Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.
Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.
Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?
Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”
Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.
“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.
Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.
In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”
Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”
Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.
“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.
“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.
Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”
Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.
Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.
Aleksander Čobec
847 epizod
Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.
Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.
Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.
Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?
Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”
Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.
“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.
Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.
In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”
Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”
Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.
“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.
“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.
Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”
Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.
Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.
Aleksander Čobec
17. avgust je dan združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, ki ga zadnjih 10 let praznujemo tudi kot državni praznik. Zgodovinske dogodke in življenje v Prekmurju danes, njegove možnosti in priložnosti ter posebnosti so v pogovoru z Lidijo Kosi osvetlili mag. Franc Kuzmič, pedagog, psiholog, teolog, bibliotekar in muzejski svetovalec, Stanka Dešnik, krajinska arhitektka in Tomaž Rous, magister politologije.
Pogovor o življenju in delu Richarda Wagnerja z muzikologom dr. Gregorjem Pompetom in dr. Aldom Milohnićem, predavateljem zgodovine gledališča na AGRFT.
Letošnje in lansko leto sta zaznamovali dve zgodovinski obletnici, in sicer stoletnica začetka prve svetovno vojne ter sedemdesetletnica konca druge. Številne nove knjige in strokovna srečanja o teh prelomnicah se ukvarjajo s spominom na obe vojni in njunimi posledicami tako za malega človeka kot za celotne narode. O zgodovinskem spominu na 20. stoletje na Slovenskem, s poudarkom na Primorskem in Tržaškem, so v oddaji z Bredo Biščak razpravljali dr. Marta Verginella, dr. Oto Luthar in dr. Borut Klabjan.
V Moderni galeriji v Ljubljani je še do sredine avgusta na ogled velika pregledna razstava NSK Od Kapitala do Kapitala, Neue Slowenische Kunst - dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije. Na njej so predstavljene vse skupine, ki so sestavljale prodoren umetniški kolektiv in obsega čas med letoma 1980, ko je na slovensko prizorišče stopila skupina Laibach, ki so se ji v gibanju Neue Slowenische Kunst leta 1984 pridružili Gledališče sester Scipion Nasice in slikarska skupina Irwin, do 1992, ko se gibanje preobrazi v NSK državo v času. Razstavni program ne obsega zgolj umetniških del, avdio, video in pisnih dokumentov ter kontekstualnega okvira, ki ga je na povabilo kustosinje prispeval Tomaž Mastnak, temveč v želji po čim bolj temeljitem razumevanju gibanja Neue Slowenische Kunst, ponuja celo vrsto različnih predavanj, pričevanj, projekcij in vodstev tako strokovnjakov družboslovnih profilov, umetnostnih zgodovinarjev in teoretikov in nenezadnje umetnikov samih. Sredi junija je v Moderni galeriji potekala tridnevna mednarodna konferenca, na kateri so domači in tuji strokovnjaki razpravljali o različnih vidikih umeščenosti NSK v čas in prostor preteklih tridesetih let in danes. Med razpravljalci sta skupni prispevek oblikovali tudi dr. Marina Gržinič in mag. Jasmina Založnik, ki smo ju povabili pred mikrofon današnje oddaje. Vabimo vas k poslušanju pogovora, ki naj pomeni še dodaten prispevek k razumevanju vloge in pomena Neue Slowenische Kunst nekoč in danes, z ozirom na lokalno in globalno okolje zadnjih 35 let. foto: Dejan Habicht, arhiv MG+MSUM
Revija 2000, ki je izhajala 40 let, je bila revija dialoga in sožitja, ugotavlja v svoji knjigi Dialektika refleksijskega zagona Cvetka Hedžet Tóth. Sodelavce Revije in Društva 2000 je po njenem mnenju zaznamovalo dojemanje slovenstva v smislu ohranjanja upanja in težnje po svobodi ter negovanje metafizične zavesti. Avtorica poudarja prizadevanja dolgoletnega urednika Revije 2000 Petra Kovačiča Peršina in njegovo personalistično razumevanje človeka kot osebe, knjigo pa prežema njen pogled na organizirano solidarnost kot humanistično in civilizacijsko normo ter njeno zavzemanje za pravično socialno državo. V oddaji se je s Cvetko Hedžet Tóth in Petrom Kovačičem Peršinom pogovarjal Marjan Kovačevič Beltram.
Akademik Ciril Zlobec je v minulih letih in desetletjih pomembno in opazno sooblikoval slovensko (ne le kulturno) politiko, prevedel je mnoge pesnike, uredil kar nekaj antologij, urejal je vrsto revij, tako tudi Beseda in Sodobnost, objavil je kar nekaj pripovednih in esejističnih del, predvsem pa je bil in ostaja – pesnik. Ob visokem življenjskem jubileju je akademik Zlobec, v pogovoru z Markom Goljo, povedal marsikaj o sebi, o svojem otroštvu, kraških koreninah, občutenju Ljubljane, etiki in tovarištvu, partizanski izkušnji in spravi, ter ne nazadnje o svoji poeziji, še zlasti pa o ljubezenski liriki. V oddaji Ars humana pesnik Ciril Zlobec prebere tudi pesmi Ko sva sama in Hvalnica ljubezni; razlog več, da oddaje ne zamudite.
Pravnik dr. Jakob Prešern se je kot izobraženec uspel izogniti splošni mobilizaciji v avstro-ogrsko vojsko ob začetku prve svetovne vojne leta 1014. Leto pozneje je bil vendarle vpoklican in nadaljnja tri leta vojne je preživel v prvi bojni črti ali neposredno ob njej. Dogajanje in svoja doživetja je natančno zapisoval v dnevnik, ki ga je v kritičnem prepisu za knjižno izdajo pripravil Janez Žerovc. O Jakobu Prešernu, nastajanju njegovih dnevniških zapisov ter o knjigi, v kateri so izšli, Janez Žerovc spregovori v pogovoru s Tino Kozin.
Pred leti je izšla monografija prof. dr. Edvarda Kovača z naslovom Park spomina Teharje. Delo govori o tem spominskem kompleksu arhitekta Marka Mušiča. Knjiga je poklon 10 000 žrtvam in slovenski omiki, hkrati pa je vpogled v lepoto in simboliko ustvarjanja občutljivega umetnika. Prof. dr. Kovač je bil gost oddaje, prvič objavljene leta 2012. Z njim pa se je pogovarjal Marjan Kovačevič Beltram.
»Svet je moja predstava,« je eden najbolj znanih citatov Arthurja Schopenhauerja (1788 – 1960). Ta veliki nemški filozof, predstavnik tako imenovane filozofije življenja, je imel velik vpliv ne le na filozofe, temveč tudi umetnike, predvsem tiste v 20. stoletju. Kakšna je torej Schopenhauerjeva misel in kakšna je njegova dediščina danes, pa v oddaji, ki je bila prvič predvajana leta 2009 in katere gost je bil dr. Lenart Škof.
Pred sedemdesetimi leti je Evropa praznovala konec druge svetovne vojne. Toda kaj se je dogajalo tik po njej? Konec spopadov še ni pomenil miru in vrnitve v normalno življenje. Evropa je bila porušena in začela so se obračunavanja s kolaboranti. O teh temnih in zamolčanih plateh polpretekle zgodovine je britanski zgodovinar Keith Lowe napisal odmevno knjigo z naslovom Podivjana celina, ki smo jo predstavili v tej oddaji. Pripravil jo je Tomaž Gerden.
Andrej Rozman Roza je pesnik za otroke in odrasle, nekoč je pisal tudi prozo za odrasle, za otroke jo še vedno piše, snuje in režira komedije ter v njih skoraj praviloma nastopa, je pionir pocestnega gledališča, libretist in scenarist, filmski in televizijski igralec, prevajalec, aktivist za ukinitev davka na knjige in še kaj, predvsem pa je eden redkih sodobnih ustvarjalcev, ki zna razgibati naše smejalne mišice. Zato nikar ne zamudite oddaje Ars humana, v kateri bo priljubljeni ustvarjalec v pogovoru z Markom Goljo povedal več o sebi in svojem delu, zagotovo pa bo prebral tudi kako svojo pesem.
Delo Predstavljanje sebe v vsakdanjem življenju je sociološka klasika, ki velja za eno od najbolj citiranih del s področja humanistike. Erving Goffman (1922 – 1982) v njem na osnovi terenskih, etnoloških raziskav kot tudi s primeri iz literarnih del pretresa, kako posameznik v vsakdanjih situacijah predstavlja sebe. To delo je v marsičem aktualno še danes. Zakaj – tudi o tem v tej oddaji, katere gostji sta bili dr. Mirjana Ule ter Polona Petek in katero je pripravil Gregor Podlogar.
Doktor Božidar Jezernik je v minulih letih objavil kar nekaj zanimivih knjig, tako leta 2011 znanstveno monografijo Divja Evropa: Balkan v očeh zahodnih politikov in leta 2013 znanstveni deli Goli otok – Titov gulag in Nacionalizacija preteklosti, z letnico 2014 pa je na začetku letošnjega leta izšla še monografija Mesto brez spomina. V njej dr. Jezernik razmišlja in ilustrira naravo in usodo spomenikov v Ljubljani, skratka, naš odnos do preteklosti. Z doktorjem Jezernikom se je v oddaji Ars humana pogovarjal, v živo, Marko Golja.
Harmonika je nacionalni simbol, s katerim se pozitivno ali negativno identificira precejšen del Slovencev, hkrati pa je to inštrument, ki ima bogato tradicijo in je danes eno od najbolj razširjenih glasbil na svetu. V oddaji smo s skladateljem in harominikarjem Bratkom Bibičem pretresli, kakšni so družbeni, kulturni in umetniški aspekti harmonike, kakor tudi kakšne so zgodovinske in aktualne prakse tega razvpitega inštrumenta. Oddajo je pripravil Gregor Podlogar.
Franc Sever – Franta se je kot osemnajstletni mladenič konec leta 1941 pridružil partizanom. Kot partizan je doživel, tudi že kar literarne oziroma filmske in vendar resnične dogodke, tako preboj na Menini planini in predajo hrvaških ustašev in domobrancev. O svojem zelo razgibanem življenju je Franc Sever – Franta pri dopolnjenih devetdesetih letih napisal berljivo in zanimivo knjigo Trenutki odločitve, več o njih, o svojih trenutkih odločitve in življenjskih preizkušnjah pa je povedal v pogovoru z Markom Goljo.
Za postmoderno misel, ki uveljavlja pluralnost filozofskih pristopov in oslabitev subjekta, je značilna kritika metafizike. Na vprašanje, ali je s tem ogrožena tudi religija, je dr. Branko Klun v pogovoru z Marjanom Kovačevičem Beltramom odgovoril s prikazom bibličnih odmevov v postmoderni misli.
Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.
»Veliki Aleksandrijčan, ki ga je kljub nedvomnim dosežkom njegova Cerkev v nekem specifičnem obdobju ovrgla kot heretika, danes – čeprav zunaj cerkvenega koledarja – velja za klasičnega cerkvenega očeta, začetnika sistematične teologije in nič manj kot za utemeljitelja zahodne metafizike svobode. Z mostom med navideznimi nasprotji – Jeruzalemom in Atenami, med Svetim pismom in filozofijo, med intelektualnim ustvarjanjem in pobožnostjo, alegorijo in tekstno kritiko – pa je postavil temelje krščanske kulture,« iz spremne besede Origenove knjige O počelih. Gostja oddaje je prevajalka tega dela Neža Gačnik. Vir fotografije: svetniki.wordpress.com
Pozornost smo posvetili enemu največjih umetnikov 20. stoletja Johnu Cageu (1912 – 1992). V oddaji, ki je bila prvič objavljena leta 2012 ob njegovi stoletnici rojstva, so tega umetnika predstavili pianistka Nina Prešiček, profesor na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete doc. dr. Gregor Pompe, glasbeni kritik Luka Zagoričnik in pesnik ter prevajalec Cagejevih tekstov v slovenščino Primož Čučnik. Oddajo je pripravil Gregor Podlogar.
Neveljaven email naslov