V času epidemije so v posebej nezavidljivem položaju predvsem otroci, saj so šole zaprte, stiki pa omejeni. V stiskah so se zaradi tega znašli tudi starši. Vendar če za trenutek lahko odmislimo aktualno dogajanje, ki nas sicer vse zadeva, pa lahko vidimo, da med različnimi družbenimi skupinami izstopajo družine z gluhimi otroki in družine gluhih, ki imajo slišeče otroke. Ti se tudi v času običajnih razmer soočajo s posebnimi izzivi na področju starševstva, partnerstva in vzgoje otrok. Zakaj je temu tako? Podrobneje v pogovoru s specialistko in terapevtko družinske terapije dr. Andrejo Poljanec ter Valentinom Jenkom, sekretarjem Društva gluhih in naglušnih Ljubljana. Slednji je v pogovoru z Markom Rozmanom najprej poudaril, da je izguba sluha med različnimi vrstami invalidnosti posebna zato, ker človeku odvzame možnost neposredne komunikacije. To pa se nanaša tako na prizadetega, na njegovo družino in tudi širšo družbo.

Kako je, če se v družini rodi gluh otrok?

Izguba sluha je med različnimi vrstami invalidnosti posebna zato, ker človeku odvzame možnost neposredne komunikacije. To pa se nanaša tako na prizadetega kot na njegovo družino in tudi širšo družbo. Predstavljajmo si, da se v slišeči družini rodi gluh otrok. Starši se z njim ne morejo sporazumevati drugače kot z znakovnim jezikom, ki ga ne poznajo – vsaj sprva ne. Otrok, ki je gluh, pa se ga bo prav tako moral naučiti. Po navadi niso starši tisti, ki bi svojega gluhega otroka naučili znakovnega jezika. Tako imamo družino, ki ima otroka, ki za svoj materni jezik uporablja znakovno govorico, ne jezika svoje matere. Podobno bi morda lahko rekli za gluhe starše, ki imajo slišeče otroke. Tudi tukaj je komunikacija otežena in pogosto so otroci prisiljeni, da že med odraščanjem prevzemajo vloge odraslih, t. j. svojih staršev, ki zaradi komunikacijske oviranosti potrebujejo pomoč.

Dejstvo je, da v preteklosti tem družinam niso posvečali posebne pozornosti. Zato so se v Društvu gluhih in naglušnih Ljubljana tudi ob pomoči Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije povezali z specialistko in terapevtko družinske terapije in profesorico psihologije na univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani dr. Andrejo Poljanec.

"Kar me žalosti ob teh otrocih, ki jih spremljamo, je, da številni starši ne zmorejo zbrati poguma in dovolj občutka ter sprejeti odločitve, da se bodo začeli učiti znakovni jezik. S tem otroke in sebe prikrajšajo za veliko bolj poln razvoj, kakor če bi se odločili tako za polžev vsadek kot za znakovni jezik."

Z uveljavitvijo zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika leta 2002 se je njihov položaj sicer v marsičem izboljšal. A marsikateri izziv, ki smo ga omenili na začetku, ostaja. Po besedah Valentina Jenka, sekretarja v Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani, jim je kljub temu kar nekaj vsebin za družine uspelo objaviti na spletnih medijih. Program želijo nadaljevati tudi letos in ga razvijati še naprej.

"Pred časom sem s tolmačko in gluho osebo imel predstavitev znakovnega jezika po šolah. Otroci na vprašanje učiteljice, kdo izmed nas je gluh, nikoli niso prav odgovorili. In s tem smo hoteli povedati, da gre za nevidno invalidnost."

Napovednik filma Jezik enakopravnosti

Vir:YouTube