Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ostanke brisov po odvzemu vzorca s segrevanjem na visoki temperaturi in pod visokim pritiskom dekontaminirajo in pošljejo v kontroliran sežig
V verigi služb in ljudi, ki skrbijo za prepoznavo potencialno okuženih pacientov so tudi strokovnjaki s področja virusne diagnostike. Analizo brisov opravljajo tri institucije. Poleg Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani del brisov opravi tudi Klinika Golnik, največ, več kot polovico vseh, opravijo enote Nacionalnega laboratorija za zdravje okolje in hrano. Obiskali smo enoto v Ljubljani in poizvedeli, v kakšni obliki prejmejo vzorce brisov, da ne pride do kontaminacije, kako poteka postopek analize brisa, kako so diagnostiki pri delu zaščiteni in tudi, kam po analizi odlagajo uporabljene brise, ki lahko predstvaljajo grožnjo za nadaljnje okužbe.
»Brise prinesejo kurirji, reševalci. To so poučeni ljudje, vedo, da prenašajo potencialno kužen material. Na vstopnih točkah jih primerno zapakirajo. Vsak bris je zaprt sam po sebi in potem še v dveh ali treh polivinilastih ovojih«, pojasnjuje virologinja na NLZOH, mag. Katarina Prosenc Trilar.
Vsi laboratoriji, ki se ukvarjajo z virusno diagnostiko, to so Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani, Klinika Golnik in enote Nacionalnega laboratorija za zdravje okolje in hrano, na dan obdelajo okrog tisoč brisov, razloži mag. Prosenc Trilar. Zapakirane brise odnesejo v komoro za varno laboratorijsko delo:
“Vanjo potisnemo roke, ščiti nas steklo. Za steklom pa je zračna zavesa sfiltracijo zraka HEPA filtri, ki ne prepuščajo delcev, virusov. Šele tam vzorce odpremo. Navzkrižno kontaminacijo preprečimo tako, da vzorce že od zunaj razkužimo in nato pričnemo z njihovo obdelavo. Ta del je pravzaprav najbolj nevaren.”
In kako poteka postopek analize?
“V brisu iščemo dednino virusa, RNK. V prvi fazi ekstrahiramo to nukleinsko kislino. V drugi fazi pa gremo s sondo v ta ekstrakt in če je v njem nukleinska kislina našega virusa, jo sonda najde in jo s flourescentnimi barvili obarva. Mi to z detektorji fluorescence vidimo kot krivulje, ki se pojavijo. S tem dokažemo, da je virus v vzorcu bil.”
Če bi imeli samo enega ali morda deset vzorcev, bi do rezultata analize prišli v približno treh urah, morda treh urah in pol, pojasnjuje mag. Prosenc Trilar. Zaradi velikega števila vzorcev, ki jih dobijo, je ta čas daljši:
“Najbolj zamuden je prvi del, ko je treba vzorce razpakirati, predliti, razkužiti. Ker tu moramo biti zelo previdni. Zaradi nas in zaradi navzkrižne kontaminacije. In če imamo 40 vzorcev, gre to seveda bolj počasi.”
Po odvzemu vzorca ustrezno poskrbijo za potencialno kužen material:
“Ostanek brisa, se pravi plastiko, vatenko, dajemo v posebne vreče za avtoklaviranje. S segrevanjem na visoki temperaturi pod visokim pritiskom dekontaminiramo, uničimo vse klice v tem brisu. Te odpadke oddajamo v neprepustne kontejnerje, ki se odlagajo kot posebni odpadki iz zdravstva in grejo v kontroliran sežig. Iznos virusa iz laboratorija zaradi brisov praktično ni mogoč.”
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ostanke brisov po odvzemu vzorca s segrevanjem na visoki temperaturi in pod visokim pritiskom dekontaminirajo in pošljejo v kontroliran sežig
V verigi služb in ljudi, ki skrbijo za prepoznavo potencialno okuženih pacientov so tudi strokovnjaki s področja virusne diagnostike. Analizo brisov opravljajo tri institucije. Poleg Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani del brisov opravi tudi Klinika Golnik, največ, več kot polovico vseh, opravijo enote Nacionalnega laboratorija za zdravje okolje in hrano. Obiskali smo enoto v Ljubljani in poizvedeli, v kakšni obliki prejmejo vzorce brisov, da ne pride do kontaminacije, kako poteka postopek analize brisa, kako so diagnostiki pri delu zaščiteni in tudi, kam po analizi odlagajo uporabljene brise, ki lahko predstvaljajo grožnjo za nadaljnje okužbe.
»Brise prinesejo kurirji, reševalci. To so poučeni ljudje, vedo, da prenašajo potencialno kužen material. Na vstopnih točkah jih primerno zapakirajo. Vsak bris je zaprt sam po sebi in potem še v dveh ali treh polivinilastih ovojih«, pojasnjuje virologinja na NLZOH, mag. Katarina Prosenc Trilar.
Vsi laboratoriji, ki se ukvarjajo z virusno diagnostiko, to so Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani, Klinika Golnik in enote Nacionalnega laboratorija za zdravje okolje in hrano, na dan obdelajo okrog tisoč brisov, razloži mag. Prosenc Trilar. Zapakirane brise odnesejo v komoro za varno laboratorijsko delo:
“Vanjo potisnemo roke, ščiti nas steklo. Za steklom pa je zračna zavesa sfiltracijo zraka HEPA filtri, ki ne prepuščajo delcev, virusov. Šele tam vzorce odpremo. Navzkrižno kontaminacijo preprečimo tako, da vzorce že od zunaj razkužimo in nato pričnemo z njihovo obdelavo. Ta del je pravzaprav najbolj nevaren.”
In kako poteka postopek analize?
“V brisu iščemo dednino virusa, RNK. V prvi fazi ekstrahiramo to nukleinsko kislino. V drugi fazi pa gremo s sondo v ta ekstrakt in če je v njem nukleinska kislina našega virusa, jo sonda najde in jo s flourescentnimi barvili obarva. Mi to z detektorji fluorescence vidimo kot krivulje, ki se pojavijo. S tem dokažemo, da je virus v vzorcu bil.”
Če bi imeli samo enega ali morda deset vzorcev, bi do rezultata analize prišli v približno treh urah, morda treh urah in pol, pojasnjuje mag. Prosenc Trilar. Zaradi velikega števila vzorcev, ki jih dobijo, je ta čas daljši:
“Najbolj zamuden je prvi del, ko je treba vzorce razpakirati, predliti, razkužiti. Ker tu moramo biti zelo previdni. Zaradi nas in zaradi navzkrižne kontaminacije. In če imamo 40 vzorcev, gre to seveda bolj počasi.”
Po odvzemu vzorca ustrezno poskrbijo za potencialno kužen material:
“Ostanek brisa, se pravi plastiko, vatenko, dajemo v posebne vreče za avtoklaviranje. S segrevanjem na visoki temperaturi pod visokim pritiskom dekontaminiramo, uničimo vse klice v tem brisu. Te odpadke oddajamo v neprepustne kontejnerje, ki se odlagajo kot posebni odpadki iz zdravstva in grejo v kontroliran sežig. Iznos virusa iz laboratorija zaradi brisov praktično ni mogoč.”
Pogovor z direktorjem Radia Slovenija Mirkom Štularjem: "Podatki jasno kažejo, da je javni radio zaupanja vreden medij!"
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Do konca meseca je podaljšano subvencioniranje čakanja na delo na domu; poleg tega lahko delodajalci zaprosijo za subvencijo skrajšanega delovnega časa. A vsakič znova se najdejo delodajalci, ki izkoriščajo sistem.
Junij na Prvem ob nedeljah popoldne na radijske valove vrača narodno-zabavno glasbo in oživlja projekt "Koncert iz naših krajev". Smo pa malo predrugačili ime in sicer v "Poletni koncerti iz naših krajev". V nedeljskem jutru, pred prvo od štirih oddaj, glasbeni urednik Tomaž Guček in voditelj oddaj Milan Krapež razmišljata o pomembnosti ohranjanja tovrstne glasbene tradicije.
Kakšne so razvojne možnosti kulturno-kreativnega sektorja? Ta v Sloveniji zaposluje sedem odstotkov delavcev, ki ustvarjajo nadpovprečno bruto dodano vrednost. Kulturno-kreativni sektor je v letu 2017 ustvaril skoraj tri milijarde prihodkov od prodaje oziroma 2,7 odstotka prihodkov celotnega slovenskega gospodarstva, kar je več od kemične industrije. V kolikšni meri je epidemija sektor že prizadela in kolikšna bo po ocenah ekonomistov v prihodnjih mesecih brezposelnost njegovega najranljivejšega dela – samozaposlenih in prekarnih delavcev? To so bila vprašanja, o katerih so razmišljali v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani, kjer so predstavili prvo celovito statistično analizo kulturnega in kreativnega sektorja v Sloveniji ter raziskavo položaja delavcev v obdobju koronavirusne bolezni 19.
Ob današnjem svetovnem dnevu varstva okolja organizacija združenih narodov poziva k ohranjanju biodiverzitete. Slednje je tesno povezano z velikimi naravnimi katastrofami kot tudi z aktualno zdravstveno krizo zaradi pandemije koronavirusa, ki nas je opomnila, kako dragoceni so osnovni gradniki življenja: dostop do pitne vode in kvalitetne hrane, čist zrak, bogati in zdravi gozdovi, in kako pomembno je, da lahko naše ključne ekosisteme tudi zaščitimo pred uničujočimi posegi.
Projekti zbiranja starih hišnih imen že od leta 2009 potekajo na območju Gorenjske. Aktivnosti so delno financirane s strani Evropske unije preko programa LEADER in občin, cilj projekta, ki ga vodi Razvojna agencija Zgornje Gorenjske pa je izdelava čim bolj popolnega in strokovno utemeljenega nabora hišnih imen v izbranih naseljih vključenih občin .Do zdaj so v projektu raziskali že 350 naselij v 22 občinah in popisali več kot 11.500 imen . A projekt se , kljub temu, da je osnovna ciljna regija že raziskana , širi in trenutno že potekajo nove delavnice v nekaterih ob ljubljanskih občinah. Romana Erjavec.
Otroci se na nasilje odzivajo zelo različno. Mnogi so zelo prestrašeni, se zaprejo vase, umaknejo, pojasnjuje Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo:
Zveza društev slepih in slabovidnih obeležuje v letošnjem letu 100 let organiziranega delovanja slepih in slabovidnih v Sloveniji. V tem tednu, ki je že tradicionalno posvečen slepim in slabovidnim, so v Zvezi pripravili različne dejavnosti, da bi videče ozaveščali o potrebah in prilagoditvah slepih in slabovidnih ljudi in o njihovih težavah, s katerimi se srečujejo v vsakodnevnih situacijah. Prispevek Petre Medved.
Zaprte meje med državami so onemogočile družinske, gospodarske, politične, kulturne in druge stike. Ne preseneča, da so k njihovem odpiranju najglasneje pozivali prav Slovenci, ki živijo v sosednjih državah in imajo tesne čezmejne vezi. Predsednik društva koroških slovenskih pravnikov Rudi Vouk je Avstriji očital protekcionistično in protievropsko politiko. Zaprta meja pa bi, po njegovem, kršila tudi ustavno pravico slovenske narodne skupnosti. In kako komentira odprtje meje?
Za razliko od Benetk Firence ne živijo samo od turizma, toda škodo minulih mesecev kljub temu računajo v milijardah. Mesto ob Arnu lahko v teh dneh ponudi gostom ravno pravšnjo obljudenost – v tamkajšnjih muzejih pa nobene gneče. Niti v Uffizih, ki so jih odprli danes, na prvi dan sprostitve gibanja med italijanskimi deželami. Deželno mejo je prestopil tudi naš dopisnik Janko Petrovec.
Sogovorniki s treh kraških turističnih destinacij, ki so se nujnosti povezovanja turističnih ponudnikov začeli zavedati že pred časom in se pred štirimi leti povezali v »Trio kraških znamenitosti«: Janko Boštjančič, direktor Parka vojaške zgodovine, Borut Kokalj iz Parka Škocjanske jame in direktor Holdinga Kobilarna Lipica Matej Oset.
V Mladinsko klimatskem zdravilišču Rakitna imajo čredo štirih konj, s katerimi izvajajo pedagoške aktivnosti s konji, psihoterapijo in terapijo osebnostne rasti za otroke in mladostnike. Potek programa nam je opisala terapevtka Petra Markič:
V slovenskem hotelu, študentskem domu in kulturnem centru Korotan na Dunaju so za turiste uredili sobo lipicancev. Gre za širši projekt promocije slovenskega turizma v Avstriji, soba pa opominja tudi na skupno dediščino obeh držav.
Nastanek lipicanske pasme je tesno povezan s klasično dresuro. To je umetnost šolanja konj, ki razvija konjev naravni potencial in spodbuja harmoničen partnerski odnos med jahačem in konjem. Začetki klasične dresure konj segajo v antično Grčijo, ponoven vzpon je doživela v renesansi. Razvoj klasičnega dresurnega jahanja, kot ga v Evropi poznamo danes, pa je povezan z ustanovitvijo Španske jahalne šole na Dunaju leta 1565. »Španska« se imenuje zato, ker so v njej najprej uporabljali španske konje. Kmalu so jih zamenjali lipicanci iz Lipice, ki so se izkazali kot izjemno nadarjeni za visoko šolo klasičnega dresurnega jahanja. Obiskali smo trening v Kobilarni Lipici, kjer sta nam šolanje konj in jahačev predstavila glavni trener Ladislav Fabris in vodja vožnje vpreg Mitja Mahorčič.
Lipicance lahko zaradi toka zgodovine najdemo marsikje po Evropi. Prav tako z njimi povezane tradicije in znanja, zato je Slovenija marca letos v imenu osmih držav sekretariatu UNESCO-a v Parizu oddala večnacionalno nominacijo nesnovne dediščine »Tradicije reje lipicancev« za vpis na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Širok spekter kulturnih in družbenih praks, znanj in veščin, ustnih izročil, praznovanj in konjeniških športov, povezanih z rejo lipicancev, je Avstrijo, Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Madžarsko, Italijo, Romunijo, Slovaško in Slovenijo spodbudil k skupni nominaciji, koordinacijo vseh sodelujočih pa je prevzela Slovenija oz. naše Ministrstvo za kulturo. Pri pripravi nominacije so v imenu Slovenije sodelovali še predstavniki Kobilarne Lipica in Slovenskega etnografskega muzeja, ki opravlja naloge koordinatorja varstva nesnovne dediščine v Sloveniji.
Poimenovanji Lipica in lipicanec sta seveda povezani z lipo, drevesom, ki je – tako kot lipicanec – slovenski nacionalni simbol. Zgodovinski viri pravijo, da je bil v sredini 14. stoletja na območju sedanje kobilarne, v bližini vasi Lokev, priljubljen vinotoč, imenovan »Pri lipici«. Ta mala lipa je dala tedanji naselbini in pozneje kobilarni, kraj Lipica pa je dal ime lipicanski pasmi konj. Letos mineva 440 let od odločitve nadvojvode Karla, da za dvorno kobilarno Habsburžanov izbere prav Lipico na danes slovenskem Krasu. 19. maja leta 1580 je bila pogodba o prevzemu posesti tudi podpisana, še približno 200 let pa je trajalo, da so s križanjem različnih pasem nastali lipicanci. Ti so postali glavni akterji španske jahalne šole na Dunaju, skozi zgodovino pa so se širili tudi drugod po deželah habsburškega cesarstva. A Lipica ostaja izvorna kobilarna lipicancev, pravi mag. Janez Rus, pomočnik direktorja Kobilarne Lipica.
V Kobilarni Lipica letos pričakujejo okoli 30 žrebet. Nekaj več kot 20 jih je že na svetu. Andrejo Gradišar je v njihov vrtec popeljal vodja konjarjev Matjaž Tomšič.
Celotna avtomobilska industrija, ki je do zdaj temeljila na nenehnem povečevanju števila izdelanih vozil in novih modelov, je po krizi zaradi pandemije koronavirusa pred spremembami. Blagovne znamke bodo prevetrile dobaviteljske verige, pričakovati je zmanjševanje števila modelov, več pozornosti pa bi morali nameniti okolju prijaznejšim tehnologija, razvoju avtonomnih vozil, itn.
Veste, kaj imajo skupnega kraški ovčar, lipicanec, bovška ovca in štajerska kokoš? Vse najdete na seznamu slovenskih avtohtonih in tradicionalnih pasem domačih živali. Seveda se seznam z omenjenimi ne konča – slovenskih avtohtonih pasem je 13, tradicionalnih pa še dodatnih 14. V čem se ti dve skupini živali razlikujeta, kako se določi, katera pasma je na nekem območju avtohtona, in kaj rejcem prinaša reja avtohtonih živali, so vprašanja, ki jih je Andreja Čokl zastavila prof. dr. Petru Dovču z Oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Neveljaven email naslov
