Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kristjani na Bližnjem vzhodu so na stranskem tiru in preganjani
Preganjanje zaradi vere je eden izmed osrednjih, mogoče celo osrednji razlog za preganjanje ljudi v svetu. Papež Frančišek je denimo na simpoziju o verski svobodi z naslovom Verska svoboda v mednarodnem pravu in svetovni konflikt vrednot, dejal: “Preganjanje kristjanov je danes celo silovitejše kot v prvih stoletjih Cerkve in obstaja več kristjanov mučencev kot v takratni dobi. In to se dogaja več kot 1700 let po Konstantinovem ediktu, ki je kristjanom podelil svobodo do javnega izpovedovanja njihove vere”. Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve nasilja zaradi vere, ki ga je za 22. avgust razglasila generalna skupščina Združenih narodov, smo v oddaji 3. programa Radia Slovenija Ars humana predstavili zgodbo Sare Bevc Jonan, kaldejke, ki je prebegnila iz Bagdada v Slovenijo in sirskega meniha Jacquesa Murradda, ki so ga ugrabili pripadniki organizacije islamska država.
“To so bili najlepši trenutki v mojem življenju, ko si v svoji domovini, med ljudmi, ki jih imaš rad,” se spominja otroštva Bevc Jonanova, ki je leta 2003 pribežala iz Bagdada. Zbežala je, ker je kristjanka, pripadnica iraške kaldejske skupnosti. Danes živi in dela v Sloveniji, z leti pa je odlično osvojila tudi slovenski jezik. “Slovenija je zame mir in lepota. Moramo biti ponosni in hvaležni, da smo tu in paziti nanjo.”
“Hodili smo k maši in praznovali božič ter veliko noč. Razmere so se občutno poslabšale po Zalivski vojni leta 1991. Sčasoma smo dojeli, da naših življenj ne bomo mogli več nadaljevati. Vsak si zasluži živeti v miru, spoštovanju in dostojanstveno. Ker so nas napadli Američani in določene evropske države, smo postali kristjani tarča nasilja. Kadar sva z materjo hodili po ulici, so v naju metali kamenje in naju poniževali. Na delovnem mestu smo bili diskriminirani. Bili smo v svoji lastni domovini, a hkrati tujci.”
Odločitev za beg je zorela več let in ves čas smo upali, da se bodo razmere izboljšale. Na odhod so se pripravljali osem let. “Ni bilo enostavno. Pobeg je bil nekaj najtežjega, kar si lahko predstavljate. V Slovenijo so prispeli leta 2003, pri čemer so bili deležni pomoči prostovoljcev in slovenske Karitas, slovenske Filantropije in Jezuitskega združenja za begunce, ki ji bodo vedno hvaležni,” pripoveduje Sara Bevc Jonan.
Kaldejska skupnost v Iraku je v izrazito slabih razmerah. Pred leti so vse kristjane izgnali iz Mosula na severu Iraka, tako so njeni sorodniki zbežali v Kurdistan, zdaj pa se ne upajo vrniti v Mosul. “Kristjani so na Bližnjem vzhodu na stranskem tiru. Pozabljeni ali pa preganjani so. Ni mi jasno, od kod izvira to sovraštvo. Gre preprosto za sovraštvo.”
“Pomagali smo, kakor koli smo lahko,” pripoveduje pater Robin Schweiger, ki vodi Jezuitsko združenje za begunce v Sloveniji. “Gospa Sara je primer, kako se nekdo potrudi, integrira in vključi v skupnost. Odlično govori slovenski jezik in ima zaposlitev.” Na eni strani je žalostna zgodba, po drugi pa ne, saj je iz preganjanja in žalostne usode ustvarila novo življenje.
Jezuitsko združenje za begunce je v štirih desetletjih po svetu pomagalo vsakomur, ne glede na veroizpoved, narodnost ali politično prepričanje, v Sloveniji deluje od leta 2002.
“Zavedati se moramo, da živimo v stabilni, urejeni, evropski demokratični družbi,” ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve nasilja zaradi vere opozarja direktor Urada za verske skupnosti dr. Gregor Lesjak. “Slovenija ima visoko stopnjo verske svobode. Vlada je letos ustavila delovanje sveta za dialog o verski svobodi, saj predstavniki registriranih verskih skupnosti niso predložili gradiva za obravnavo na seji. Niso zaznali kršitev oziroma problemov, ki bi bili povezani z versko svobodo, kot človekovo pravico. Ob tem se ne razumimo narobe, prav vsaka verska skupnost ima svoje težave. Niso pa te povezane z uresničevanjem temeljne človekove pravice do verske svobode.”
Težko vprašanje je bila reka beguncev leta 2015, ki se je sprehodila čez Slovenijo. “Na spletu se je razmahnil sovražni govor, zoper katerega pa država takrat ni ukrepala. Takrat se mi zdi, da so nekatere verske skupnosti, z islamsko na čelu, nosile veliko breme sovražnega govora,” dodaja dr. Lesjak.
Jacques Murrad je bil ujetnik islamske države v Siriji. V slovenskem prevodu je pri založbi Emanuel izšla knjiga Menih v vrtincu Sirske vojne. Sirskega meniha in duhovnika iz samostana Mar Musa so 21. maja 2015 ugrabili pripadniki organizacije Islamska država. Po petih mesecih ujetništva in številnih trenutkih, ko je bil prepričan, da ga bodo ubili, mu je uspelo pobegniti ob pomoči prijateljev muslimanov. Kljub doživetemu nasilju, poudarja potrebo po dialogu in ni sovražen.
“Nasprotno od tega, kar trdijo mediji in posamezniki, vera v Siriji ni verska vojna. Mediji bi radi prikazali vero kot vzrok vojne, a to ni res. Vera, vsaka vera je šola morale, šola miru, usmiljenja, sobivanja v prijateljstvu. Danes slišimo, da je islam vera nasilja in vojne, a to ni res, čeprav zgodovina pozna tudi takšne primere. Ti primeri ne predstavljajo resničnosti naših narodov in resničnosti muslimanskega sveta. Mislim, da kdor želi gledati pozitivno, bo videl pozitivno, kdor pa želi gledati negativno, bo videl vse negativno.”
Tako kot pripadniki Islamske države, pripoveduje Murrad, v Koranu, v surah iščejo samo tiste verze, ki spodbujajo k nasilju, ubijanju, preklinjanju drugih … “A Islamska država ni islam. To lahko rečem, saj smo vse to doživeli. Kazanje s prstom na islam zaradi atentatov, ki so se npr. zgodili v Evropi, tudi ni na mestu. Neki arabski pregovor pravi, da prsti na roki niso enaki. Isto velja za ljudi, vsak je drugačen, vsak ima svojo osebnost. Če obstajajo fanatične skupine, nasilne skupine, to še ne pomeni, da so vsi muslimani takšni. Če so nekateri kristjani nasilni, to še ne pomeni, da so nasilni vsi kristjani. Ne smemo posploševati,” dodaja Murrad.
Naša odgovornost je, da okrepimo vrednost človečnosti, spoštovanja sočloveka, pravičnosti in se posvetimo delu za mir, je prepričan sirski menih. “Po izkušnji, ki sem jo doživel, želim posredovati naprej prav to sporočilo. Izkušnja ujetništva me je utrdila in okrepila v prepričanju, da se moram truditi za dialog, za prijateljsko sobivanje. Bil sem v srcu islamske države. Doživel sem jo na svoji koži, doživel sem vse oblike trpljenja, ki si jih lahko predstavljate za ujetnika Islamske države. A vse to me je le še utrdilo v prepričanju o nujnosti in pomembnosti dialoga, da smo v dialogu z našimi brati muslimani. Naš svet je velik. Muslimani predstavljajo velik del prebivalcev na zemlji. Čemu bi se torej bojevali proti njim? Vojne se ne bi nikoli končale.”
Pričevanje menih a Murrada je priložnost, da se seznanimo z realnostjo, je prepričan pater Robin Schweiger: “Dialog življenja je ravno to, da so ga rešili prijatelji muslimani. Več stvari nas v življenju povezuje kot pa ločuje.” Francosko Jezuitsko združenje za begunce vodi program, v katerem številne verske begunce za nekaj mesecev sprejmejo francoske družine. “Tam se umirijo in vživijo v novo okolje, to je spodbuda za mirnejši in pravičnejši svet.”
Nihče se ne bi smel zaradi vere ali drugačnega svetovno-nazorskega prepričanja počutiti drugače, slabo, dodaja direktor Urada za verske skupnosti dr. Gregor Lesjak. “Daleč od tega, da je sekularizacije proces iz vernosti v nevernost. Vera se preoblikuje, ne pa izginja. Poleg postmodernih prvin tradicionalna vera vztraja in se prilagaja. Za afirmacijo tega, kdo in kaj smo, bomo vsi največ storili s svojimi dobrimi deli.”
846 epizod
Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.
