Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Iznajdevanje človekovih pravic

13.07.2015


Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec


Ars humana

839 epizod


Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.

Iznajdevanje človekovih pravic

13.07.2015


Razprave o človekovih pravicah sprožajo veliko čustev. Zdi se, da jih imamo včasih prehitro na jeziku, ko v čustvenem odzivu zahtevamo nekaj, za kar se nam zdi, da nam pripada kar samo po sebi.

Človekove pravice so danes na teoretični ravni do neke mere samoumevne, niso pa samoumevne pri uveljavljanju. Zanimivo je, da so bile samoumevne tudi ob svojih začetkih, ko še niso bile tako teoretično podprte in so bile še daleč od uveljavitve.

Francoski pisci Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 so v prvem členu zapisali, “da se ljudje rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah”, vendar enakosti niso razširili na sužnje v svojih kolonijah, podobno kot to ni storil Thomas Jefferson. Kako daleč je torej segla ta zapisana “samoumevnost” človekovih pravic v 18. stoletju? Ali je šlo za neko hipokrizijo?

Thomas Jefferson, ki je bil lastnik sužnjev, je leta 1776 v prvem osnutku Deklaracije o neodvisnosti zapisal: “Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtuljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svobode in iskanja sreče.”

Človekove pravice nekoč in danes?
O tem in še kako samoumevne so bile človekove pravice ob njihovi razglasitvi nekoč in danes ter kakšno vlogo so ob tem imela čustva, so v oddaji Ars humana razmišljali podpredsednik Akademije za demokracijo Rok Svetlič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. V pogovoru so se naslonili na knjigo Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina.

“V resnici to ni bila nova težava,” je o “samoumevnosti” dejal Rok Svetlič z Akademije za demokracijo. “Ne smemo pozabiti, da so tako stoiki pred 2000 leti kot krščanski koncept v osnovi imeli pogoje, da bi razglasili deklaracijo človekovih pravic, pa je niso. Zakaj? Zato, ker dostojanstvo človekove bogopodobnosti ali pa enakost, ki so jo deklarirali stoiki, nista dobili politične učinkovitosti. In to ni bila hipokrizija. Stoiki so res verjeli, da so iskreni, hkrati pa so bili lastniki sužnjev. Živeli so namreč v svetu, ki je bil tako razdeljen na dve plasti, da med njima ni bilo nobenega iskrenja,” je dejal.

Svetlič je pojasnil, da pa gre v krščanstvu za “ločitev na spiritualni svet.” “Tukaj boste našli vse koncepte, ki so v skladu s človekovimi pravicami: bogopodobnost; vsi smo enaki, ko smo v Kristusovem telesu; Grk, Rimljan in Jud – vsi bodo enaki. Ko pa spregovori Nova zaveza o politični realnosti, imate drugo zastavitev: ženske bodite poslušne moškim; sužnji se bojte gospodarjev in tako naprej. Se pravi govorimo o neki ločnici med dvema svetovoma, neki zelo vodotesni ločnici med njima, da ne prihaja do iskrenja, zaradi katere nihče ne ugotovi, da je nastalo protislovje. Hkrati živimo svet, v katerem trdimo A in izvršujemo ne-A in nihče ne vidi v tem nobenega problema,” je dodal.

In ko je ta ločnica ali ovira izpadla, se je lahko zgodila tudi francoska revolucija. Zakaj, pojasnjuje Svetlič z besedami: “Ko se je nekdo nekega jutra zbudil in rekel ‘pa saj to ne gre skupaj’ in se vprašal: A smo enaki, a nismo enaki? Nastala sta napetost in iskrenje, ki sta zahtevala spremembo. Podobno je s sužnjelastništvom 19. stoletja, ko je nekega dne nekdo moral umakniti to oviro in opozoriti na protislovje. Prej tega protislovja ni nihče videl. To so naporni koraki. In kot pravi Lynn Hunt: “Ne bo se končalo.” Vprašanje je, kam se bo etična subjektiviteta širila. Danes morda živimo v nekem svetu, kjer ravno tako delamo neko izključujočo gesto, ki se je ne zavedamo. Težko si očitamo, da smo zaradi tega nemoralni. Recimo, da smo barvno slepi, imamo neko slepo pego, zaradi katere nečesa ne vidimo.”

Vlasta Nussdorfer pa je opozorila, da “zgodovina pozna enakost, vendar pa, ko se vprašamo, kdaj so ženske postale enake moškim, se spomnimo na to, da so bile dolgo brez volilne pravice, brez mnogih pravic. Še pred kratkim smo govorili o ženskih kvotah kot nuji, da smo lahko odšli na volitve. To se mi upira in zdi se mi poniževalno, da moramo govoriti o kvotah, ker niso samoumevne. Potem so tu pravice otrok. Tudi konvencija o pravicah otrok je zelo mlada. Torej otroci niso bili bitja z vsemi pravicami, ki pripadajo prav njim. Tudi danes lahko prav tako žalostno govorimo o sužnjelastništvu pri delavcih, pri mnogih, ki prihajajo k nam in so brez pravic, brez zaslužka, brez počitka. Veliko sodobnih kršitev človekovih pravic bi danes lahko enačili s preteklimi. Govorimo tudi o prodaji delov teles, žensk, otrok, trgovina z ljudmi kar cveti, begunske krize … To so pravzaprav obrazi sodobnosti. Danes smo na žalost na neki točki, ko mnogi zapustijo domove, kjer so brez pravic in iščejo obljubljene dežele tam, kjer jih najbrž še nekaj časa ne bodo našli.”

Človekove pravice so sebičen koncept
Človekove pravice so tako pravzaprav sebičen koncept. Mogoče se zato sprožajo tako močna čustva, ko zaslutimo, da se kršijo. Vendar je bistveno za njihovo splošno delovanje, da to sebičnost dopustimo in priznamo tudi drugim.

“Človekove pravice nehote ali pa implicitno vsebujejo neki element sebičnosti bodisi v smislu preračunavanja, kaj zame pomeni biti human v nekem določenem trenutku, kaj mi prinaša, kaj pa moje pravice, kaj to pomeni zame. Ob tem pa moramo vselej tehtati med splošnim, obče dobrim in obče človeškim ter našimi individualni položaji,” izpostavlja Ksenija Vidmar Horvat in opozarja, da je pri upoštevanju obče dobrega za nas položaj slabši.

“Ker živimo v družbi, v kateri je nagrajevanje za naše odločitve in dejanja precej hitro in instantno, medtem pa delovanje v dobro človeštva ni takoj vidno in je težko izmerljivo v kratkem času. Kot kažejo novejše raziskave, ki prihajajo iz nevroznanosti, so naše reakcije povezane s presojo, ki je skorajda nezavedna in se po njej sprašujemo ali bo naše ravnanje sploh naredilo kakršnokoli spremembo. Običajno potem ugotovimo, da najverjetneje ne, iz česar potem sledi naša pasivnost. Skratka smo v neki nenavadni situaciji. Po eni strani vemo več o človekovih pravicah, vemo več o kršenju človekovih pravic, po drugi strani pa smo na nek način ravno zaradi informiranosti, oziroma zaradi kulture mnenj o vsem, bolj paralizirani,” je dodala.

Empatija se ni izčrpala
Kljub pesimizmu, ki ga občutimo ob kršitvah človekovih pravic je Lynn Hunt v svoji knjigi optimistična, hkrati pa opozarja na velike in mučne izzive: “Empatija se ni izčrpala, kot trdijo nekateri. Postala je še močnejša sila dobrega kot kadarkoli prej. A nasprotujoči učinek nasilja, bolečine in dominacije je prav tako večji kot kadarkoli doslej.”

Človekove pravice so naš edini skupen branik pred temi pogubami. Še naprej moramo razvijati njihovo različico iz 18. stoletja in pri tem zagotoviti, da beseda “človekove” v Splošni deklaraciji človekovih pravic ne vsebuje nobenih dvoumnosti, ki jih ima beseda “človek” oziroma “moški” v pojmu “pravice človeka”. Razvoj pravic se nadaljuje, toda kot vedno z velikim nestrinjanjem o tem, kako naj poteka: pravica ženske do izbire nasproti pravice zarodka do življenja, pravica do dostojne smrti nasproti absolutni pravici do življenja, pravice oviranih oseb, istospolnih, otrok in živali – razprav ni in ne bo konec.

Aktivisti za človekove pravice iz 18. stoletja so svoje nasprotnike lahko obsojali kot brezčutne tradicionaliste, ki želijo ohranjati družbeni red, utemeljen na neenakopravnosti, posebnostih in preteklih običajih in ne na enakopravnosti, univerzalnosti in naravnih pravicah. A nič več nimamo možnosti, da zgolj zavrnemo stare poglede. Ko so človekove pravice postale splošno priznane, smo se morali na drugi strani boja zanje soočiti s svetom, ki ga je ustvarilo to prizadevanje. Ugotoviti moramo, kako ravnati z mučitelji in morilci, kako v prihodnje preprečiti njihova dejanja, obenem pa priznati, da so del nas. Ne moremo jih tolerirati niti razčlovečiti, v knjigi Iznajdevanje človekovih pravic še piše Huntova.

Aleksander Čobec


21.02.2022

Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti kot pričevalci kulturne in intelektualne zgodovine na Slovenskem

Rokopisi in rokopisni fragmenti so pričevalci bogatega intelektualnega življenja na našem ozemlju v srednjem veku, ki nam razkrivajo, katere avtorje in dela so ljudje tu brali in poznali. V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani poleg liturgičnih knjig, kot so misali, graduali, antifonali itd., kot fragmentarno gradivo hranijo številna pravna besedila, antično poezijo in filozofijo s komentarji, srednjeveško poezijo, zgodovinska besedila, univerzitetna skripta in prav izvirne slovarje. Ta fragmente nam s svojim raziskovanjem odkriva prof. ddr. Nataša Golob, ki se je konec leta 2021 podpisala pod drugi zvezek zbirke Manuscripta et fragmenta, ki jo Slovenska akademija znanosti in umetnosti izdaja v sodelovanju z ustanovami, ki na Slovenskem hranijo rokopisno gradivo, tokrat z NUK-om. Foto: Nataša Golob predstavlja enega od rokopisov, avtorica fotografije: Iza Pevec


14.02.2022

Nevladne organizacije v kulturi so pionirke na področju razvoja sodobne umetnosti v šolah

Zavod Bunker, Mesto žensk – Društvo za promocijo žensk v kulturi, Društvo Gledališče Glej že leta razvijajo in izvajajo kulturno-umetnostne programe s področja sodobne umetnosti v osnovnih in srednjih šolah. Kakšne so njihove izkušnje, katere programe izvajajo, kakšen je odziv šol in o izzivih v prihodnosti na tem področju v Ars humani premišljujejo: vodja projektov kulturno-umetnostne vzgoje in direktorica zavoda Bunker Alma Selimović, koordinatorica programov kulturno-umetnostne vzgoje pri nevladni organizaciji Mesto žensk – Društvo za promocijo žensk v kulturi Tea Hvala, vodja projektov in producentka pri Društvu Gledališče Glej Anja Pirnat, režiserka Lea Kukovičič, profesorica likovne umetnosti in umetnostne zgodovine na Gimnaziji Poljane v Ljubljani in strokovna svetovalka na zavodu za šolstvo za omenjeni področji Nina Ostan ter profesorica likovne vzgoje na Osnovni šoli Prežihov Voranc Ljubljana Alenka Ložar Borko.


07.02.2022

Prešernovi lavreati zaznamujejo zborovsko in operno glasbo, jezikovno kulturo in mladinsko književnost, vizualno umetnost in animirane filme

V katere pore družbe vse lahko prodirata umetnost in kultura? Kako in katere vrednote ozaveščata? Kako nas osmišljata in nam dajeta misliti? Nekaj je zagotovo – ne nastajata sami. Našo kulturno zakladnico bogatijo številni ustvarjalci, umetniki, znanstveniki. Leto je naokoli in prišel je čas za počastitev Prešernovih lavreatov. Za življenjsko delo nagrado prejmeta filolog in prevajalec dr. Kajetan Gantar ter muzikolog in dirigent dr. Mirko Cuderman. Tako zborovska kot operna glasba sta letos res stopili na piedestal. Nagrado Prešernovega sklada za vrhunske dosežke, predstavljene v zadnjih treh letih, prejmeta sopranistka Andreja Zakonjšek Krt ter skladatelj in dirigent Damijan Močnik. Na gledaliških odrih je z več premiernimi vlogami blestela na danskem rojena dramska igralka Jette Ostan Vejrup. Področje vizualne umetnosti sta zaznamovala akademski slikar Dušan Kirbiš, ki ob sliki posega še po medijih skulpture, instalacije in fotografije, ter režiserka in avtorica animiranih filmov Špela Čadež – zadnje čase odmeva njen film Steakhouse. Anji Štefan pa je z nagrado Prešernovega sklada izkazana čast za literarno ustvarjalnost, posebej za zbirko pravljic Tristo zajcev, za pesniško zbirko Imam zelene čeveljčke in avtorsko pravljico Zajčkova hišica. Kajetan Gantar, Damijan Močnik, Jette Ostan Vejrup, Andreja Zakonjšek Krt, Mirko Cuderman, Špela Čadež, Anja Štefan, Dušan Kirbiš, foto: TV Slovenija, Wikipedia, Bobo, SNG Maribor, Bobo, osebni arhiv Špele Čadež, Bobo, Galerija mesta Ptuj


31.01.2022

Dr. Spomenka Hribar in akademik dr. Tine Hribar: Slovenski razkol in slovenska sprava

Soavtorja knjige Slovenski razkol in slovenska sprava (s finančno podporo SAZU jo je izdala založba Ciceron) dr. Spomenka Hribar in akademik Tine Hribar se s slovensko spravo ukvarjata že skoraj štirideset let. Kaj je sprava? Zakaj je pomembna? Ali je stvar preteklosti ali prihodnosti? Ali je slovenski razkol v letih druge svetovne vojne prvi razkol v zgodovini slovenskega naroda? Je vsaj zadnji? Nikar ne zamudite intervjuja (v živo) Marka Golje z dr. Spomenko Hribar in akademikom Tinetom Hribarjem.


24.01.2022

Ludwig Wittgenstein in njegova misel: ob stoletnici izida Logično filozofskega traktata

Ludwig Wittgenstein (1889 – 1951) je, kot ga imenujejo v anglosaksonskem svetu, kralj filozofov (philosopher-king) in eden od očetov filozofije jezika. Dunajčan, ki je za časa življenja izdal le Logično-filozofski traktat (1921 – 1922), kratko veledelo, v katerem raziskuje odnos med jezikom in stvarnostjo in ki se uvršča ob bok največjim filozofskim stvaritvam zahodnoevropskega sveta. Leta 1951 je posthumno izšlo še drugo njegovo veliko delo Filozofske raziskave, sklepno poglavje njegovih premišljevanj o, kot je sam zapisal v predgovoru, razumevanju, stavku, logiki, stanju zavesti itd. Njegov vpliv na mnoge filozofe in umetnike, predvsem literate, je bil izjemno velik in še traja. In zakaj se je k Wittgensteinu vredno vračati, o tem z dr. Andrejem Uletom in dr. Tomažem Grušovnikom. foto: TPR


17.01.2022

Glasba na poti – izzivi, pristopi in izkušnje pri izobraževanju glasbenic in glasbenikov pri nas in v zamejstvu

V skupni oddaji Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in III. programa Radia Slovenija – programa ARS pretresamo, kako danes poteka glasbeno izobraževanje pri nas in v zamejstvu, kakšni so pristopi, kaj je pri tem pomembno in kakšni so izzivi tega izobraževanja danes? V pogovoru sodelujejo: iz Ljubljane Nina Prešiček, iz Trsta Tomaž Simčič in iz Celovca Dominik Hudl. Foto: pixabay


10.01.2022

Francis Bacon in surovost stvarnega

Na Irskem rojeni britanski slikar Francis Bacon – letos obeležujemo 30. obletnico njegove smrti – poleg Pabla Picassa velja za enega največjih figuralikov 20. stoletja. Baconove figure – človeška figura je osrednja tema njegovega slikarstva – mnogokrat izhajajo iz abstrakcije in ustvarjajo grozljivo ter tesnobno ozračje. Bacon je izhajal iz klasičnega slikarstva in še danes je impresivna njegova obsedenost s študijami Velazquezovega portreta papeža Inocenca X. iz 17. stoletja. A hkrati – to je še posebej pomembno – je Bacon slikal iz globokega občutenja življenja in zavedanja smrti. Tako mu je uspelo ustvariti edinstven in prepoznaven slog slikanja, ki se izmika klasifikacijam. Več o njegovem delu pa dr. Jure Mikuž in dr. Nataša Smolič. Pogovor je bi prvič objavljen leta 2005.


03.01.2022

Zmožnost, mišljenje in življenjski filozofski projekti

"Spomnim se, da sem leta 1966, ko sem v Le Thoru obiskoval seminar o Heraklitu, Heideggra vprašal, ali je bral Kafko. Odgovoril mi je, da je od tistega malo, kar je prebral, nanj največji vtis naredila zgodba Der Bau, 'Zgradba'. Neimenovana žival (krt, lisica ali človeško bitje), glavni lik zgodbe, se obsesivno ukvarja z gradnjo nezavzetnega brloga, ki se polagoma razodeva kot past brez izhoda. Ali se ni zgodilo natančno tako v političnem prostoru nacionalnih držav Zahoda? Pokazalo se je, da so se hiše ('domovine'), ki so jih gradili za 'narode', ki bodo morali v njih prebivati, nazadnje pokazale le kot smrtne pasti." Giorgio Agamben je eden najpomembnejših sodobnih političnih filozofov. Opus s konca dvajsetega in začetka enaindvajsetega stoletja velja za filozofski kanon. Njegova misel filozofe deli na trde nasprotnike ali goreče zagovornike. Pri založbi Beletrina je v prevodu Vere Troha izšlo delo Moč misli. Monografija predstavlja Agambenove spise in konferenčne prispevke, ki so nastali v osemdesetih in devetdesetih letih in kronološko predhajajo projektu Homo sacer. Znanstveni sodelavec na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU in recenzent knjige dr. Boštjan Nedoh pojasnjuje, da danes zmotno zoperstavljamo družbeno delovanje na eni in mišljenje povsem na drugi strani. Predpostavljamo, da se moramo v urgentnih razmerah odpovedati mišljenju: "Agambenov poudarek je nasproten. Tudi, ko delujemo, ne smemo nehati misliti, pravi italijanski filozof." Kaj pomeni, da delo Moč misli demonstira mišljenje v čisti obliki, bo pojasnil tudi recenzent dr. Peter Klepec, raziskovalec in izredni profesor na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU.


27.12.2021

Slovenska poosamosvojitvena poezija – med Sutrami (1991) Uroša Zupana in Samoumevnim (2021) Natalije Milovanović

Pozornost posvečamo poosamosvojitveni poezij, torej poezij, ki je nastajala med letoma 1991 in 2021. Pretresali bomo, katere pesnice in kateri pesniki so vstopili v slovenski literarni prostor v zadnjih treh desetletjih, kako so ga spremenili, kaj je značilno za slovensko pesniško ustvarjanje v tem obdobju in po čem ga bo pomnila literarna zgodovina v prihodnje. O tem z gosti: dr. Ireno Novak Popov, dr. Darjo Pavlič in dr. Alenom Širco. Na fotografiji knjigi iz zbirke Aleph. Zbirka Aleph Centra za slovensko književnost ima pomembno vlogo pri izdajanju pesniških knjig zadnja tri desetletja. V tej zbirki so leta 1991 izšle tako Sutre Uroša Zupana kot leta 2021 Samoumevno Natalije Milovanović – avtorja in avtorice, od katerih vsak od njiju določa en časovni pol tridesetletnega pesniškega dogajanja v Sloveniji, dva nagrajena prvenca, dve poetiki, ki vsaka na svoj način odslikavata osebno pesniško zgodbo, hkrati pa tudi čas, v katerem sta nastali.


20.12.2021

Četrta industrijska revolucija bo pripadla kreativcem

Sedem odstotkov vseh zaposlenih v Sloveniji je zaposlenih v kreativni ekonomiji. Če namreč slabim petim odstotkom, ki jih zastopajo kreativni poklici, prištejemo še podporne poklice, govorimo o skoraj 52.000 ljudeh. Deset in pol odstotkov vseh organizacijskih enot pri nas zavzema kulturni in kreativni sektor. Lani so v Centru za kreativnost, ki deluje pod okriljem Muzeja za arhitekturo, objavili najobsežnejšo statistično analizo kulturnega in kreativnega sektorja od leta 2008 do 2017. Kaj je, poleg kulture, tako imenovana kreativa? Arhitektura, oglaševanje, oblikovanje in vizualne umetnosti, kulturna dediščina, arhivska in knjižnična dejavnost, knjiga, kulturno-umetnostna vzgoja, glasba, uprizoritvene in intermedijske umetnosti, mediji, programska oprema, film in avdiovizualne dejavnosti. Razmerje med kulturno in kreativno produkcijo, vlogo ustvarjalnosti v družbi in ugotovitve raziskave bodo analizirale urednica publikacije Kulturni imperativ - Razsežnost in potencial kulturnega in kreativnega sektorja v Sloveniji, izredna profesorica na ljubljanski akademiji za oblikovanje in direktorica Inštituta za oblikovanje dr. Barbara Predan, umetnica in oblikovalka Tamara Lašič Jurkovič iz oblikovalskega studia Ljudje. Za nekaj izjav smo prosili tudi dr. Niko Murovec iz Inštituta za ekonomska raziskovanja. foto: Center za kreativnost


13.12.2021

Fenomen Sally Rooney

Irska pisateljica Sally Rooney je pri tridesetih že izdala tri odlično sprejete romane, od katerih so enega pri BBC in Hulu celo priredili v televizijsko serijo. Navdušenje kritikov in bralcev je tolikšno, da nekateri govorijo o "kultu" Sally Rooney, drugi jo imajo za prvo veliko milenijsko pisateljico. Bolj cinični bralci in kritiki pravijo, da je njena proza postala cenjena znamka, neke vrste statusni simbol med mladimi intelektualci in intelektualkami; celo, da naj bi šlo za književnost "poze". V oddaji gostujejo Andreja Udovč, urednica pri založbi Sanje, Lara Paukovič, pisateljica in publicistka, ter Maja Šučur, literarna kritičarka in kulturna novinarka.


06.12.2021

Izzivi dediščine, rimski zaporni zidovi

Ostanki poznorimskih zapor nedvomno sodijo med najpomembnejšo kulturno dediščino v Sloveniji. V modernem zgodovinopisju sistem rimskih zapornih zidov označujemo s terminom Claustra Alpium Iuliarum. Če skušamo prevesti v slovenščino: zapore Julijskih Alp. Te so poznorimski zaporni sistem, sestavljen iz več odsekov kamnitih zidov, stolpov, trdnjav in utrdb. Danes poznamo več kot 30 kilometrov arheoloških ostankov zapornih zidov z več kot 100 stolpi. Čas nastanka sega ne prej kot v drugo polovico 3. stoletja, ko je bil Rimski imperij na pragu zatona in so ga pestile državljanske vojne in vdori ljudstev. Zaporni sistem je deloval ne dlje kot do začetka 5. stoletja. Njegov namen je bil nadzor glavnih prehodov v antično Italijo. O tem, kakšen izziv so te zapore za današnji čas, pa z Juretom Kusetičem iz Narodnega muzeja Slovenije. Na fotografiji: rekonstrukcije trdnjave Hrušice iz leta 1863, original hrani arhiv Narodnega muzeja Slovenije; foto: Narodni muzej Slovenije.


29.11.2021

Literatura in film

Kako govori literatura skozi film? Vezi med literaturo in filmom obstajajo od nastanka kinematografije dalje. A vendar – literatura pripada besedilu, film pa podobam. Pretresamo, kako se je literatura selila v filme, kakšno je danes njeno filmsko življenje in katere so dobre filmske adaptacije? V pogovoru sodelujejo Veronika Šoster, Aljoša Harlamov in Igor Harb.


22.11.2021

Inovativni pristopi k približevanju slovenskega jezika mladim

Ali mladi obvladajo uporabo knjižnega jezika, kakšno vlogo imajo pri tem družabna omrežja in druga spletna mesta, je uporaba knjižnega jezika lahko zanimiva? Vprašanja, ki si jih zastavljajo strokovnjaki, niso nova, so pa pomembna. Ti na njih odgovarjajo tudi s pripomočki, ki približajo jezik mladim; in eden teh je portal Franček. Na sledi nastanka in delovanja tega spletnega portala v skupni oddaji RAI-Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in III. programa Radia Slovenija pretresamo, kako na celovit, zanimiv in tehten način približati slovenski jezik mladim. Pogovor vodi Pavel Volk, v njem pa sodelujejo dr. Kozma Ahačič, dr. Maja Melinc in dr. Miha Vrbinc.


15.11.2021

Hitlerjev imperij – ''evropska volja do moči''

Kako je nastal, deloval in propadel Hitlerjev imperij? Zakaj je ta nacistični ustroj popeljal cel svet v največjo vojno katastrofo v zgodovini človeštva? Kot nekje zapiše britanski zgodovinar Mark Mazower (1958) v izjemno obširnem delu z naslovom Hitlerjev imperij: »Nacisti so verjeli, da jim je namenjeno vzpostaviti imperij, ki jih bo povzdignil v svetovno velesilo.« Kakšne so bile posledice in kako se te kažejo še danes – o vsem tem s prevajalcem tega dela Matejem Venierjem.


08.11.2021

Hinko Smrekar, še kako vsestranski umetnik

V zgodovini slovenske umetnosti ima Hinko Smrekar posebno mesto – tako zaradi svojega obsežnega kot raznovrstnega in prepoznavnega opusa. Čeprav sam ni sprejemal oznake karikaturist, je ob bil tem še slikar, protostripar, ilustrator, družbeni kritik, oblikovalec priznanj in kart za tarok, kipar in še marsikaj. Več o samosvojem umetniku pa v tokratni oddaji Ars humana. V njej so sodelovali umetnostni zgodovinar in avtor monografije o Smrekarju ddr. Damir Globočnik, risar stripov in ilustrator Ciril Horjak, tudi doktorski študent interdisciplinarnega študija likovne vede, ki si je za temo svoje disertacije izbral dela Hinka Smrekarja, ter pisatelj in likovni publicist Vladimir P. Štefanec. Z njimi se je v živo pogovarjal Marko Golja. Vabljeni k poslušanju.


01.11.2021

Roland Barthes: ''Smrt in žalost sta samo banalni''

Kako se soočiti s smrtjo in žalovanjem ob izgubi bližnje osebe? To je eno ključnih vprašanj, s katerim se v Dnevniku žalovanja sooča francoski teoretik Roland Barthes (1915 – 1980). S prevajalko Suzano Koncut pretresamo to nenavadno, fragmentarno delo, ki je hkrati intimen in filozofski razmislek o žalovanju, in predstavimo Barthesa, enega najzanimivejših mislecev 20. stoletja. Vir foto: youtube


25.10.2021

Znanost ni monolitna, zato se vedno odpira vprašanje, kateremu strokovnjaku zaupati

Več sto tisoč ljudi po svetu je umrlo zaradi covida-19, a še vedno številni ljudje zanikajo njegovo razsežnost. Znanstveniki so kot odgovor na pandemijo razvili cepiva, tudi že prva poskusna zdravila. Del javnosti pa jim ne zaupa. Kje so razlogi za nezaupanje v znanost, kako naj ta gradi svojo kredibilnost v javnosti in komunicira z njo, kaj lahko stori na tem področju šola? To so vprašanja, o katerih so premišljevali v skupni mesečni oddaji programa Ars Radia Slovenija, Slovenskega sporeda ORF iz Celovca in Radia Trst A. Gostje: dr. Rado Fonda, raziskovalec pri družbi za javnomnenjske raziskave SWG, Hanzi Pogelschek, ravnatelj dvojezične Zvezne trgovske akademije, in dr. Sašo Dolenc, fizik, filozof in komunikator znanosti. Vir fotografije: pixabay.com


18.10.2021

Zaščitna oprema od visokega srednjega do zgodnjega novega veka

V Narodnem muzeju Slovenije so v okviru serije Viri: Gradivo za materialno kulturo Slovencev izdali monografijo Oklepi. Njen avtor je dr. Tomaž Lazar, muzejski svetovalec v Narodnem muzeju Slovenije. Serija Viri je začela izhajati leta 1994. V njej so predstavljeni rezultati raziskav s področja materialne kulture v različnih zgodovinskih obdobjih v Sloveniji. Njen namen je ovrednotiti materialne ostanke iz preteklosti in določiti njihov pomen kot zgodovinskega vira v primerjavi s pisnimi viri. V seriji predstavljajo materialne zbirke, ki jih hrani Narodni muzej Slovenije, osredotočajo pa se tudi na posamezne vidike materialne kulture Slovencev. Med zbirkami, ki jih hranijo v Narodnem muzeju Slovenije, je tudi zbirka orožja in bojne opreme, ki sodi med osrednje, v javnosti najbolj znane sklope gradiva v omenjenem muzeju. Glede na število eksponatov, njihovo raznovrstnost in zgodovinsko vrednost je zbirka več kot 3500 predmetov gotovo najpomembnejša zaključena celota svoje vrste v Sloveniji. In prav na tej zbirki temelji tudi obširna monografija Oklepi. Avtor je Milan Trobič. Vir fotografije: osebni arhiv


11.10.2021

Filozof dr. Tomaž Grušovnik o etiki živali

''Ljudje smo si veliko bolj sorodni z določenimi živalmi, kot so si določene živali sorodne med sabo'' Na eni strani imamo eno vrsto, človeka, na drugi strani pa 7,77 milijona živalskih vrst. To na Zemlji ustvarja radikalno nesimetrijo znotraj vsega živega. Kako to nesimetrijo danes razumeti skozi perspektivo etike živali, kakšen je pomen terminologije, ko govorimo o etiki živali in kako vpliva strah pred smrtjo na določitev pozicije človeka v vsem živem? O tem v pogovoru, ki sta ga pripravili Saška Rakef in Pia Brezavšček ter je nastal v procesu snemanja radijske igre Glas šakala. Uredil ga je Gregor Podlogar, gost pa je bil filozof dr. Tomaž Grušovnik. Foto: Pixabay


Stran 8 od 42
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov