Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Štiriindvajsetega decembra, na božični večer, bo minilo petindevetdeset let od prvega oddajanja slovenske radijske igre. Na takratnem Radiu Ljubljana so igralci Slovenskega narodnega gledališča živo interpretirali dramsko besedilo, božično igro Pavla Golie v štirih slikah z naslovom Peterčkove poslednje sanje. V soboto, 23. decembra, ob 22.40 bomo na Prvem predvajali njen remake, ki je pred desetimi leti nastal v režiji Jožeta Valentiča.
V začetku so celoten radijski program predvajali živo. Najpogosteje so igralci iz gledališča prišli še v radijski studio in dramska besedila ali odlomke z odra zaigrali še pred enim samim mikrofonom. Od tedaj se je radio z veliko entuziazma posameznikov in njihovih inovacij v tehničnem smislu razvijal, na tej osnovi pa so se širile tudi izrazne možnosti ustvarjanja v neskončnem prostoru zvoka. Radio je postal zanimiv za režiserje, igralce, pisce in sprva še okorni, kratki, priložnostno napisani in posebej za radio zaigrani skeči so postajali večji izziv. Sprva prevodom tuje dramske literature so se sčasoma pridružila tudi besedila uveljavljenih slovenskih avtorjev. Radijska igra je živela tudi med drugo svetovno vojno, saj so program oddajali z osvobojenega ozemlja; to je bil v okupirani Evropi svojevrsten fenomen. Pomembna prelomnica je prišla po vojni: prva igra, ki je postala antologijska in sinonim za slovensko radijsko igro za otroke, je Zvezdica Zaspanka. Najstarejša verzija je bila živo predvajana leta 1949, leta 1951 pa posneta in prvič predvajana na novoletni dan leta 1952. Frane Milčinski - Ježek je bil njen avtor in režiser. Je tudi avtor prve izvirne slovenske posnete radijske igre Strme stopnice iz leta 1949 v režiji Mirča Kraglja, za takratne razmere mojstrsko producirane na več zvočnih ravneh. Od takrat je prišlo še veliko pomembnih mejnikov v zgodovini slovenske radijske igre: ob bliskovitem tehničnem razvoju še močno zanimanje slovenskih piscev za izvirna radijska dela, mednarodna uveljavitev slovenske radijske igre, sprva v jugoslovanskem medijskem prostoru, pozneje pa je sledilo veliko vrhunskih uvrstitev, priznanj in nagrad v mednarodnem, visoko konkurenčnem prostoru; v sedemdesetih letih je bil ustanovljen zvočni eksperimentalni studio, še prej pa oblikovano samostojno uredništvo na Radiu Slovenija. Vmes je pojav in razmah televizije dodobra razburkal in spremenil medijsko krajino ter odvzel del poslušalstva radijski igri, druga grožnja radijski igri, pojav spleta, pa se je izkazala za neutemeljeno, kajti poslušalci imajo možnost poslušati igre, ko si zanjo izberejo čas, kar je povečalo zanimanje zanjo. Hkrati s temi procesi pa so se profesionalizirali poklici, potrebni za nastajanje radijskih del ‒ k temu sta pripomogla študij na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, povezan s studii na radiu, in vse zahtevnejše, kompleksnejše ustvarjanje avtorskih poetik in raznovrstnih žanrov, ki jim je radio ostal zavezan vse do danes.
