Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na pragu 20. stoletja se na Kitajskem razvije avtohtona anarhistična misel, ki prepleta kitajsko filozofsko tradicijo z evropskimi anarhističnimi idejami. A vendar so si kitajski anarhisti prizadevali najti model, ki bi ustrezal kitajski realnosti, zato so se naslanjali na obe tradiciji. Moderno kitajsko anarhistično gibanje, ki se je začelo v dveh medsebojno neodvisnih celicah zunaj Kitajske, je imelo pomembno vlogo v družbi, a po letu 1920 njihove dejavnosti niso več vplivale na razvoj revolucionarnega gibanja. Še več, kot zapiše prof. dr. Jana Rošker v delu Anarhizem na Kitajskem na pragu 20. stoletja, so bili "kitajski anarhisti takrat razdrobljeni, slabo koordinirani, predvsem pa zaradi manjkajočih povezovalnih struktur niso bili sposobni omembe vrednega sodelovanja. Poleg omenjenih organizacijskih težav so obstajali še drugi zunanji razlogi za zaton množičnega anarhističnega gibanja''. V pogovoru pretresamo, kako se je na Kitajskem sploh razvil anarhizem, kakšen je bil takrat zgodovinski okvir, kakšni so bili takrat stiki med kitajskimi in evropskimi idejami ter ali so anarhistične ideje na Kitajskem žive še danes – o teh in drugih vprašanji z omenjeno gostjo.
Foto: Wikipedija
847 epizod
Pozornost posvečamo predvsem humanistiki, katere plasti nam približajo priznani strokovnjaki. Največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe, intelektualce ali znanstvenike. Poglobljeno predstavljamo in reflektiramo pester nabor znanih ter manj znanih humanističnih vsebin z namenom popularizacije in razmisleka o svetu in družbi.
Na pragu 20. stoletja se na Kitajskem razvije avtohtona anarhistična misel, ki prepleta kitajsko filozofsko tradicijo z evropskimi anarhističnimi idejami. A vendar so si kitajski anarhisti prizadevali najti model, ki bi ustrezal kitajski realnosti, zato so se naslanjali na obe tradiciji. Moderno kitajsko anarhistično gibanje, ki se je začelo v dveh medsebojno neodvisnih celicah zunaj Kitajske, je imelo pomembno vlogo v družbi, a po letu 1920 njihove dejavnosti niso več vplivale na razvoj revolucionarnega gibanja. Še več, kot zapiše prof. dr. Jana Rošker v delu Anarhizem na Kitajskem na pragu 20. stoletja, so bili "kitajski anarhisti takrat razdrobljeni, slabo koordinirani, predvsem pa zaradi manjkajočih povezovalnih struktur niso bili sposobni omembe vrednega sodelovanja. Poleg omenjenih organizacijskih težav so obstajali še drugi zunanji razlogi za zaton množičnega anarhističnega gibanja''. V pogovoru pretresamo, kako se je na Kitajskem sploh razvil anarhizem, kakšen je bil takrat zgodovinski okvir, kakšni so bili takrat stiki med kitajskimi in evropskimi idejami ter ali so anarhistične ideje na Kitajskem žive še danes – o teh in drugih vprašanji z omenjeno gostjo.
Foto: Wikipedija
Center mesta je v teh dneh sameval, parkovne in rekreacijske površine so bile polno zasedene, od vsepovsod po svetu so k nam prihajale podobe izpraznjenih turističnih prizorišč. Javni prostor narekuje, kako živimo in se obnašamo, kako se socializiramo in celo kako protestiramo. Kljub temu, da se ukrepi sedaj počasi sproščajo in se vračamo v javni prostor, pa je epidemija spremenila naš pogled nanj. Umetniški in raziskovalni kolektiv Nonument Group je 25. aprila povabil na samoosamitveni sprehod po Ljubljani. Pripravili so avdiovodič, s katerim se sprehodimo čez spremenjeno mesto in ob katerem razmišljamo tudi o problemih mestnega centra, kot jih je izpostavila epidemija. Po Ljubljani nas vodi arhitekt in pisec Miloš Kosec, ki ga je Iza Pevec tedaj povabila k pogovoru o spremenjeni vlogi in doživljanju javnega prostora.
Letos mineva sto let od požiga Narodnega doma v Trstu. Požigu stavbe so sledili črna leta fašizma in zatiranje vsega slovenskega. Ob državnem prazniku Dneva upora proti okupatorju so tokratno Ars humano pripravili sodelavci Radia Trst A. Zgodovinskemu pregledu dejavnosti v Narodnem domu se bosta posvetila tržaška zgodovinarja Gorazd Bajc in Borut Klabjan, ki bosta v kratkem izdala ustrezno monografijo, o načrtovanju prihodnjih dejavnosti v tej ugledni stavbi sredi Pahorjevega “mesta v zalivu” pa bo govoril Martin Lisjak, član delovne skupine za Narodni dom, ki je nastala v okviru krovnih organizacij Slovencev v Italiji. Oddajo je pripravil Pavel Volk. Vir fotografije: Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Sodelovanje Radia Trst A, slovenskega programa ORF v Celovcu in programa Ars smo tokrat namenili vprašanju prihodnosti knjig po pandemiji. Jasno je, da karantena ni pripomogla k večjemu številu bralcev. V Sloveniji denimo spletni trgovci beležijo kar 540-odstotno rast povpraševanja po utežeh, 100-odstotno rast nakupov veslaških naprav in dobro tretjino večje zanimanje za tekaške steze. Še več, na Hrvaškem so med karanteno zabeležili večje povpraševanje po televizijah, kot pred svetovnim prvenstvom v nogometu. Medtem je povečanje obsega spletnih nakupov knjig v Sloveniji, Avstriji in Italiji malenkostno. Po osamosvojitveni vojni, ki je bila za založništvo podoben šok kot trenutna pandemija, je Državna založba Slovenije prodala prvo knjigo šele po treh mesecih. Zakaj karantena, ko naj bi načeloma več ljudi imelo čas brati, ni povzročila vrnitve branja, kaj čaka založništvo po koncu pandemije in kaj zaprtje knjigarn pomeni za usodo knjižnega trga in branja nasploh, bodo v skupni oddaji pred svetovnim dnevom knjige razmišljali: član uredniškega odbora Goriške Mohorjeve družbe in ravnatelj Državnega izobraževalnega zavoda Simon Gregorčič Peter Černic, urednik v Mohorjevi založbi v Celovcu Adrian Kert in profesor založniških študij na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Miha Kovač.
Kot številni drugi filozofi v prvi polovici 20. stoletja se je tudi Edith Stein ukvarjala z verskimi vprašanji. Zanimalo nas je, kakšno je bilo njeno sodelovanje z utemeljiteljem fenomenologije Edmundom Husserlom. Prav tako smo se spraševali o njenem zgodnjem obdobju, v katerem se je odkrito opredeljevala za ateistko. Kljub temu je vedno ostala odprta za resnico, ki jo je po dolgem iskanju našla v katoliški veri. Po njenem globokem prepričanju si vera in filozofija ne nasprotujeta, marveč se dopolnjujeta. Poleg tega je bila družbeno in politično dejavna, zato smo razmišljali tudi o njeni feministični misli. Pri dvainštiridesetih letih je vstopila v karmeličanski samostan v Kölnu. Leta 1942 je bila Edith Stein kot žrtev holokvasta umorjena v plinski celici v taborišču Auschwitz-Birkenau. Papež Janez Pavel II. jo je leta 1998 razglasil za svetnico. O življenju in delu Edith Stein sta spregovorila gosta oddaje: filozofinja dr. Beate Beckmann-Zöller iz Münchna, ki je tudi sourednica kritične izdaje njenih zbranih del, in karmeličan Roberto Maria Pirastu iz Linza.
