in odlikovanj. Velja za enega od najpomembnejših pisateljev v slovenskem jeziku. Kot človeka in kot pisatelja ga je med drugo svetovno vojno boleče prizadela izkušnja uničevalnega koncentracijskega taborišča, ki pa mu volje do življenja ni ubila, ravno nasprotno. Nekaj misli je s poslušalci ob tem delil tudi pisatelj Drago Jančar, ki ga je s Pahorjem vezalo večdesetletno prijateljstvo.
Vseh stvari se tudi v vse bolj digitaliziranem svetu ne da opraviti na daljavo. Je le treba osebno k zdravniku, na upravno enoto in še kam. To pa za številne starejše med nami, ki so gibalno ovirani, ki nimajo osebnega avtomobila ali ki si preprosto ne morejo privoščiti vožnje s taksijem, predstavlja resen problem. No, na srečo jim že marsikje po Sloveniji pri tem lahko na pomoč priskoči Prostofer, trajnostni vseslovenski prostovoljski projekt za mobilnost starejših. Kako Prostofer deluje, katerim opravkom je storitev namenjena in kako razširjena je po Sloveniji, je pojasnil Miha Bogataj, direktor zavoda Zlata mreža, ki v organizacijskem smislu stoji za to socialno storitvijo. V kolikor je prisotna tudi v vaši občini, jih lahko pokličete na 080 10 10.
S profesorjem Fakultete za šport, trenerjem boksa in mladim uspešnim kolesarjem govorimo o gibanju; o tem, kako z rednim športom pri mladih lahko omilimo posledice epidemije, izboljšamo socialne stike, samopodobo, koncentracijo in vzdržljivost, razbremenimo stres in polepšamo svoj stas in izraz.
Začel se je 13. Znanstival, festival znanosti za otroke, ki ga organizira Hiša eksperimentov. Do nedelje se bo na ljubljanskih ulicah, mostovih, trgih in v Hiši eksperimentov zvrstilo veliko različnih poskusov, delavnic in predavanj, namenjenih otrokom vseh starosti. Festival je za obiskovalce zunanjih prireditev brezplačen, za vstop v Hišo eksperimentov pa v teh dneh velja polovična cena.
V Ljubljani je vrata odprl Javni zavod Hiša za otroke – gre za varen prostor, namenjen otrokom pričam in žrtvam kaznivih dejanj, na začetku predvsem spolnih zlorab. Gre za zaključek večletnih prizadevanj stroke in politike za izboljšanje načina obravnave otrok, ki se znajdejo v predkazenskih ali kazenskih postopkih. Pravosodno ministrstvo je, skupaj z drugimi strokovnjaki, hišo oblikovalo po zgledu islandskega modela Barnahus.
Že več kot tri mesece je od začetka ruske invazije na Ukrajino, ki je terjala že več kot 14 tisoč žrtev. V tem času so begunci postali predvsem ženske in otroci, med njimi pa so tudi osebe s posebnimi potrebami. Teh je v Ukrajini pred začetkom vojne živelo 2,7 milijona. Nekateri so zaradi svojih mankov ostali doma in čakajo na milost in nemilost vojne, drugi so se podali na pot svobode, na kateri se soočajo z mnogimi izzivi.
Desetnica je nagrada za otroško in mladinsko književnost, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje za uveljavljanje izvirnega otroškega in mladinskega leposlovja. Nagrada se podeljuje za obdobje zadnjih treh let, v katerem se je na področju mladinske in otroške izvirne slovenske literature nabralo kar 1065 del. Nominacijo si jih je prislužilo kar deset, od tega šest pisateljic in štirje pisatelji. Desetnico sta sinoči podelila predsednica žirije Aksinja Kermauner ter predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc. Za najboljši mladinski roman sta razglasila socialno-psihološki roman Balada o drevesu, avtorice Mateje Gomboc. Mateja Gomboc (1964) je pisateljica, prevajalka, profesorica in publicistka. Otroštvo je preživela v Ajdovščini in Sovodnjah ob Soči. Po srednji šoli v Novi Gorici je leta 1988 na Filozofski fakulteti diplomirala kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika. Je avtorica več učbenikov in delovnih zvezkov za slovenski jezik za srednje šole. Ustvarjati je začela v 90. letih. Sprva je pisala kratko prozo za odrasle, jo objavljala v literarnih revijah in precej uspešno sodelovala na različnih literarnih natečajih, saj je prejela več nagrad in priznanj. Sledilo je ustvarjanje za slovenske otroške revije, od tod tudi otroške in mladinske knjige ter odločitev za večja dela, tj. romane. Piše za otroke in za odrasle, poleg tega pa tudi prevaja iz italijanščine. Matejo Gomboc smo gostili tudi v mladinski oddaji Kulturomat. Pogovoru o knjigi lahko prisluhnete tu: Kulturomat - Balada o drevesu
Letos mineva trideset let od vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Združenim Kraljestvom. Ta jubilej spremljajo različni dogodki. Že od konca aprila pa poteka tudi literarni projekt »30 let. 30 zgodb«, ki ga British Council Slovenija izvaja skupaj z britanskim veleposlaništvom v Ljubljani. O tem se je Mojca Delač pogovarjala z britansko veleposlanico v Sloveniji, Tiffany Sadler in direktorjem British Councila v Sloveniji, Draganom Barbutovskim. Avtorica: Mojca Delač.
