Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Politična odgovornost je pojem, o katerem ne razmišljamo le pri nas, temveč v večini držav sveta Je namreč del politične higiene, politične kulture. Kako se subjektivna in objektivna odgovornost prepletata? Ali gre za instrument, ki je prestrog do ministra, glede na to, da res težko odgovarja za čisto vsako dejanje zaposlenih v njegovem ministrstvu? Kdaj bi vendarle moral ponuditi svoj odstop? Ali je prevzemanje odgovornosti odvisno od demokratične tradicije držav? O tem smo se pogovarjali z ustavnim pravnikom in zaslužnim profesorjem dr. Cirilom Ribičičem s Pravne fakultete v Ljubljani, skupaj z dopisniki pa smo se z vprašanji o spoštovanju politične odgovornosti ozrli tudi v Belgijo, Francijo in Nemčijo.
Politične stranke se zavedajo, da je spomin volivcev relativno kratkotrajen
Politična odgovornost je pojem, o katerem ne razmišljamo le pri nas, temveč v večini držav sveta Je namreč del politične higiene, politične kulture. Kako se subjektivna in objektivna odgovornost prepletata? Ali gre za instrument, ki je prestrog do ministra, glede na to, da res težko odgovarja za čisto vsako dejanje zaposlenih v njegovem ministrstvu? Kdaj bi vendarle moral ponuditi svoj odstop? Ali je prevzemanje odgovornosti odvisno od demokratične tradicije držav? O tem smo se pogovarjali z ustavnim pravnikom in zaslužnim profesorjem dr. Cirilom Ribičičem s Pravne fakultete v Ljubljani, skupaj z dopisniki pa smo se z vprašanji o spoštovanju politične odgovornosti ozrli tudi v Belgijo, Francijo in Nemčijo.
Michael Zammit Tabona, malteški veleposlanik na Finskem, je maja letos po ponesrečeni objavi na Facebooku, da je nemška kanclerka Angela Merkel "uresničila Hitlerjeve sanje! Po nadzoru Evrope!", odstopil.
Prav tako maja je po štirih mesecih v kabinetu odstopila avstrijska ministrica za kulturo Ulrike Lunacek, za kar se je odločila po kritikah z več strani glede vladnega odziva na pandemijo novega koronavirusa, saj so ukrepi močno prizadeli umetniški sektor.
Potem ko sta pred dobrimi tremi meseci v nesreči šolskega vojaškega letala nedaleč Zadra umrla vojaška pilota, je odstopil podpredsednik hrvaške vlade in minister za obrambo Damir Krstičević.
Evropski komisar za trgovino, Irec Phil Hogan, je nedavno zaradi kršenja ukrepov za omejitev širjenja novega koronavirusa odstopil s položaja. Hogana je "odnesla" večerja oziroma zabava v golfklubu na Irskem, na kateri se je zbralo več kot osemdeset ljudi.
To je nekaj nedavnih primerov odstopov javnih funkcionarjev iz evropske politične soseščine, ki so, vsaj v omenjenih primerih, odstopili zaradi žaljivega govora, kršitev protikoronskih ukrepov in zaradi domnevne neuspešnosti pri delu. Prevzeli so objektivno, v dveh primerih tudi subjektivno odgovornost. Primerjava s slovensko politično realnostjo vabi k številnim pomislekom, premislekom in vprašanjem. Šest članov trenutne vladne koalicije je v kazenskih ali predkazenskih postopkih. Predsednik vlade, trije ministri in dva državna sekretarja. Med njimi minister zaradi utemeljenih sumov oškodovanja javnih sredstev, pri čemer mu grozi do osem let zapora. Ministrica, ki ne zmore dokazati, da je sama opravila delo za nekaj deset tisoč evrov in prejemala darila? Če pogledamo širše, v mestni hiši prestolnice sedi župan, pri katerem je KPK ugotovil korupcijska tveganja za več kot 200.000 evrov transakcij. V kazenskem postopku je tudi prvak ene od opozicijskih strank. Ko govorimo o moralni odgovornosti, izpostavimo primer župana, ki s prodajo oljčnika za astronomsko vsoto vzbuja utemeljene sume korupcijskih ravnanj. Ali pa ministra za zdravje, pod katerim je bilo med epidemijo število umrlih v domovih za starostnike med najvišjimi v Evropi. Tu je tudi minister, ki je kršil protikoronski zakon in ki želi usmerjati delo policije ali pa predsednik vlade, ki ne odpira kuvert, pritiska na novinarje in na sodstvo, ki ne zna pojasniti izvora 200 tisočih evrov premoženja in ki je, konec koncev, odgovoren za delo svojih ministrov.