V času korona krize se vsakodnevno soočamo z različnimi čustvi. Tudi tistimi manj prijetnimi. O tem, ali nam ta čas lahko pomaga blažiti glasba in zakaj ima glasba tako močan učinek na človeka, smo se pogovarjali z dr. psihologije Katarino Habe z Akademije za glasbo, glasbeno terapevtko magistrico Špelo Loti Knoll z Inštituta Knoll za glasbeno terapijo in prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom, predstojnikom katedre za nevrologijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Hitreje in vedno hitreje. Več in vedno več. Nato pa … koronavirus kot oster rez v avtopilota vzpostavljenega (globalnega) družbenega sistema. Ko je treba delovati hitro. Hkrati pa razumno. In odgovorno. Ko moramo najti alternative – praktično čez noč – načinom, kako delamo, kako preživljamo prosti čas, kako sobivamo. Gost pogovora antropolg dr. Rajko Muršič
“Smo v izrednem stanju. Svetovna pandemija koronavirusa je v psihološkem smislu kriza. To pomeni, da se nam je zgodila ogromna sprememba, ki terja od nas velikansko prilagoditev. Trenutno smo na točki, ko obseg krize dojemamo postopoma. Ko se zgodijo hude stvari, imamo na voljo obrambne mehanizme, ki nam pomagajo, da težke razmere doživimo v obliki, ki smo jo sposobni predelati. Normalen psihološki odziv na krizo svetovnih razsežnosti je v prvi vrsti zanikanje. Če bi v celoti dojeli, kaj se dogaja, bi bilo pretežko,” pojasnjuje predsednica Zbornice kliničnih psihologov Slovenije Sana Čoderl Dobnik. V primeru, da bo pandemija pretresla in ogrozila temelje naših življenj, se bomo morda morali spopasti s kolektivno travmo. Odvisno od dogajanja in širšega konteksta, a takšne travme lahko po njenih besedah vztrajajo do konca življenja. “Slovenci smo rezilienten narod. V zgodovini smo doživeli že kar nekaj kolektivnih travm, a nas to ni ustavilo, da ne bi zmogli naprej živeti kot ustvarjalna skupnost. Že zdaj lahko vidimo, da smo stopili skupaj in to bo odločilno,” dodaja dr. Čoderl Dobnikova. V oddaji Ars humana se z njo pogovarjamo, kaj nas čaka v prihodnjih tednih karantene in kako se uspešno soočiti z izzivi prihodnosti. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. Zaradi izrednih razmer smo oddajo posneli na daljavo. Opravičujemo se zaradi slabše kvalitete zvoka. foto: osebni srhiv
Doktor Tomaž Grušovnik je okoljski filozof, ki je med drugim proučeval podnebne krize in se ukvarja s premišljevanjem etičnih in okoljskih vprašanj v družbi. "?????? oziroma krisis v grškem pomenu besede pomeni ločevanje. Pomeni nekakšno razkritje kompleksnosti vsakdanjika, ki je sicer zakrito z našim normalnim delovanjem," razmišlja dr. Grušovnik in napoveduje, da bo pandemija postala izhodišče za temeljit premislek o tem, kaj je v naših življenjih odveč. "Zaradi izolacije bomo morda ponovno začeli ceniti obiske in stike s sorodniki ter prijatelji, po drugi strani bo zelo težko premišljevati v stanju, v katerem ni občutka varnosti in miru," še dodaja. Kako bo filozofija mislila trenutek, ko se je svet ustavil, ko so se podrla globalna razmerja in se zdi, da je naenkrat s krili zamahnilo tisoče metuljev? Po prvem šoku se morda marsikdo sprašuje, kaj nove razmere pomenijo za politične, družbene in etične dimenzije življenja? "Če kaj, kriza pandemije koronavirusa kaže, kako pomembni so javni sistemi in storitve," je še prepričan dr. Tomaž Grušovnik, ki v tokratni oddaji razmišlja tudi o tem, zakaj ob takšnih dogodkih nemudoma vzniknejo teorije zarot in kaj o njih pravi agnotologija, veda o neznanju? Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Pixabay/sumanley
22. aprila letos bomo obeležili 50. obletnico prvega dneva Zemlje, ko je na vsedržavnih demonstracijah 20 milijonov Američanov zahtevalo spremembe v odnosu do okolja. S tem dogodkom je povezano tudi dogajanje v akademski sferi – začetek 70. let prejšnjega stoletja je namreč označen kot začetek razvoja profesionalne, akademsko in teoretično podprte okoljske etike. Takrat so se razvili številni pomembni koncepti, raziskovalne šole in tokovi. Definicij okoljske etike je verjetno toliko, kolikor je avtorjev, ki se z njo profesionalno ukvarjajo. Namen oddaje je v prvem delu izpostaviti tiste koncepte, ki so še danes najbolj odmevni, moderni in pomembni. Drugi del oddaje je razglabljanje o današnjem času – kakšne so razmere, v katerih živimo, 50 let po prvem dnevu Zemlje? Katera so temeljna načela in vrednote, ki nam jih v časih zaostrene podnebne in s tem družbene krize ponuja okoljska etika? Ali je, če hočemo vsaj do neke mere ohraniti človeško civilizacijo, etika 21. stoletja primarno okoljska etika? Gost oddaje je filozof Luka Omladič.
Dvojni doktor Damir Globočnik je doktor umetnostne zgodovine in zgodovine, muzejski svetnik in likovni kritik. Študijsko se posveča preučevanju likovnih upodobitev pesnika dr. Franceta Prešerna in ilustracij njegovih pesmi, preučevanju slovenske karikature in satirične ilustracije ter povezavi med kulturno in politično zgodovino ter likovno umetnostjo v 19. in 20. stoletju na Slovenskem. Leta 1993 se je vpisal na magistrski študij umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani in ga leta 1997 končal, naslov njegove magistrske naloge pa je bil Slovenska karikatura 1869–1941 – pregled, gradivo in interpretacije. Leta 2000 se je vpisal na doktorski študij umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani; naslov njegove doktorske disertacije je bil Dr. France Prešeren in njegova podoba v slovenski likovni umetnosti, podnaslov pa Pregled pesnikovih portretov, ilustracij njegovih del in karikatur od leta 1850 do konca 20. stoletja, ustvarjalni opusi posameznih pesnikovih upodabljavcev, zlasti opus Franza Kurza zum Thurn und Goldensteina, in likovna umetnost v Prešernovem času. Doktorski študij je končal julija 2005 in pridobil naziv doktor znanosti s področja umetnostne zgodovine. Leta 2012 je končal doktorski študij zgodovine na oddelku za zgodovino filozofske fakultete v Ljubljani z nalogo Karikatura in satirična periodika – pomožna zgodovinska vira. Z ddr. Damirjem Globočnikom se je pogovarjal Milan Trobič. Na fotografiji: karikatura Damir Globočnik, Aljana Primožič, 2014 (iz Arhiva Damir Globočnik)
Ada Škerl (1924-2009) je bila pesnica, prevajalka in lektorica na Radiu Slovenija. Februarja 1950 (z letnico 1949) je izšla njena prva pesniška zbirka Senca v srcu. Ob 70. obletnici izida zbirke, s katero se je začel intimizem v povojni slovenski poeziji, bosta več o pesnici in njeni poeziji povedali literarna zgodovinarka dr. Irena Novak Popov in Tanja Petrič, urednica knjige zbranih pesmi Ade Škerl z naslovom Speči metulji, z njima se bom pogovarjal, v živo, Marko Golja. Zelo zgovorna pa bo tudi pesničina izjava o njeni pesniški usodi. Vabljeni k poslušanju.
Prvo skupno oddajo, ki jo mesečno pripravljamo v sodelovanju programa Ars, Slovenskega programa radia Trst A in Slovenskega sporeda ORF v Celovcu, namenjamo 100-letnici koroškega plebiscita. Dogodku, za katerega na Koroškem potekajo priprave vsaj že dve leti, če upoštevamo predstavitev prve zasnove deželne razstave “CARINTHIja 2020” 4. aprila 2018. Slovesnost 3. marca 2020 v dvorani grbov v Celovcu bo uradni uvod v deželno razstavo z naslovom “100 let koroškega plebiscita – dežela na potovanju skozi čas in prostor”. S plebiscitom na Koroškem časovno bolj ali manj sovpada druga zgodovinska ločnica. Ta je zarezala v življenje Primorske – mirovna pogodba, ki sta jo 12. novembra 1920 v Rapallu podpisali Kraljevina SHS in Kraljevina Italija, imenovana tudi Rapalska pogodba. O slednji bo spregovoril tržaški zgodovinar, akademik Jože Pirjevec, gost v studiu radia Trst A. Danijel Grafenauer, raziskovalec na Inštitutu za narodnostna vprašanja in tajnik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani ter podpredsednik Kluba koroških Slovencev Maribor, bo spregovoril o posebnem področju svojega raziskovalnega interesa, koroških Slovencih – poplebiscitnih beguncih. Ta “eksodus” skoraj vse intelektualne elite označuje historična literatura kot najtežji poplebiscitni udarec za koroške Slovence. Gosta v Celovcu sta zgodovinar Teodor Domej in profesor Štefan Pinter. Od leta 1975 na Slovenski gimnaziji je do svoje upokojitve poučeval ruščino, zgodovino in filozofijo. Nedavno je na novoletnem srečanju v Katoliškem domu prosvete v Tinjah Štefan Pinter vzel pod drobnogled temo: “1918 in 1920 – usodni ločnici za koroške Slovence”. Oddajo je pripravil Miha Pasterk.
Ameriška akademija filmskih umetnosti in znanosti bo že 92. podelila oskarje. Ob razglasitvi nominacij za najboljši film, režijo in druge kategorije se je izkazalo, da je do enakopravnega upoštevanja del ustvarjalk, temnopoltih in drugih manjšinskih ustvarjalcev še dolga pot. Tudi mediji so po razglasitvi kritično zapisali, da so oskarji »škodljivi za film«, da je akademija seksistična, da so nominacije »slaba šala« in da so oskarjevske nominacije dobre le še za to, da si z njimi »podkurimo«. A oskarji v filmski industriji in medijih kljub vsemu ohranjajo neizpodbitno prevlado: sama prireditev stane 44 milijonov dolarjev. Za lobiranje Hollywood vsako leto potroši več kot 100 milijonov dolarjev, dobitnik oskarja za najboljši film pa v povprečju proda za 15 milijonov dolarjev več vstopnic. Tudi pri nas nagradam posvečamo veliko pozornosti – a kako pomembne sploh so za naš, pa tudi širši evropski prostor? Zakaj so, kot kaže, vsaj glede vpliva, ki ga imajo, »slaba šala« v resnici nagrade evropske filmske akademije – evropska vzporednica oskarjem? Kako pa je pri nas – kaj filmskim ustvarjalcem in občinstvu pomenijo slovenske vesne?
Pri nas in po svetu počasi izginjajo mokrišča in živalske vrste, ki so odvisne od njihove ohranitve in ravnotežja v okolju. Tako med bolj ogrožene vrste sodijo tudi dvoživke, na katere preži precej nevarnosti, od izgube habitatov do odsekov cest, čez katere se žabe odpravljajo v selitvenih obdobjih. V sklepni oddaji iz cikla Med naravo in kulturo tokrat predstavljamo varnostne ukrepe, s katerimi v Kozjanskem parku in drugod po Sloveniji poskušajo omiliti ali celo preprečiti izginjanje dvoživk. Slišali boste posnetek okrogle mize, ki je novembra lani v organizaciji programa Ars in Kozjanskega parka potekala v Podsredi. Z Mojco Kunst, direktorico Kozjanskega parka, Dušanom Klenovškom, višjim naravovarstvenim svetovalcem v Kozjanskem parku, in Katjo Poboljšaj iz Centra za kartografijo favne in flore se je pogovarjala Magda Tušar. Vabljeni k poslušanju.
Cikel oddaj Med naravo in kulturo nadaljujemo v Krajinskem parku Sečoveljske soline. Področje z več kot 700-letno zgodovino solinarjenja ima danes unikatno strukturo vodenja, saj z njim od leta 2003 na podlagi podeljene koncesije za upravljanje parka upravlja družba SOLINE Pridelava soli, d. o. o., ki je hčerinska družba družbe Telekoma. V oddaji bomo spregovorili predvsem o tem, kako poteka varovanje naravne in kulturne dediščine parka ter o tem, kako eno ali drugo zaznamuje vpliv turizma. Snemanje pogovora je potekalo v medijskem centru parka Sečoveljske soline, kot sogovorniki so nastopili: Klavdij Godnič, direktor družbe Soline Pridelava soli d. o. o., Etbin Tavčar, univ. dipl. inž. krajinske arhitekture, Javni zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine, območna enota Piran, mag. Robert Turk, biolog z Zavoda RS za varstvo narave, območna enota Piran, Ervin Vivoda, Ministrstvo za okolje in prostor, Direktorat za vode in investicije, vodja sektorja za zmanjševanje posledic naravnih nesreč. Z njimi se je pogovarjala Tina Kozin.
V ciklu treh oddaj Ars humana bomo obiskali tri znamenita slovenska varovana naravna območja, predstavili njihove značilnosti in razpirali vprašanja, prisotna pri upravljanju s katerim koli varovanim naravnim območjem. Začeli bomo v Škocjanskih jamah, ki so, ob pragozdu Krokar in gozdu Snežnik-Ždrocle, edini slovenski naravni spomenik, vpisan na UNESCOv seznam svetovne dediščine. Ravno 20. januar pa je tudi dan, ko se je, davnega leta 1884, začelo njihovo sistematično raziskovanje.
Okoljska problematika, smrt, bolezen človeka, materinstvo – to so le nekateri izmed motivov, ki stopajo v poezijo Márie Ferenčuhové. Ta je v zadnjih letih postala najbolj prevajana slovaška pesnica. Prepoznavnost v kritiški in bralski javnosti si je zgradila s specifičnim, hladnim in nerazčustovanim jezikom, s katerim navidezno z distanco ubeseduje čustveno zahtevne teme. Lani smo v slovenščino dobili prevod dveh pesniških zbirk Márie Ferenčuhové, Ogrožene vrste in Imunosti. Poslovenile so ju Eva Nežič, Maruša Avman Palermo in Veronika Šoster pod vodstvom mentorja Andreja Pleterskega. Lani je Mária Ferenčuhová pri nas predstavljala prevode svojih del, ko je bila v rezidenci Javnega sklada za kulturne dejavnosti v Ljubljani. Ob tej priložnosti jo je pred mikrofon povabila Maja Žvokelj, ki je tudi prevedla pogovor. Refleksijo svoje poezije in širšega družbenega stanja, ki jo v odgovorih ponuja pesnica, v oddaji dopolnjuje tudi izbor njenih pesmi v interpretaciji igralke Barbare Cerar. Vabljeni in vabljene k poslušanju!
Zadnji mesec v letu, december, skoraj po pravilu povezujemo s samimi pozitivnimi atributi – z veseljem, čarobnostjo, prazničnostjo, srečo ... Govoriti o čem drugem, recimo o osamljenosti, žalosti, tesnobi ali nezadovoljstvu se zdi domala neprimerno, pa čeprav se različne stiske številnih ljudi prav v tem času izrazito stopnjujejo. V središču tokratne oddaje Ars humana je prav zato – tesnoba. Osvetlili jo bomo nekoliko drugače, namreč z vidika ustvarjalcev, natančneje: pisateljev. Gostji v studiu sta pisateljica in prevajalka Dijana Matković in Ana Pepelnik, pesnica in prevajalka; Ana Pepelnik je tudi pevka, Dijana Matković pa publicistka in urednica – tudi urednica in idejna avtorica knjige Antologija tesnobe, za katero je svoja razmišljanja o tesnobi prispevalo 14 avtorjev, med njimi tudi Ana Pepelnik. Z njima se pogovarja Tina Kozin. Avtorica fotografije: Tina Kozin
Svetovni splet je poln nasvetov, kako se vesti ob ljudeh z osebnostnimi motnjami in predvsem, kako “ravnati” z njimi. Množično obiskani spletni forumi ponujajo številne teme, v katerih svojci, bližnji, sedanji ali nekdanji partnerji delijo izkušnje in nasvete. Osebnostne motnje niso skrite v ustanovah in za štirimi stenami domov. Srečujemo jih lahko v odnosih z bližnjimi, sodelavci in prijatelji, pa se tega niti ne zavedamo. Največ pozornosti sta deležni mejna in nacisistična osebnostna motnja, pri čemer lahko z nekaj kliki odkrijemo še celo paleto osebnostnih motenj, ki jih v dobi družabnih omrežij morda preveč lahkotno pripisujemo praktično komur koli. V oddaji Ars humana se o stanju splošnega duševnega zdravja pogovarjamo z dr. Simonom Brezovarjem, specialistom klinične psihologije na Nevrološki kliniki v Ljubljani in avtorjem knjige Osebnostne motnje v teoriji in praksi. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Pixabay/joshuaclifford123
Dvaindvajsetega decembra ob četrti uri in 19 minut zjutraj je nastopil zimski sončev obrat oziroma zimski solsticij. Ta pomembna prelomnica je od nekdaj burila domišljijo ljudi, to je čas, ki so ga zaznamovali s praznovanji, obredji, običaji in šegami. Oddaja se posveča tistim elementom običajev, za katere so si raziskovalci enotni, da izvirajo iz predkrščanskih časov in tvorijo skupno evropsko kulturno dediščino. Čeprav poznavalci opozarjajo, da gre včasih samo za špekulacije ali konstrukte, obenem dopuščajo možnost, da govorimo o dediščini, ki ima korenine še dlje, v širši indoevropski skupnosti. Večinoma so ti elementi danes že tako močno preplasteni s krščanskim verovanjem, da jih niti ne prepoznamo. Oddaja zato opozarja tudi na nekatere pojavne oblike starodavnih običajev v današnjem modernem času.
Neveljaven email naslov