Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kristjani na Bližnjem vzhodu so na stranskem tiru in preganjani
Preganjanje zaradi vere je eden izmed osrednjih, mogoče celo osrednji razlog za preganjanje ljudi v svetu. Papež Frančišek je denimo na simpoziju o verski svobodi z naslovom Verska svoboda v mednarodnem pravu in svetovni konflikt vrednot, dejal: “Preganjanje kristjanov je danes celo silovitejše kot v prvih stoletjih Cerkve in obstaja več kristjanov mučencev kot v takratni dobi. In to se dogaja več kot 1700 let po Konstantinovem ediktu, ki je kristjanom podelil svobodo do javnega izpovedovanja njihove vere”. Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve nasilja zaradi vere, ki ga je za 22. avgust razglasila generalna skupščina Združenih narodov, smo v oddaji 3. programa Radia Slovenija Ars humana predstavili zgodbo Sare Bevc Jonan, kaldejke, ki je prebegnila iz Bagdada v Slovenijo in sirskega meniha Jacquesa Murradda, ki so ga ugrabili pripadniki organizacije islamska država.
“To so bili najlepši trenutki v mojem življenju, ko si v svoji domovini, med ljudmi, ki jih imaš rad,” se spominja otroštva Bevc Jonanova, ki je leta 2003 pribežala iz Bagdada. Zbežala je, ker je kristjanka, pripadnica iraške kaldejske skupnosti. Danes živi in dela v Sloveniji, z leti pa je odlično osvojila tudi slovenski jezik. “Slovenija je zame mir in lepota. Moramo biti ponosni in hvaležni, da smo tu in paziti nanjo.”
“Hodili smo k maši in praznovali božič ter veliko noč. Razmere so se občutno poslabšale po Zalivski vojni leta 1991. Sčasoma smo dojeli, da naših življenj ne bomo mogli več nadaljevati. Vsak si zasluži živeti v miru, spoštovanju in dostojanstveno. Ker so nas napadli Američani in določene evropske države, smo postali kristjani tarča nasilja. Kadar sva z materjo hodili po ulici, so v naju metali kamenje in naju poniževali. Na delovnem mestu smo bili diskriminirani. Bili smo v svoji lastni domovini, a hkrati tujci.”
Odločitev za beg je zorela več let in ves čas smo upali, da se bodo razmere izboljšale. Na odhod so se pripravljali osem let. “Ni bilo enostavno. Pobeg je bil nekaj najtežjega, kar si lahko predstavljate. V Slovenijo so prispeli leta 2003, pri čemer so bili deležni pomoči prostovoljcev in slovenske Karitas, slovenske Filantropije in Jezuitskega združenja za begunce, ki ji bodo vedno hvaležni,” pripoveduje Sara Bevc Jonan.
Kaldejska skupnost v Iraku je v izrazito slabih razmerah. Pred leti so vse kristjane izgnali iz Mosula na severu Iraka, tako so njeni sorodniki zbežali v Kurdistan, zdaj pa se ne upajo vrniti v Mosul. “Kristjani so na Bližnjem vzhodu na stranskem tiru. Pozabljeni ali pa preganjani so. Ni mi jasno, od kod izvira to sovraštvo. Gre preprosto za sovraštvo.”
“Pomagali smo, kakor koli smo lahko,” pripoveduje pater Robin Schweiger, ki vodi Jezuitsko združenje za begunce v Sloveniji. “Gospa Sara je primer, kako se nekdo potrudi, integrira in vključi v skupnost. Odlično govori slovenski jezik in ima zaposlitev.” Na eni strani je žalostna zgodba, po drugi pa ne, saj je iz preganjanja in žalostne usode ustvarila novo življenje.
Jezuitsko združenje za begunce je v štirih desetletjih po svetu pomagalo vsakomur, ne glede na veroizpoved, narodnost ali politično prepričanje, v Sloveniji deluje od leta 2002.
“Zavedati se moramo, da živimo v stabilni, urejeni, evropski demokratični družbi,” ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve nasilja zaradi vere opozarja direktor Urada za verske skupnosti dr. Gregor Lesjak. “Slovenija ima visoko stopnjo verske svobode. Vlada je letos ustavila delovanje sveta za dialog o verski svobodi, saj predstavniki registriranih verskih skupnosti niso predložili gradiva za obravnavo na seji. Niso zaznali kršitev oziroma problemov, ki bi bili povezani z versko svobodo, kot človekovo pravico. Ob tem se ne razumimo narobe, prav vsaka verska skupnost ima svoje težave. Niso pa te povezane z uresničevanjem temeljne človekove pravice do verske svobode.”
Težko vprašanje je bila reka beguncev leta 2015, ki se je sprehodila čez Slovenijo. “Na spletu se je razmahnil sovražni govor, zoper katerega pa država takrat ni ukrepala. Takrat se mi zdi, da so nekatere verske skupnosti, z islamsko na čelu, nosile veliko breme sovražnega govora,” dodaja dr. Lesjak.
Jacques Murrad je bil ujetnik islamske države v Siriji. V slovenskem prevodu je pri založbi Emanuel izšla knjiga Menih v vrtincu Sirske vojne. Sirskega meniha in duhovnika iz samostana Mar Musa so 21. maja 2015 ugrabili pripadniki organizacije Islamska država. Po petih mesecih ujetništva in številnih trenutkih, ko je bil prepričan, da ga bodo ubili, mu je uspelo pobegniti ob pomoči prijateljev muslimanov. Kljub doživetemu nasilju, poudarja potrebo po dialogu in ni sovražen.
“Nasprotno od tega, kar trdijo mediji in posamezniki, vera v Siriji ni verska vojna. Mediji bi radi prikazali vero kot vzrok vojne, a to ni res. Vera, vsaka vera je šola morale, šola miru, usmiljenja, sobivanja v prijateljstvu. Danes slišimo, da je islam vera nasilja in vojne, a to ni res, čeprav zgodovina pozna tudi takšne primere. Ti primeri ne predstavljajo resničnosti naših narodov in resničnosti muslimanskega sveta. Mislim, da kdor želi gledati pozitivno, bo videl pozitivno, kdor pa želi gledati negativno, bo videl vse negativno.”
Tako kot pripadniki Islamske države, pripoveduje Murrad, v Koranu, v surah iščejo samo tiste verze, ki spodbujajo k nasilju, ubijanju, preklinjanju drugih … “A Islamska država ni islam. To lahko rečem, saj smo vse to doživeli. Kazanje s prstom na islam zaradi atentatov, ki so se npr. zgodili v Evropi, tudi ni na mestu. Neki arabski pregovor pravi, da prsti na roki niso enaki. Isto velja za ljudi, vsak je drugačen, vsak ima svojo osebnost. Če obstajajo fanatične skupine, nasilne skupine, to še ne pomeni, da so vsi muslimani takšni. Če so nekateri kristjani nasilni, to še ne pomeni, da so nasilni vsi kristjani. Ne smemo posploševati,” dodaja Murrad.
Naša odgovornost je, da okrepimo vrednost človečnosti, spoštovanja sočloveka, pravičnosti in se posvetimo delu za mir, je prepričan sirski menih. “Po izkušnji, ki sem jo doživel, želim posredovati naprej prav to sporočilo. Izkušnja ujetništva me je utrdila in okrepila v prepričanju, da se moram truditi za dialog, za prijateljsko sobivanje. Bil sem v srcu islamske države. Doživel sem jo na svoji koži, doživel sem vse oblike trpljenja, ki si jih lahko predstavljate za ujetnika Islamske države. A vse to me je le še utrdilo v prepričanju o nujnosti in pomembnosti dialoga, da smo v dialogu z našimi brati muslimani. Naš svet je velik. Muslimani predstavljajo velik del prebivalcev na zemlji. Čemu bi se torej bojevali proti njim? Vojne se ne bi nikoli končale.”
Pričevanje menih a Murrada je priložnost, da se seznanimo z realnostjo, je prepričan pater Robin Schweiger: “Dialog življenja je ravno to, da so ga rešili prijatelji muslimani. Več stvari nas v življenju povezuje kot pa ločuje.” Francosko Jezuitsko združenje za begunce vodi program, v katerem številne verske begunce za nekaj mesecev sprejmejo francoske družine. “Tam se umirijo in vživijo v novo okolje, to je spodbuda za mirnejši in pravičnejši svet.”
Nihče se ne bi smel zaradi vere ali drugačnega svetovno-nazorskega prepričanja počutiti drugače, slabo, dodaja direktor Urada za verske skupnosti dr. Gregor Lesjak. “Daleč od tega, da je sekularizacije proces iz vernosti v nevernost. Vera se preoblikuje, ne pa izginja. Poleg postmodernih prvin tradicionalna vera vztraja in se prilagaja. Za afirmacijo tega, kdo in kaj smo, bomo vsi največ storili s svojimi dobrimi deli.”
839 epizod
Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.