Zakaj se nosilci oblasti, župani, ministri in tudi nekateri drugi visoki javni funkcionarji tako krčevito oklepajo svojih položajev ne glede na kršenje etičnih standardov ali celo jasne indice kršenja zakonodaje? Gre le za osebni in politični oportunizem ali vendar za splošno sliko spoštovanja moralnih in etičnih norm?
Kdaj naj bi visok javni uslužbenec prevzel odgovornost za stanje v svojem resorju ni enoznačno in je večplastno. Nihče najbrž ne želi nefunkcionalne vlade, kjer se ministri menjajo kot po tekočem traku. Kaj hitro bi kandidatov za ministre tudi zmanjkalo. A so hkrati pričakovanja in želje javnosti po odgovornih ministrih, ki delajo v javno dobro in ki se zavejo svoje odgovornosti, ko je to potrebno, povsem legitimne in upravičene.
O politični odgovornosti smo se pogovarjali z zaslužnim profesorjem ustavnim pravnikom dr. Cirilom Ribičičem s Pravne fakultete v Ljubljani. Minister je, glede na obseg odgovornosti v zahtevnem položaju, pravi dr. Ribičič:
"On je odgovoren za stanje na področju, na katerem deluje ministrstvo. Obenem pa je kolektivno odgovoren tudi z drugimi člani vlade za vladno politiko, za stanje na drugih področjih, s katerimi se mora ukvarjati vlada."
Ob tem objektivno odgovornost lahko dodobra razumemo le, če jo obravnavamo v razmerju do subjektivne odgovornosti. Komu pa so ministri odgovorni? Kot nadaljuje sogovornik, so pri nas ministri imenovani v parlamentu in niso odgovorni samo predsedniku vlade, temveč tudi Državnemu zboru, kar je drugače kot v večini drugih parlamentarnih sistemov, kjer ministre imenuje šef države na predlog predsednika vlade:
"Za delovanje svojih ministrov je odgovoren predsednik vlade. To je tudi pri nas tako, ali pa bi moralo biti. Predsednik vlade je, prvič, predlagal nekoga za ministra, drugič, lahko mu daje smernice za svoje delo, in je odgovoren za to, če prihaja v posameznih resorjih do napak."
Pa je nivo spoštovanja moralnega imperativa objektivne politične odgovornosti bolj spoštovan v demokracijah z daljšo tradicijo v primerjavi z deželami, kjer se demokratični standardi šele postopno oblikujejo in utrjujejo? Dr. Ciril Ribičič:
"Težko bi rekel. Dolžina tradicije, demokratičnega izročila ne pomeni veliko. Ker se v tej praksi lahko uveljavljajo višji ali nižji standardi. Prihaja tudi do nihanj. Od države do države so kriteriji različni, toda to ni v neposredni povezavi z dolžino te tradicije. Imamo mlade demokracije, v katerih vse poteka zelo podobno kot v tradicionalnih in imamo mlade demokracije, v katerih se dela na način, ki je bolj posnemanje nekih nesprejemljivih vzorcev iz preteklosti kot pa novih kriterijev. Še zlasti takrat, ko ne gre za direktne kršitve zakonodaje, temveč za kršitve moralnih standardov."
Če politična odgovornost ni pravno regulirana in gre le za moralni imperativ, ki je lahko žrtev časa in razmer ter etičnih standardov delovanja posamezne politične garniture, ali je potemtakem sploh mogoče opredeliti kriterije ravnanj, po katerih bi se ocenjevala odgovornost ministra in morebitne sankcije? Dr. Ribičič:
"Če se strinjamo s tem, in jaz se strinjam s tem, da je vlada v neki državi odgovorna za stanje in minister odgovoren za stanje v svojem resorju, je tu že na nek način opredeljena objektivna odgovornost. Se pravi, on bi za to stanje moral poskrbeti na drugačen način in kadar se nekaj zgodi, mora nekdo prevzeti odgovornost. In prvi, na katerega bomo pokazali, bo zaradi te njegove odgovornosti za stanje ravno minister. To vsakemu ministru nalaga dolžnost, da svoj resor dobro pozna in da poskuša preventivno preprečiti neke škodljive posledice. Ker se ne bo mogel takrat, ko se bo nekaj zgodilo, izgovarjati, češ, saj nisem jaz kriv, da se je to zgodilo. Ker je pač premalo storil, da bi bila odgovornost za stanje učinkovitejša."
Če minister svoje odgovornosti ne prepozna, lahko poslanci v Državnem zboru sprožijo interpelacijo o posameznega ministra. Najučinkovitejša sankcija za napake in kršitve zakonodaje in etičnih meril je izguba volilnih glasov na naslednjih volitvah.
"To je pri nas lahko problematično, ker se pač politične stranke zavedajo, da je spomin volivcev relativno kratkotrajen. In za napake, ki se dogajajo zlasti v začetku ali v sredini mandata, računajo, da se bo do volitev tako ali tako zgodilo še marsikaj drugega in da se bodo napake pozabile. In če te sankcije ni, pride do samovolje političnih strank. In tudi do zaščite tistih, ki so očitno zagrešili take stvari, da ne bi smeli več opravljati neke politične funkcije."
Kar pa se v sedanji vladni koaliciji še posebej čuti, zaključi dr. Ribičič:
"Še posebej iz enega posebnega razloga. Mi imamo zdaj opravka v vladni koaliciji s strankami, ki ne računajo na pomembnejši uspeh na naslednjih volitvah. In to seveda bistveno spremeni situacijo tistih ministrov v tistih strankah, ki se jim ni treba bati oziroma ki jim nič ne pomaga, če bodo delovali uspešno in učinkovito in če ne delajo napak."
4541 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Politična odgovornost je pojem, o katerem ne razmišljamo le pri nas, temveč v večini držav sveta Je namreč del politične higiene, politične kulture. Kako se subjektivna in objektivna odgovornost prepletata? Ali gre za instrument, ki je prestrog do ministra, glede na to, da res težko odgovarja za čisto vsako dejanje zaposlenih v njegovem ministrstvu? Kdaj bi vendarle moral ponuditi svoj odstop? Ali je prevzemanje odgovornosti odvisno od demokratične tradicije držav? O tem smo se pogovarjali z ustavnim pravnikom in zaslužnim profesorjem dr. Cirilom Ribičičem s Pravne fakultete v Ljubljani, skupaj z dopisniki pa smo se z vprašanji o spoštovanju politične odgovornosti ozrli tudi v Belgijo, Francijo in Nemčijo.
Politične stranke se zavedajo, da je spomin volivcev relativno kratkotrajen
Politična odgovornost je pojem, o katerem ne razmišljamo le pri nas, temveč v večini držav sveta Je namreč del politične higiene, politične kulture. Kako se subjektivna in objektivna odgovornost prepletata? Ali gre za instrument, ki je prestrog do ministra, glede na to, da res težko odgovarja za čisto vsako dejanje zaposlenih v njegovem ministrstvu? Kdaj bi vendarle moral ponuditi svoj odstop? Ali je prevzemanje odgovornosti odvisno od demokratične tradicije držav? O tem smo se pogovarjali z ustavnim pravnikom in zaslužnim profesorjem dr. Cirilom Ribičičem s Pravne fakultete v Ljubljani, skupaj z dopisniki pa smo se z vprašanji o spoštovanju politične odgovornosti ozrli tudi v Belgijo, Francijo in Nemčijo.
Michael Zammit Tabona, malteški veleposlanik na Finskem, je maja letos po ponesrečeni objavi na Facebooku, da je nemška kanclerka Angela Merkel "uresničila Hitlerjeve sanje! Po nadzoru Evrope!", odstopil.
Prav tako maja je po štirih mesecih v kabinetu odstopila avstrijska ministrica za kulturo Ulrike Lunacek, za kar se je odločila po kritikah z več strani glede vladnega odziva na pandemijo novega koronavirusa, saj so ukrepi močno prizadeli umetniški sektor.
Potem ko sta pred dobrimi tremi meseci v nesreči šolskega vojaškega letala nedaleč Zadra umrla vojaška pilota, je odstopil podpredsednik hrvaške vlade in minister za obrambo Damir Krstičević.
Evropski komisar za trgovino, Irec Phil Hogan, je nedavno zaradi kršenja ukrepov za omejitev širjenja novega koronavirusa odstopil s položaja. Hogana je "odnesla" večerja oziroma zabava v golfklubu na Irskem, na kateri se je zbralo več kot osemdeset ljudi.
To je nekaj nedavnih primerov odstopov javnih funkcionarjev iz evropske politične soseščine, ki so, vsaj v omenjenih primerih, odstopili zaradi žaljivega govora, kršitev protikoronskih ukrepov in zaradi domnevne neuspešnosti pri delu. Prevzeli so objektivno, v dveh primerih tudi subjektivno odgovornost. Primerjava s slovensko politično realnostjo vabi k številnim pomislekom, premislekom in vprašanjem. Šest članov trenutne vladne koalicije je v kazenskih ali predkazenskih postopkih. Predsednik vlade, trije ministri in dva državna sekretarja. Med njimi minister zaradi utemeljenih sumov oškodovanja javnih sredstev, pri čemer mu grozi do osem let zapora. Ministrica, ki ne zmore dokazati, da je sama opravila delo za nekaj deset tisoč evrov in prejemala darila? Če pogledamo širše, v mestni hiši prestolnice sedi župan, pri katerem je KPK ugotovil korupcijska tveganja za več kot 200.000 evrov transakcij. V kazenskem postopku je tudi prvak ene od opozicijskih strank. Ko govorimo o moralni odgovornosti, izpostavimo primer župana, ki s prodajo oljčnika za astronomsko vsoto vzbuja utemeljene sume korupcijskih ravnanj. Ali pa ministra za zdravje, pod katerim je bilo med epidemijo število umrlih v domovih za starostnike med najvišjimi v Evropi. Tu je tudi minister, ki je kršil protikoronski zakon in ki želi usmerjati delo policije ali pa predsednik vlade, ki ne odpira kuvert, pritiska na novinarje in na sodstvo, ki ne zna pojasniti izvora 200 tisočih evrov premoženja in ki je, konec koncev, odgovoren za delo svojih ministrov.
Zakaj se nosilci oblasti, župani, ministri in tudi nekateri drugi visoki javni funkcionarji tako krčevito oklepajo svojih položajev ne glede na kršenje etičnih standardov ali celo jasne indice kršenja zakonodaje? Gre le za osebni in politični oportunizem ali vendar za splošno sliko spoštovanja moralnih in etičnih norm?
Kdaj naj bi visok javni uslužbenec prevzel odgovornost za stanje v svojem resorju ni enoznačno in je večplastno. Nihče najbrž ne želi nefunkcionalne vlade, kjer se ministri menjajo kot po tekočem traku. Kaj hitro bi kandidatov za ministre tudi zmanjkalo. A so hkrati pričakovanja in želje javnosti po odgovornih ministrih, ki delajo v javno dobro in ki se zavejo svoje odgovornosti, ko je to potrebno, povsem legitimne in upravičene.
O politični odgovornosti smo se pogovarjali z zaslužnim profesorjem ustavnim pravnikom dr. Cirilom Ribičičem s Pravne fakultete v Ljubljani. Minister je, glede na obseg odgovornosti v zahtevnem položaju, pravi dr. Ribičič:
"On je odgovoren za stanje na področju, na katerem deluje ministrstvo. Obenem pa je kolektivno odgovoren tudi z drugimi člani vlade za vladno politiko, za stanje na drugih področjih, s katerimi se mora ukvarjati vlada."
Ob tem objektivno odgovornost lahko dodobra razumemo le, če jo obravnavamo v razmerju do subjektivne odgovornosti. Komu pa so ministri odgovorni? Kot nadaljuje sogovornik, so pri nas ministri imenovani v parlamentu in niso odgovorni samo predsedniku vlade, temveč tudi Državnemu zboru, kar je drugače kot v večini drugih parlamentarnih sistemov, kjer ministre imenuje šef države na predlog predsednika vlade:
"Za delovanje svojih ministrov je odgovoren predsednik vlade. To je tudi pri nas tako, ali pa bi moralo biti. Predsednik vlade je, prvič, predlagal nekoga za ministra, drugič, lahko mu daje smernice za svoje delo, in je odgovoren za to, če prihaja v posameznih resorjih do napak."
Pa je nivo spoštovanja moralnega imperativa objektivne politične odgovornosti bolj spoštovan v demokracijah z daljšo tradicijo v primerjavi z deželami, kjer se demokratični standardi šele postopno oblikujejo in utrjujejo? Dr. Ciril Ribičič:
"Težko bi rekel. Dolžina tradicije, demokratičnega izročila ne pomeni veliko. Ker se v tej praksi lahko uveljavljajo višji ali nižji standardi. Prihaja tudi do nihanj. Od države do države so kriteriji različni, toda to ni v neposredni povezavi z dolžino te tradicije. Imamo mlade demokracije, v katerih vse poteka zelo podobno kot v tradicionalnih in imamo mlade demokracije, v katerih se dela na način, ki je bolj posnemanje nekih nesprejemljivih vzorcev iz preteklosti kot pa novih kriterijev. Še zlasti takrat, ko ne gre za direktne kršitve zakonodaje, temveč za kršitve moralnih standardov."
Če politična odgovornost ni pravno regulirana in gre le za moralni imperativ, ki je lahko žrtev časa in razmer ter etičnih standardov delovanja posamezne politične garniture, ali je potemtakem sploh mogoče opredeliti kriterije ravnanj, po katerih bi se ocenjevala odgovornost ministra in morebitne sankcije? Dr. Ribičič:
"Če se strinjamo s tem, in jaz se strinjam s tem, da je vlada v neki državi odgovorna za stanje in minister odgovoren za stanje v svojem resorju, je tu že na nek način opredeljena objektivna odgovornost. Se pravi, on bi za to stanje moral poskrbeti na drugačen način in kadar se nekaj zgodi, mora nekdo prevzeti odgovornost. In prvi, na katerega bomo pokazali, bo zaradi te njegove odgovornosti za stanje ravno minister. To vsakemu ministru nalaga dolžnost, da svoj resor dobro pozna in da poskuša preventivno preprečiti neke škodljive posledice. Ker se ne bo mogel takrat, ko se bo nekaj zgodilo, izgovarjati, češ, saj nisem jaz kriv, da se je to zgodilo. Ker je pač premalo storil, da bi bila odgovornost za stanje učinkovitejša."
Če minister svoje odgovornosti ne prepozna, lahko poslanci v Državnem zboru sprožijo interpelacijo o posameznega ministra. Najučinkovitejša sankcija za napake in kršitve zakonodaje in etičnih meril je izguba volilnih glasov na naslednjih volitvah.
"To je pri nas lahko problematično, ker se pač politične stranke zavedajo, da je spomin volivcev relativno kratkotrajen. In za napake, ki se dogajajo zlasti v začetku ali v sredini mandata, računajo, da se bo do volitev tako ali tako zgodilo še marsikaj drugega in da se bodo napake pozabile. In če te sankcije ni, pride do samovolje političnih strank. In tudi do zaščite tistih, ki so očitno zagrešili take stvari, da ne bi smeli več opravljati neke politične funkcije."
Kar pa se v sedanji vladni koaliciji še posebej čuti, zaključi dr. Ribičič:
"Še posebej iz enega posebnega razloga. Mi imamo zdaj opravka v vladni koaliciji s strankami, ki ne računajo na pomembnejši uspeh na naslednjih volitvah. In to seveda bistveno spremeni situacijo tistih ministrov v tistih strankah, ki se jim ni treba bati oziroma ki jim nič ne pomaga, če bodo delovali uspešno in učinkovito in če ne delajo napak."
Poskus atentata na slovaškega predsednika vlade Roberta Fica je sprožil vrsto vprašanj okoli varovanja politikov. Nekdanji šef Centra za varnost in zaščito Janez Videmšek sicer ocenjuje, da so Ficovi varnostniki reagirali pravilno in mu s tem rešili življenje. Del krivde pa nosi tudi politik sam, saj ni spoštoval varnostnih protokolov in se je samoiniciativno odpravil proti ljudem. Zavedati se je tudi treba, da za varovanje niso odgovorni le varnostniki, ki obkrožajo varovano osebo, ampak gre za večplastne procese in postopke, ki bi mnogi morali biti narejeni že pred incidentom.
Škotski umetnik Hans K. Clausen ob 75. obletnici izida distopičnega romana 1984 snuje instalacijo iz 1984 izvodov knjige, ki bo v začetku junija na ogled v občinski stavbi na otoku Jura, kjer je Orwell v hudi revščini in bolan konec 40. let minulega stoletja napisal omenjeni roman, kot spomenik kljubovanju tiskani besedi. Izvode Orwellove distopične mojstrovine kiparju iz Edinburga po pošti že več mesecev pošiljajo ljudje z vsega sveta in ta hip mu jih manjka le še nekaj manj kot sto. Zakaj je Orwellova distopija z glavnim junakom Winstonom Smithom, ki na ministrstvu za resnico skrbi za (pravilno) preoblikovanje informacij, aktualna kadarkoli in kjerkoli, morda še najbolj danes, smo se pogovarjali s poznavalko Orwellovih del, prevajalko in literarno komparativistko Tino Mahkota.
Zaposleni na večini upravni enot stavkajo že dva meseca. Ker dogovora o njihovih stavkovnih zahtevah še ni, pa so se na več kot polovici upravnih enot odločili, da stavko zaostrijo in stavkajo vse dni v tednu ne le ob sredah. Ob tem napovedujejo pravno izpodbijanje razširitve nujnih nalog upravnih enot. Zakaj stavkajo in kaj o tem meni vladna stran pa v prispevku Katje Arhar.
Pogovor z Ingrid Kovač Brus, ki za Radio Slovenija spremlja filmski festival v Cannesu.
Ginekologi opozarjajo, da primarna ginekologija visi na nitki, saj kar 200 tisoč žensk ostaja brez izbranega ginekologa. Po najbolj črnem scenariju, če se upokojijo vsi ginekologi, ki imajo pogoje za upokojitev, lahko v roku dveh let brez ginekologa ostane še 150 tisoč žensk. Ginekologi trdijo, da je Slovenija ena najvarnejših držav na svetu za rojevanje, a jih je strah, da bi se to lahko spremenilo. FOTO: Pixabay
O prvi slovenski osvojitvi Monta Everesta je bilo veliko povedanega. Za verjetno najboljši opis pa je poskrbel Nejc Zaplotnik v avtobiografski knjigi Pot, literarni mojstrovini, ki navdihuje bralce že štiri desetletja. Nejc Zaplotnik je tako v eni osebi združil vrhunskega alpinista in pripovedovalca. Kot prvi Slovenec je na današnji dan skupaj s Štremfljem osvojil vrh sveta in napisal knjigo, ki, kot je zapisal dr. Samo Rugelj, nas bo gotovo preživela. Napisati takšno knjigo je izjemen uspeh, in ker je lahko tudi odlična spodbuda k branju za različne generacije, smo osvetlili njen fenomen. Samo Rugelj, založnik, pisatelj, urednik revije Bukla, jo je uvrstil na prvo mesto potopisov, ki so izšli v Sloveniji, tudi tistih, ki so bili prevedeni. Obiskali smo ga v prostorih založbe UMCO, ki jo vodi.
13. maja 1979 sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj kot prva Slovenca stopila na vrh sveta Mount Everest. Večletni trud je bil poplačan, tedanja jugoslovanska odprava pa je vrh osvojila po zahodnem grebenu, ki še zdaj velja za eno izmed najtežjih poti. Andrej Štremfelj je ob 45. obletnici tega zgodovinskega dogodka obiskal spominsko ploščo Nejca Zaplotnika, ki je v Himalaji umrl štiri leta pozneje. Tja je vodil del Zaplotnikove družine. Štremfelj se danes vrača z letalom iz Nepala. Pred odhodom v Slovenijo smo ga poklicali v Katmandu (foto: Facebook stran Andreja Štremflja).
Ob mednarodnem dnevu medicinskih sester te opozarjajo, da njihove sodelavke bežijo v druge, lažje poklice in v tujino. Pravijo, da sistem ne daje vtisa, da bi jih želel zadržati v javnem zdravstvenemu sistemu, česar jih je strah, saj bi imel razpad javnega zdravstva izrazito negativne posledice za paciente, predvsem za tiste, ki si dragih zasebnih storitev ne bi mogli privoščiti. S sogovornicama se je pogovarjala Eva Lipovšek. FOTO: Pixabay
Drugo soboto v maju po vsem svetu obeležujemo dan pravične trgovine. Ob tej priložnosti se vrstijo opozorila, da na stotisoče delavcev po svetu dela v povsem neprimernih razmerah, so izkoriščani in slabo plačani. O tem, kaj je pravična trgovina, čemu je namenjen svetovni dan pravične trgovine in kakšen je odnos do tega pri nas, kjer pravična trgovina letos zapira svoja vrata, smo se pogovarjali z vodjo pravične trgovine v Sloveniji Živo Lopatič.
Severno italijansko mesto Parma slovi po srednjeveških cerkvah in renesančnih palačah, vse bolj pa kot italijanska in evropska prestolnica hrana. Svoj položaj že 22 let utrjuje tudi s prehrambnim sekmom Cibus, ki prehrambnemu slogu Italijanov ponuja okno v svet. Gre za najpomembnejše srečevališče med proizvajalci značilno italijanskih izdelkov in kupci z vsega sveta. V Parmi je bil tudi Janko Petrovec.
Predvčerajšnjim se je z znanjem iz slovenskega jezika začelo nacionalno preverjanje znanja za osnovnošolce, danes učenci preverjajo svoje znanje iz matematike. V ponedeljek učence 6. razreda čaka še preizkus znanja iz angleščine, učence 9. razreda pa iz tujega jezike, fizike, likovne umetnosti in zgodovine. O tem v pogovoru z direktorjem Državnega izpitnega centra dr. Darkom Zupancem.
Nocojšnji, drugi polfinalni večer Evrovizije v Malmeju spremljajo velika varnostna tveganja, predvsem zaradi nasprotovanja sodelovanja Izraela v času vojne v Gazi. Nastop izraelske predstavnice Eden Golan spremljajo napovedi o propalestinskih in proizraelskih protestih, v evrovizijski areni in v samem mestu je večje število policistov. Oglasila se nam je televizijska kolegica Barbara Vidmajer, voditelj Rok Valenčič in novinar Luka Bregar pa sta strnila raznovrstno dogajanje, ki spremlja letošnje tekmovanje za Pesem Evrovizije in našo predstavnico Raiven.
Reševalci motoristi so 1. maja vstopili v novo, že 21. sezono reševanja. Ta traja do začetka novembra, v tem času pa opravijo med 350 in 450 intervencij, kar dokazuje njihovo pomembnost v sistemu nujne medicinske pomoči. Kljub temu, da zaradi hitrosti in prilagodljivosti velikokrat pomenijo razliko med življenjem in smrtjo, se soočajo s finančnimi in kadrovskimi izzivi. Z reševalcem motoristom Martinom Kerncem se je pogovarjala Eva Lipovšek.
Še nekaj ur nas loči od prvega polfinala letošnjega 68-ega tekmovanja za Pesem Evrovizije. O raznovrstnih vidikih dogodka se je voditeljica Darja Groznik pogovarjala s kolegom Luko Bregarjem.
Služba vlade za obnovo po poplavah in plazovih je pred tednom dni občinam poslala četrti sveženj osnutkov sklepov za objekte, ki jih je treba zaradi ogroženosti odstraniti. Ti so v občinah Šmartno ob Paki, Celje, Šoštanj in Gornji Grad. Pripravljeni so na podlagi strokovnih mnenj državne tehnične pisarne oziroma geološke, hidrološke in gradbene stroke. Do vključno 14. maja bodo pripombe nanje posredovali še lastniki in zainteresirana javnost, nato bo o njih odločala vlada. Za druge objekte s seznama za odstranitev iz teh ali drugih občin se mnenja še pripravljajo. Je pa Vlada doslej dokončno potrdila le mnenja za 20 objektov iz občin Luče in Ljubno. Kako poteka delo, koliko sklepov je že sprejetih in ali bo potrebno rušiti več kot 300 objektov, ki so prišli na seznam v predhodnih ocenah, pojasnjuje državni sekretar za koordinacijo ukrepov in aktivnosti za obnovo po poplavah Boštjan Šefic.
Izvajalci dolgotrajne oskrbe in stroka danes v Državnem svetu opozarjajo na pomanjkljivosti novega zakona: predvsem na pomanjkanje kadra, na vladne ukrepe, ki so prepočasni in pomanjkljivi, na pravilnike,ki niso ustrezni ali pa sploh še niso sprejeti. Obenem posvetovalna delovna skupina za področje dolgotrajne oskrbe pri Ministrstvu za solidarno prihodnost ne deluje, zaradi česar so strokovne organizacije ustanovile svojo, neformalno delovno skupino, ki bo obravnavala nakopičene težave. Od neustreznega izvajanja zakona pa se zaradi izključenosti distancirajo.
Teletekst bo v torek 7. maja obeležil 40 let. Leta 1984 je napovedal prihajajočo informacijsko revolucijo, a danes kljub množici sodobnih komunikacijskih kanalov med slovenskimi gledalci še vedno ostaja priljubljen način iskanja informacij in spremljanja novic. O tem smo že govorili v petkovem jutru na Prvem, v oddaji Petek brez pravila. In kot je bilo v oddaji tudi obljubljeno, je v nedeljskem popoldnevu čas, da slišimo daljši pogovor s kolegom z našega Multimedijskega centra. MMC je namreč »izšel« prav iz teleteksta.
Tradicionalni mediji - tisk, radio in televizija - so se v zadnjem desetletju in pol znašli pred pomembnimi izzivi. Pojav družbenih ali bolje rečeno družabnih konkurentov je korenito spremenil njihovo spremljanje in na glavo postavil zakonitosti, ki so veljale nekoč. Spremenili so se modeli financiranja, oglaševalci so denar preusmerili na splet, zakonodajalci pa zdaj iščejo rešitve, kako se na to odzvati.
Eno od področij z močnim razvojnim potencialom je pri nas – poleg na primer farmacije in robotike - tudi vesoljska industrija. Pomemben korak h krepitvi sektorja je polnopravna včlanitev Slovenije v Evropsko vesoljsko agencijo ESA, kjer podjetja in raziskovalne institucije že skoraj desetletje koristijo prednosti pridruženega članstva. Pobudo za sklenitev pristopnega sporazuma z ESA sta vlada in parlament potrdila pred prazniki. S tem naj bi še dodatno spodbudili inovacije in tehnološki razvoj ter ustvarjanje novih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. O prednostih in obveznostih članstva smo se pogovarjali z vodjo Slovenske vesoljske pisarne Tanjo Permozer.
Danes mineva natanko 20 let od vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Obletnico največje širitve v zgodovini povezave, katere del je bila ob devetih drugih tudi naša država, so minuli teden v družbi visokih gostov iz tistega obdobja zaznamovali na zadnjem plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta pred evropskimi volitvami. Slavnostne seje so se poleg političnega vrha Unije izpred dvajsetih let udeležili tudi premierji desetih novink iz leta 2004, med njimi tudi nekdanji premier Anton Rop. Vprašali smo ga, kako komentira podatke Eurostata, ki kažejo, da je Slovenija med desetimi novinkami vstopila v EU z najboljšimi izhodišči, a v tem času najmanj napredovala. Nekdanji premier opozarja, da je bil razvojni razkorak v razvitosti med Slovenijo in višegrajsko četverico, Madžarsko, Poljsko, Češko in Slovaško državami precejšen, zato je naša država z omenjenimi v odnosu do povprečja neprimerljiva, poleg tega so imele ostale novinke v primerjavi s Slovenijo zelo slabo razvito infrastrukturo, zato je lahko bil v ostalih državah inve3sticijski zagon bistveno večji. Z Antonom Ropom se je v Strasbourgu ob robu zasedanja parlamenta pogovarjal Aleš Kocjan
Neveljaven email naslov