Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Iznajdevanje človekovih pravic

13.07.2015


Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec


Ars humana

839 epizod


Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.

Iznajdevanje človekovih pravic

13.07.2015


Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec


14.12.2020

"Zdaj sem pa že tega sit. Želim si, da bi bilo konec."

Pomladni val epidemije smo dojemali z mešanico strahu in radovednosti, zdaj pa je zaradi smrtnih žrtev več strahu. Pridobiti moramo temeljno zaupanje, da se svet ne bo podrl, pravi prof. dr. Jože Ramovš, predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka. Oddajo, ki jo pripravljamo v sodelovanju z Radiem Trst A, slovenskim programom ORF v Celovcu in Programom Ars, smo namenili doživljanju pandemije med starejšimi generacijami v Italiji, Avstriji in Sloveniji. Gosta sta bila tudi Pierina Furlan, predsednica krožka za kulturno, športno in podporno udejstvovanje Krut v Trstu, in Mirko Einspieler, vodja agencije „Doma-Zuhause“ ki se ukvarja s posredovanjem dvojezičnih skrbnic in skrbnikov iz Slovenije in Koroške za 24-urno oskrbo starejših. Vir fotografije: Pixabay.


07.12.2020

O čem govorimo, ko govorimo o slovenskem razkolu?

Knjiga Slovenski razkol je bila prodana v skoraj 10.000 izvodih. Avtor dr. Jože Možina jo je predstavljal po vsej Sloveniji in se pogovarjal s številnimi bralci. Ugotavlja, da po skoraj 80 letih rane druge svetovne vojne še vedno živijo v ljudeh in se prenašajo naprej. To se kaže v javnem, spletnem in političnem življenju, pa tudi na povsem zasebni ravni. V pogovoru smo iskali motive, ki so ga vodili pri raziskovanju in pri pisanju več kot 600-stranske monografije. Tema druge svetovne vojne se mu zdi pomembna za slovensko družbo tudi zaradi nastajajočih spoznanj na področju epigenetike. "Druga svetovna vojna je še vedno nacionalna travma. Že prej sem imel občutek, da se kaže na potomcih, pa ne samo prve, temveč tudi druge in tretje generacije. V času pisanja Slovenskega razkola sem se večkrat pogovarjal s soprogo, ki raziskuje transgeneracijski prenos travm. Prve epigenetske raziskave pravijo, da se travmatični vzorci na naše potomce ne prenašajo le prek vedenjskih vzgibov in podobno. Vtisnjene so tudi v genski zapis. Če je nekdo doživel hudo travmo, povezano z drugo svetovno vojno, se to lahko izrazi pri vnuku, ki sploh ne ve, zakaj ima določene težave." Kdo vse bere Slovenski razkol in zakaj? Katera vprašanja je avtor v slovenskem akademskem prostoru zastavil prvič in katere premise je pretresal? Ali bo knjiga Slovenski razkol pripomogla k pomirjanju delitev v Sloveniji, ne pa jih še poglabljala? In nenazadnje, kakšen odnos ima dr. Jože Možina do partizanstva?


30.11.2020

O strukturnem rasizmu

Spodbuda za oddajo o strukturnem rasizmu je znanstvena monografija Strukturni rasizem, teorija in oblast dr. Jovite Pristovšek. V monografiji avtorica med drugim podrobno analizira strukturni rasizem estetskega diskurza (tudi pri Kantu), v oddaji pa bo to temo vsaj bežno predstavila. Druga gostja v oddaji je dr. Marina Gržinić, avtorica uvoda v monografijo. V oddaji bosta sogovornici Marka Golje nekoliko predstavili zgodovino strukturnega rasizma, nekatere njegove manifestacije v teoriji in kar nekaj primerov iz zgodovine slovenske države. Nikar ne zamudite.


