Včeraj je minilo trideset let od sestanka v Partizanskem domu na Pristavi nad Stično. Tam so se sestali Vinko Beznik, Jože Kolenc, Tone Krkovič, Janez Janša in Igor Bavčar ter kot poveljstvo Manevrske strukture narodne zaščite sprejeli prvi tajni načrt bojne uporabe enot, ki je predvideval obrambo Slovenije v primeru agresije Jugoslovanske armade. V naslednjih dneh so z zamislijo seznanili zaupne osebnosti po vsej republiki. Stane Kocutar je preveril organiziranost teh struktur v severovzhodni Sloveniji.

Naloga Manevrske strukture je bila zavarovanje osamosvojitvenih procesov; nastala je kot odziv na zahteve JLA, naj ji Teritorialna obramba preda orožje.

Včeraj je minilo trideset let od sestanka v Partizanskem domu na Pristavi nad Stično. Tam so se sestali Vinko Beznik, Jože Kolenc, Tone Krkovič, Janez Janša in Igor Bavčar ter kot poveljstvo Manevrske strukture narodne zaščite sprejeli prvi tajni načrt bojne uporabe enot, ki je predvideval obrambo Slovenije v primeru agresije Jugoslovanske armade. V naslednjih dneh so z zamislijo seznanili zaupne osebnosti po vsej republiki. Stane Kocutar je preveril organiziranost teh struktur v severovzhodni Sloveniji.

MSNZ je bila ustanovljena kot samoobrambni odgovor na odvzem orožja sredi maja 1990, ko je republiški štab TO izdal ukaz o predaji orožja v skladišča JLA. Temeljni namen njenega oblikovanja je bilo zavarovanje ukrepov nastajajoče slovenske države. Bojan Lunežnik, pred tridesetimi leti poveljnik posebne enote milice uprave za notranje zadeve MB, je bil med prvimi prikrito povabljen k sodelovanju:

"Da se pripravlja kaj posebnega, o tem nismo bili seznanjeni. Nekega dne, 8. septembra, me je poklical namestnik poveljnika posebne enote RSNZ Jože Kolenc in rekel, če se lahko zvečer dobiva v Slovenskih Konjicah. Seveda, nič ni razlagal, ampak če sem pripravljen, da lahko pridem. Jaz sem se odločil in sva se dogovorila, da se dobimo."

Venčeslav Ogrinc, upokojeni brigadir Slovenske vojske, je bil pred tremi desetletji uslužbenec občinskega štaba TO v Mariboru in prav tako zaupno povabljen k sodelovanju k formiranju MSNZ:

"Nas je pridobival načelnik Narodne zaščite vzhodnoštajerske pokrajine Marjan Fekonja, ki je z vsakim od kandidatov, ki ga je predvidel za načelnika občinskega štaba Narodne zaščite, tudi nagovoril in z njim opravil razgovor, ne da bi mi vedeli za to. Tudi mene je poklical na kavo in sva se dobila v lokalu v Melju."

Venčeslav Ogrinc kot tudi drugi so ves čas vedeli, da je to, kar počnejo, v skladu s še vedno veljavno zakonodajo pač nič drugega kot oboroženo rušenje ustavne ureditve nekdanje skupne države. Nekaj, za kar, če stvari ne bi šle prav, ne obstaja milost:

"Včasih smo se hecali, če se nam ne posreči, bomo pač v Nišu. Ker v Nišu je bil vojaški zapor za tiste najtežje prestopnike, izdajalce domovine, kot so jim rekli. Vsekakor sem pa prepričan, če zadeva ne bi stekla in bi se karkoli obrnilo, bi bili mi prvi, ki bi bili na udaru. Seveda, zavedali smo se, da nismo edini. Vedel sem, kdo vse je še vključen v vsej pokrajini."

Projekt MSNZ je bistveno prispeval k osamosvojitvi, saj so organizatorji v slabih treh mesecih po pretežni razorožitvi TO aktivirali več kot dvajset tisoč ljudi in izboljšali obrambne možnosti Slovenije pred morebitno agresijo JLA.