Kristjani na Bližnjem vzhodu so na stranskem tiru in preganjani
Preganjanje zaradi vere je eden izmed osrednjih, mogoče celo osrednji razlog za preganjanje ljudi v svetu. Papež Frančišek je denimo na simpoziju o verski svobodi z naslovom Verska svoboda v mednarodnem pravu in svetovni konflikt vrednot, dejal: “Preganjanje kristjanov je danes celo silovitejše kot v prvih stoletjih Cerkve in obstaja več kristjanov mučencev kot v takratni dobi. In to se dogaja več kot 1700 let po Konstantinovem ediktu, ki je kristjanom podelil svobodo do javnega izpovedovanja njihove vere”. Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve nasilja zaradi vere, ki ga je za 22. avgust razglasila generalna skupščina Združenih narodov, smo v oddaji 3. programa Radia Slovenija Ars humana predstavili zgodbo Sare Bevc Jonan, kaldejke, ki je prebegnila iz Bagdada v Slovenijo in sirskega meniha Jacquesa Murradda, ki so ga ugrabili pripadniki organizacije islamska država.
“To so bili najlepši trenutki v mojem življenju, ko si v svoji domovini, med ljudmi, ki jih imaš rad,” se spominja otroštva Bevc Jonanova, ki je leta 2003 pribežala iz Bagdada. Zbežala je, ker je kristjanka, pripadnica iraške kaldejske skupnosti. Danes živi in dela v Sloveniji, z leti pa je odlično osvojila tudi slovenski jezik. “Slovenija je zame mir in lepota. Moramo biti ponosni in hvaležni, da smo tu in paziti nanjo.”
“Hodili smo k maši in praznovali božič ter veliko noč. Razmere so se občutno poslabšale po Zalivski vojni leta 1991. Sčasoma smo dojeli, da naših življenj ne bomo mogli več nadaljevati. Vsak si zasluži živeti v miru, spoštovanju in dostojanstveno. Ker so nas napadli Američani in določene evropske države, smo postali kristjani tarča nasilja. Kadar sva z materjo hodili po ulici, so v naju metali kamenje in naju poniževali. Na delovnem mestu smo bili diskriminirani. Bili smo v svoji lastni domovini, a hkrati tujci.”
Odločitev za beg je zorela več let in ves čas smo upali, da se bodo razmere izboljšale. Na odhod so se pripravljali osem let. “Ni bilo enostavno. Pobeg je bil nekaj najtežjega, kar si lahko predstavljate. V Slovenijo so prispeli leta 2003, pri čemer so bili deležni pomoči prostovoljcev in slovenske Karitas, slovenske Filantropije in Jezuitskega združenja za begunce, ki ji bodo vedno hvaležni,” pripoveduje Sara Bevc Jonan.
Kaldejska skupnost v Iraku je v izrazito slabih razmerah. Pred leti so vse kristjane izgnali iz Mosula na severu Iraka, tako so njeni sorodniki zbežali v Kurdistan, zdaj pa se ne upajo vrniti v Mosul. “Kristjani so na Bližnjem vzhodu na stranskem tiru. Pozabljeni ali pa preganjani so. Ni mi jasno, od kod izvira to sovraštvo. Gre preprosto za sovraštvo.”
“Pomagali smo, kakor koli smo lahko,” pripoveduje pater Robin Schweiger, ki vodi Jezuitsko združenje za begunce v Sloveniji. “Gospa Sara je primer, kako se nekdo potrudi, integrira in vključi v skupnost. Odlično govori slovenski jezik in ima zaposlitev.” Na eni strani je žalostna zgodba, po drugi pa ne, saj je iz preganjanja in žalostne usode ustvarila novo življenje.
Jezuitsko združenje za begunce je v štirih desetletjih po svetu pomagalo vsakomur, ne glede na veroizpoved, narodnost ali politično prepričanje, v Sloveniji deluje od leta 2002.
“Zavedati se moramo, da živimo v stabilni, urejeni, evropski demokratični družbi,” ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve nasilja zaradi vere opozarja direktor Urada za verske skupnosti dr. Gregor Lesjak. “Slovenija ima visoko stopnjo verske svobode. Vlada je letos ustavila delovanje sveta za dialog o verski svobodi, saj predstavniki registriranih verskih skupnosti niso predložili gradiva za obravnavo na seji. Niso zaznali kršitev oziroma problemov, ki bi bili povezani z versko svobodo, kot človekovo pravico. Ob tem se ne razumimo narobe, prav vsaka verska skupnost ima svoje težave. Niso pa te povezane z uresničevanjem temeljne človekove pravice do verske svobode.”
Težko vprašanje je bila reka beguncev leta 2015, ki se je sprehodila čez Slovenijo. “Na spletu se je razmahnil sovražni govor, zoper katerega pa država takrat ni ukrepala. Takrat se mi zdi, da so nekatere verske skupnosti, z islamsko na čelu, nosile veliko breme sovražnega govora,” dodaja dr. Lesjak.
Jacques Murrad je bil ujetnik islamske države v Siriji. V slovenskem prevodu je pri založbi Emanuel izšla knjiga Menih v vrtincu Sirske vojne. Sirskega meniha in duhovnika iz samostana Mar Musa so 21. maja 2015 ugrabili pripadniki organizacije Islamska država. Po petih mesecih ujetništva in številnih trenutkih, ko je bil prepričan, da ga bodo ubili, mu je uspelo pobegniti ob pomoči prijateljev muslimanov. Kljub doživetemu nasilju, poudarja potrebo po dialogu in ni sovražen.
“Nasprotno od tega, kar trdijo mediji in posamezniki, vera v Siriji ni verska vojna. Mediji bi radi prikazali vero kot vzrok vojne, a to ni res. Vera, vsaka vera je šola morale, šola miru, usmiljenja, sobivanja v prijateljstvu. Danes slišimo, da je islam vera nasilja in vojne, a to ni res, čeprav zgodovina pozna tudi takšne primere. Ti primeri ne predstavljajo resničnosti naših narodov in resničnosti muslimanskega sveta. Mislim, da kdor želi gledati pozitivno, bo videl pozitivno, kdor pa želi gledati negativno, bo videl vse negativno.”
Tako kot pripadniki Islamske države, pripoveduje Murrad, v Koranu, v surah iščejo samo tiste verze, ki spodbujajo k nasilju, ubijanju, preklinjanju drugih … “A Islamska država ni islam. To lahko rečem, saj smo vse to doživeli. Kazanje s prstom na islam zaradi atentatov, ki so se npr. zgodili v Evropi, tudi ni na mestu. Neki arabski pregovor pravi, da prsti na roki niso enaki. Isto velja za ljudi, vsak je drugačen, vsak ima svojo osebnost. Če obstajajo fanatične skupine, nasilne skupine, to še ne pomeni, da so vsi muslimani takšni. Če so nekateri kristjani nasilni, to še ne pomeni, da so nasilni vsi kristjani. Ne smemo posploševati,” dodaja Murrad.
Naša odgovornost je, da okrepimo vrednost človečnosti, spoštovanja sočloveka, pravičnosti in se posvetimo delu za mir, je prepričan sirski menih. “Po izkušnji, ki sem jo doživel, želim posredovati naprej prav to sporočilo. Izkušnja ujetništva me je utrdila in okrepila v prepričanju, da se moram truditi za dialog, za prijateljsko sobivanje. Bil sem v srcu islamske države. Doživel sem jo na svoji koži, doživel sem vse oblike trpljenja, ki si jih lahko predstavljate za ujetnika Islamske države. A vse to me je le še utrdilo v prepričanju o nujnosti in pomembnosti dialoga, da smo v dialogu z našimi brati muslimani. Naš svet je velik. Muslimani predstavljajo velik del prebivalcev na zemlji. Čemu bi se torej bojevali proti njim? Vojne se ne bi nikoli končale.”
Pričevanje menih a Murrada je priložnost, da se seznanimo z realnostjo, je prepričan pater Robin Schweiger: “Dialog življenja je ravno to, da so ga rešili prijatelji muslimani. Več stvari nas v življenju povezuje kot pa ločuje.” Francosko Jezuitsko združenje za begunce vodi program, v katerem številne verske begunce za nekaj mesecev sprejmejo francoske družine. “Tam se umirijo in vživijo v novo okolje, to je spodbuda za mirnejši in pravičnejši svet.”
Nihče se ne bi smel zaradi vere ali drugačnega svetovno-nazorskega prepričanja počutiti drugače, slabo, dodaja direktor Urada za verske skupnosti dr. Gregor Lesjak. “Daleč od tega, da je sekularizacije proces iz vernosti v nevernost. Vera se preoblikuje, ne pa izginja. Poleg postmodernih prvin tradicionalna vera vztraja in se prilagaja. Za afirmacijo tega, kdo in kaj smo, bomo vsi največ storili s svojimi dobrimi deli.”
»Na kaj smo v prostoru, v katerem se pogosto nahajamo, najbolj pozorni? Na hrup in zvoke, na podobe in barve, na vonje ali morda na otip predmetov, ki se jih med hojo dotikamo, ali tal, po katerih hodimo?« Kako se čutno zaznavanje urbane krajine spreminja iz roda v rod? In ali na dinamiko naših zaznav okolja vplivajo digitalne tehnologije in različne digitalne tehnološke naprave? V oddaji Ars humana predstavljamo raziskavo Čutne transformacije in transgeneracijski okoljski odnosi v Evropi med letoma 1950 in 2020. Raziskava poteka v treh evropskih mestih, in sicer v Brightonu v Veliki Britaniji, v Turkuju na Finskem in v Ljubljani. Z nami v studiu: vodja izvedbe raziskave v Sloveniji profesor Rajko Muršič ter raziskovalca Blaž Bajič in Sandi Abram. Avtor fotografije: Sandi Abram
Kako pomembna je Iliada, ep o trojanski vojni, ki naj bi jo v 8. stoletju pred Kristusom ustvaril skrivnostni starogrški pevec Homer, za evropsko civilizacijo in kakšne so posebnosti novega prevoda Iliade, ki ga je po skoraj sedemdesetih letih od prevoda Antona Sovreta pripravila klasična filologinja Jelena Isak Kres – bodo med drugim v Ars humani razmišljali akademik, doktor literarnih znanosti in klasični filolog Kajetan Gantar, doktor David Movrin, profesor na oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete in seveda avtorica prevoda, ki je letos izšel v zbirki Kondor založbe Mladinska knjiga, Jelena Isak Kres. Vir foto: wikipedia
Demokratična oblika oblasti in načelo pravne države sta zapisana v prvem in drugem členu naše Ustave. Vsaka demokratična kultura je živ organizem, ki mora najti ravnovesje med napetostmi, položenimi v ustavna načela, s čimer se oblikuje interpretacija, ki je za izzive skupnosti najprimernejša. S čim je povezano razumevanje pravne države in kaj je bistvo demokratičnega mišljenja, sta vprašanji, na kateri sta odgovorila dr. Rok Svetlič in Jan Zobec. Pogovor je vodil Marjan Kovačevič Beltram.
Kako je praznik dela oblikoval identiteto delavskih skupnosti na Slovenskem? Kako je s svojim obredjem in simboli tako rušil kot utrjeval razmerja politične moči? In kako je v svoji pisani zgodovini – od nekdaj ključnega paradigmatskega praznika v socializmu do današnje 'priložnosti za nekajdnevni oddih' – ustvaril pisano paleto nesnovne dediščine?
Področje založništva je v zadnjih desetletjih doživelo odločilne spremembe, v mnogočem povezane s prehodom na digitalno tehnologijo. Te so zaznamovale tudi slovenski založniški prostor, ki pa ga, v razmerju do mednarodnega, določajo tudi nekatere posebnosti. Predstavljamo jih v oddaji, ob tem pa izpostavljamo tudi razliko v strukturi in delovanju velikih in malih založnikov ter se vprašamo, kaj je tisto bistveno, kar omogoča preživetje založniku tukaj in zdaj. Gosta v studiu sta pisatelj, prevajalec, urednik in univerzitetni predavatelj dr. Andrej Blatnik ter Irena Miš Svoljšak, vodja uredništva na Miš založbi.
Prebivalci ozemlja sedanje države so bili v 1.tisočletju pr.n.št. med prvimi v Evropi, ki so znali kovati železo v obdobju pred prihodom starih Rimljanov v stoletju, dveh pred začetkom našega štetja. Ozemlje je bilo blizu meje med interesnimi sferami etruščanske na zahodni in grške civilizacije na vzhodni strani. Nekatera ljudstva so že poznala pisavo in denar kot menjalno sredstvo. Starejšo in mlajšo železno dobo kot stičišče predantičnih svetov med italskimi in grškimi, predvsem pa med mediteranskimi in srednjeevropskimi dogajanji, v pogovoru poskušajo ovrednotiti trije arheologi, avtorja stalne razstave "Železnodobne zgodbe s stičišča svetov" v Narodnem muzeju Slovenije v LJ, kustosa za prazgodovino dr.Peter Turk in dr.Boštjan Laharnar, ter doc.dr. Matija Črešnar z Odd. za arheologijo z ljubljanske Filozofske fakultete. Povezuje Goran Tenze. Na fotografiji Uroša Acmana izsek razstave »Železnodobne zgodbe …« v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani, ki MMC RTVSLO dovoljuje objavo fotografije izključno za aplikacijo 4D.