Dramaturginja v Uredništvu igranega programa Vilma Štritof je popisala vse doslej zaposlene ustvarjalce in urednike, povezane z radijsko igro. Vendar so ji prav začetki te zvrsti oteževali način izbora, kje in s kom zares začeti. Starejše podatke je zajemala iz različnih virov, ob tem se je oprla tudi na knjigo Aleša Jana o zgodovini radijske igre na Slovenskem Slišati sliko, videti zvok. Odločila se je, da v seznam vključi »posameznike, ki so v zgodovini radijske igre v Sloveniji opravili pionirsko delo, in tiste, ki smo ga potem nadaljevali kot zaposleni profesionalci na Radiu Slovenija. Začetki radia, njegovo rojevanje in prvo otroško obdobje radijske igre seveda še niso bili povezani z rednimi zaposlitvami. Afirmacija in profesionalizacija različnih poklicnih profilov sta bili dolgotrajnejši proces. V njem je vsakdo posebej prispeval svoj delež v skladu s svojimi prizadevanji, potencialom, preferencami in zmožnostmi, saj mozaik kratkih življenjepisov kaže na raznovrstne osebnosti, zaradi katerih je slovenska radijska igra dobila identiteto in prepoznavnost doma in v mednarodnem prostoru. Seznam pa ne vključuje še drugih sodelavcev, brez katerih našega dela ne bi bilo (piscev, prevajalcev, prirejevalcev, igralcev, skladateljev, glasbenikov idr.), vendar bi tako postal skoraj nepregleden, kajti težko bi našli ustvarjalca na uprizoritvenem in najbrž tudi na glasbenem področju, ki ni sodeloval pri ustvarjanju radijskih iger. Vsem pa velja zahvala za dolga, ustvarjalno plodna desetletja.«
Povezava do besedila, seznama s štiriinpetdesetimi krajšimi biografijami, je bila objavljena v obliki QR-kode na zadnjih straneh zbornika ob 60-letnici programa Ars, dostopno pa je tudi na povezavi:
https://img.rtvslo.si/_files/2023/07/10/12_468864974253457428_od-pionirjev-slovenske-radijske-igre-do-njenih-sedanjih-ustvarjalcev.pdf
Vabljeni k branju!
Štiriindvajsetega decembra, na božični večer, bo minilo petindevetdeset let od prvega oddajanja slovenske radijske igre. Na takratnem Radiu Ljubljana so igralci Slovenskega narodnega gledališča živo interpretirali dramsko besedilo, božično igro Pavla Golie v štirih slikah z naslovom Peterčkove poslednje sanje. V soboto, 23. decembra, ob 22.40 bomo na Prvem predvajali njen remake, ki je pred desetimi leti nastal v režiji Jožeta Valentiča.
V začetku so celoten radijski program predvajali živo. Najpogosteje so igralci iz gledališča prišli še v radijski studio in dramska besedila ali odlomke z odra zaigrali še pred enim samim mikrofonom. Od tedaj se je radio z veliko entuziazma posameznikov in njihovih inovacij v tehničnem smislu razvijal, na tej osnovi pa so se širile tudi izrazne možnosti ustvarjanja v neskončnem prostoru zvoka. Radio je postal zanimiv za režiserje, igralce, pisce in sprva še okorni, kratki, priložnostno napisani in posebej za radio zaigrani skeči so postajali večji izziv. Sprva prevodom tuje dramske literature so se sčasoma pridružila tudi besedila uveljavljenih slovenskih avtorjev. Radijska igra je živela tudi med drugo svetovno vojno, saj so program oddajali z osvobojenega ozemlja; to je bil v okupirani Evropi svojevrsten fenomen. Pomembna prelomnica je prišla po vojni: prva igra, ki je postala antologijska in sinonim za slovensko radijsko igro za otroke, je Zvezdica Zaspanka. Najstarejša verzija je bila živo predvajana leta 1949, leta 1951 pa posneta in prvič predvajana na novoletni dan leta 1952. Frane Milčinski - Ježek je bil njen avtor in režiser. Je tudi avtor prve izvirne slovenske posnete radijske igre Strme stopnice iz leta 1949 v režiji Mirča Kraglja, za takratne razmere mojstrsko producirane na več zvočnih ravneh. Od takrat je prišlo še veliko pomembnih mejnikov v zgodovini slovenske radijske igre: ob bliskovitem tehničnem razvoju še močno zanimanje slovenskih piscev za izvirna radijska dela, mednarodna uveljavitev slovenske radijske igre, sprva v jugoslovanskem medijskem prostoru, pozneje pa je sledilo veliko vrhunskih uvrstitev, priznanj in nagrad v mednarodnem, visoko konkurenčnem prostoru; v sedemdesetih letih je bil ustanovljen zvočni eksperimentalni studio, še prej pa oblikovano samostojno uredništvo na Radiu Slovenija. Vmes je pojav in razmah televizije dodobra razburkal in spremenil medijsko krajino ter odvzel del poslušalstva radijski igri, druga grožnja radijski igri, pojav spleta, pa se je izkazala za neutemeljeno, kajti poslušalci imajo možnost poslušati igre, ko si zanjo izberejo čas, kar je povečalo zanimanje zanjo. Hkrati s temi procesi pa so se profesionalizirali poklici, potrebni za nastajanje radijskih del ‒ k temu sta pripomogla študij na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, povezan s studii na radiu, in vse zahtevnejše, kompleksnejše ustvarjanje avtorskih poetik in raznovrstnih žanrov, ki jim je radio ostal zavezan vse do danes.
