Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Iznajdevanje človekovih pravic

13.07.2015


Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec


Ars humana

839 epizod


Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.

Iznajdevanje človekovih pravic

13.07.2015


Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec


20.03.2023

"Ukvarjanje s pravicami žensk in enakostjo spolov ni samo stvar 8. marca" – ob 80-letnici Zveze slovenskih žena

Kakšne možnosti imamo, da na celotni družbeni ravni odpravimo neenakost spolov in izključenost žensk? Ženske so danes še vedno za enako delo plačane manj – v svetovnem povprečju za 11 % manj kot njihovi moški kolegi. Zato ukvarjanje s pravicami žensk in enakostjo spolov zgolj na mednarodni dan žensk ne rešuje problemov. Skupaj z Radiem Trst A in slovenskim programom ORF Celovec ob 80-letnici Antifašistične fronte žena, danes Zveze slovenskih žena, pretresamo, kakšen je položaj in status žensk, kako je z enakopravnostjo spolov ter kakšno vlogo so imele Slovenke v preteklosti. V pogovoru, ki ga vodi Miha Pasterk, sodelujejo Daniela Topar, Vida Obid, prof. Dunja Nanut in prof. dr. Marta Verginella. Foto: UN Women


13.03.2023

Zygmunt Bauman – med moralnostjo in koristnostjo

Poljsko-britanski sociolog in filozof Zygmunt Bauman (1925 – 2017) je pozornost namenjal različnim vprašanjem s področja humanistike, kot so modernost, holokavst ali potrošništvo. Kot je sam izpostavil, pa ga je zanimal predvsem odnos med moralnostjo in koristnostjo. Njegova kritična sociološka misel, ki jo je razvijal v več kot petdesetih delih, med katerimi izstopajo na primer Tekoča moderna, Postmoderna etika, Retrotopija ter Modernost in holokavst, je še vedno pronicljiva in aktualna. Ob 60. letnici Programa Ars se spominjamo enega od vrhuncev zadnjih let v oddaji Ars humana, v kateri redno predstavlja tako mislece kot tudi njihova dela. Pogovor z Zygmuntom Baumanom je nastal leta 2016 ob njegovem obisku Ljubljane, ko je predstavljal prevod knjige Postmoderna etika. Bauman je spregovoril o vlogi sociologije v sodobni družbi in se v svojem razmišljanju takrat ni izognil niti begunski krizi. Foto: Borut Krajnc (objavljeno z dovoljenjem avtorja), Zygmunt Bauman ob obisku Ljubljane leta 2011


06.03.2023

Alma Sodnik – prva slovenska filozofinja

Prva redna profesorica na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, prva dekanija te fakultete in prva, ki se je pri nas sistematično ukvarjala z zgodovino filozofije. Njeno osrednje delo Zgodovinski razvoj estetskih problemov (1928) pa je še danes vodilo za mnoge, ki se s tem ukvarjajo. Pozornost posvečamo Almi Sodnik (1896 – 1965), ki je kot filozofinja pustila neizbrisen pečat v našem prostoru, tako s poučevanjem kot tudi s pisanjem. O njenem življenju in delu govorita prof. dr. Olga Markič in Helena Koder, ki jo tudi osebno poznala.


27.02.2023

Putinova doktrina v zgodovinski perspektivi

Eno leto od začetka vojne v Ukrajini z dr. Andrejem Benedejčičem o ruskem pogledu na lastno zgodovinsko poslanstvo, na ostale slovanske države in na Zahod


20.02.2023

Molière: Šola za žene, Kritika Šole za žene, Improvizacija v Versaillesu - Pogovor z Alešem Bergerjem in Janezom Pipanom

Lansko leto je bilo leto Molièra, največjega komediografa vseh časov, saj je minilo 400 let od njegovega rojstva; te dni se spominjamo, da je preminil 17. februarja pred 350. leti. Ob tej obletnici mu posvečamo oddajo Ars humana. O novi knjigi Molièrovih dram: Šola za žene, Kritika Šole za žene in Improvizacija v Versaillesu se bosta prevajalec Aleš Berger in pisec spremne besede Janez Pipan pogovarjala s Tadejo Krečič.