Projekt Prehod mladih – stičišče sistemov in zakonodaj se ukvarja s problematiko visoke stopnje brezposelnosti med mladimi s posebnimi potrebami v slovenskem prostoru. Gre za pilotni projekt na nivoju nacionalnega projektnega partnerstva, katerega koordinator je Združenje izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije v Republiki Sloveniji, v njem pa sodeluje 13 izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije. Od leta 2018 so v projekt uspešno vključili več kot 2000 mladih s posebnimi potrebami. Petra Medved se je o tej problematiki pogovarjala s koordinatorico projekta magistrico Majo Zovko Stele.
Včeraj se je na Kongresnem trgu in v Parku Zvezda v Ljubljani začel 16. mednarodni festival Igraj se z mano, ki ga organizirata Center Janeza Levca Ljubljana in Društvo za kulturo inkluzije. Namenjen enakovrednemu vključevanju otrok, mladostnikov in odraslih oseb s posebnimi potrebami v družbo. Prireditve in delavnic se udeležuje veliko vrtcev, šol, zavodov, različnih organizacij in društev ter posameznikov. Sklepni koncert pa namenjajo otrokom iz 14 ukrajinskih šol in nevladnih organizacij, ki so poslale v Slovenijo 113 likovnih del. Festivalsko dogajanje je spremljala Petra Medved.
Ob zaključku današnjega tematskega dne, ki ga posvečamo tisti glasbi, ki je dobila oznako druga - pri tem pa mislimo na ljudsko glasbo, seveda tudi na etno glasbo in glasbe sveta - je kratek pogovor z etnomuzikologom, rednim profesorjem na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Svaniborjem Pettanom pripravila Teja Klobčar. Svanibor Pettan predseduje uglednemu Mednarodnemu združenju za tradicijsko glasbo – ICTM, kot raziskovalca pa ga vodi neizmerna radovednost, s katero pristopa k raziskovanju najrazličnejših glasb sveta, obenem pa tudi odgovornost, da bi pridobljeno znanje na kar najboljši način mogli uporabiti v praksi.
25. maj je bil v nekdanji Jugoslaviji desetletja praznik - od leta 1957 Dan mladosti, a tudi proslavljanje rojstnega dneva Josipa Broza Tita, čeprav se je rodil 7. maja. Rodila se je štafeta mladosti, ki je začela izgubljati pomen po Titovi smrti. Zadnja je pred 35. leti pot proti Beogradu začela s Triglava, zaznamovala pa jo je tudi t.i. »plakatna afera«, ki je zamajala temelje takratne Jugoslavije. Kot vsako leto je na ta dan slovesno v beograjskem muzeju Jugoslavije, katerega del je tudi Hiša cvetja s posmrtnimi ostanki Josipa Broza Tita in njegove žene Jovanke Broz.
Druga godba velja za enega najpomembnejših festivalov v Srednjeevropskem prostoru. Vse od leta 1984 navdušuje in izobražuje poslušalstvo z bogatim glasbenim naborom. Za uspešnost Druge godbe je že skoraj 30 let odgovoren njen umetniški vodja Bogdan Benigar, ki z novimi pristopi in zanimivimi glasbeniki spretno dviguje programsko raven festivala. Z Bogdanom Benigarjem se je pogovarjal Andrej Prezelj.
Na nedavnem gastronomskem Weekend Food Festivalu, kjer so se zvrstile različne okrogle mize s svetovno priznani chefi in chefinje, smo imeli moč prisluhniti tudi mladim hrvaškim slaščičarkam, ki doma in v tujini pišejo zanimive zgodbe. Njihovo skupno sporočilo je: Kjer je volja, je tudi pot! In dokaz, da ti ni treba biti profesionalni slaščičar, da bi v življenju uspel. Z njimi se je pogovarjala Tina Lamovšek.
Problematika prehranske oskrbe starejših pri nas je zelo pereča, tudi zato, ker država zanemarja nadzor prehrane v domovih za starejše. Starostniki popijejo premalo vode in zaužijejo premalo beljakovin. Na slabšanje prehranskih navad starejših vplivajo zlasti osamljenost, neznanje o uravnoteženi prehrani in nizke pokojnine.
Neveljaven email naslov