Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.
Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.
Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?
Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”
Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.
“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.
Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.
In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”
Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”
Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.
“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.
“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.
Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”
Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.
Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.
Aleksander Čobec
847 epizod
Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.
Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.
Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.
Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?
Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”
Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.
“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.
Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.
In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”
Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”
Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.
“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.
“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.
Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”
Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.
Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.
Aleksander Čobec
Prof. Zygmunt Bauman sodi ne le med najpomembnejše svetovne sociologe zadnjih desetletij, marveč med najbolj prodorne mislece sodobne družbe, njenih stranpoti in razvojnih teženj. Bauman je bil vselej velik stilist: svojo teoretsko misel je, kadar je le mogel, upodobil s pomenljivimi prispodobami in jo s tem približal bralcu. Epohalni prehod iz moderne v postmoderno je denimo povzel s prispodobo taljenja in tekočnosti. Svoja dela, ki sodijo med sodobne sociološke klasike, je zapisoval s pretanjeno domišljijo, toda tudi z disciplino nadarjenega pisatelja. Čeprav je Bauman v začetku letošnjega leta umrl, s svojo mislijo še naprej navdihuje in jasni sociološko domišljijo bralcev po vsem svetu. Tokrat smo v Ars humani očrtali njegovo sociološko misel in življenjsko pot skozi dolgo 20. stoletje. Oddajo je pripravil in odlomke prevedel Urban Tarman. Vabljeni k poslušanju! Foto: Borut Krajnc, 2011 (objavljeno z dovoljenjem avtorja)
V velikonočni oddaji Ars humana bomo s prof. dr. Francetom M. Dolinarjem spregovorili o njegovi knjigi Vi ste luč sveta, ki prinaša duhovne podobe kandidatov za svetnike s slovenskega prostora, blažene in Božje služabnike. V monografiji je predstavljenih 33 svetniških zgledov: 13 svetnikov, ki so delovali v slovenskem prostoru, 7 blaženih, ki izvirajo iz slovenskega prostora in 13 Božjih služabnikov, ki po rodu izvirajo iz slovenskega prostora. Spregovorili pa bomo tudi o tem, kaj je svetništvo, kam segajo začetki čaščenja svetnikov in zakaj je čaščenje svetnikov za življenje kristjanov pomembno.
Ko Un je najpomembnejši sodobni južnokorejski pesnik, njegovo ime se pojavlja med kandidati za Nobelovo nagrado za literaturo. Poleg poezije, ki je v jedru njegovega ustvarjanja, piše romane, eseje in razprave. Danes umirjeni in modri 84-letni gospod ima za sabo osupljivo življenjsko pot. Večkrat je nad sabo dvignil roko; večkrat je bil zaprt in mučen; in vendar se ni vdal. Po korejski vojni se je prelevil v budističnega meniha, potem v aktivista in govornika ljudstva. Zadnja desetletja je zagovornik združitve Korej. Slovenijo je obiskal lani, kot častni gost festivala Dnevi poezije in vina. V pogovoru za oddajo Ars humana je spregovoril tudi o tem, zakaj se pesnik ne prebuja ob zori. Oddajo je pripravil Urban Tarman.
Filozof, prevajalec in pesnik Gorazd Kocijančič je leta 2009 objavil zbirko – to je avtorjeva oznaka – esejev z naslovom Razbitje in v njej razvil razumevanje biti, povsem drugačno kot ga poznamo iz hegeljanske ali heideggerjanske tradicije. Leta 2011 je sledila njegova zbirka Erotika, politika itn., lani pa še zbirka filozofskih besedil z naslovom O nekaterih drugih in s podnaslovom Štirje eseji o preobilju (O živalih, O sanjah, O ekscesu jezika in O mračnem niču). Več o knjigi in njeni tematiki je avtor povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru z Markom Goljo, posnetim v njegovi pisarni v Rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Houdaer Hautetfort
Eden izmed pomembnih mejnikov na poti do samostojne slovenske države je bilo pogumno dejanje tedaj še majorja Rudolfa Maistra, ko je razglasil, da ne priznava avstrijske oblasti v Mariboru in da je prevzel oblast nad vso Spodnjo Štajersko. S tem je zagotovil, da se je meja po koncu prve svetovne vojne premaknila na sever, skoraj do narodnostnega roba. Tega dne smo Slovenci prvič dobili svojo vojsko, Rudolf Maister pa je postal prvi slovenski general. V oddaji bomo prisluhnili mag. Milanu Lovrenčiču iz zveze društev, ki gojijo spomin na Rudlofa Maistra. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Pisateljica, učiteljica, urednica, kritičarka in prevajalka Marica Nadlišek Bartol se je rodila 10. februarja 1867 v Trstu. Po končanem učiteljišču v Gorici je bila nekaj let učiteljica v tržaškem zaledju, leta 1897 pa je začela urejati prvi slovenski ženski časnik Slovenka, štirinajstdnevno prilogo Edinost. Kot urednica in sodelavka drugih publikacij je pisala predvsem o književnosti in ženskih vprašanjih, kot pisateljica pa je pisala o dilemah, s katerimi se je srečevala ženska njenega časa. Pisateljičin revijalno objavljeni roman Fata morgana je knjižno izšel šele leta 1998, skoraj šestdeset let po njeni smrti, njene zgodbe pa šele leta 2005 v zbirki Na obali. Ob 150. obletnici avtoričinega rojstva je Marko Golja v studio povabil pisateljico Evelino Umek, avtorico knjige Po sledeh fate morgane, in dr. Katjo Mihurko Poniž, predavateljico in raziskovalko književnosti na Univerzi v Novi Gorici, ki sta spregovorili o življenju in delu Marice Nadlišek Bartol.
Romaneskni prvenec bosanskega pisatelja Faruka Šehića, Knjiga o Uni – slovenski bralci jo lahko beremo v prevodu Zdravka Duše – je stilsko izredno raznolika: lirski, poetični opisi narave in protagonistovega otroštva se prelivajo z dokumentarnimi opisi vojne, fantastičnimi, mitskimi in nadrealističnimi elementi, v katere nenehno vdirajo tudi reference iz sveta filma. Za roman je Šehić prejel prestižno nagrado Meša Selimović in nagrado Evropske unije za književnost. A pred tem je že podpisal tri pesniške zbirke in knjigo kratke proze, s katerimi se je uveljavil kot eden boljših in zanimivejših sodobnih bosanskih pisateljev. O knjigi in svoji poetiki se je pogovarjal s Tino Kozin, pogovoru in odlomkom iz knjige pa lahko prisluhnete v oddaji.
Knjiga umetnika je relativno slabo znan medij, kar je glede na porast zanimanja v teoriji in v praksi zadnjih desetletij, pravzaprav nenavadno. Opredelili bi jo lahko kot umetniško delo, izvedeno v obliki knjige, ki jo zasnuje in večinoma tudi izdela umetnik. Zaradi prilagodljivosti in relativne cenovne dostopnosti je bila pomemben način izraza mnogih avantgardnih, eksperimentalnih in neodvisnih umetniških gibanj 20. stoletja. Spričo te protejske narave so definicije knjige umetnika skoraj tako številne in raznolike kot njeni materiali in oblike. Pogosto se prepleta tudi s t.i. zini - knjižicami najvecˇkrat samozalozˇnisˇke naredi sam produkcije, ki nastajajo v majhnih nakladah in z majhnimi produkcijskimi strosˇki. O različnih pojavnih oblikah in življenjih knjige in publikacij bodo v tokratni oddaji Ars Humana z Izo Pevec spregovorili umetnica Tanja Lažetić, vodja Centra in galerije P74 Tadej Pogačar in umetnik Zoran Pungerčar.
Akademik Janko Kos je v knjigi Sociologija slovenske literature analiziral slovensko literaturo v socialnozgodovinskem kontekstu in v zgodovinskem razponu od ljudskega slovstva pa do literature, ki jo ustvarjajo avtorji rojeni v 60-letih 20. stoletja. Več o celostni metodologiji in nekaterih ugotovitvah je avtor povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Vir: www.ludliteratura.si
Kaj imajo skupnega nesojeni kavboji in astronomi? To, da so tako prvi kot drugi prispodoba, celo naslovna, glasbenega albuma v stripu, ki ga je podpisal Martin Ramoveš. Glasbeni album v stripu Nesojeni kavboji je sicer delo Martin Ramoveš banda in je nastal konec leta 2013, medtem ko je glasbeni album v stripu Astronomi solo album Martina Ramoveša. O obeh albumih, predvsem pa tudi o tem, kaj glasbeni album v stripu sploh je in kako nastaja, pa v tokratni oddaji Ars humana. Z gostoma Martinom Ramovešom in stripovskim teoretikom Bojanom Albaharijem se pogovarja Tina Kozin.
»Kakorkoli obračamo potencialno slavne slovenske figure, vedno bomo na neki točki trčili ob Prešerna. Kult oziroma mit nacionalnega pesnika se kaže kot neizprosen tank, ki nonšalantno pregazi tekmece in jih povaljane pusti v blatu,« v svoji knjigi Prešeren po Prešernu: kanonizacija nacionalnega pesnika in kulturnega svetnika razmišlja izr. prof. dr. Marijan Dović. V oddaji Ars humana boste lahko prisluhnili Dovićevemu eseju »Prešernov kult in namišljeni sindromi«, ki je nastal na podlagi sklepnega poglavja knjige. V njem avtor premisli tudi širše implikacije Prešernove kanonizacije, predvsem v povezavi z globoko zakoreninjeno pripovedjo o rojstvu naroda iz duha poezije.
Kakšna je narava narave in kakšna je naša narava? Če se onesnažena reka zna očistiti sama, kako mi poskrbimo za svoj krvni obtok? Če svež veter lahko prezrači zatohlo dolino, kakšna je kvaliteta našega diha? Če se prst nenehno obnavlja, v kakšnem stanju je naše fizično telo? In končno – kakšno vlogo imajo pri našem počutju možgani in srce? O tem, kako ohraniti ali si povrniti zdravje, razmišljajo avtorica knjig o naravi in zdravju Sanja Lončar, biologinja Tjaša Griessler Bulc, poznavalec divjih rastlin in popotnik Dario Cortese, učitelj borilnih veščin Robert Lisac, učitelj joge in somatike Blaž Bertoncelj, kundalini plesalka Petra Poje, učitelj joge Robert Hönn in Zena Dušan Osojnik. Oddajo je pripravila Maja Moll.
Knjiga Mesečniki britanskega zgodovinarja avstralskega rodu Christopherja Clarka ima podnaslov Kako je Evropa leta 1914 zabredla v vojno in ponuja bralkam in bralcem kompleksno podobo prelomnih dogodkov. Clark ne obsoja s kazalcem zgolj ene države, ampak potrpežljivo slika prepletene meddržavne odnose na začetku dvajsetega stoletja. Precej pozornosti nameni tudi vodilnim državnikom tistega časa, njihovim osebnostim in tudi slabostim. Več o knjigi, pa tudi o vzporednicah med tistim in našim časom, bo v oddaji Ars humana, v pogovoru v živo z Markom Goljo, povedal avtor spremne študije dr. Božo Repe. Nikar ne zamudite.
»Zakaj knjiga o ljubezni?« se v izhodišču svoje razprave O ljubezni vpraša italijanski filozof Umberto Galimberti. Odgovor se glasi: ker je ljubezen v dobi tehnike dobila povsem drugačno obliko. V dobi, ki je razbila vse družbene vezi, je tako ljubezen bolj kot odnos do drugega po Galimbertiju postala krčeviti kult osebnega doživljanja, pač v duhu prenapetega individualizma, ki nam ga neprestano privzgaja naša kultura, za katero je drugi le sredstvo za rast lastne osebnosti. Pogovoru o tem in nekaterih drugih vidikih ljubezni – nastal je ob izidu slovenskega prevoda Galimbertijeve knjige – lahko prisluhnete v tokratni oddaji. S prevajalcem Matejem Venierjem se je pogovarjala Tina Kozin.
»Samo ženske so lahko tekmovale z vrtnarjem, ki je imel poseben položaj, a vse do Maintenonke so mu gledale skozi prste – tudi Montespanka. In tako je Le Nôtre ostal. Zagotovo ni bil noben podložnik deležen takih »familiarnosti« kakor on. Nihče ni tako dolgo kraljeval v srcu kraljeve naklonjenosti. Z nikomer drugim se ni Ludvik XIV toliko sprehajal in pomenkoval.« S temi besedami, med drugimi, Érik Orsenna opiše položaj, ki ga je na dvoru Sončnega kralja zavzemal znameniti kraljevi vrtnar: André Le Nôtre. Kaj več o njem in njegovem delu bomo povedali v tokratni oddaji Ars humana. Spregovorili bomo tudi o pomenu prostorsko-pomenske strukture, ki ji pravimo vrt in o vrtovih kot umetninah. Pa seveda tudi o Ériku Orsennaju, ki je podpisal knjigo Portret srečnega človeka, posvečeno Le Nôtru – beremo jo lahko v prevodu Zoje Skušek. Gostji oddaje sta prevajalka, publicistka, novinarka Tanja Lesničar Pučko in krajinska arhitektka, profesorica doktorica Ana Kučan, avtorica spremne besede in fotografij v knjigi. Z njima se pogovarja Tina Kozin.
Kolektivna monografija Kulturni svetniki in kanonizacija s strokovnega vidika pretresa pojma kanon in kanonizacija, hkrati pa v njuno neposredno bližino uvaja tudi nekatere nove, inovativne analitične pojme, na primer naslovnega kulturni svetniki, ob njem še pojem kult in pojem kulturno svetništvo. In ena izmed predpostavk monografije je, da je vzpon kulturnih svetnikov, ki so se v 19. stoletju pojavili ob boku cerkvenih svetnikov, vladarjev in vojskovodij, najtesneje povezan z zgodovino evropskega nacionalizma. O tem kdo sploh so kulturni svetniki, zakaj in kako pride do njihove kanonizacije in zakaj so tako pomembni za nacionalna gibanja bosta v oddaji razmišljata izredni profesor, dr. Marijan Dović in docent dr. Luka Vidmar. Z njima se pogovarja Tina Kozin.
Ne zna vsak igrati na violino in tudi z znanostjo se ne more ukvarjati vsak; za to so potrebni talent, vztrajnost in veliko dela. Pravi raziskovalec je tisti, ki veliko, natančno in hitro dela. Tako je delo znanstvenika označil veliki hrvaški entomolog (žužkoslovec) Guido Nonveiller, naš akademik, trikratni doktor znanosti Jože Maček, o katerem je bil lani posnet filmski dokumentarec, pa skromno pristavlja, da je temu postulatu vsaj delno zadostil. Akademikov radijski portret sta pripravila Boža in Bojan Herek.
Prostozidarstvo pogosto drami domišljijo, morda celo nejevoljo. Zakaj prostozidarske lože delujejo tako skrivnostno? To je le eno izmed vprašanj, na katero je odgovoril zgodovinar dr. Matevž Košir, nikakor ne edino. Kaj je prostozidarstvo, kdaj se pojavi, kakšna je njegova morala, kaj pomenijo njegovi rituali, kdo so bili slovenski prostozidarji – to je še nekaj vprašanj, seveda pa tudi to še ni vse. Z doktorjem Koširjem, avtorjem znanstvene monografije Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem in razstave Skrivnost lože, na ogled v Narodnem muzeju Slovenije do 14. maja, se je pogovarjal, v živo, Marko Golja. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.
Avtorja: Boža in Bojan Herek Komur je pod roko prišel prevod Sofoklejevega Kralja Ojdipa iz leta 1922, ve, da je to delo Antona Sovreta. Če je brskal naprej, je ugotovil, da gre za prevodni prvenec tega klasičnega filologa in prevajalca ter izvrstnega poznavalca slovenskega jezika. Poznajo ga tisti, ki so prebirali in še prebirajo besedila iz grške antike – Iliado, Odisejo, pa Sokratov zagovor in še dolgo vrsto klasičnih in sodobnejših besedil. O Antonu Sovretu je bil pred več kot desetletjem posnet filmski portret z naslovom Sofra iz Šavne Peči avtorjev Bože in Bojana Herek. Iz obsežnega gradiva, posnetega takrat, je zdaj nastal še radijski portret. O Antonu Sovretu v oddaji spregovorijo njegovi študentje in sorodniki; žal sta dva izmed nastopajočih, nečak Antona Sovreta, imeniten slikar otroških portretov Savo Sovre in sorodnik Sovretove žene, prof. dr. Mitja Bartenjev, ki slikovito delita spomine na svojega sorodnika, zdaj že pokojna. Prav tako Sovretov velik prijatelj, skladatelj Uroš Krek, čigar glasba spremlja ustvarjalčev portret.
V ospredju oddaje Ars humana so televizijske serije, ki so v zadnjem desetletju doživele pravi razmah in postale konkurenca filmski produkciji. Pogovor z Mirtom Komelom, docentom pri katedri za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, sicer tudi strokovnjakom za serijo Twin Peaks, Jelo Krečič, novinarko pri časopisni hiši Delo, ki je pred šestimi leti skupaj z Ivano Novak uredila zbornik z naslovom Proti koncu: sodobna TV serija in serialnost in Tino Poglajen, filmsko kritičarko in publicistko, vodi Tesa Drev.
Neveljaven email naslov