13.02.2023

Molitev za Jasenovac

Literatura ima moč, da izreka neizrekljivo. Branko Šömen s knjigo Molitev za Jasenovac izreka šest zgodb smrti, ki so se zgodile v hrvaškem uničevalnem taborišču. V oddaji boste slišali nekaj teh zgodb, njihovo razlago in zgodovinski kontekst delovanja taborišča smrti Jasenovac. Gosta: avtor Branko Šömen in zgodovinar dr. Oto Luthar, ki je knjigo uredil. Odlomke iz knjige bere Renato Horvat, glasbo je izbrala Darja Hlavka Godina, za tehnično izvedbo je poskrbel Miha Klemenčič (foto: Petar Milošević/Wikipedija).


06.02.2023

Prešernovi nagrajenci 2023

Predstavljajo se letošnji Prešernovi nagrajenci: multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in slikar Herman Gvardjančič, prejemnika nagrad za življenjsko delo; in nagrajenci Prešernovega sklada: pisatelj in novinar Dušan Jelinčič, skladatelj Drago Ivanuša, pianist Alexander Gadjiev, slikar Nikolaj Beer, filmski režiser in scenarist Matevž Luzar ter Arhitekturni atelje Medprostor – predstavlja ga arhitekt Rok Žnidaršič.


30.01.2023

Nerazdružljiva povezanost Sovjetske zveze in Stalina – ob 100. obletnici prve socialistične države in 70. obletnici smrti sovjetskega voditelja

Konec lanskega leta, natančneje 30. 12. 2022, je minilo sto let od formalne ustanovitve Sovjetske zveze. Ta socialistična veledržava je v marsičem zaznamovala 20. stoletje. V njej je bilo do leta 1991 petnajst sovjetskih socialističnih republik, ki so z razpadom omenjenega leta postale neodvisne države. Za časa obstoja Sovjetske zveze se je v državi zgodilo tudi marsikaj slabega zaradi represivnega vodenja Josifa Visarijonoviča Stalina (1878 – 1953). O vzrokih za nastanek prve socialistične države na svetu, o njenem delovanju in o Stalinovem vzponu na oblast razmišljata gosta v oddaji Branko Soban in Miha Lampreht. Foto: Wiki Commons


23.01.2023

"Kitajska filozofija se ni razvila iz čudenja, ampak iz zaskrbljene zavesti."

Spričo spremenjenih geopolitičnih okoliščin tudi tisti, ki najbolj zaupajo v moč zahodnih držav, ne morejo več spregledovati vzpona Kitajske, ki se je po desetletjih skokovite gospodarske rasti razvila v velesilo, ki bo nedvomno ključna pri oblikovanju prihodnosti našega sveta. Toda če smo se bili zaradi te zelo materialne geopolitične resničnosti prisiljeni začeti vsaj nekoliko ukvarjati z ekonomsko, vojaško in politično razsežnostjo azijske velesile, velikokrat še vedno zelo površno razmišljamo o kitajski kulturi in filozofiji, o njihovem načinu razmišljanja in razumevanja sveta, o vseh tistih miselnih vzorcih in konceptih torej, ki navsezadnje ne pogojujejo le množice kitajskih teoretskih besedil, ampak tudi osnovne paradigme tamkajšnjega razmišljanja nasploh. Toda če je jasno, da je Kitajska ena od velesil 21. stoletja, je nedvomno skrajni čas, da se bolje seznanimo tudi s temelji njihovega mišljenja. O globoko drugačnih dojemanjih sveta, ki so oblikovala kitajsko filozofijo, bomo ob njeni nedavno izdani knjigi z naslovom Zahodna sinologija in metode kitajske filozofije v tokratni Ars humani govorili z eno od ustanoviteljic Oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete in tamkajšnjo predavateljico, sinologinjo dr. Jano Rošker. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.


16.01.2023

Filozofske paradigme naključja

"Naključje deluje neprestano," nekje v knjigi Naključje in jaz zapiše dr. Aleš Mendiževec. V kakšnem razmerju pa sta naključje in jaz? Zakaj sploh poskušamo krotiti tisto, česar se krotiti ne da? In ali je naključje, ki se ga največkrat odpravi kot nepomemben nesmisel, res sovražnik filozofije? O tem in drugih konceptih naključja, povezanih tudi z Althusserjevo filozofijo, razmišljamo s sogovornikoma, avtorjem omenjenega dela dr. Alešem Mendiževcem in piscem spremne besede prof. dr. Mladenom Dolarjem. Foto: Gregor Podlogar


09.01.2023

Edvard Ravnikar – ob 30. obletnici smrti

Arhitekt, če kaj pomeni, mora biti filozof, je nekje zapisal Edvard Ravnikar (1907 – 1993), desetletja nesporna strokovna avtoriteta, človek, ki je združeval nezdružljivo in hkrati močno zaznamoval nekdanji jugoslovanski, predvsem pa slovenski javni prostor. V letu, ko obeležujemo 30. obletnico njegove smrti in ko je vlada na pobudo Ministrstva za kulturo razglasila za Ravnikarjevo leto, pozornost posvečamo temu vsestranskemu ustvarjalcu – arhitektu, urbanistu, oblikovalcu, teoretiku in dolgoletnemu profesorju na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, kjer je predaval med letoma 1946 in 1980. V pogovoru, v katerem sodelujeta dr. Aleš Vodopivec in dr. Miloš Kosec, med drugim predstavljamo Ravnikarjeve najpomembnejše arhitekturne projekte, dotaknemo se njegovega oblikovanja in urbanizma ter opozorimo na njegove edinstvene skice. Foto: Edvard Ravnikar


02.01.2023

Visokogorska arheologija Bohinja in Alp

Ko govorimo o Alpah, ne pomislimo takoj na kulturno dediščino tistih, ki so tam živeli pred tisočletji. Zato smo se odpravili po sledeh arheoloških ostankov življenja človeka v našem visokogorju, v Julijcih, Karavankah in v Kamniških Alpah, bolj podrobno pa v neposredni okolici Bohinja. Arheologi so vsaj pri nas visoko ležeča območja bolj temeljito začeli raziskovati pred tremi desetletji. O najstarejših sledovih življenja ljudi v visokogorju bosta pripovedovali arheologinji, Marija Ogrin iz Bohinjske Bistrice in dr. Jana Horvat z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, o pomenu te najstarejše kulturne dediščine za domačine in za turistično obogatitev pa bo spregovoril vodja občinskega Zavoda za promocijo turizma Bohinj Klemen Langus. Oddaja je bila pripravljena s finančno podporo Evropske komisije v okviru projekt Misija Mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije. FOTO: Arheološka izkopavanja v okolici Bohinja VIR: Marija Ogrin, ArheoAlpe


23.12.2022

30 javnih spomenikov v Sloveniji – od sredine 19. stoletja do konca 2. svetovne vojne

Figuralni in arhitektonski spomeniki, spominske plošče in nagrobni spomeniki so nastali z namenom slavljenja zaslužnih posameznikov ali dogodkov. Imeli so pomembno vlogo simbola, ki pripadnike istega naroda povezuje v narodno skupnost. Spomeniki so nastali zato, da bi ohranili spomin, niso pa večni. Emocionalni naboj, ki so ga imeli ob svojem nastanku, je sčasoma zbledel. Postali so sestavni del urbane vedute in se spremenili v neme priče preteklosti. Tako je v uvodu v knjigo z naslovom Spomeniki zapisal njen avtor, dvojni doktor Damir Globočnik. Ta v knjigi obravnava trideset javnih spomenikov, ki so jih na Slovenskem postavljali od sredine 19. stoletje do konca 2. svetovne vojne. Nekaj jih lahko spoznate v pogovoru z ddr. Globočnikom na dan samostojnosti in enotnosti.


16.12.2022

Slovenski tiskani mediji v Avstriji in Italiji

V sodelovanju s slovenskim programom ORF Celovec, Radiem Trst A in programom Ars pozornost namenjamo slovenskim tiskanim medijem v Avstriji in Italiji. Med drugim pretresamo, kakšno je stanje na področju slovenskih tiskanih medijev, v čem se njihove vsebine razlikujejo od vsebin v drugih medijih, zakaj so tiskani mediji še pomembni in kakšna je njihova prihodnost. Gosta: Janko Kulmesch in Bojan Brezigar. Foto: Gregor Podlogar


12.12.2022

Sodobni animirani film

Ob koncu 19. Animateke in podelitvi evropskih filmskih nagrad, na katerih je nagrado za najboljši kratki film dobil film z naslovom Babičino seksualno življenje režiserke Urške Djukić in sorežiserke Emilie Pigeard, oddajo namenjamo dogajanju v sodobnemu animiranemu filmu. Ko govorimo o animaciji, veliko ljudi najprej pomisli na filme, namenjene otrokom, ali pa animirane filme velikih holivudskih studiev, kot sta denimo Pixar in Disney, morda tudi na japonski studio Ghibli. Pa vendarle se na področju sodobnega animiranega filma dogaja veliko več kot to. Animirani filmi obsegajo vse od umetniških, eksperimentalnih, dokumentarnih, pripovednih; obravnavajo teme in slikajo podobe, ki jih film z živimi nastopajočimi ne more. Nekateri animatorji in animatorke ustvarjajo samo z digitalnimi orodji, drugi si radi umažejo roke in prisegajo na analogne pristope, veliko jih združuje oboje. Animacija je umetnostna zvrst, ki zahteva najbolj natančno obvladovanje filmskega medija od vseh – zakaj torej skoraj povsod po svetu ostaja na obrobju filmske umetnosti? Ali v zadnjih letih vendarle vse bolj dobiva mesto, ki ji pripada? Z gosti Igorjem Prasslom, Tino Smrekar in Leo Vučko. Foto: SFC/Urška Djukić


05.12.2022

"Čemu služi tisto, kar ne služi ničemur" – o družbenih učinkih umetnosti

Umetnost je vedno imela družbeni vpliv, tudi takrat, ko si ljudje vprašanja o pomenu tega vpliva niso zastavljali. Danes pa je to vprašanje vse bolj v ospredju predvsem takrat, ko govorimo o javnem financiranju umetnosti. Tej temi se posveča tudi zbornik z naslovom Družbeni učinek v umetnosti in kulturi: Raznolika življenja nekega koncepta (Založba ZRC, 2022), ki sta ga uredila Iva Kosmos in Martin Pogačar in je izhodišče pogovora o družbenih učinkih umetnosti. V njem pretresamo, kakšen je ta učinek, kako ga merimo in kaj je pri tem problematično ter kako lahko nanj vplivamo oziroma ga ustvarjamo. Sodelujejo: dr. Iva Kosmos, raziskovalka z Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU, Alma R. Selimović, direktorica zavoda Bunker in dr. Rok Benčin, raziskovalec s Filozofskega inštituta ZRC SAZU. Foto: Gregor Podlogar


28.11.2022

Upanje za Frankfurt 23?

Potem ko smo od Španije prevzeli častno gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu, ki bo prihodnje leto, sta v javnosti še vedno negotovost in grenak priokus zaradi posledic prejšnjih menjav na čelu Javne agencije za knjigo. Pa vendar, ali prvi obrisi naše predstavitve dajejo slutiti, da se projekt premika in da gre na bolje? Kako opazno bo Satovje besed, kot je naslovljeno naše gostovanje, na tej osrednji svetovni založniški platformi? Po slovenskem knjižnem sejmu, ki je bil delno namenjen tudi pogledu v Frankfurt, bomo v oddaji razmišljali o tem, kaj je bilo storjenega in kaj lahko upamo, da se bo zgodilo prihodnje leto. Gostje: vršilka dolžnosti direktorice Javne agencije za knjigo Katja Stergar, nekdanja direktorica agencije Renata Zamida, glavni kurator častnega gostovanja dr. Miha Kovač in programska svetovalka dr. Amalija Maček.


21.11.2022

"Jezik je družbena praksa, je njena substanca" – o dvojezičnosti

Znanje slovenščine med Slovenci upada tako na avstrijskem Koroškem kot tudi v Furlaniji – Julijski krajini v Italiji. Ob tem pa obstaja še težava, povezana z uporabo slovenščine pri vseh njenih uporabnikih – težava izražanja stališč, čustev in drugega v maternem jeziku. Kar je danes eden ključnih problemov celotnega skupnega slovenskega kulturnega prostora, saj je jezik družbena praksa in ne samo način sporazumevanja. Kakšne so torej sporazumevalne spretnosti in kakšno vlogo ima pri tem dvojezičnost? O teh in drugih vprašanjih v pogovoru, ki ga vodi tržaški kolega Pavel Volk in ki je nastal v sodelovanju Programa Ars, Uredništva slovenskih sporedov ORF iz Celovca ter Radia Trst A. Gostje: dr. Matejka Grgič, dr. Sabina Zorčič in dr. Rajko Muršič. FOTO: TV Slovenija


14.11.2022

Delna sanacija gradu Borl

V Sloveniji imamo veliko število gradov, dvorce in podobnih stavb, ki so v preteklosti doživljale takšno in drugačno usodno. Mnogi med njimi so bili uničeni pred, med in po drugi svetovni vojni, nekateri pa so vojne vihre preživeli v bolj ali manj ohranjenem stanju. Med take sodi tudi grad Borl, ki stoji na visoki skali nad dolino Drave, ob pomembni prometni žili. Grad je bil po vojni podržavljen, po delni obnovi v 50 letih je bil tam znan gostinski obrat, ki so ga leta 1980 zaprli. Od takrat naprej je grad čakal na obnovo. Ta se je koreniteje začela v letu 2016. Projekt obnove dela gradu je vodilo in še vodi Ministrstvo za kulturo, in je komplementaren s projektom ''Drava – NATURA 2000, reka za prihodnost''. Poglavitni namen projekta je inovativna in sodobna predstavitev območja Natura 2000 Drava. Glavni cilj investicije je obnova objekta kulturne dediščine državnega pomena ob sočasni interpretaciji kulturne dediščine, povezane z biotsko raznovrstnostjo. Vendar pa to ni edina vsebina, ki naj bi jo predstavili v tem gradu. Oddaja je bila pripravljena s finančno podporo Evropske komisije v okviru projekt Misija Mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije. Foto: Milan Trobič


07.11.2022

Kultura v turizmu v Murski Soboti

Skoraj ni regije ali kraja, ki se ga ne bi držale stereotipne oznake. To ni nujno slabo, saj prepoznavne značilnosti, ki se utrdijo v zgodbe, tudi turistične, vabijo obiskovalce. Podoba Prekmurja je recimo na neki način omejujoča v tem, da ga izrazito povezujemo s hrano, na primer s prekmursko gibanico, s polji in ravnico, pa melanholijo, če nekoliko karikiramo. Počitnice na teh koncih so prav gotovo lahko usmerjene v razvajanje telesa – v prehranjevanje, rekreacijo, obisk term. Le kdo ne pozna festivala prekmurske šunke in gibanice. Kaj pa kultura onkraj gastronomije? Kakšen potencial imata kultura in umetnost v turizmu? To smo raziskovali tokrat in za primer izbrali mesto – Mursko Soboto. "Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija – mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije." Foto: Grajski drevored v Murski Soboti, vir: Wikipedia


Stran 5 od 42
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov