Predstavniki različnih sindikatov ugotavljajo, da je pritiskov na njihovo delovanje vse več.

V medijih so že nekajkrat odmevale zgodbe o pritiskih, šikaniranju ali drugih oblikah omejevanja sindikatov s strani delodajalcev. Med bolj znanimi je denimo spor vodstva Kovinoplastike Lož s takratnim predsednikom sindikata kovinske in elektroindustrije Alešem Hogetom. Nedolgo nazaj so sindikalni zaupnici Visokošolskega sindikata Urši Opara Krašovec, ki je opozarjala na nepravilnosti ljubljanske Fakultete za elektrotehniko, odpovedali pogodbo o zaposlitvi. Najnovejši primer pa je zgodba sindikalne predsednice v LIDL-u, ki se sooča z najhujšo obliko pritiska – grožnjo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. A to še zdaleč niso edini primeri.

Sekretar Sindikata delavcev trgovine Slovenije Ladi Rožič:

»V glavnem so premeščanja, potem grožnje – prikrite grožnje. Grožnje na štiri oči, ki jih ne moreš dokazati. In to so tisti psihološki pritiski na posameznike, ki jih hočejo prepričati, da je sindikat nekaj slabega, namesto da bi vztrajali na tem, da je socialni dialog nekaj dobrega za razvoj podjetja,«

Svoja opažanja o vzrokih za povečano število pritiskov je z nami delil tudi Gorazd Kovačič, visokošolski učitelj sociologije na ljubljanski Filozofski fakulteti in predsednik Visokošolskega sindikata UL:

»To je povezano s tem, da je v določenih delih gospodarstva prišlo do precejšnjega upada sindikalnega članstva in da država dopušča množične kršitve delovnopravnih predpisov v nekaterih segmentih.«

Izpostavil je, da je še vedno veliko kršitev pri dolžini delovnika, neplačevanja pri delu plač in prikritih delovnih razmerij. Član Centra za družbeno raziskovanje CEDRA Branko Bembič je povedal, da je tudi v skrajnih primerih, ko sodišče ugotovi nezakonitost odpovedi članov sindikata, namen vodstva podjetja že dosežen:

»Ko pride človek po dveh letih nazaj, tam ni več sindikata, ni več organizacije. Odrežejo ga praktično zato, da bi drugim pokazali: Če smo lahko predsednico ali predsednika sindikata, potem ste lahko vsi na listi za odstrel.«

Kovačič je še poudaril, da je državni nadzor nad spoštovanjem delavne zakonodaje zelo šibak, da je Inšpektorat za delo izjemno podhranjen. Ker so kršitve delavskih pravic tako množične, pa so že postale del poslovnega modela, v prispevku ugotavljata Tadeja Lukanc in Peter Močnik.