Dramaturginja v Uredništvu igranega programa Vilma Štritof je popisala vse doslej zaposlene ustvarjalce in urednike, povezane z radijsko igro. Vendar so ji prav začetki te zvrsti oteževali način izbora, kje in s kom zares začeti. Starejše podatke je zajemala iz različnih virov, ob tem se je oprla tudi na knjigo Aleša Jana o zgodovini radijske igre na Slovenskem Slišati sliko, videti zvok. Odločila se je, da v seznam vključi »posameznike, ki so v zgodovini radijske igre v Sloveniji opravili pionirsko delo, in tiste, ki smo ga potem nadaljevali kot zaposleni profesionalci na Radiu Slovenija. Začetki radia, njegovo rojevanje in prvo otroško obdobje radijske igre seveda še niso bili povezani z rednimi zaposlitvami. Afirmacija in profesionalizacija različnih poklicnih profilov sta bili dolgotrajnejši proces. V njem je vsakdo posebej prispeval svoj delež v skladu s svojimi prizadevanji, potencialom, preferencami in zmožnostmi, saj mozaik kratkih življenjepisov kaže na raznovrstne osebnosti, zaradi katerih je slovenska radijska igra dobila identiteto in prepoznavnost doma in v mednarodnem prostoru. Seznam pa ne vključuje še drugih sodelavcev, brez katerih našega dela ne bi bilo (piscev, prevajalcev, prirejevalcev, igralcev, skladateljev, glasbenikov idr.), vendar bi tako postal skoraj nepregleden, kajti težko bi našli ustvarjalca na uprizoritvenem in najbrž tudi na glasbenem področju, ki ni sodeloval pri ustvarjanju radijskih iger. Vsem pa velja zahvala za dolga, ustvarjalno plodna desetletja.«
Povezava do besedila, seznama s štiriinpetdesetimi krajšimi biografijami, je bila objavljena v obliki QR-kode na zadnjih straneh zbornika ob 60-letnici programa Ars, dostopno pa je tudi na povezavi:
https://img.rtvslo.si/_files/2023/07/10/12_468864974253457428_od-pionirjev-slovenske-radijske-igre-do-njenih-sedanjih-ustvarjalcev.pdf
Vabljeni k branju!
V slovenske kine prihaja mladinski film Tartinijev ključ režiserja Vincija Vogua Anžlovarja. V kriminalni družinski drami trije prijatelji razrešujejo uganke, ki jim jih razkrivajo znamenitosti Pirana. Nekaj vtisov je zbral Aleksander Čobec, ki si je film ogledal že na Sarajevskem filmskem festivalu.
"Nobelovo nagrado za leto 2024 prejme južnokorejska pisateljica Han Kang za napeto poetično prozo, ki se sooča z zgodovinskimi travmami in razkriva krhkost človeškega življenja," je razglasil Mats Malm, stalni tajnik Švedske akademije. Han Kang v slovenščini lahko spoznavamo samo z romanom Vegetarijanka, ki je v prevodu Urše Zabukovec izšel v zbirki Roman Mladinske knjige. Pogovarjali smo se z urednico knjige Darjo Marinšek, ki pravi, da je Han Kang "zmožna globoke introspekcije v človekovo psiho, v osebne travme". Foto: MMC/AP
Tihožitje v zrcalu časa, kot so naslovili 13. Mednarodni festival likovnih umetnosti v Kranju, v središče postavlja to, sicer tradicionalno slikarsko zvrst, ki pa ima dovolj potencialna tudi za sodobne ustvarjalne pristope. Festival se začenja z odprtjem razstav in podelitvijo nagrad, priznanje za življenjsko delo na področju tihožitja pa so letos namenili akademskemu slikarju in grafiku Darku Slavcu.
