Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodba majhnih deklic Ksenije in Klare je zgodba, v kateri bi se lahko prepoznalo veliko družin. Resda nista lačni in tudi vrtec lahko obiskujeta, so ju pa zaznamovali ločitev staršev, nato pa selitve: najprej v materinski dom, nato v nujno bivalno enoto.
Ko sta se končno lahko preselili v neprofitno stanovanje, njun prvi “pravi” dom, so se njuni brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubeži in strah pred izgubo doma njihov vsakdan. Kljub temu se mama na vse načine trudi deklicama zagotoviti kar se da normalno otroštvo . . .
“Predstavljajte si, kako je, ko ti grozijo z izselitvijo. Dobiš telefonski klic ali pa te obiščejo na domu in ti rečejo, da moraš v nekaj dneh plačati dolg, če ne, te pridejo izselit. Dolžan si dva tisoč evrov, v denarnici pa jih imaš le še deset, s katerimi bo treba preživeti še ves teden. Predstavljajte si, kako je to. Ne morete si, če niste doživeli. Toda Bog ne daj, da bi vas doletela taka izkušnja, saj je katastrofalna,” pravi mama šestletne Ksenije in triletne Klare.
Najemniško stanovanje je njihov četrti dom. Po ločitvi so najprej živele v materinskem domu, potem v nujni bivalni enoti. Zdaj, ko so končno našle svoj “pravi” dom, pa so se brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubež in strah pred izgubo doma njihov vsakdanjik.
Oče zanju plačuje preživnino in tudi vrtec lahko obiskujeta, pa vendar je njihov vsakdanjik poln odrekanja in stisk. Mama se ob pomoči socialnih prejemkov nenehno trudi, da bi jim omogočila nemogoče – preživetje. V utrinkih njihovega vsakdanjega življenja, ki jih niza, bi se lahko prepoznalo na tisoče družin, še posebno enostarševskih.
“Bojujemo se s položnicami, trudimo se, da ne bi ostale brez vsega. Toda s 500 evri, od katerih bi jih bilo treba dati 180 za ogrevanje in 140 za najemnino, pa še vrtec je treba plačati, je težko. Nabrali so se dolgovi, vseskozi nam grozi rubež, nikakor ne moreš splavati tako, da bi imel le tekoče obveznosti. Vseskozi si sposojaš denar in ga spet vračaš, skušaš nekako prelagati sem in tja, da bi le uspelo …”
Rubežniki tako ali tako nimajo česa odnesti, najemniško stanovanje je opremljeno z odsluženimi, podarjenimi kosi pohištva. Pa vendar je to mučna izkušnja. “Pridejo in začnejo že na vratih poniževati, groziti… Vem, vsi smo krvavi pod kožo, vsi smo se kdaj napačno odločili, naredili napačno potezo in svoje grehe je treba poplačati. Toda rubežniki bi morali imeti več spoštovanja do ljudi. Tako pa vržejo predte položnico, ti grozijo, kaj vse bodo odnesli, in pravijo, da jih ne zanima, kako boš preživel, do petka jim moraš prinesti petsto evrov ali pa se spet vidimo prihodnji teden, le da takrat v spremstvu policije.” Policija namreč rubežnikom stoji ob strani, ko vlomijo v stanovanje, da bi z zaseženimi predmeti poplačali terjatev, še pojasni mama.
“Včasih razmišljaš tudi o tem, da bi morda vsemu naredil konec. A hkrati seveda razmišljaš, kaj in koga boš pustil za seboj. Vse možne misli, vse možne scenarije imaš v glavi. Kako izplavati iz tega? …”
Predvsem zaradi punčk si mama želi, da bi pritisk dolgov vsaj malo popustil. “Da bi jima, ko bomo šle kam ven, lahko privoščila vsaj kepico sladoleda, sok, morda celo kos pice. Da jima ne bi bilo treba gledati v tla, pač pa v oči, ko vprašata: Lahko dobiva tole? Zdaj gresta tiho mimo, pogledata proč in sploh ničesar ne vprašata, saj vesta, kakšen bo odgovor. Tebi pa se srce trga, ker veš, da te ne vprašata tudi zato, da bi ti prihranili bolečine in te ne bi še bolj prizadeli,” joče mama.
Pravi, da punčki ne sitnarita za nove igrače, nova oblačila, tudi ne za posteljici, čeprav spita na vzmetnicah na tleh, a mama bolj kot o tem že razmišlja o stroških, ki jih bo imela jeseni, ko bo Ksenija postala šolarka. Babica, ki jo je želela razveseliti s šolskimi potrebščinami, vnukinjinega veselja ob začetku šolskega leta ne bo dočakala, ker je ni več …
“Babice ni več, šola se bliža, ne vem, ali bomo imele takrat streho nad glavo in denar za kurjavo, kaj šele, da bi ji lahko kupila vse, kar bo potrebovala. Kako otroku, ki se veseli šole, povedati, da si ne bo mogel izbrati torbe, puščice in zvezkov, da bo moral biti zadovoljen s tistim, kar bo dobil? Kako uničiti otroku sanje, ki se mu porodijo, ko gleda šolarje z lepimi torbicami in lepimi oblačili in misli, da bo tudi on dobil take …?”
Mama se trudi, da bi deklicama dala občutek, da sta enaki drugim: doma jima pripravlja ustvarjalne delavnice, da sta lahko ponosni na svoje izdelke, in neutrudno išče brezplačne predstave, da popoldnevov ne bi preživljali le med štirimi stenami.
“Udeležimo se prireditev, kot sta sprejem dedka Mraza ali Miklavža, povsod smo bile zraven in mahale. Gremo, da bi imeli občutek, da sta enakopravni, da nista nekaj posebnega. Da imata takrat, ko se v vrtcu pogovarjajo, kje so bili in kaj so videli, tudi oni dve kaj povedati … Kamor lahko gremo zastonj, zagotovo gremo, sicer pa si doma krajšamo čas.”
“Sploh pa pri nas vlada ljubezen. Vse selitve, vse težave, ki smo jih imele, ko smo skoraj vsako leto zamenjale domovanje, so nas povezale. Druga drugi smo bile podpora, da smo lahko prišle do sem, kjer smo zdaj. Čeprav je hiša zelo stara in so stroški visoki, smo to stanovanje začutile kot dom, tu nam je lepo, uživamo in zelo si želimo, da bi lahko ostale. Vendar nas je strah, kaj se bo zgodilo, kako bomo zmogle. Nam bo uspelo ali se bomo morale znova seliti? Svoje skrbi čim bolj skrivam pred deklicama, a ko gresta spat, se zaprem v kopalnico, ki je najbolj oddaljena od sobe, v kateri spita, da ne bi slišali kakšnega krika. Takrat lahko dam vse iz sebe, se slišim in si na glas priznam: Res je hudo.”
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Ksenijini in Klarini družini.
Ali izpolnite položnico:
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete “za Ksenijo in Klaro iz zgodbe Vala 202”. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM 01-5443-043 in 01-5443-042, e-pošta info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic na naslovu jana.vidic@rtvslo.si.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Zgodba majhnih deklic Ksenije in Klare je zgodba, v kateri bi se lahko prepoznalo veliko družin. Resda nista lačni in tudi vrtec lahko obiskujeta, so ju pa zaznamovali ločitev staršev, nato pa selitve: najprej v materinski dom, nato v nujno bivalno enoto.
Ko sta se končno lahko preselili v neprofitno stanovanje, njun prvi “pravi” dom, so se njuni brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubeži in strah pred izgubo doma njihov vsakdan. Kljub temu se mama na vse načine trudi deklicama zagotoviti kar se da normalno otroštvo . . .
“Predstavljajte si, kako je, ko ti grozijo z izselitvijo. Dobiš telefonski klic ali pa te obiščejo na domu in ti rečejo, da moraš v nekaj dneh plačati dolg, če ne, te pridejo izselit. Dolžan si dva tisoč evrov, v denarnici pa jih imaš le še deset, s katerimi bo treba preživeti še ves teden. Predstavljajte si, kako je to. Ne morete si, če niste doživeli. Toda Bog ne daj, da bi vas doletela taka izkušnja, saj je katastrofalna,” pravi mama šestletne Ksenije in triletne Klare.
Najemniško stanovanje je njihov četrti dom. Po ločitvi so najprej živele v materinskem domu, potem v nujni bivalni enoti. Zdaj, ko so končno našle svoj “pravi” dom, pa so se brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubež in strah pred izgubo doma njihov vsakdanjik.
Oče zanju plačuje preživnino in tudi vrtec lahko obiskujeta, pa vendar je njihov vsakdanjik poln odrekanja in stisk. Mama se ob pomoči socialnih prejemkov nenehno trudi, da bi jim omogočila nemogoče – preživetje. V utrinkih njihovega vsakdanjega življenja, ki jih niza, bi se lahko prepoznalo na tisoče družin, še posebno enostarševskih.
“Bojujemo se s položnicami, trudimo se, da ne bi ostale brez vsega. Toda s 500 evri, od katerih bi jih bilo treba dati 180 za ogrevanje in 140 za najemnino, pa še vrtec je treba plačati, je težko. Nabrali so se dolgovi, vseskozi nam grozi rubež, nikakor ne moreš splavati tako, da bi imel le tekoče obveznosti. Vseskozi si sposojaš denar in ga spet vračaš, skušaš nekako prelagati sem in tja, da bi le uspelo …”
Rubežniki tako ali tako nimajo česa odnesti, najemniško stanovanje je opremljeno z odsluženimi, podarjenimi kosi pohištva. Pa vendar je to mučna izkušnja. “Pridejo in začnejo že na vratih poniževati, groziti… Vem, vsi smo krvavi pod kožo, vsi smo se kdaj napačno odločili, naredili napačno potezo in svoje grehe je treba poplačati. Toda rubežniki bi morali imeti več spoštovanja do ljudi. Tako pa vržejo predte položnico, ti grozijo, kaj vse bodo odnesli, in pravijo, da jih ne zanima, kako boš preživel, do petka jim moraš prinesti petsto evrov ali pa se spet vidimo prihodnji teden, le da takrat v spremstvu policije.” Policija namreč rubežnikom stoji ob strani, ko vlomijo v stanovanje, da bi z zaseženimi predmeti poplačali terjatev, še pojasni mama.
“Včasih razmišljaš tudi o tem, da bi morda vsemu naredil konec. A hkrati seveda razmišljaš, kaj in koga boš pustil za seboj. Vse možne misli, vse možne scenarije imaš v glavi. Kako izplavati iz tega? …”
Predvsem zaradi punčk si mama želi, da bi pritisk dolgov vsaj malo popustil. “Da bi jima, ko bomo šle kam ven, lahko privoščila vsaj kepico sladoleda, sok, morda celo kos pice. Da jima ne bi bilo treba gledati v tla, pač pa v oči, ko vprašata: Lahko dobiva tole? Zdaj gresta tiho mimo, pogledata proč in sploh ničesar ne vprašata, saj vesta, kakšen bo odgovor. Tebi pa se srce trga, ker veš, da te ne vprašata tudi zato, da bi ti prihranili bolečine in te ne bi še bolj prizadeli,” joče mama.
Pravi, da punčki ne sitnarita za nove igrače, nova oblačila, tudi ne za posteljici, čeprav spita na vzmetnicah na tleh, a mama bolj kot o tem že razmišlja o stroških, ki jih bo imela jeseni, ko bo Ksenija postala šolarka. Babica, ki jo je želela razveseliti s šolskimi potrebščinami, vnukinjinega veselja ob začetku šolskega leta ne bo dočakala, ker je ni več …
“Babice ni več, šola se bliža, ne vem, ali bomo imele takrat streho nad glavo in denar za kurjavo, kaj šele, da bi ji lahko kupila vse, kar bo potrebovala. Kako otroku, ki se veseli šole, povedati, da si ne bo mogel izbrati torbe, puščice in zvezkov, da bo moral biti zadovoljen s tistim, kar bo dobil? Kako uničiti otroku sanje, ki se mu porodijo, ko gleda šolarje z lepimi torbicami in lepimi oblačili in misli, da bo tudi on dobil take …?”
Mama se trudi, da bi deklicama dala občutek, da sta enaki drugim: doma jima pripravlja ustvarjalne delavnice, da sta lahko ponosni na svoje izdelke, in neutrudno išče brezplačne predstave, da popoldnevov ne bi preživljali le med štirimi stenami.
“Udeležimo se prireditev, kot sta sprejem dedka Mraza ali Miklavža, povsod smo bile zraven in mahale. Gremo, da bi imeli občutek, da sta enakopravni, da nista nekaj posebnega. Da imata takrat, ko se v vrtcu pogovarjajo, kje so bili in kaj so videli, tudi oni dve kaj povedati … Kamor lahko gremo zastonj, zagotovo gremo, sicer pa si doma krajšamo čas.”
“Sploh pa pri nas vlada ljubezen. Vse selitve, vse težave, ki smo jih imele, ko smo skoraj vsako leto zamenjale domovanje, so nas povezale. Druga drugi smo bile podpora, da smo lahko prišle do sem, kjer smo zdaj. Čeprav je hiša zelo stara in so stroški visoki, smo to stanovanje začutile kot dom, tu nam je lepo, uživamo in zelo si želimo, da bi lahko ostale. Vendar nas je strah, kaj se bo zgodilo, kako bomo zmogle. Nam bo uspelo ali se bomo morale znova seliti? Svoje skrbi čim bolj skrivam pred deklicama, a ko gresta spat, se zaprem v kopalnico, ki je najbolj oddaljena od sobe, v kateri spita, da ne bi slišali kakšnega krika. Takrat lahko dam vse iz sebe, se slišim in si na glas priznam: Res je hudo.”
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Ksenijini in Klarini družini.
Ali izpolnite položnico:
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete “za Ksenijo in Klaro iz zgodbe Vala 202”. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM 01-5443-043 in 01-5443-042, e-pošta info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic na naslovu jana.vidic@rtvslo.si.
Vedenjske ali čustvene motnje otrok in mladostnikov še zmeraj sodijo med motnje, ki so manj prepoznane in v javnosti neredko slabo sprejete. Na videz povsem običajni otroci so s svojimi nenavadnim vedenjem, nepričakovanimi izbruhi in reakcijami za tiste, ki na to niso pripravljeni in ki jih ne razumejo, zelo moteči. Prav danes se začenja letošnja akcija Čisto veselje, katere ves izkupiček bo znova namenjen letovanjem teh otrok. Odpadno električno in elektronsko opremo, papir, barvne kovine in jekleni odpad vse do prihodnje nedelje, 10. aprila, sprejemajo na 50 lokacijah po vsej Sloveniji, več informacij najdete na spletni strani www.cistoveselje.si ali na Facebook strani akcije. Zato so otroci s takimi težavami pogosto slabo sprejeti med vrstniki, nemalokrat pa tudi med pedagoškimi delavci, če ti niso vešči nekoliko drugačnega komuniciranja z njimi. Zato so ti otroci nezaželeni ali vsaj zelo moteči tudi v obšolskih in zunajšolskih dejavnostih, tudi letovanjih. Mnogi organizatorji, ki sicer organizirajo letovanja tudi invalidnih otrok ali drugih otrok s posebnimi potrebami, takih z izstopajočimi vedenjskimi in čustvenimi težavami ne morejo in ne želijo sprejemati, saj zahtevajo drugačno pozornost in pogosto tudi kadrovske okrepitve.
V torek je na Kongresnem trgu v Ljubljani na javni prireditvi svoj svečani in bučni epilog doživela ne le neverjetna zimska športa sezona tekmovalcev, z izstopajočim Petrom Prevcem, pač pa tudi akcija Vala 202 in projekta Botrstvo, v kateri smo uspeli zagotoviti enoletno botrstvo za kar 250 otrok.
Kot je bila sezona šampionska za skakalca z najboljšo sezono v zgodovini smučarskih skokov, Petra Prevca, je bila tudi dražba smuči, ki jih je podaril projektu Botrstvo in ki je potekala v petek zjutraj v živo v programu Vala 202, res šampionska: podrla je ne le vse rekorde dosedanjih humanitarnih dražb na Valu 202, ampak bržkone kar v zgodovini tovrstnih dražb pri nas.
“Sploh vam ne morem povedati, kakšno olajšanje je to za vse, zanjo in za nas. Kako je težko, ko ti otrok dosega uspehe, ti pa mu ne moreš pomagati, da bi lahko treniral kot drugi. Zato so ta sredstva za nas zlata vredna,” je o sredstvih, ki jih je za pomoč pri razvoju svojega izjemnega športnega talenta dobila njegova hči Mateja, povedal njen oče. Zbranih 23.500 evrov, razdeljenih med šest mladih športnikov, so na lanski dražbi rumene majice zmagovalca kolesarske dirke po Franciji, Chrisa Frooma, prispevala kar tri podjetja. In ena od njih, Mateja, odličnjakinja tudi v srednji šoli, je od nekdaj več kot navdušena judoistka.
Družina sedmošolke Monike in nekaj let starejše Julije že polnih 8 mesecev živi brez elektrike. Prizadevna šolarka zato vsak dan po pouku čim prej odide domov, da še ujame čim več dnevne svetlobe. Čeprav v mrzli hiši brez elektrike z njimi živi še ostarela in zelo bolna babica, čeprav za njihovo stisko že nekaj mesecev vedo na Monikini osnovni šoli in na lokalnem centru za socialno delo, pomoči niso dobili. S hrano in drvmi, s katerimi nekaj tednov lahko ogrevajo eno sobo, jim je pomagalo le humanitarno društvo.
“Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.
Spomladi smo predstavili zgodbo Nejca in Boštjana, ki živita v zelo skromnih razmerah. Že leta si namreč družina preureja staro gospodarsko poslopje, nekaj let so v njej živeli tudi brez elektrike in vode, ko je manjkala le še ureditev podstrešja, v kateri naj bi fanta končno dobila prostor zase, pa je oče hudo zbolel in napovedi niso bile prav obetavne. Mnoge, ki so zgodbo prebrali na spletu, je ganil pogled na plastično ponjavo v dnevni sobi, razpeto čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice do otroških sob. Finančna pomoč poslušalcev je marsikaj premaknila …
Vse bolj jasno je, da imeti zaposlitev in dobivati plačo že dolgo ne pomeni več, da lahko družina tudi dostojno preživi, sploh, če se smrti v družini kar vrstijo. Ko so se Urška, Gregor in njuna mama po letih psihičnega nasilja odselili od očeta, so živeli skupaj z babico, dedkom in stricem. V nekaj letih so ostali sami, nekaj več kot minimalna plača, od katere mama še vedno plačuje tudi stroške zadnjega pogreba, pa ne zadošča niti, da bi več kot stoletje staro in od časa močno načeto hišo vsaj dostojno ogreli.
Delež avtoritarnih stališč v Sloveniji močno narašča, hkrati pa je po podatkih od leta 2009 do 2013 Slovenija rekorderka v rasti revščine. Vse več ljudi se že rodi v revščino in vse več se jih iz nje nikoli ne izkoplje. Zakaj je revščina stvar odločitve politikov? Kakšna je povezava med avtoritarnimi stališči in revščino? Dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo v Ljubljani jih primerja z avtoritarnimi stališči v začetku 90-ih na področju takratne Jugoslavije.
Delež avtoritarnih stališč v Sloveniji močno narašča, hkrati pa je po podatkih od leta 2009 do 2013 Slovenija rekorderka v rasti revščine. Vse več ljudi se že rodi v revščino in vse več se jih iz nje nikoli ne izkoplje. Zakaj je revščina stvar odločitve politikov? Kakšna je povezava med avtoritarnimi stališči in revščino? Dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo v Ljubljani jih primerja z avtoritarnimi stališči v začetku 90-ih na področju takratne Jugoslavije.
Mama je iz njunih življenj odšla nenapovedano, si ustvarila novo življenje in stika z otrokoma skorajda nima več, oče, ki je zaradi kronične bolezni pogosto hospitaliziran, pa ni imel dovolj sredstev niti za plačevanje najnujnejših življenjskih stroškov. Tako mamin odhod kot negotova prihodnost sta na oba otroka močno vplivala, tudi z bistveno slabšim šolskim uspehom in Vesnino izgubo dveh let šolanja. Čeprav je Jan velik nogometni talent, je treninge pogosto izpuščal, ker je bil oče v bolnišnici ali ker ni imel niti za bencin, da bi ga odpeljal na treninge, smo v njuni zgodbi povedali lani …Zdaj se je njihovo življenje precej spremenilo.
Mama je iz njunih življenj odšla nenapovedano, si ustvarila novo življenje in stika z otrokoma skorajda nima več, oče, ki je zaradi kronične bolezni pogosto hospitaliziran, pa ni imel dovolj sredstev niti za plačevanje najnujnejših življenjskih stroškov. Tako mamin odhod kot negotova prihodnost sta na oba otroka močno vplivala, tudi z bistveno slabšim šolskim uspehom in Vesnino izgubo dveh let šolanja. Čeprav je Jan velik nogometni talent, je treninge pogosto izpuščal, ker je bil oče v bolnišnici ali ker ni imel niti za bencin, da bi ga odpeljal na treninge, smo v njuni zgodbi povedali lani …Zdaj se je njihovo življenje precej spremenilo.
V pravkar končanem letu je projekt Botrstvo napolnil polnih 5 let delovanja, botri v tem trenutku pomagajo okoli 4700 otrokom, zanje je na različne načine zbranih okoli 6 milijonov evrov in kmalu bo 4 leta, kar projekt z vsakotedenskimi oddajami podpiramo tudi na Valu 202. Nekaj najbolj pretreslijivih izpovedi, a tudi na to, kako prav vaša pomoč lahko resnično spreminja življenja otrok in njihovih družin!
Tretje leto zapored tri prostovoljke, Alia (bereš običajno »Alja«) , Ana in Vanja za otroke iz Botrstva z vseh koncev Slovenije organizirajo pomoč trem dobrim možem. Pisemca, namenjena kateremu med njimi, prestrežejo, mu najdejo zanesljivega donatorja in da poskrbijo za to, da bo izpolnjena želja pravočasno našla pot pod smrečico oziroma v prave otroške roke. Letos je bilo takih paketov skoraj 2000, želje pa, kot zmeraj, izjemno raznolike
Kandidati za Ime leta 2015 na Valu 202 so na zaključni prireditvi predstavili tudi svoje poglede na projekt Botrstvo.
Na boljše možnosti za razvoj dokazano močno vpliva tudi dostopnost do knjig, zato smo s povabilom poslušalcem, naj darujejo knjige, ki jih njihovi otroci in mladostniki ne potrebujejo več, pomagali OŠ Veržej.
“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kakšna prestregla udarec, ko smo branile mamo,” pripovedujejo sestrice Nina, Nuša in Naja o nasilju, ki so ga živele še lani ob tem času. “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj,” pove petletna Naja. Letos je mama le zmogla toliko moči, da je kljub grožnjam s smrtjo pred nasilnim partnerjem z otroki uspela pobegniti. A so se v iskanju stalnejšega in varnejšega doma morali seliti daleč stran, letos so se selili že štirikrat, najstarejši Žiga pa je moral v dijaški dom. Tega si skuša sam plačevati tudi z nočnim honorarnim delom, saj mama zaradi operacije, s katero so ji komaj rešili življenje, ostaja brez zaposlitve. In vse je najbolj strah, da bi jih zdaj, ko so končno našle prijetno najemniško stanovanje, prav pomanjkanje denarja prisililo v vnovično selitev …
Pogovor z Anito Ogulin,predsednico ZPM Moste, o tem, kako so se v teh petih letih stiske družin spremenile in kakšne trajnejše posledice revščina že pušča na otrokih.
Knjige so zaradi razvejanega sistema javnih knjižnic za številne otroke sicer res razmeroma lahko dostopne, a jih zaradi popularnosti in vseprisotnosti medijev vse manj privlačne, izpodrivajo jih drugi mediji, ki vsebinsko otrokom le stežka nadomestijo izkušnjo kot je samostojno branje knjig. In te so tudi za otoke z roba – kakršen koli ta že je – lahko zelo pomembno sredstvo za prebijanje skozi težavna zgodnja leta. Tudi o tem so na pravkar minulem knjižnem sejmu razmišljali pisateljica in pisatelja.
Kar tretjina šolarjev v Hong Kongu ima izjemno slabo izobražene starše, pa kljub temu otroci dosegajo boljše rezultate pismenosti kot slovenski šolarji, ki jim pri šolskih obveznosti pogosto močno pomagajo starši. Kaj se šele dogaja s tistimi otroki, ki tovrstne pomoči nimajo, koliko na njihov šolski uspeh in razvoj potencialov vpliva, če živijo še v materialno nevzpodbudnem okolju, če so prikrajšani za možnost izletov, ekskurzij, obiskovanja predstav in jih nihče prav ne spodbuja k prebiranju knjig? Kako drugače otroke iz takih družin obravnavajo učitelji, kakšno popotnico za boljši uspeh in tudi boljšo pismenost jim lahko da okolje?
Neveljaven email naslov