23.11.2020

15 let Bukle za 15.000 knjig

Revija Bukla je že 15 let presečišče bralcev, literatov, založnikov in praktično vseh, ki jih zanimajo knjige. Kakšno zapuščino in vpliv je ustvarila v desetletju in pol? Kaj pomeni dejstvo, da ob 15. obletnici množične publikacije Slovenski knjižni sejem poteka virtualno? Kakšno prihodnost ima papir, ko pa se večina zadržuje na spletu? V pogovoru s kreativno urednico Renate Rugelj in urednikom Samom Rugljem pretresamo talilni lonec pandemije, v katerem na spletu knjige tekmujejo s spletnim nakupovanjem oblačil, dostavo hrane na dom in spreminjanjem življenjskih ter nakupovalnih navad. 


16.11.2020

Samozaposleni v kulturi med pandemijo v treh državah

V oddaji, ki jo pripravljamo v sodelovanju programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF v Celovcu, smo preverili, kako pandemijo doživljajo in preživljajo samozaposleni v kulturi v treh državah, v Sloveniji, Avstriji in Italiji. Gostje oddaje: na italijanski strani sta Lara Komar, igralka in pevka, in Jurij Lavrenčič, avdiosnemalec in ustvarjalec, na slovenski je Inga Remeta, predsednica Društva Asociacija in producentka, na avstrijski pa Alina Zeichen, dramska ustvarjalka, predsednica Interesne skupnosti kulturnih iniciativ Kärnten-Koroška.


09.11.2020

Darovanje organov - zgodba o upanju

Leto 2020 je v transplantacijski medicini za Slovenijo leto obletnic. 20 let je minilo od vključitve Slovenija transplanta v mednarodno mrežo izmenjave organov in tkiv Eurotransplant ter 50 let od prve presaditve ledvice živega darovalca v ljubljanskem univerzitetnem kliničnem centru. Oddaja je posvečena transplantacijski dejavnosti; poskušala jo bo obravnavati s psihološkega, humanističnega in sociološkega vidika. Izhodišče oddaje je trditev, da je darovanje organov in tkiv ter s tem darovanje življenja drugemu človeku najvišji izraz humanizma. Gostje so direktorica Slovenija transplanta Danica Avsec, predstojnica Centra za socialno psihologijo na Fakulteti za družbene vede Tanja Kamin in predstojnik kliničnega oddelka za nefrologijo v ljubljanskem kliničnem centru Miha Arnol. Foto: Pixabay


02.11.2020

Neda Pagon: »Ni res, da se v družbi ničesar ne da spremeniti.«

Neda Pagon, Primorka, doma s Črnega Vrha nad Idrijo, se je kalila v 60-ih letih v Parizu in sodi med tiste, ki verjamejo, da ni res, da se v družbi ničesar ne da spremeniti, da protesti in akcija ne zaležeta. Dan po državnem prazniku dneva spomina na mrtve bomo ponovili oddajo o spominih na njeno rast in izzivih sodobnega časa. Neva Zajc se je z njo pogovarjala v Izoli, kjer je našla zatočišče za branje in stik z Mediteranom.


26.10.2020

Jože Pirjevec: Partizani

Nič si nisem izmislil, nič namerno izpustil, nič olepšal, zapiše kot avtorski credo na hrbtni strani monografije Partizani njen avtor akademik Jože Pirjevec. Njegova zgodovina je oprta na opombe, zgodovinske dogodke osvetljuje z različnih zornih kotov (pri tem se naslanja na arhive od Berlina, Londona, Rima, Washingtona, Zagreba, Beograda, Ljubljane in še kakega), pripoveduje pa jo sugestivno, neolepšano. Več o monografiji, ki bi lahko imela podnaslov O partizanskem gibanju v Jugoslaviji, in še čem, je akademik Jože Pirjevec povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru v živo z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju.


16.10.2020

Kaj prinaša prihodnjih 100 let?

