Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.
Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.
Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?
Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”
Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.
“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.
Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.
In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”
Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”
Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.
“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.
“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.
Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”
Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.
Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.
Aleksander Čobec
846 epizod
Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.
Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.
Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.
Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?
Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”
Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.
“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.
Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.
In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”
Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”
Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.
“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.
“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.
Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”
Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.
Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.
Aleksander Čobec
Slavko Pregl. Človek, ki ga nedvomno pozna vsak, ki je kdaj deloval – ali deluje – v katerem izmed členov naše knjižne verige. Neomajni borec za slovensko knjigo. In, kot pravijo mnogi, legenda slovenskega založniškega prostora. Eden najbolj uveljavljenih slovenskih mladinskih pisateljev, uspešno pa nagovarja tudi odrasle bralce. Svojo življenjsko, ustvarjalno, poslovno pot je strnil v obsežni biografiji Srajca srečnega človeka.
Letošnja Nobelova nagrajenka Olga Tokarczuk literaturo vidi kot popolnost nenatančnih oblik in kot zapiše v svojem romanu Beguni, jo navdušuje vse, kar je »pokvarjeno, nepopolno, pomanjkljivo, počeno«. V svojem pisanju in tudi v poljskem javnem življenju se pogosto izreka o političnih temah in drugih vročih družbenih vprašanjih. Z avtorico se je aprila, ob njenem obisku Nove Gorice na vabilo festivala Mesto knjige in založbe KUD Pólice Dubove, pri kateri je izšel njen zadnji, več kot devetsto strani dolg roman Jakobove bukve, pogovarjala Petra Meterc.
V 13. zvezku Enciklopedije Slovenije lahko med drugim preberemo, da je arhitekt Ciril Tavčar (17.7.1904 – 20.5.1980) leta 1929 diplomiral na arhitekturnem oddelku Tehniške fakultete pri Jožetu Plečniku in da je leta 1932 v Ljubljani odprl Stavbno in tehnično pisarno za zunanjo in notranjo arhitekturo … Tokratna oddaja Ars humana je vsaj nekoliko zapolnila praznino v enciklopedijskem članku – njeni udeleženci arhitektova hči Seka Tavčar, konservatorska svetnica na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije mag. Darja Pergovnik ter umetnostni zgodovinar in kritik dr. Peter Krečič so predstavili, kako je arhitekt Ciril Tavčar sodeloval z mojstrom Plečnikom pri prenovi Jakopičevega sprehajališča in nastanku Tromostovja. Z njimi se je v živo pogovarjal Marko Golja. Vabljeni k poslušanju oddaje tukaj in zdaj.
V več kot 150-letni zgodovini Rdečega križa na Slovenskem, piše dr. Darja Kerec, se je kar nekajkrat zgodilo, da je bil njegov ugled “okrnjen zaradi osebnih peripetij, politične usmerjenosti in očitkov o nejasnem financiranju. To se je dogajalo v letih pred prvo svetovno vojno, v obdobju Kraljevine SHS oziroma Jugoslavije, med okupacijo in tudi po osamosvojitvi. Pri nas deluje kar nekaj humanitarnih društev, a le Rdeči križ Slovenije deluje najdlje.” Ob izidu znanstvene monografije Človek – naša prva skrb, zgodovina Rdečega križa na Slovenskem govorimo o delovanju organizacije, ki nas spremlja že od polovice 19. stoletja – v dobrem in slabem. Mednarodni odbor Rdečega križa je največja humanitarna organizacija za pomoč v miru in vojni prizadetemu in ogroženemu prebivalstvu. Njen sedež je vse od ustanovitve leta 1863 v Ženevi. V Sloveniji segajo zametki društvene dobrodelnosti kot temelj ciljev in delovanja Rdečega križa na Slovenskem v davno leto 1859. Oddajo je pripravil Blaž Mazi.
Knjiga nemškega novinarja in pisatelja Normana Ohlerja: »Popolna omama - Droge v Tretjem rajhu«, ki je v prevodu Neže Božič izšla pri Mladinski knjigi, je ob izidu povzročila veliko polemik pa tudi zelo dober odziv bralk in bralcev. Avtor se v njej loteva zamolčane zlorabe drog v Tretjem rajhu: od dajanja močnih poživil vojakom na fronti do dvomljivih metod Hitlerjevega osebnega zdravnika Thea Morella, ki je svojemu varovancu vbrizgaval opiate. Z Normanom Ohlerjem se je, ob njegovem obisku v Ljubljani, pogovarjal Tomaž Gerden. Prevod je bral Matjaž Romih, zvočno sta oddajo oblikovala Jon Čergan in Jernej Boc.