Če že ne prej, pa vsaj enkrat v letu, ob mednarodnem dnevu knjige za otroke, ta pomemben segment literarnega ustvarjanja in založniške dejavnosti postavimo v središče. Knjiga prav gotovo ostaja eden najpomembnejših sopotnikov vzgoje in izobraževanja. Predvsem beletristika za najmlajše in mlade odrasle pa je v času digitalnih medijev, kratkih besedilnih in video sporočil, emotikonov in kratic nadvse pomembna za najmlajše bralstvo, še bolj pa mlade odrasle, ki v knjigi še vedno najdejo svojega tihega sogovornika in razumevajočega sopotnika. Govorimo namreč o življenjskem, ki je podvrženo hitrim značajskim spremembam in spremembam generacijskih značilnosti. Tem metamorfozam najbolj vihravega življenjskega obdobja pa mora slediti tudi literatura, če želi ustrezno spregovoriti z mladim bralcem. Avtor oddaje Klemen Markovčič. O izzivih in vzgojnih potencialih literature za otroke in mlade pa razmišljajo – Peter Svetina, pesnik in pisatelj, Irena Lukan Matko, Mladinska knjiga in Irena Miš, Založba Miš.
Ob prihajajočem svetovnem dnevu lutk smo se spomnili na bogato zgodovino lutkovne umetnosti v našem prostoru. Skozi njene mejnike nas je vodil Edi Majaron, mislec in praktik lutkovnega gledališča, čigar delo je prežeto z vero v lutko. Avtor fotografije: Miha Fras
Na velikonočni ponedeljek predstavljamo enega najvplivnejših teologov prejšnjega stoletja Romana Guardinija. Letos mineva 50 let od njegove smrti. Guardini se je rodil leta 1885 v Veroni v Italiji. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Nemčijo, kjer je preživel večino svojega življenja. Kot Italijan je mislil in pisal nemško. V njem sta se stapljala mediteranski in germanski svet, kar mu je omogočilo, da je resničnost dojemal na celovit način. V svojih teoloških in filozofskih delih je pisal o Danteju, Michelangelu, Hölderlinu, Rilkeju pa tudi o Platonu, Avguštinu, Pascalu, Kierkegaardu in Dostojevskem. Guardini je s svojim mišljenjem žive konkretnosti, ki se vedno dogaja v polarnih nasprotjih, neizbrisno zaznamoval katoliško teologijo 20. stoletja. O njem je svetovno znani slovenski sakralni umetnik in teolog Marko Ivan Rupnik zapisal: »Kaže, da je najizvirnejši in najbolj celostni teolog moderne dobe v katoliški Cerkvi prav Romano Guardini«. To je prepoznala tudi Cerkev sama, saj se je decembra lani v Münchnu začel postopek za njegovo beatifikacijo. Gost oddaje je Helmut Zenz, nemški teolog in mag. političnih ved, poznavalec Guardinijevega življenja in dela.
Slovenska revija za psihoterapijo Kairos izhaja že dobrih deset let. V uvodniku prve številke je njen dolgoletni odgovorni urednik mag. Miran Možina pojasnil, da je kairos grška beseda za milostljiv, dobrotljiv, naklonjen, ugoden trenutek, ko se nekaj porodi. Da je revija opravičila svoje ime in da je bila že na začetku metodološko pluralno zasnovana, med drugim ponazarja informacija, da sta že v prvi številki izšli vsebinsko zelo različni razpravi kot sta Arhetipi in kolektivno nezavedno ter Uporaba dihanja v psihoanalizi. Ob mag. Možini je drugi gost v oddaji njen glavni urednik, klinični psiholog in psihoterapevt dr. Bojan Varjačić Rajko, z njima se je pogovarjal, v živo, Marko Golja.
Leta 1983, ob izidu druge izdaje romana Višnjeva repatica Vladimirja Levstika je pisateljica in prevajalka Gitica Jakopin med drugim napisala: »Vladimirju Levstiku, enemu naših najzaslužnejših prevajalcev – med prvimi ne le po obsegu in kvaliteti svojega dela, temveč tudi po globokih brazdah, ki jih je zaoral v ledino te umetnosti in s tem poznejšim prevajalcem utrl tako rekoč vse poti – danes nihče ne odreka tega mojstrstva, nasprotno; skoraj ga ni prevajalca, ki bi se zdaj lotil katerega od temeljnih del svetovne književnosti, a se ob tem po načinu dela in temeljitosti priprav ne bi mogel zgledovati po Levstiku.« Levstik nam je približal ne le zakladnico ruske literature, po čemer je najbolj znan, pač pa tudi francoske. Njegov prevajalski opus iz francoščine sestavljajo šest francoskih in en belgijski roman, pesem in drama. Toda francoska kultura je Vladimirja Levstika zaznamovala večplastno, saj se je dotaknila tudi njegovega leposlovnega ustvarjanja. Tudi o tem se, med drugim, lahko podučimo iz monografije Do Pariza in nazaj: Vladimir Levstik in francoska književnost. Podpisala jo je dr. Florence Gacoin-Marks in predstavlja prvo monografijo, posvečeno Levstiku. Več o vprašanjih, ki jih odpira, pa v oddaji.
Kam vse sega pojem lezbičnega gledališča tako v širšem sociološkem smislu – kot pojav v slovenski družbi – kot tudi na ozkem teatrološkem področju? To je le eno od vprašanj, ki jih zastavlja razprava O lezbičnem gledališču v Sloveniji, prva tovrstna raziskava v našem in širšem prostoru balkanske regije. Razprava je bila objavljena v akademski reviji Amfiteater, ki jo izdajata Slovenski gledališki inštitut in AGRFT, o uprizoritvenih oblikah lezbičnega gledališča v našem prostoru od devetdesetih let 20. stoletja dalje pa smo se pogovarjali z avtorico raziskave, raziskovalko na AGRFT in dramaturginjo Majo Šorli, kritičarko in dramaturginjo Zalo Dobovšek ter sociologinjo, pisateljico in aktivistko Suzano Tratnik.
Literarna zgodovinarka in teoretičarka Alojzija Zupan Sosič se je na začetku svoje znanstvene poti sicer ukvarjala z erotiko v slovenski liriki, toda kmalu je v ospredje njenega znanstvenega dela stopilo preučevanje (sodobnega slovenskega) pripovedništva. Konec lanskega leta je objavila znanstveno monografijo Teorija pripovedi. V njej je predstavila različne metodološke usmeritve in literarnoteoretske koncepte, tako da njeno delo pomeni bogato predstavitev oziroma sintezo celotnega področja. Avtorica ponuja tudi nove rešitve in hkrati zastavlja vrsto vznemirljivih vprašanj, na katera je domača literarna veda zelo redko odgovarjala, na primer o težavah in nerazrešljivosti pri interpretacijah. Za nameček je marsikatero poglavje podkrepila z razumljivimi in tehtnimi razlagami literarnih del. Tako Teorija pripovedi ne nagovarja le stroke in študentov, ampak vse, ki jih zanimajo, vznemirjajo in vabijo pripovedi. Več o monografiji je avtorica povedala v oddaji Ars humana, v pogovoru v živo z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Robert Balen/Večer
Kulturni bazar, najpomembnejši, vsakoletni dogodek na polju kulturno-umetnostne vzgoje pri nas, bo letos aprila upihnil deseto svečko. Skozi leta se je ves čas spreminjal in dopolnjeval z namenom, da bi čim širše, v zadnjem času pa tudi vse bolj poglobljeno osvetlil nezanemarljivi pomen tovrstne vzgoje za človekov celostni razvoj in to v njegovem najzgodnejšem obdobju. Hkrati pa Kulturni bazar prav z letošnjo edicijo prehaja iz pretežno predstavnika ponudbe v izobraževalno platformo s strokovnim usposabljanjem pedagoški javnosti. S tem pa, lahko rečemo, dosega enega svojih temeljnih ciljev. Da bi torej kultura in umetnost postali sistemski sopotnici vzgoje in izobraževanja pri nas. Avtor oddaje Klemen Markovčič. O Kulturnem bazarju pa razmišljajo – Nataša Bucik, Ministrstvo RS za kulturo, Ana Petrovčič, koordinatorica Kulturnega bazarja in Staša Tome, Prirodoslovni muzej Slovenije.
V oddaji smo govorili o neurejanju državnosti, kar se kaže v družbenih spopadih in nezmožnosti učinkovitega spoprijema z družbenimi razmerami. Ali višja kulturna raven intelektualnih razprav in večja pripravljenost na dialog lahko pripomoreta k razrešitvi tega stanja? Na to smo skušali odgovoriti v pogovoru z dr. Franetom Adamom, ddr. Igorjem Grdino in dr. Deanom Komelom. Z njimi se je pogovarjal Marjan Kovačevič Beltram.
Ob 8. februarju, slovenskem kulturnem prazniku, prisluhnite pogovoru o državnih praznikih. V njem gostje etnologi razmišljajo o tem, kako države vzpostavljajo svoje praznične koledarje, kakšna je dinamika političnih ritualov od njihove uvedbe do opustitve, ter kako državni prazniki tvorno vplivajo na svoje praznovalce. Pri tem se primerjalno razgledujejo tako nazaj v času kot po širšem geografskem prostoru ter kritično pretresajo sodobno državno praznično dogajanje v Sloveniji. Gostje: dr. Ingrid Slavec Gradišnik, dr. Božidar Jezernik in dr. Janez Bogataj.
Leto 2018 je v Evropi v znamenju evropske kulturne dediščine, in tokrat govorimo o pomenu in ohranitvi »srednjeveških rokopisnih in tiskanih knjig v arhivih in knjižnicah«. Pravijo jim tudi »knjižni spomeniki«, pri nas premoremo kar nekaj prvovrstnih primerkov takšne kulturne dediščine. O tem V ŽIVO gostji v studiu: profesorici Univerze v Ljubljani, ddr.Nataša Golob in dr.Jedert Vodopivec Tomažič. foto: Knjigoveznica sredi 18. stoletja (vir: l'Encyclopédie Diderot et d'Alembert; 1751-1765 (Wikipedia)
Kdo so slovenski pravični med narodi, kdo so ljudje, ki so v trenutkih vojne tvegali svoje življenje, da bi rešili tuje? Nekaj dni pred svetovnim dnevom spomina na žrtve holokavsta bosta v oddaji Ars humana več o srčnih ljudeh, ki so nesebično reševali judovska življenja, povedala antropologinja dr. Irena Šumi in direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor Boris Hajdinjak, slišali pa bomo tudi nekaj izjav Miriam Steiner Aviezer, ki je o slovenskih, hrvaških in srbskih pravičnih napisala več besedil. Med drugim boste izvedeli več tudi o reševanju Mirka Hiršla in Neže Hiršel, za kar so konec lanskega leta razglasili pet novih slovenskih pravičnih med narodi, to so: Aleksander in Agnes Žilavec ter Franc, Jožef in Marija Fartelj. Avtor oddaje Marko Golja vas vabi k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Mirko Hiršl (stoji med nevesto in ženinom) na poroki Štefana Fartelja (1922, Tešanovci-1958, pok. Tešanovci) in Jolanke Kardoš, okoli 1948. Desno od Hiršla stojijo njegovi rešitelji Fartelji Marija, roj. Slavic (1901, Puconci-1977, pok. Tešanovci), Franc (1903, Tešanovci-1976, pok. Tešanovci) in Jožef (1897, Tešanovci-1966, pok. Tešanovci) (fotografija: Vera Pintarič).
Ko se je v 19. stoletju začel proces izgrajevanja slovenske narodne identitete, je ključno vlogo odigral slovenski jezik, ki se je postopno razvijal v enoten, standardiziran in kodificiran jezik naroda. Posebno vlogo pri tem pa so imeli slovenski učbeniki, saj si je z njimi slovenščina utrla pot v izobraževalne ustanove. O tem, o kulturi prevajanja in vlogi prevajalcev v 19 stoletju se lahko podrobneje poučimo v monografiji Vloga in pomen prevajanja učbenikov v 19. stoletju: kulturnozgodovinski in jezikovni vidiki. Podpisali so jo Tanja Žigon, Karin Almasy in Andrej Lovšin. Knjiga oziroma njena tematika sta tudi v fokusu tokratne oddaje, v kateri gostimo doc. dr. Tanjo Žigon s Filozofske fakultete v Ljubljani in asist. dr. Karin Almasy, z Univerze v Gradcu.
Zavod Bunker širša javnost pozna predvsem po tem, da upravlja Staro mestno elektrarno – Elektro Ljubljano, producira in predstavlja sodobne gledališke in plesne predstave, organizira različne delavnice in preostale izobraževalne programe ter raziskave, oblikuje pa tudi enega najopaznejših mednarodnih festivalov Mladi levi v Ljubljani. Tudi v Mariboru v sodelovanju z Drugo gimnazijo že 16 let organizira festival Drugajanje. Namen zavoda Bunker je prevetritev slovenskega kulturnega prostora z inovativnimi pristopi, tako v načinih produkcije in mednarodnega sodelovanja kot tudi z nagovarjanjem in spodbujanjem zanimanja za sodobne scenske umetnosti pri občinstvu. Bunker je konec decembra praznoval 20. obletnico ustanovitve, zato smo pripravili pogovor o njihovem delu v prejšnjih dveh desetletjih. Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank
Neveljaven email naslov