Kar je bilo blagodejno za slovensko narodno skupnost na Koroškem, je v vrstah svobodnjakov izzvalo oceno, da je šlo za nepotrebno ponižnost. Opravičilo zveznega predsednika v govoru ob stoti obletnici koroškega plebiscita je, kar je mogoče povzeti iz številnih stališč in komentarjev, preseglo vse preostale geste in besede. Dogodek sta živo prenašali tako avstrijska radiotelevizija ORF kot tudi RTV Slovenija, 200.000 ljudi je spravno gesto spremljalo po spletu deželne vlade oziroma spletnih portalih deželnega studia ORF v Celovcu. V poročilih koroških dnevnikov so omenjena poročila slovenskih medijev. Z vidika medijske pozornosti vsekakor edinstven primer. Torej imajo danes svoje mesto tudi osebna izkustva in razmišljanja. Skupno oddajo Radia Trst A, programa Ars in uredništva Slovenskega sporeda ORF zato (kot že januarja) namenjamo 100. obletnici koroškega plebiscita. Veliko prelomnico v slovenski zgodovini v oddaji premišljujejo: pravnica Mirjam Polzer Srienz, pristojna za manjšinsko pravo in koordinacijo medkulturnih zadev v Biroju za slovensko narodno skupnost, podjetnik Miha Kampuš, pobudnik in predsednik iniciative Unser Land zusammenwachsen.at, rastimoskupaj.at in predsednik MePZ Jakoba Petelina Gallusa v Celovcu, ter Daniel Wutti, visokošolski profesor na Inštitutu za večjezičnost in transkulturno izobraževanje Pedagoške visoke šole na Koroškem. V prostorsko ločenem studiu Slovenskega sporeda ORF v Celovcu pogovor vodi Miha Pasterk.


12.10.2020

Vračanje odstranjenih spomenikov?

Kaj pomeni danes ponovno postaviti pred dobrimi stotimi leti odstranjeni spomenik? Kakšen pomen ima ta gesta in kaj želimo z njo doseči? To so bila vprašanja okrogle mize, ki se je prejšnji teden odvila v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine, povod zanjo pa je bil načrt Mestne občine Ljubljana, da se pred Mednarodni grafični likovni center na danes prazen podstavek ponovno postavi spomenik maršalu Radetzkemu. Kljub temu, da Radetzky danes ne velja za problematično zgodovinsko osebnost, nekateri misleci in strokovnjaki opozarjajo na problematičnost prenagljenega vračanja odstranjenih spomenikov. Kako in zakaj nazaj postaviti (ali ne) pred časom odstranjene spomenike, razmišljajo gostje oddaje: dr. Božidar Jezernik, avtor knjige Mesto brez spomina o javnih spomenikih, arhitekt in pisec de. Miloš Kosec, mag. Gojko Zupan, član komisije MOL za postavitev javnih spomenikov in obeležij ter umetnostna zgodovinarka dr. Beti Žerovc. Vir fotografije: FB stran dogodka Misterij praznega podstavka, knjiga Mesto brez spomina


05.10.2020

23. festival slovenskega filma - v kakšnem stanju je slovenski film?

Pred vrati je 23. Festival slovenskega filma. O tem, v kakšnem stanju je slovenski film v letu, zaznamovanem s korono in z alarmantno finančno situacijo, bomo razmišljali v oddaji Ars humana, ki jo pripravlja Tesa Drev Juh. Gostje bodo direktorica festivala Jelka Stergel, direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar, avtor otvoritvenega celovečernega igrano-dokumentarnega filma Antigona – kako si upamo! Jani Sever in avtor kratkega otvoritvenega dela Neločljivi Marko Naberšnik.


28.09.2020

Andrej Rahten: Po razpadu skupne države

Dr. Andrej Rahten je doslej objavil že vrstno znanstvenih del o obdobju avstro-ogrske monarhije, s svojim najnovejšim delom z naslovom Po razpadu skupne države in s podnaslovom Slovensko-avstrijska razhajanja od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita (objavljenim pri Mohorjevih družbah) pa je segel v prelomno obdobje po prvi svetovni vojni. V monografiji argumentirano in kompleksno pripoveduje tudi o manj znanih dogodkih in nekoliko pozabljenih osebnostih ter tako pomembno dopolnjuje že znane predstave o usodnih dogodkih in časih. Več o monografiji in še čem bo avtor povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.


21.09.2020

Kako navdušiti za branje?

Človek se je od nekdaj zanimal za dobre zgodbe, vprašanje je le, kje jih je dobil. Za širši razvoj družbe je velikega pomena, da dobre zgodbe dobivamo prek knjig, saj je ta tiskani medij še vedno eden izmed najboljših za razvoj poglobljenega mišljenja ter prenosa znanja. Vprašanje je, ali dobre knjige najdejo pot do bralcev in kakšno mesto jim dajemo mediji. To so bile iztočnice za oddajo, ki smo jo pripravili na mednarodni dan pismenosti (8.9.), ob začetku nacionalnega meseca skupnega branja. Razpravo smo pripravili v Cankarjevem domu, kjer je potekal nacionalni medresorski posvet na področju bralne kulture in bralne pismenosti. Gostje so bili: direktorica Javne agencije za knjigo Renata Zamida, dr. Gaja Kos, knjižna urednica in kritičarka, dr. Sašo Dolenc, komunikator znanosti 2019, in dr. Bernard Nežmah, novinar in publicist.


14.09.2020

Vsakodnevni boj družbenopolitičnega društva Edinost iz Trsta za pravice Slovencev v Italiji

Praznik »Vrnitev Primorske k matični domovini« je spomin na uveljavitev pariške mirovne pogodbe 15. septembra 1947, ki je takratni državi »prinesla« velik del Primorske, Istro južno od Mirne, Reko, Zadar in otoke. Tako se je tudi večina primorskih Slovencev, ki so več kot dve desetletji trpeli pod fašizmom, pridružila matičnemu narodu. Mirovna pogodba pa je vseeno zarezala v slovensko etnično ozemlje. Tako je zunaj slovenskih meja v Italiji ostalo še 140 tisoč Slovencev. Zaščitni zakon določa ozemeljski obseg manjšinske skupnosti, jezikovne pravice in dvojezičnost v javnem življenju, zagotavlja obstoj šolskih in kulturnih ustanov, vračanje nepremičnin ter finančna sredstva. Furlanija-Julijska krajina ima poseben status avtonomije zaradi slovenske manjšine, a žal ta v posebnem statutu dežele iz leta 1963 ni omenjena. Za spoštovanje in uresničitev vseh določb zakona si že vrsto let z ozaveščanjem javnosti, političnimi akcijami in pravnimi sredstvi prizadevajo v družbenopolitičnem društvu Edinost iz Trsta. V oddajo smo povabili člana društva prof. Sama Pahorja in Davida Daneva, neutrudna borca za enakopravnost manjšine in slovenskega jezika v Trstu. Predstavila nam bosta vsakodnevne napore in odmevne akcije članov Edinosti. Pogovor bo potekal v živo iz studia Radia Koper. Oddajo povezuje Alen Jelen. "Italija ne spoštuje zakonov in namerno, ker vedo, da ljudje rečejo, če ni tolmača, bom govoril po italijansko. To je asimilacija. Tega imam dovolj in sem se odločil, da bom zahteval vse v slovenskem jeziku, kot mora biti po zakonu." David Danev v pogovoru za Radio Koper foto: osebni arhiv Davida Daneva


07.09.2020

Kdaj bodo dvorane spet polne?

Kultura je, podobno kot turizem, po izbruhu koronavirusa med prvimi zaprla vrata in še vedno ni zadihala s polnimi pljuči. Zaradi higienskih ukrepov kulturne prireditve lahko sprejmejo le del siceršnjih obiskovalcev. Organizatorji zaskrbljeno pogledujejo v jesen in zimo. Belijo si glavo z vprašanji, kako jih ob pričakovanih nižjih prihodkih in negotovosti izvesti in s tem izpolniti zaveze, dane ustanoviteljem in občinstvu. Njihove skrbi so še bolj izrazite po predstavitvi predloga rebalansa proračuna, ki predvideva reze na področju kulture. Bodo vstopnice dražje in kulturne prireditve manj dostopne? Ali na drugi strani obstajata volja in soglasje za uvedbo kulturnih bonov oziroma da bi se neporabljeni turistični boni na željo državljanov pretvorili v kulturne bone, namenjene nakupu kulturnih dobrin in obisku kulturnih prireditev? O tem voditelj Urban Tarman z gosti. Gostje: - Simona Perčič, zdravnica z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, - Uroš Korenčan, predsednik Kolegija direktorjev slovenskih gledališč, - Pavla Jarc, predsednica Združenja kulturnih domov in ustanov Slovenije, - Damjan Damjanović, v. d. generalnega direktorja Direktorata za ustvarjalnost na Ministrstvu za kulturo. Foto: MMC RTV SLO.


31.08.2020

V SAZU nismo zaprti v slonokoščenem stolpu, res pa se ne odzivamo na prvo žogo

"Ne pustimo se in nočemo se vpletati v ideološke in politične teme, ker bi bilo to slabo za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Če bi se oglašali v tem smislu, bi hitro postali žeton v političnih preigravanjih. To pa ne pomeni, da se ne oglašamo v javnosti," pravi predsednik Akademije dr. Peter Štih. Slovenska akademija znanosti in umetnosti je najvišja nacionalna znanstvena in umetnostna ustanova. Njeni člani so znanstveniki in umetniki, ki so bili izvoljeni zaradi posebnih dosežkov na področju znanosti in umetnosti. Akademik Peter Štih je doktor zgodovinskih znanosti, redni profesor za srednjeveško zgodovino in pomožne zgodovinske vede na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete na Univerzi v Ljubljani. Redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti je od 18. junija 2015. Od maja 2017 do maja 2020 je bil podpredsednik za humanistične, družboslovne in umetnostne vede. S 1. junijem letos je postal predsednik Akademije. V pogovoru je razmišljal o izzivih akademije v 21. stoletju, načrtih v njegovem mandatu in vlogi Akademije v slovenski družbi. foto: SAZU


24.08.2020

Dialog v vrtincu preganjanja zaradi vere

Bil sem v srcu islamske države. Doživel sem jo na svoji koži, doživel sem vse oblike trpljenja ujetnika Islamske države, ki si jih lahko predstavljate. A vse to me je le še utrdilo v prepričanju o nujnosti in pomembnosti tega, da ostanemo v dialogu z našimi brati muslimani, pravi Jacques Murad, sirski menih. Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve nasilja zaradi vere, ki ga je za 22. avgust razglasila Generalna skupščina Združenih narodov, bomo razmišljali o izhodiščih za tak dialog. V oddaji smo predvajali tudi pogovor s Saro Bevc Jonan, pripadnico kaldejske krščanske skupnosti, ki je prebegnila iz Bagdada v Slovenijo. Gosta pa sta p. Robin Schweiger, ki vodi Jezuitsko združenje za begunce v Sloveniji, in direktor Urada za verske skupnosti dr. Gregor Lesjak.


17.08.2020

Prekmurje leto dni pozneje

Lani smo praznovali 100. obletnico združitve Prekmurja z matičnim narodom. Slišali smo velike besede, obetavne obljube in napovedi za prihodnost. Leto dni pozneje teče življenje naprej. Kaj se je v Prekmurju spremenilo na bolje, kaj se je premaknilo naprej in kako Prekmurci doživljajo odnos centra do periferije po pomembni obletnici, raziskujemo v oddaji z zgodovinarko dr. Darjo Kerec. foto: BoBo