Pred Kristusom ali pred našim štetjem - vprašanje, kako meriti zgodovinska obdobja starejše preteklosti, pri nas in še kje sproža nenavadne idejne spore, ki več povedo o govorcih kot o samem merjenju časa. Arheolog in kustos dr. Peter Turk iz Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani, naš tokratni gost v oddaji, je sredi poletja v sobotni prilogi vsedržavnega časopisa objavil razmišljanje o "zadregah s Kristusovim štetjem". Nekaj časa trajajoča polemika v pismih bralcev je pokazala, da utegne brezpogojno zagovarjanje tako ene kot druge variante idejno razhajanje spremeniti v dilemo antičnih Abderitov, ki so se prepirali o "lastništvu oslove sence". V pogovoru pa se izkaže, da je razrešitev dileme razmeroma preprosta. Na sliki shema meritve časa (vir: http://pzv.splet.arnes.si/files/2016/11/stetje_let.jpg)
Filmski režiser France Štiglic je ustvaril prepoznaven in priljubljen opus celovečernih filmov. Ob 100. obletnici njegovega rojstva so več o njem in njegovem opusu povedali filmski režiser Tugo Štiglic, televizijska avtorica Majda Širca, avtor filmološke študije o Štiglicu Tone Frelih in filmski zgodovinar Peter Stanković (v oddaji Ars humana v živo). Vabljeni k poslušanju.
Miha Naglič – filozof, publicist, urednik in muzejski delavec ter dolgoletni sodelavec Gorenjskega glasa deluje že 40 let na področju kulture v Žireh, zato ni presenetljivo, da je pripravil izjemno zanimivo knjigo z naslovom Žirovski besednjak. Miha Naglič je v uvodu k tej knjigi med drugim zapisal: »Število 40 že v Bibliji označuje dobo, v kateri nekaj dozori. Je tudi čas za obračun, za bilanco. Kako naj jo podam? Lahko bi napisal spomine, a glede na to, da nisem kakšna sila popularna osebnost, bi ti najbrž ne bili prav zanimivi. Lahko bi sestavil spisek vseh svojih del – prireditev, ki sem jih pripravil in največkrat tudi vodil, člankov in knjig, ki sem jih napisal ali uredil. Tega bi bilo kar nekaj, a spiski so spet nekaj suhoparnega. In tako sem se odločil, da svoje 40-letno udejstvovanje na Žirovskem sklenem s to knjigo, z Žirovskim besednjakom.« Tako Miha Naglič v tej svoji peti knjigi kot avtor razlaga petsto izbranih besed, s katerimi predstavi Žiri, Žirovce, njihove sosede in njihove medsebojne odnose, pa tudi odnos do izbranih besed, pojmov, imen in tako dalje. Žirovski besednjak in njegovega avtorja bomo spoznali v oddaji ARS humana, ki jo je pripravil Milan Trobič. Naslovnico knjige je oblikoval akademski slikar Stane Kosmač, 2019. foto:Tina Dokl.
Muzikologija kot redno, kontinuirano dejavno humanistično področje, kot znanstvena veda se je pri nas vzpostavila v začetku šestdesetih let, vendar pa pravi začetki znanstvene obravnave glasbe segajo precej dlje in nekateri med njimi so dosegli zavidljivo raven. Na to opozarja knjiga Slovenska muzikologija – kratek prelet po zgodovini dr. Matjaža Barba. Z njim smo se pogovarjali ob začetku 3. muzikoloških dnevov.
Drugega oktobra je minilo 150 let od rojstva velikega indijskega voditelja, družbenega preroditelja in misleca Mahatme Gandhija. Z izvajanjem aktivnega nenasilnega odpora, ki zahteva resnico in neustrašnost, je v prvi polovici prejšnjega stoletja predrugačil politično in družbeno življenje Indije. Gandhijevo delovanje je preplet globoke religioznosti, etičnih načel in filozofskih premišljevanj, kar je predelal v sredstvo političnega boja in družbene preobrazbe, ki še danes zbuja občudovanje. Ars humana je ob obletnici Gandhijevega rojstva zato namenjena osvetlitvi nekaterih vidikov njegovega življenja, filozofske in politične misli ter njegove zapuščine. Avtorica oddaje je Karmen Kogoj Ogris, gost pa docent doktor Nikolai Jeffs s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem. Foto: EPA
Na začetku leta je izšla dvojna številka revije Dialogi z naslovom Petdeset izbranih kratkih zgodb avtorjev in avtoric, rojenih po letu 1980. Izmed triindvajsetih avtorjev se bo zaradi omejene dolžine oddaje v tokratni oddaji predstavilo zgolj sedem. Ana Svetel, Denis Škofič, Kristina Kočan, Lara Paukovič, Nevenka Miklič Perne, Tomo Podstenšek in Vesna Lemaić bodo povedali, kako pišejo zgodbe, in prebrali svojo zgodbo ali odlomek iz nje. Če vas vsaj malo zanima sodobna literarna ustvarjalnost, vabljeni k poslušanju.
Monumentalno delo Ireneja Lyonskega Zoper krivoverstva, ki ima v grškem izvirniku pomenljiv naslov Razkritje in zavrnitev lažnega spoznanja, odpre temeljna vprašanja o razlikovanju med pravo vero (ortodoksija) in krivoverskimi ali heretičnimi nauki: Kaj je gnoza in kdo so gnostiki? V čem se gnosticizem in druga krivoverstva razlikujejo od pravovernega nauka? Kateri so po Ireneju kriteriji, ki zagotavljajo pravo vero? In ali novodobna religijska gibanja, ki jih označujemo z izrazom »new age«, koreninijo v gnostičnih sistemih z začetka krščanstva, zaradi česar bi jih lahko imenovali tudi »old age«? Naš gost bo jezuit in glavni prevajalec Irenejevega dela Benjamin Bevc.
Ob nedavnem izidu faksimilirane izdaje prvega slovenskega romana v dnevniški obliki, romana Beatin dnevnik (1887) avtorice Luize Pesjak, smo v studio povabili izr. prof. dr. Urško Perenič, ki je izdajo pospremila z znanstvenokritičnimi opombami in zanimivo, poglobljeno literarnozgodovinsko študijo. V oddaji bo spregovorila o tem, kaj je izid dela pomenil v takratnem literarno-zgodovinskem in družbenem kontekstu, o tem, zakaj je bila avtoričina izbira žanra drzna poteza in drugih zanimivih vidikih tega dela. Na fotografiji: Luiza Pesjak, detajl. Vir: Wikipedija
Umetnost je lahko laboratorij misli, prostor, kjer lahko nastajajo radikalni teoretični modeli. Je tudi – kot je nekoč lepo ubesedil umetnik performansa, pisatelj, aktivist in radikalni pedagog Guillermo Gómez-Pena, polje, s katerega je izgnana ideja, da nekaj ni mogoče. Pa tudi prostor, v katerem se lahko neguje kontradikcija in so pod drobnogledom kompleksnosti, ki so v vsakdanu prezrte. Zato je umetniško dejanje, bodisi majhnega ali večjega obsega vedno zanimiva iztočnica za premišljanje vprašanj, ki izhajajo iz umetniških praks in jih sočasno presegajo. V tokratni oddaji Ars humana se bomo tako zaustavili ob vprašanju čustvenega materializma, skovanki oz. sugestivnem terminu, kot so ga opredelile njegove avtorice in je bil programsko jedro letošnjega, že 22. festivala Mladi levi. Naše sogovornice bodo filozofinja, sociologinja in pravna teoretičarka Renata Salecl, umetnica Alenka Pirman in članica kolektiva zavoda Bunker, ki je organizator Mladih levov, Tamara Bračič Vidmar. foto: bunker.si Tanja Radež: Nabiralci prahu, Skrivnostna kompozicija
Quentin Tarantino je nedvomno eden najpomembnejših avtorskih glasov v sodobni ameriški kinematografiji. Vsak, ki se vsaj malo zanima za film, najbrž ob omembi Tarantina v mislih takoj zagleda katerega od kultnih prizorov iz njegovih filmov, ki so se zapisali v filmsko zgodovino. Opus osmih del, med katerimi so Šund, Jackie Brown, Neslavne barabe, Django brez okovov in Podlih osem, je dopolnil film Bilo je nekoč v Hollywoodu, ki se pravkar vrti v slovenskih kinematografih. O tem, zakaj je Tarantino tako zanimiv filmski avtor, so se v tokratni oddaji Ars humana pogovarjali filmski publicisti in kritiki Gorazd Trušnovec, Denis Valič in Tesa Drev.
2. julija 2019, v času navtične zore, se je v Rastlinjaku Tivoli v Ljubljani, natančneje v Stekleniku, galeriji za zvok, bioakustiko in umetnost, odvila premiera elektroakustične in radijske opere Iden. Njen motiv je razmislek o človekovem upravljanju z naravo na primeru pod Unescom zaščitene Kuronske sipine v Litvi. Na podlagi opere bomo v oddaji raziskovali pomen umetnosti za ozaveščanje problemov, ki na prvi, a le na prvi pogled zahtevajo racionalni razmislek. Spregovorile bodo avtorice scenaristka in režiserka Saška Rakef, soscenaristka Tina Kozin in skladateljica Bojana Šaljić Podešva, svoja razmišljanja pa nam bo zaupala še dramaturška svetovalka opere Pia Brezavšček. Foto: Nada Žgank
V oddaji Ars humana lahko prisluhnete arhivskemu pogovoru z doktorjem Antonom Vratušo, akademikom, slavistom, politikom in diplomatom. Vratuša je tik pred drugo vojno doktoriral in pisal jezikoslovne in literarno-teoretične razprave. Po vojni je deloval v Beogradu, bil je med drugim namestnik zunanjega ministra in jugoslovanski predstavnik v Združenih narodih. Na družboslovnem polju se je ukvarjal z državami v razvoju, z lokalnimi skupnostmi in manjšinami. Pred dvema letoma preminuli akademik je v času nastanka pogovora ravno obhajal svoj stoti jubilej. Kljub visokim letom je bil takrat še vedno dejaven kot častni predsednik Fundacije dr. Vaneka Šiftarja. Z njim se je leta 2015 pogovarjal pokojni Štefan Kutoš, dolgoletni urednik na programu Ars.
Ko avditorij obmolkne. In tišini sledi osem-minutni aplavz. V tokratni oddaji Ars humana predstavljamo zmagovalni film osrednjega hrvaškega filmskega festivala v Pulju – Dnevnik Diane Budisavljević, igrano-dokumentarni film o humanitarki Diani, Zagrebčanki, po rodu Avstrijki, ki je v nacistični Neodvisni državi Hrvaški iz taborišč rešila približno deset tisoč srbskih otrok. Verjetno obstaja več razlag, zakaj umetniško delo v določenem prostoru in času doseže tako močan odziv občinstva. V tokratni Ars humani boste slišali le nekaj iztočnic za razmislek – intervju z režiserko Dano Budisavljević – pripravila ga je Biljana Žikić, odlomke iz zapisa, ki ga je o filmu in odzivu nanj za Jutarnji list zapisala novinarka in pisateljica Slavenka Drakulić, uvodoma pa poročilo, ki ga je o Dnevniku Diane Budisavljević pripravila naša televizijska kolegica, filmska kritičarka Zemira A. Pečovnik.
60 let. 171 naslovov. V tokratni oddaji Ars humana smo spregovorili o Knjižnici MGL, ki sodi med najstarejše specializirane teatrološke izdaje v Evropi in svetu. Naša gostja je bila dramaturginja in sedanja urednica zbirke Petra Pogorevc. Pogovor smo prepletli z razmisleki o knjigah iz zbirke. Zapise podpisujejo Matej Bogataj, Diana Koloini, Branko Jordan, Saša Pavček, Jaka Smerkolj Simoneti in Zala Dobovšek.
So človekove pravice absolutne? Kako pomemben je za varstvo človekovih pravic njihov zapis? Kako je bil razvoj teh pravic v pravnem redu Evropske unije pogojen s političnimi okoliščinami, v katerih so se razvijale? Bi pristop Evropske unije h Konvenciji za človekove pravice in temeljne svoboščine dodatno okrepil varstvo človekovih pravic v Evropi? To so le nekatera od vprašanj, ki smo jih – na primeru razvoja človekovih pravic v pravnem redu Evropske unije – odprli v tokratni oddaji Ars Humana. Naš gost je bil prof. dr. Matej Accetto, izredni profesor za evropsko pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani in Gulbenkianov profesor na Católica Global School of Law v Lizboni. Avtorica oddaje: Saška Rakef. Foto: Pixabay
Neveljaven email naslov