Fotografija je še vedno medij, ki pomembno oblikuje kolektivni spomin, je poudarila vodja ljubljanske Galerije Jakopič Marija Skočir na odprtju razstave, ki nas vrača v čas pandemije. Natančneje v čas protestov, ki jih je sprožilo nezadovoljstvo zaradi vladnih ukrepov in politične situacije. Naša last, slovenska protestna fotografija 2020–2022, zajema čez 250 posnetkov 38-ih avtorjev.
Če toplice večinoma povezujemo s sprostitvijo, rehabilitacijo in ugodjem, so Toplice, v katere nas v ljubljansko Galerijo Vžigalica vabi umetnik Matej Stupica, nekaj povsem drugega. Predvsem gre za prostor večglasja ter razmisleka o spajanju pomenov in medijev ter o napakah v komuniciranju – tako tudi sam naslov nima kaj dosti skupnega s tem, kar si ogledujemo na večmedijski razstavi, ki jo je umetnik zasnoval s kuratorjem Janijem Pirnatom in drugimi sodelavci. Prostor, kjer se en glas spremeni v množico glasov, ki se začnejo čudno prepletati. Morda bi s tem razmišljanjem Mateja Stupice o pomenskem odmevu lahko opisali tudi njegovo razstavo Toplice. Ob vstopu v Galerijo Vžigalica se namreč najprej zavemo zvoka – branih besedil, občasnih udarcev bobnov in še kakšnega drugega trušča ter akustičnosti prostorov, ki vse to še popači. Večglasje pa je v Toplicah ključno povezano s številnimi ustvarjalci, ki jih je Stupica povabil k sodelovanju. Med drugim tako lahko slišimo kompozijo, ki so jo ustvarili Tomaž Grom, Irena Z. Tomažin in Duplo Ništa, glasova Ane Pepelnik in Andreja Tomažina, ki bereta fragmente razstavnega besedila, ter zvoki prepariranih inštrumentov, ki jih je umetnik izdelal v sodelovanju z zvočnim umetnikom Stašem Vrenkom in z izdelovalcem Bojanom Stefanovićem. Zvočno-svetlobne objekte je umetnik ustvaril s pomočjo elektroinženirja Gregorja Krpiča, videe je ustvarila Neža Knez, Hana Podvršič je avtorica kostumskih elementov. Bobni, ki igrajo brez človeške prisotnosti, mikrofoni, kjer nihče ničesar ne izjavlja in zvok, ki se širi po prostoru. Ne le, da je sporočil na razstavi Toplice več, temveč je med njimi, kot pravi Matej Stupica, tudi praznina – prostor vmes. Foto: Matej Stupica
Ženske na oblasti se glasi starogrška komedija v sodobni preobleki, ki med drugim raziskuje politično, osebno in gospodarsko alternativo boljše prihodnosti. Premiero so umestili v Dvorano Frana Žižka, z njo pa mariborska Drama odpira novo sezono.
V Slovenski kinoteki se prihodnji teden začenja prva pregledna retrospektiva Kire Muratove, ene največjih svetovnih cineastk, ki pa je do nedavnega ostala skoraj povsem spregledana. Pri Kinoteki so jo opisali kot večno obstranko, enfant terrible sovjetskega in ukrajinskega filma, provincialno anarhistko in drzno filmsko eksperimentatorko, ki skozi grotesko in absurd neutrudno preizkuša svoje občinstvo in premika meje filmskega jezika. Retrospektivo začenjajo s filmoma Bežna srečanja, ki bo na sporedu v ponedeljek, 30. 9., v Kinodvoru, in Dolga poslavljanja, s katero retrospektivo uradno odpirajo v torek, 1. 10., v dvorani Slovenske kinoteke. Poleg Kinoteke in Kinodvora pri dogodku sodelujeta tudi nacionalni center Aleksandra Dovženka iz Ukrajine in festival Kino Otok. Tina Poglajen se o retrospektivi pogovarja z Anjo Banko, urednico programa v Slovenski kinoteki.