10.08.2020

Napačna vprašanja, 2. del

V tokratni oddaji Ars humana nadaljujemo naš radijski eksperiment. Tako kot prejšnji ponedeljek boste tudi tokrat lahko poslušali del pogovora, v katerem so govorci z različnih znanstvenih področij brez voditelja, časovnih omejitev in vnaprej zastavljenih vprašanj izmenjevali mnenja. Iztočnica njihovega pogovora je bil Težak problem, vprašanje, ki se glasi: kako je možno, da z nečim materialnim, kot so naši možgani, doživljamo in občutimo nekaj nematerialnega? V oddaji, ki se namerno izogne strukturi moderiranega pogovora, lahko pričakujemo na videz nepovezane ideje in nerazumljiva vprašanja, zato smo se odločili, da tako eksperimentalno oddajo poimenujemo Napačna vprašanja. S tem želimo poudariti, da je lahko še tako nenavadna ideja ali nerazumno vprašanje pravzaprav tehtno, če se ga potrudimo razumeti. Prejšnji ponedeljek ste lahko slišali prvi del debate, v kateri so se sodelujoči znanstveniki zaustavili ob vprašanjih vzgoje in oblik družine, medčloveških odnosov, vedno večji vlogi tehnologije v vsakdanjem življenju, atomskih bombah, manipulaciji ljudi, evoluciji, sestavnih delih zavesti, pomenu znanosti … oddaja pa se je končala v trenutku, ko so se soočili s težkim problemom. Kako so se spopadli z njim? Je diskurz tekel gladko, so se med seboj poslušali, nadgrajevali misli, so se strinjali? Kako poteka pogovor v radijskem studiu, ko ni vnaprej pripravljenih vprašanj, časovnih pritiskov in radijskega voditelja? Oddajo sta pripravila Bruna Pikš Korent in Urban Kordeš, zvočno pa jo je oblikoval Vojko Frelih. Vabljeni k poslušanju! Foto: Ko v svetu vre (avtor: Žiga Korent)


03.08.2020

Napačna vprašanja, 1. del

Tokratno oddajo Ars humana smo zasnovali kot radijski eksperiment, v katerem govorci z različnih znanstvenih področij izmenjujejo mnenja in v katerem razen krovnega Težkega problema ni vnaprej pripravljenih vprašanj kakor tudi ni klasičnega radijskega voditelja. Pogovor, ki ga ne urejajo pričakovani in standardizirani urejevalci prometa, lahko pripelje do na videz nepovezanih idejnih trčenj, zaide v nerazumljiva vprašanja in slepe ulice … zato smo se odločili, da ta eksperiment poimenujemo Napačna vprašanja. Z izbiro naslova želimo poudariti, da je lahko še tako nenavadna zamisel ali nerazumno vprašanje pravzaprav tehtno, če se ga potrudimo razumeti. Da pa ne bi čisto vsega prepustili naključju, smo povabljenim govorcem – preden so stopili v studio – postavili le eno izhodiščno vprašanje, poimenovano Težek problem. Gre za vprašanje, kako je možno, da z nečim materialnim, kot so naši možgani, doživljamo in občutimo nekaj nematerialnega. Ta problem do danes še ni dobil pravega odgovora, s katerim bi se strinjale različne discipline. Prav zato smo govorce, znanstvenike s področja filozofije, fizike, psihologije in kognitivne znanosti zaprli v studio kot v areno, vrgli mednje vprašanje in potem skozi studijsko okno opazovali dogajanje – v prihajajoči uri pa boste lahko slišali izbrani delček tega eksperimenta. Bo diskurz gladko potekal, se bodo govorci poslušali, nadgrajevali misli, se bodo strinjali? Kako teče pogovor v radijskem studiu, ko ni pripravljenih vprašanj, časovnih pritiskov in radijskega voditelja? Oddaja je bila premierno predvajana leta 2016, pripravila sta jo Bruna Pikš in Urban Kordeš, zvočno pa jo je oblikoval Vojko Frelih. Vabljeni k poslušanju! Na fotografiji: Obraz, avtor Žiga Korent


Stran 11 od 42
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov