Vse odkar je svet in Slovenijo zajela pandemija novega koronavirusa, veliko govorimo o samozaščitnih ukrepih za preprečitev širjenja bolezni. V tem kontekstu menda še prav pogosto omenjamo nujnost vzdrževanja tako imenovane socialne distance. A čeprav je nasvet sam po sebi seveda povsem na mestu, strokovnjaki za slovenščino opozarjajo, da se, ko govorimo o socialni distanci, vendarle tudi motimo. Sama besedna zveza »socialni distanca« naj bi namreč nikakor ne bila pomensko ustrezna. S čim bi jo torej veljalo nadomestiti? – Odgovor je v pogovoru z literarno zgodovinarko, kritičarko in urednico mariborske revije Dialogi, Emico Antončič, iskal Goran Dekleva. foto: Alexandra_Koch (Pixabay)

Kako v lepi slovenščini najprimerneje poimenovati ključno obliko samozaščitnega ravnanja proti okužbi z novim koronavirusom?

Vse odkar je svet in Slovenijo zajela pandemija novega koronavirusa, veliko govorimo o samozaščitnih ukrepih za preprečitev širjenja bolezni. V tem kontekstu menda še prav pogosto omenjamo nujnost vzdrževanja tako imenovane socialne distance. A čeprav je nasvet sam po sebi seveda povsem na mestu, strokovnjaki za slovenščino opozarjajo, da se, ko govorimo o socialni distanci, vendarle tudi motimo. Sama besedna zveza »socialna distanca« naj bi namreč nikakor ne bila pomensko ustrezna. Zakaj? Kaj je pravzaprav narobe z njo?

Literarna zgodovinarka, kritičarka in urednica mariborske revije Dialogi, Emica Antončič, je v poletni številki Dialogov opozorila, da socialna distanca v slovensko jezikovno okolje vstopa iz angleščine in da so se pri našem prevzemanju angleške besedne zveze »social distancing« zgodile neljube napake. V tem smislu je najbrž najprej treba reči, da lepa slovenščina bolj kakor sposojeno »distanco« ljubi domačo »razdaljo«. Še pomembneje pa je, da angleškega pridevnika »social« v slovenščino ne moremo kar mehanično prevajati kot »socialen«, saj se v angleški besedi skriva več različnih pomenov, ki jih pri nas prevajamo vsaj s tremi različnimi pridevniki: družaben, družben in socialen.

A da bi bila zadrega še večja, slovenski sociologi besedno zvezo socialna distanca že dolgo uporabljajo v svojih strokovnih besedilih in z njo, kot pripoveduje Emica Antončič, označujejo

Distanco, razdaljo med različnimi družbenimi skupinami, kot so družbeni razredi, etnične, rasne in spolne skupine. To, na primer, pomeni, da se med seboj ne mešajo bogati in revni, domačini in priseljenci, heteroseksualci in homoseksualci in podobno.

No, socialna distanca, o kateri govorimo v času pandemije, pa seveda ne cilja na primanjkljaj pomena polnih stikov med različnimi družbenimi skupnosti, temveč meri na tistih 150 centimetrov, ki naj bi nas ločevali od ljudi, s katerimi stojimo v vrsti pred bančnim okencem ali blagajno v nakupovalnem središču. Zaradi vsega tega bi veljalo začeti uporabljati kako drugo, ustreznejšo besedno zvezo za opis samozaščitnega ravnanja v času širjenja kužne bolezni. In kaj v tem smislu Emica Antončič predlaga?

Bolje bi bilo že, ko bi za izhodišče vzeli besedno zvezo, ki jo govorci angleščine uporabljajo kot sopomenko za »social distancing«, to je »physical distancing«. Tako bi govorili vsaj o fizični distanci. Potem pa seveda lahko začnemo sloveniti. Telesna razdalja bi, recimo, bila že kar primerna. Najboljša rešitev pa se mi zdi »varna razdalja«, ker to pomeni, da imamo opravka z razdaljo, ki nas ne izpostavlja nevarnosti, da se virus drugih oseb prenese na nas.