Kristjani na Bližnjem vzhodu so na stranskem tiru in preganjani
Preganjanje zaradi vere je eden izmed osrednjih, mogoče celo osrednji razlog za preganjanje ljudi v svetu. Papež Frančišek je denimo na simpoziju o verski svobodi z naslovom Verska svoboda v mednarodnem pravu in svetovni konflikt vrednot, dejal: “Preganjanje kristjanov je danes celo silovitejše kot v prvih stoletjih Cerkve in obstaja več kristjanov mučencev kot v takratni dobi. In to se dogaja več kot 1700 let po Konstantinovem ediktu, ki je kristjanom podelil svobodo do javnega izpovedovanja njihove vere”. Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve nasilja zaradi vere, ki ga je za 22. avgust razglasila generalna skupščina Združenih narodov, smo v oddaji 3. programa Radia Slovenija Ars humana predstavili zgodbo Sare Bevc Jonan, kaldejke, ki je prebegnila iz Bagdada v Slovenijo in sirskega meniha Jacquesa Murradda, ki so ga ugrabili pripadniki organizacije islamska država.
“To so bili najlepši trenutki v mojem življenju, ko si v svoji domovini, med ljudmi, ki jih imaš rad,” se spominja otroštva Bevc Jonanova, ki je leta 2003 pribežala iz Bagdada. Zbežala je, ker je kristjanka, pripadnica iraške kaldejske skupnosti. Danes živi in dela v Sloveniji, z leti pa je odlično osvojila tudi slovenski jezik. “Slovenija je zame mir in lepota. Moramo biti ponosni in hvaležni, da smo tu in paziti nanjo.”
“Hodili smo k maši in praznovali božič ter veliko noč. Razmere so se občutno poslabšale po Zalivski vojni leta 1991. Sčasoma smo dojeli, da naših življenj ne bomo mogli več nadaljevati. Vsak si zasluži živeti v miru, spoštovanju in dostojanstveno. Ker so nas napadli Američani in določene evropske države, smo postali kristjani tarča nasilja. Kadar sva z materjo hodili po ulici, so v naju metali kamenje in naju poniževali. Na delovnem mestu smo bili diskriminirani. Bili smo v svoji lastni domovini, a hkrati tujci.”
Odločitev za beg je zorela več let in ves čas smo upali, da se bodo razmere izboljšale. Na odhod so se pripravljali osem let. “Ni bilo enostavno. Pobeg je bil nekaj najtežjega, kar si lahko predstavljate. V Slovenijo so prispeli leta 2003, pri čemer so bili deležni pomoči prostovoljcev in slovenske Karitas, slovenske Filantropije in Jezuitskega združenja za begunce, ki ji bodo vedno hvaležni,” pripoveduje Sara Bevc Jonan.
Kaldejska skupnost v Iraku je v izrazito slabih razmerah. Pred leti so vse kristjane izgnali iz Mosula na severu Iraka, tako so njeni sorodniki zbežali v Kurdistan, zdaj pa se ne upajo vrniti v Mosul. “Kristjani so na Bližnjem vzhodu na stranskem tiru. Pozabljeni ali pa preganjani so. Ni mi jasno, od kod izvira to sovraštvo. Gre preprosto za sovraštvo.”
“Pomagali smo, kakor koli smo lahko,” pripoveduje pater Robin Schweiger, ki vodi Jezuitsko združenje za begunce v Sloveniji. “Gospa Sara je primer, kako se nekdo potrudi, integrira in vključi v skupnost. Odlično govori slovenski jezik in ima zaposlitev.” Na eni strani je žalostna zgodba, po drugi pa ne, saj je iz preganjanja in žalostne usode ustvarila novo življenje.
Jezuitsko združenje za begunce je v štirih desetletjih po svetu pomagalo vsakomur, ne glede na veroizpoved, narodnost ali politično prepričanje, v Sloveniji deluje od leta 2002.
“Zavedati se moramo, da živimo v stabilni, urejeni, evropski demokratični družbi,” ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve nasilja zaradi vere opozarja direktor Urada za verske skupnosti dr. Gregor Lesjak. “Slovenija ima visoko stopnjo verske svobode. Vlada je letos ustavila delovanje sveta za dialog o verski svobodi, saj predstavniki registriranih verskih skupnosti niso predložili gradiva za obravnavo na seji. Niso zaznali kršitev oziroma problemov, ki bi bili povezani z versko svobodo, kot človekovo pravico. Ob tem se ne razumimo narobe, prav vsaka verska skupnost ima svoje težave. Niso pa te povezane z uresničevanjem temeljne človekove pravice do verske svobode.”
Težko vprašanje je bila reka beguncev leta 2015, ki se je sprehodila čez Slovenijo. “Na spletu se je razmahnil sovražni govor, zoper katerega pa država takrat ni ukrepala. Takrat se mi zdi, da so nekatere verske skupnosti, z islamsko na čelu, nosile veliko breme sovražnega govora,” dodaja dr. Lesjak.
Jacques Murrad je bil ujetnik islamske države v Siriji. V slovenskem prevodu je pri založbi Emanuel izšla knjiga Menih v vrtincu Sirske vojne. Sirskega meniha in duhovnika iz samostana Mar Musa so 21. maja 2015 ugrabili pripadniki organizacije Islamska država. Po petih mesecih ujetništva in številnih trenutkih, ko je bil prepričan, da ga bodo ubili, mu je uspelo pobegniti ob pomoči prijateljev muslimanov. Kljub doživetemu nasilju, poudarja potrebo po dialogu in ni sovražen.
“Nasprotno od tega, kar trdijo mediji in posamezniki, vera v Siriji ni verska vojna. Mediji bi radi prikazali vero kot vzrok vojne, a to ni res. Vera, vsaka vera je šola morale, šola miru, usmiljenja, sobivanja v prijateljstvu. Danes slišimo, da je islam vera nasilja in vojne, a to ni res, čeprav zgodovina pozna tudi takšne primere. Ti primeri ne predstavljajo resničnosti naših narodov in resničnosti muslimanskega sveta. Mislim, da kdor želi gledati pozitivno, bo videl pozitivno, kdor pa želi gledati negativno, bo videl vse negativno.”
Tako kot pripadniki Islamske države, pripoveduje Murrad, v Koranu, v surah iščejo samo tiste verze, ki spodbujajo k nasilju, ubijanju, preklinjanju drugih … “A Islamska država ni islam. To lahko rečem, saj smo vse to doživeli. Kazanje s prstom na islam zaradi atentatov, ki so se npr. zgodili v Evropi, tudi ni na mestu. Neki arabski pregovor pravi, da prsti na roki niso enaki. Isto velja za ljudi, vsak je drugačen, vsak ima svojo osebnost. Če obstajajo fanatične skupine, nasilne skupine, to še ne pomeni, da so vsi muslimani takšni. Če so nekateri kristjani nasilni, to še ne pomeni, da so nasilni vsi kristjani. Ne smemo posploševati,” dodaja Murrad.
Naša odgovornost je, da okrepimo vrednost človečnosti, spoštovanja sočloveka, pravičnosti in se posvetimo delu za mir, je prepričan sirski menih. “Po izkušnji, ki sem jo doživel, želim posredovati naprej prav to sporočilo. Izkušnja ujetništva me je utrdila in okrepila v prepričanju, da se moram truditi za dialog, za prijateljsko sobivanje. Bil sem v srcu islamske države. Doživel sem jo na svoji koži, doživel sem vse oblike trpljenja, ki si jih lahko predstavljate za ujetnika Islamske države. A vse to me je le še utrdilo v prepričanju o nujnosti in pomembnosti dialoga, da smo v dialogu z našimi brati muslimani. Naš svet je velik. Muslimani predstavljajo velik del prebivalcev na zemlji. Čemu bi se torej bojevali proti njim? Vojne se ne bi nikoli končale.”
Pričevanje menih a Murrada je priložnost, da se seznanimo z realnostjo, je prepričan pater Robin Schweiger: “Dialog življenja je ravno to, da so ga rešili prijatelji muslimani. Več stvari nas v življenju povezuje kot pa ločuje.” Francosko Jezuitsko združenje za begunce vodi program, v katerem številne verske begunce za nekaj mesecev sprejmejo francoske družine. “Tam se umirijo in vživijo v novo okolje, to je spodbuda za mirnejši in pravičnejši svet.”
Nihče se ne bi smel zaradi vere ali drugačnega svetovno-nazorskega prepričanja počutiti drugače, slabo, dodaja direktor Urada za verske skupnosti dr. Gregor Lesjak. “Daleč od tega, da je sekularizacije proces iz vernosti v nevernost. Vera se preoblikuje, ne pa izginja. Poleg postmodernih prvin tradicionalna vera vztraja in se prilagaja. Za afirmacijo tega, kdo in kaj smo, bomo vsi največ storili s svojimi dobrimi deli.”
Akademik Janko Kos je v knjigi Sociologija slovenske literature analiziral slovensko literaturo v socialnozgodovinskem kontekstu in v zgodovinskem razponu od ljudskega slovstva pa do literature, ki jo ustvarjajo avtorji rojeni v 60-letih 20. stoletja. Več o celostni metodologiji in nekaterih ugotovitvah je avtor povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Vir: www.ludliteratura.si
Kaj imajo skupnega nesojeni kavboji in astronomi? To, da so tako prvi kot drugi prispodoba, celo naslovna, glasbenega albuma v stripu, ki ga je podpisal Martin Ramoveš. Glasbeni album v stripu Nesojeni kavboji je sicer delo Martin Ramoveš banda in je nastal konec leta 2013, medtem ko je glasbeni album v stripu Astronomi solo album Martina Ramoveša. O obeh albumih, predvsem pa tudi o tem, kaj glasbeni album v stripu sploh je in kako nastaja, pa v tokratni oddaji Ars humana. Z gostoma Martinom Ramovešom in stripovskim teoretikom Bojanom Albaharijem se pogovarja Tina Kozin.
»Kakorkoli obračamo potencialno slavne slovenske figure, vedno bomo na neki točki trčili ob Prešerna. Kult oziroma mit nacionalnega pesnika se kaže kot neizprosen tank, ki nonšalantno pregazi tekmece in jih povaljane pusti v blatu,« v svoji knjigi Prešeren po Prešernu: kanonizacija nacionalnega pesnika in kulturnega svetnika razmišlja izr. prof. dr. Marijan Dović. V oddaji Ars humana boste lahko prisluhnili Dovićevemu eseju »Prešernov kult in namišljeni sindromi«, ki je nastal na podlagi sklepnega poglavja knjige. V njem avtor premisli tudi širše implikacije Prešernove kanonizacije, predvsem v povezavi z globoko zakoreninjeno pripovedjo o rojstvu naroda iz duha poezije.
Kakšna je narava narave in kakšna je naša narava? Če se onesnažena reka zna očistiti sama, kako mi poskrbimo za svoj krvni obtok? Če svež veter lahko prezrači zatohlo dolino, kakšna je kvaliteta našega diha? Če se prst nenehno obnavlja, v kakšnem stanju je naše fizično telo? In končno – kakšno vlogo imajo pri našem počutju možgani in srce? O tem, kako ohraniti ali si povrniti zdravje, razmišljajo avtorica knjig o naravi in zdravju Sanja Lončar, biologinja Tjaša Griessler Bulc, poznavalec divjih rastlin in popotnik Dario Cortese, učitelj borilnih veščin Robert Lisac, učitelj joge in somatike Blaž Bertoncelj, kundalini plesalka Petra Poje, učitelj joge Robert Hönn in Zena Dušan Osojnik. Oddajo je pripravila Maja Moll.
Knjiga Mesečniki britanskega zgodovinarja avstralskega rodu Christopherja Clarka ima podnaslov Kako je Evropa leta 1914 zabredla v vojno in ponuja bralkam in bralcem kompleksno podobo prelomnih dogodkov. Clark ne obsoja s kazalcem zgolj ene države, ampak potrpežljivo slika prepletene meddržavne odnose na začetku dvajsetega stoletja. Precej pozornosti nameni tudi vodilnim državnikom tistega časa, njihovim osebnostim in tudi slabostim. Več o knjigi, pa tudi o vzporednicah med tistim in našim časom, bo v oddaji Ars humana, v pogovoru v živo z Markom Goljo, povedal avtor spremne študije dr. Božo Repe. Nikar ne zamudite.
»Zakaj knjiga o ljubezni?« se v izhodišču svoje razprave O ljubezni vpraša italijanski filozof Umberto Galimberti. Odgovor se glasi: ker je ljubezen v dobi tehnike dobila povsem drugačno obliko. V dobi, ki je razbila vse družbene vezi, je tako ljubezen bolj kot odnos do drugega po Galimbertiju postala krčeviti kult osebnega doživljanja, pač v duhu prenapetega individualizma, ki nam ga neprestano privzgaja naša kultura, za katero je drugi le sredstvo za rast lastne osebnosti. Pogovoru o tem in nekaterih drugih vidikih ljubezni – nastal je ob izidu slovenskega prevoda Galimbertijeve knjige – lahko prisluhnete v tokratni oddaji. S prevajalcem Matejem Venierjem se je pogovarjala Tina Kozin.
»Samo ženske so lahko tekmovale z vrtnarjem, ki je imel poseben položaj, a vse do Maintenonke so mu gledale skozi prste – tudi Montespanka. In tako je Le Nôtre ostal. Zagotovo ni bil noben podložnik deležen takih »familiarnosti« kakor on. Nihče ni tako dolgo kraljeval v srcu kraljeve naklonjenosti. Z nikomer drugim se ni Ludvik XIV toliko sprehajal in pomenkoval.« S temi besedami, med drugimi, Érik Orsenna opiše položaj, ki ga je na dvoru Sončnega kralja zavzemal znameniti kraljevi vrtnar: André Le Nôtre. Kaj več o njem in njegovem delu bomo povedali v tokratni oddaji Ars humana. Spregovorili bomo tudi o pomenu prostorsko-pomenske strukture, ki ji pravimo vrt in o vrtovih kot umetninah. Pa seveda tudi o Ériku Orsennaju, ki je podpisal knjigo Portret srečnega človeka, posvečeno Le Nôtru – beremo jo lahko v prevodu Zoje Skušek. Gostji oddaje sta prevajalka, publicistka, novinarka Tanja Lesničar Pučko in krajinska arhitektka, profesorica doktorica Ana Kučan, avtorica spremne besede in fotografij v knjigi. Z njima se pogovarja Tina Kozin.
Kolektivna monografija Kulturni svetniki in kanonizacija s strokovnega vidika pretresa pojma kanon in kanonizacija, hkrati pa v njuno neposredno bližino uvaja tudi nekatere nove, inovativne analitične pojme, na primer naslovnega kulturni svetniki, ob njem še pojem kult in pojem kulturno svetništvo. In ena izmed predpostavk monografije je, da je vzpon kulturnih svetnikov, ki so se v 19. stoletju pojavili ob boku cerkvenih svetnikov, vladarjev in vojskovodij, najtesneje povezan z zgodovino evropskega nacionalizma. O tem kdo sploh so kulturni svetniki, zakaj in kako pride do njihove kanonizacije in zakaj so tako pomembni za nacionalna gibanja bosta v oddaji razmišljata izredni profesor, dr. Marijan Dović in docent dr. Luka Vidmar. Z njima se pogovarja Tina Kozin.
Ne zna vsak igrati na violino in tudi z znanostjo se ne more ukvarjati vsak; za to so potrebni talent, vztrajnost in veliko dela. Pravi raziskovalec je tisti, ki veliko, natančno in hitro dela. Tako je delo znanstvenika označil veliki hrvaški entomolog (žužkoslovec) Guido Nonveiller, naš akademik, trikratni doktor znanosti Jože Maček, o katerem je bil lani posnet filmski dokumentarec, pa skromno pristavlja, da je temu postulatu vsaj delno zadostil. Akademikov radijski portret sta pripravila Boža in Bojan Herek.
Prostozidarstvo pogosto drami domišljijo, morda celo nejevoljo. Zakaj prostozidarske lože delujejo tako skrivnostno? To je le eno izmed vprašanj, na katero je odgovoril zgodovinar dr. Matevž Košir, nikakor ne edino. Kaj je prostozidarstvo, kdaj se pojavi, kakšna je njegova morala, kaj pomenijo njegovi rituali, kdo so bili slovenski prostozidarji – to je še nekaj vprašanj, seveda pa tudi to še ni vse. Z doktorjem Koširjem, avtorjem znanstvene monografije Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem in razstave Skrivnost lože, na ogled v Narodnem muzeju Slovenije do 14. maja, se je pogovarjal, v živo, Marko Golja. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.
Avtorja: Boža in Bojan Herek Komur je pod roko prišel prevod Sofoklejevega Kralja Ojdipa iz leta 1922, ve, da je to delo Antona Sovreta. Če je brskal naprej, je ugotovil, da gre za prevodni prvenec tega klasičnega filologa in prevajalca ter izvrstnega poznavalca slovenskega jezika. Poznajo ga tisti, ki so prebirali in še prebirajo besedila iz grške antike – Iliado, Odisejo, pa Sokratov zagovor in še dolgo vrsto klasičnih in sodobnejših besedil. O Antonu Sovretu je bil pred več kot desetletjem posnet filmski portret z naslovom Sofra iz Šavne Peči avtorjev Bože in Bojana Herek. Iz obsežnega gradiva, posnetega takrat, je zdaj nastal še radijski portret. O Antonu Sovretu v oddaji spregovorijo njegovi študentje in sorodniki; žal sta dva izmed nastopajočih, nečak Antona Sovreta, imeniten slikar otroških portretov Savo Sovre in sorodnik Sovretove žene, prof. dr. Mitja Bartenjev, ki slikovito delita spomine na svojega sorodnika, zdaj že pokojna. Prav tako Sovretov velik prijatelj, skladatelj Uroš Krek, čigar glasba spremlja ustvarjalčev portret.
V ospredju oddaje Ars humana so televizijske serije, ki so v zadnjem desetletju doživele pravi razmah in postale konkurenca filmski produkciji. Pogovor z Mirtom Komelom, docentom pri katedri za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, sicer tudi strokovnjakom za serijo Twin Peaks, Jelo Krečič, novinarko pri časopisni hiši Delo, ki je pred šestimi leti skupaj z Ivano Novak uredila zbornik z naslovom Proti koncu: sodobna TV serija in serialnost in Tino Poglajen, filmsko kritičarko in publicistko, vodi Tesa Drev.
Gledališki, filmski in televizijski režiser Jože Babič se je rodil 13.2.1917 v vasi Povžane. Ko je kot najstnik kot mnogi primorski Slovenci iz Italije prišel v Jugoslavijo, v Maribor, je začel kmalu delovati v gledališču. Nastopal je v mariborskem gledališču ter sodeloval v avantgardnih skupinah v Mariboru in na Ptuju. Med drugo svetovno vojno je precej časa preživel v koncentracijskih taboriščih, po vojni pa je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Posnel je tudi nekaj televizijskih dram za takratno Televizijo Ljubljana ter štiri celovečerne filme. S prvencem Tri četrtine sonca (1959), s pripovedjo o usodi povratnikov iz koncentracijskih taborišč, je ustvaril bogato galerijo človeških usod in zanjo na festivalu jugoslovanskega filma v Pulju dobil glavno nagrado za najboljši film in režijo. Z Veselico (1960) je prepričljivo naslikal povojno resničnost. Pozneje je posnel še štiri celovečerne filme, od tega na Hrvaškem Na vzporednikih ter v Bosni in Hercegovini V spopadu. Leta 1965 je posnel film Po isti poti se ne vračaj, film o bosanskih delavcih v Sloveniji, o »sezoncih« in tako ustvaril enega izmed redkih slovenskih filmov ti. črnega vala. Filmski opus je Babič sklenil s še eno socialno dramo, s filmom Poslednja postaja (1971). Več o Jožetu Babiču so ob 100. obletnici njegovega rojstva v oddaji Ars humana povedali urednica filmskega programa pri Slovenski kinoteki in pri filmskem festivalu Kino Otok - Isola Cinema Varja Močnik, filmski zgodovinar in profesor na katedri za kultorologijo na Fakulteti za družbene vede Peter Stanković in filmski zgodovinar in teoretik Zdenko Vrdlovec. Z njimi se je pogovarjal, v živo, Marko Golja. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.
17. marca 1972 je bila v Gledališču Pekarna prva premiera; Lado Kralj je režiral novo igro Daneta Zajca Potohodec in v njej uresničil zamisli za novo gledališče, ki naj temelji na na ritualu znoraj skupnosti izvajalcev in občinstva. Pred kratkim je v Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega izšla monografija Iva Svetine, z naslovom: Gledališče Pekarna (1971 - 1978), Rojstvo gledališča iz duha svobode: pričevanje. Na osnovi pričujoče knjige, se bomo v Ars humani pogovarjali z njenim avtorjem in umetniškim in organizatorskem sodelavcem Ivom Svetino in duhovno-estetskim vodjem in ustanoviteljem Gledališča Pekarna dr. Ladom Kraljem. Vabimo vas k poslušanju! D. Zajc: Potohodec, režija: L. Kralj, premiera: 17.3.1972 Foto: Tone Stojko, SLOGI
Izhodišče pogovora je prelomna, konec leta 2016 izdana monografija o poslikavah Toneta Kralja (1900-1975) z naslovom "Tone Kralj in prostor meje" v cerkvah na tretjini ozemlja današnje države, na po 1.svet. vojni Kraljevini Italiji priključene Primorske. V več kot 50 cerkvah izven urbanih središč je na pobudo slovenskih primorskih duhovnikov ustvaril še vedno premalo znano estetsko antifašistično sporočilo, med Slovenci edinstveno eksplozivno mešanico verskih bibličnih in nacionalističnih vsebin skozi ekspresionistično slikarsko formo. Takratna vladajoča italijanska večina pa je že po začetku okupacije začela prostorsko spreminjati novoustvarjeno pokrajino "Venezia Giulia". Gosta sta zgodovinarja: avtor monografije dr.Egon Pelikan in dr.Borut Klabjan, oba Znanstvenoraziskovalno središče v Kopru. Povezuje Goran Tenze. Tone Kralj: Rapallo (vir: Pokrajinski muzej Koper)
Koprski plemič, grof Francesco Grisoni (1772 - 1841) je živel v razburkanem času, ki so ga, med drugim, zaznamovali francoska revolucija, vzpon in pozneje zaton razsvetljenskih idej, padec Beneške republike in prodor ideje italijanskega risorgimenta. V njem je oblikoval izjemno osebno knjižnico, katere izbrano gradivo je v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani tokrat prvič na ogled javnosti. O njej, grofu Francescu Grisoniju in o času, v katerem je živel, razmišljamo v tokratni oddaji Ars humana. Gosta oddaje sta avtorja razstavnega kataloga in razstave Knjige koprskega plemiča Veselin Mišković in dr. Salvator Žitko. Z njima se pogovarja Tina Kozin.
"Lev Nikolajevič Tolstoj je še vedno zelo priljubljen pisatelj. Ni le kakovost del tega velikega ruskega avtorja tista, ki je njegovo književnost približala ljudem, temveč tudi številne ekranizacije. Toda, kot pravi dober poznavalec Tolstoja, ruski literarni zgodovinar dr. Pavel Basinski, Tostoj ob koncu svojega življenja ni bil priljubljen le kot pisatelj, temveč še bolj kot mislec, duhovni vodja. Tomaž Gerden se je z dr. Basinskim pogovarjal o tem, kakšni so so bili vplivi nanj, da je sploh postal pisatelj in kako je potem ta »modrec z Jasne Poljane« vplival na rusko družbo.
Tudi v SNG Nova Gorica so se pridružili sklopu dogodkov ob stoletnici rojstva Jožeta Babiča, slovenskega gledališkega in filmskega režiserja ter dramaturga, pobudnika profesionalizacije novogoriškega gledališča ter prvega direktorja in umetniškega vodje Primorskega dramskega gledališča (od 1968 do 1974). 11. februarja so priredili pogovor v njegov spomin. Sopotniki dramska igralka Teja Glažar, režiser Dušan Jovanović, režiser Dušan Mlakar, bivši direktor Sergij Pelhan, režiser Janez Povše in minister za kulturo, režiser Tone Peršak, avtor knjige Med stvarnostjo in domišljijo (o režiserju Jožetu Babiču),so osvetlil njegovo življenje in delo, predvsem pomemben prispevek k razvoju novogoriškega gledališča. Pogovor, ki ga je vodila dramaturginja Martina Mrhar, smo posneli za oddajo Arsov humana. Oddajo je pripravil Alen Jelen.
\t\t\t Prevajalec Aleš Berger se je podpisal pod vrsto vrhunskih prevodov vrhunskih avtorjev, zlasti iz 20. stoletja. Svoje mojstrstvo je dokazal že kmalu na začetku svoje prevajalske poti, ko je prevedel Vaje v slogu Raymonda Queneauja. Seznam njegovih prevodov je dolg; je skorajda cvetober modernistične književnosti, v manjši meri pa vsebuje tudi klasične avtorje. Tako je Berger slovensko prevodno književnost obogatil (med drugim) s prevodi Apollinarja, Borgesa, Becketta, Bretona, Chara, Ciorana, Desnosa, Eluarda, Feydeauja, Garcío Lorco, Hergéja, Ionesca, Jarryja, Koltesa, Lautréamonta, Modianoja, Molierja, de Musseta, Préverta, Queneauja, Yasmino Reza, Senghorja … Več o prevajanju in svojih prevodih, pa tudi o dolgoletnem uredniškem delu in še čem je Prešernov nagrajenec povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.Nikar ne zamudite. Foto: BoBo
Pisateljica, učiteljica, urednica, kritičarka in prevajalka Marica Nadlišek Bartol se je rodila 10. februarja 1867 v Trstu. Po dokončanem učiteljišču v Gorici je nekaj let dela kot učiteljica v tržaškem zaledju, leta 1897 pa je začela urejati prvi slovenski ženski časnik Slovenka, štirinajstdnevno prilogo Edinosti. Kot urednica in sodelavka drugih publikacij je pisala predvsem o književnosti in ženskih vprašanjih, kot pisateljica pa je pisala o dilemah, s katerimi se je srečevala ženska njenega časa. Pisateljičin revijalno objavljeni roman Fata morgana je knjižno izšel šele leta 1998, skoraj šestdeset let po njeni smrti, njene zgodbe pa šele leta 2005 v zbirki Na obali. Ob 150. obletnici rojstva pisateljice Marice Nadlišek Bartol sta več o njej povedali pisateljica Evelina Umek, avtorica knjige Po sledeh Fate morgane, in dr. Katja Mihurko Poniž, predavateljica in raziskovalka književnosti na Univerzi v Novi Gorici (v pogovoru v živo z Markom Goljo).
Neveljaven email naslov