V kine je prišel triler Opazovanje režiserja in soscenarista Janeza Burgerja. V svojem šestem igranem celovečercu, ki je med drugim prejel tri vesne (za zvok, scenografijo in glavno žensko vlogo), se spopada s pomembno temo osebne odgovornosti pri uporabi družbenih omrežij. 27-letna reševalka Lara, v njeni vlogi je Diana Kolenc, si v času službenega odmora na Facebooku ogleda videoprenos brutalnega pretepanja mladega fanta na ulicah Ljubljane. Ne odreagira – tako kot tudi drugi ne, ki so spremljali dogajanje po spletu. Se pa na kraju tega dogodka v kratkem znajde z reševalno ekipo. Z režiserjem se je pogovarjal Žiga Bratoš.
Slovensko društvo likovnih kritikov je v ljubljanskem Cankarjevem domu podelilo nagrade kritiško pero 2024 – letošnji nagrajenec za življensko delo je umetnostni zgodovinar, filozof in pesnik Andrej Medved, nagrado kritiško pero je prejel Tomislav Vignjević, nagrado za mlado kritičarko pa Sara Nuša Golob Grabner. Vignjević, ki kritike redno objavlja v osrednjih slovenskih revijah, tudi sicer velja za plodnega pisca predvsem s področje moderne in sodobne ter poznogotske in renesančne likovne umetnosti, mlada kritičarka pa je med drugim ena od utemeljiteljic mentorskega programa Mladi kritik. Več o svojem delu pa je nagrajenec za življenjsko delo, Andrej Medved, povedal v pogovoru, v katerem je razmišljal tudi o vprašanju objektivnosti likovne kritike in teorije. Foto: Kristina Bursać, vir: Cankarjev dom
Festival Sonc je leta 2016 zasnovala violinistka Tanja Sonc, po rodu iz Radeč, nagrajenka številnih državnih in mednarodnih tekmovanj, ki je od sezone 2017/2018 članica uglednega komornega godalnega orkestra v Zürichu.
Zmagovalno delo letošnjega Arsovega natečaja za najboljšo kratko zgodbo je Trije asi, pripoved o noči pokra in treh kvartopircih, ki polagajo vse višje stave. Njen avtor je Aleš Berger, tudi sicer uveljavljen pisatelj in cenjen prevajalec. Zmagovalno zgodbo je interpretiral dramski igralec Branko Jordan.
Vabljeni k poslušanju pogovora z Alešem Bergerjem, ki ga je na podelitvi lastovke 33. natečaja za najboljšo kratko zgodbo v dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu v Ljubljani vodil Matej Juh.
Od 980-ih, ki so ustrezale pogojem, so ostale v ožjem izboru tri in tista, ki je letošnjo žirijo najbolj prepričala. 33. lastovko, nagrado Programa Ars za najboljšo kratko zgodbo, so podelili v dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu Alešu Bergerju za Tri ase. Strokovna žirija, Breda Biščak, Nada Grošelj in Vlado Motnikar, jo je izbrala tudi zaradi v kratki zgodbi še posebej želene zgoščenosti, metaforične dvoumnosti in drobnih detajlov. In kot so zapisali, je, ''tako kot igra temelji na blefiranju, tudi karakterizacija likov pokeraško minimalistična, osredotočena na odtenke''. Avtor sam pa je v pogovoru z urednikom literarnih oddaj na Arsu Matejem Juhom dodal, da je važen nek paradoks, spodmik resničnosti. Aleš Berger, francist in komparativist, pa gledališki kritik, pisec in predvsem uveljavljen prevajalec je prejel številne nagrade in tudi že nagrado Arsovega natečaja leta 1999 za zgodbo Med padcem. V Treh asih pa, kot še zapišejo, spretno stopnjuje opazovalčevo pozornost, in namige lahko sproti prepozna le izkušeno oko, oziroma uho. Na podelitvi je zgodbo interpretiral dramski igralec Branko Jordan.
Danes ob 18ih bo v dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu v Ljubljani slavnostna podelitev Arsove lastovke, nagrade za najboljšo kratko zgodbo, ki jo vsako leto razpiše Uredništvo za kulturo Tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars. Avtor zmagovalne zgodbe se bo javnosti prvič predstavil prav na današnji prireditvi, ki jo bomo neposredno prenašali na naših radijskih valovih. Z njim se bo pogovarjal Matej Juh, zgodbo pa bo dramsko interpretiral igralec Branko Jordan.
Prihodnji teden bo od ponedeljka do četrtka potekal že 15. Festival migrantskega filma v organizaciji Slovenske filantropije. Goran Tenze je ob tej priložnosti obiskal koordinarko Katarino Rotar, ki je kot eno od izhodišč kriterijev izbire filmov uporabila grenko misel: »… solidarna Evropa je le še bled spomin«.
Ljubljano je obiskal Goran Stolevski, avtor filma Gospodinjstvo za začetnike, ki se te dni vrti v slovenski art kino mreži. V pogovoru s Teso Drev Juh je spregovoril o tem, kako se je lotil ustvarjanja tega filma, o dilemah, ki jih je imel med procesom dela, o svojih načelih, ki jim ostaja zvest, in še o marsičem.
V Narodni galeriji v Ljubljani so odprli razstavo Stari mojstri iz zbirk Muzeja za umetnost in obrt, Zagreb. Vse do februarja prihodnje leto bo tako v Ljubljani na ogled 62 del iz slikarske, kiparske in grafične zbirke enega najstarejših in največjih muzejev na Hrvaškem.
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica začenja novo sezono s predstavo 64. Gre za urbano dramo hrvaške pisateljice Tene Štivičić, ki obravnava temo neplodnosti. Pod režijo se podpisuje Nina Šorak.
Predstavljamo knjižne novosti Cankarjeve založbe, pri kater sta izšla druga pesniška zbirka Nine Medved Rodna doba in žanrski roman Jerce Cvetko Padam na besede. Pred kratkim pa je pri založbi Beletrina izšel fikcijski esej Vse luči Muanisa Sinanovića, pesnika, pisatelja in esejista, ki v svoji novi knjigi obračunava predvsem s samim seboj. V galeriji Kocka v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu je na ogled razstava slik slovenske umetnice, raziskovalke in profesorice na več univerzah in šolah Kiki Klimt z naslovom Vizualna analiza mita Psihe in Erosa skozi Heglovo dialektiko. V Layerjevi hiši v Kranju pa se bo začel Festival neukročenega verza: Medvrsticami. Vodenje javnega zavoda Cankarjev dom pa bo 15. oktobra prevzel Jure Novak. Vabljeni k poslušanju!
Matjaž Klopčič je bil marsikaj: učitelj sabljanja, arhitekt, scenograf, realizator propagandnih filmov, profesor na Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo, esejist, predvsem pa je bil režiser kratkih in celovečernih filmov. Med drugim je posnel zimzeleno uspešnico Cvetje v jeseni, morda manj znano pa je, da je bil ob Boštjanu Hladniku eden izmed začetnikov filmskega modernizma na Slovenskem. Umetnik se je rodil 4. decembra 1934 v Ljubljani, umrl pa je 15. decembra 2007 v rojstnem mestu, mestu, ki ga je večkrat upodobil v svojih filmih. Ob 90. obletnici njegovega rojstva Slovenska kinoteka v sodelovanju z vrsto partnerjev pripravlja bogat program, poklon Matjažu Klopčiču in njegovi ustvarjalnosti: več o njem pa urednik filmskega programa v Slovenski kinoteki Igor Prassel v pogovoru z Markom Goljo.
Neveljaven email naslov