Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodba majhnih deklic Ksenije in Klare je zgodba, v kateri bi se lahko prepoznalo veliko družin. Resda nista lačni in tudi vrtec lahko obiskujeta, so ju pa zaznamovali ločitev staršev, nato pa selitve: najprej v materinski dom, nato v nujno bivalno enoto.
Ko sta se končno lahko preselili v neprofitno stanovanje, njun prvi “pravi” dom, so se njuni brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubeži in strah pred izgubo doma njihov vsakdan. Kljub temu se mama na vse načine trudi deklicama zagotoviti kar se da normalno otroštvo . . .
“Predstavljajte si, kako je, ko ti grozijo z izselitvijo. Dobiš telefonski klic ali pa te obiščejo na domu in ti rečejo, da moraš v nekaj dneh plačati dolg, če ne, te pridejo izselit. Dolžan si dva tisoč evrov, v denarnici pa jih imaš le še deset, s katerimi bo treba preživeti še ves teden. Predstavljajte si, kako je to. Ne morete si, če niste doživeli. Toda Bog ne daj, da bi vas doletela taka izkušnja, saj je katastrofalna,” pravi mama šestletne Ksenije in triletne Klare.
Najemniško stanovanje je njihov četrti dom. Po ločitvi so najprej živele v materinskem domu, potem v nujni bivalni enoti. Zdaj, ko so končno našle svoj “pravi” dom, pa so se brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubež in strah pred izgubo doma njihov vsakdanjik.
Oče zanju plačuje preživnino in tudi vrtec lahko obiskujeta, pa vendar je njihov vsakdanjik poln odrekanja in stisk. Mama se ob pomoči socialnih prejemkov nenehno trudi, da bi jim omogočila nemogoče – preživetje. V utrinkih njihovega vsakdanjega življenja, ki jih niza, bi se lahko prepoznalo na tisoče družin, še posebno enostarševskih.
“Bojujemo se s položnicami, trudimo se, da ne bi ostale brez vsega. Toda s 500 evri, od katerih bi jih bilo treba dati 180 za ogrevanje in 140 za najemnino, pa še vrtec je treba plačati, je težko. Nabrali so se dolgovi, vseskozi nam grozi rubež, nikakor ne moreš splavati tako, da bi imel le tekoče obveznosti. Vseskozi si sposojaš denar in ga spet vračaš, skušaš nekako prelagati sem in tja, da bi le uspelo …”
Rubežniki tako ali tako nimajo česa odnesti, najemniško stanovanje je opremljeno z odsluženimi, podarjenimi kosi pohištva. Pa vendar je to mučna izkušnja. “Pridejo in začnejo že na vratih poniževati, groziti… Vem, vsi smo krvavi pod kožo, vsi smo se kdaj napačno odločili, naredili napačno potezo in svoje grehe je treba poplačati. Toda rubežniki bi morali imeti več spoštovanja do ljudi. Tako pa vržejo predte položnico, ti grozijo, kaj vse bodo odnesli, in pravijo, da jih ne zanima, kako boš preživel, do petka jim moraš prinesti petsto evrov ali pa se spet vidimo prihodnji teden, le da takrat v spremstvu policije.” Policija namreč rubežnikom stoji ob strani, ko vlomijo v stanovanje, da bi z zaseženimi predmeti poplačali terjatev, še pojasni mama.
“Včasih razmišljaš tudi o tem, da bi morda vsemu naredil konec. A hkrati seveda razmišljaš, kaj in koga boš pustil za seboj. Vse možne misli, vse možne scenarije imaš v glavi. Kako izplavati iz tega? …”
Predvsem zaradi punčk si mama želi, da bi pritisk dolgov vsaj malo popustil. “Da bi jima, ko bomo šle kam ven, lahko privoščila vsaj kepico sladoleda, sok, morda celo kos pice. Da jima ne bi bilo treba gledati v tla, pač pa v oči, ko vprašata: Lahko dobiva tole? Zdaj gresta tiho mimo, pogledata proč in sploh ničesar ne vprašata, saj vesta, kakšen bo odgovor. Tebi pa se srce trga, ker veš, da te ne vprašata tudi zato, da bi ti prihranili bolečine in te ne bi še bolj prizadeli,” joče mama.
Pravi, da punčki ne sitnarita za nove igrače, nova oblačila, tudi ne za posteljici, čeprav spita na vzmetnicah na tleh, a mama bolj kot o tem že razmišlja o stroških, ki jih bo imela jeseni, ko bo Ksenija postala šolarka. Babica, ki jo je želela razveseliti s šolskimi potrebščinami, vnukinjinega veselja ob začetku šolskega leta ne bo dočakala, ker je ni več …
“Babice ni več, šola se bliža, ne vem, ali bomo imele takrat streho nad glavo in denar za kurjavo, kaj šele, da bi ji lahko kupila vse, kar bo potrebovala. Kako otroku, ki se veseli šole, povedati, da si ne bo mogel izbrati torbe, puščice in zvezkov, da bo moral biti zadovoljen s tistim, kar bo dobil? Kako uničiti otroku sanje, ki se mu porodijo, ko gleda šolarje z lepimi torbicami in lepimi oblačili in misli, da bo tudi on dobil take …?”
Mama se trudi, da bi deklicama dala občutek, da sta enaki drugim: doma jima pripravlja ustvarjalne delavnice, da sta lahko ponosni na svoje izdelke, in neutrudno išče brezplačne predstave, da popoldnevov ne bi preživljali le med štirimi stenami.
“Udeležimo se prireditev, kot sta sprejem dedka Mraza ali Miklavža, povsod smo bile zraven in mahale. Gremo, da bi imeli občutek, da sta enakopravni, da nista nekaj posebnega. Da imata takrat, ko se v vrtcu pogovarjajo, kje so bili in kaj so videli, tudi oni dve kaj povedati … Kamor lahko gremo zastonj, zagotovo gremo, sicer pa si doma krajšamo čas.”
“Sploh pa pri nas vlada ljubezen. Vse selitve, vse težave, ki smo jih imele, ko smo skoraj vsako leto zamenjale domovanje, so nas povezale. Druga drugi smo bile podpora, da smo lahko prišle do sem, kjer smo zdaj. Čeprav je hiša zelo stara in so stroški visoki, smo to stanovanje začutile kot dom, tu nam je lepo, uživamo in zelo si želimo, da bi lahko ostale. Vendar nas je strah, kaj se bo zgodilo, kako bomo zmogle. Nam bo uspelo ali se bomo morale znova seliti? Svoje skrbi čim bolj skrivam pred deklicama, a ko gresta spat, se zaprem v kopalnico, ki je najbolj oddaljena od sobe, v kateri spita, da ne bi slišali kakšnega krika. Takrat lahko dam vse iz sebe, se slišim in si na glas priznam: Res je hudo.”
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Ksenijini in Klarini družini.
Ali izpolnite položnico:
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete “za Ksenijo in Klaro iz zgodbe Vala 202”. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM 01-5443-043 in 01-5443-042, e-pošta info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic na naslovu jana.vidic@rtvslo.si.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Zgodba majhnih deklic Ksenije in Klare je zgodba, v kateri bi se lahko prepoznalo veliko družin. Resda nista lačni in tudi vrtec lahko obiskujeta, so ju pa zaznamovali ločitev staršev, nato pa selitve: najprej v materinski dom, nato v nujno bivalno enoto.
Ko sta se končno lahko preselili v neprofitno stanovanje, njun prvi “pravi” dom, so se njuni brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubeži in strah pred izgubo doma njihov vsakdan. Kljub temu se mama na vse načine trudi deklicama zagotoviti kar se da normalno otroštvo . . .
“Predstavljajte si, kako je, ko ti grozijo z izselitvijo. Dobiš telefonski klic ali pa te obiščejo na domu in ti rečejo, da moraš v nekaj dneh plačati dolg, če ne, te pridejo izselit. Dolžan si dva tisoč evrov, v denarnici pa jih imaš le še deset, s katerimi bo treba preživeti še ves teden. Predstavljajte si, kako je to. Ne morete si, če niste doživeli. Toda Bog ne daj, da bi vas doletela taka izkušnja, saj je katastrofalna,” pravi mama šestletne Ksenije in triletne Klare.
Najemniško stanovanje je njihov četrti dom. Po ločitvi so najprej živele v materinskem domu, potem v nujni bivalni enoti. Zdaj, ko so končno našle svoj “pravi” dom, pa so se brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubež in strah pred izgubo doma njihov vsakdanjik.
Oče zanju plačuje preživnino in tudi vrtec lahko obiskujeta, pa vendar je njihov vsakdanjik poln odrekanja in stisk. Mama se ob pomoči socialnih prejemkov nenehno trudi, da bi jim omogočila nemogoče – preživetje. V utrinkih njihovega vsakdanjega življenja, ki jih niza, bi se lahko prepoznalo na tisoče družin, še posebno enostarševskih.
“Bojujemo se s položnicami, trudimo se, da ne bi ostale brez vsega. Toda s 500 evri, od katerih bi jih bilo treba dati 180 za ogrevanje in 140 za najemnino, pa še vrtec je treba plačati, je težko. Nabrali so se dolgovi, vseskozi nam grozi rubež, nikakor ne moreš splavati tako, da bi imel le tekoče obveznosti. Vseskozi si sposojaš denar in ga spet vračaš, skušaš nekako prelagati sem in tja, da bi le uspelo …”
Rubežniki tako ali tako nimajo česa odnesti, najemniško stanovanje je opremljeno z odsluženimi, podarjenimi kosi pohištva. Pa vendar je to mučna izkušnja. “Pridejo in začnejo že na vratih poniževati, groziti… Vem, vsi smo krvavi pod kožo, vsi smo se kdaj napačno odločili, naredili napačno potezo in svoje grehe je treba poplačati. Toda rubežniki bi morali imeti več spoštovanja do ljudi. Tako pa vržejo predte položnico, ti grozijo, kaj vse bodo odnesli, in pravijo, da jih ne zanima, kako boš preživel, do petka jim moraš prinesti petsto evrov ali pa se spet vidimo prihodnji teden, le da takrat v spremstvu policije.” Policija namreč rubežnikom stoji ob strani, ko vlomijo v stanovanje, da bi z zaseženimi predmeti poplačali terjatev, še pojasni mama.
“Včasih razmišljaš tudi o tem, da bi morda vsemu naredil konec. A hkrati seveda razmišljaš, kaj in koga boš pustil za seboj. Vse možne misli, vse možne scenarije imaš v glavi. Kako izplavati iz tega? …”
Predvsem zaradi punčk si mama želi, da bi pritisk dolgov vsaj malo popustil. “Da bi jima, ko bomo šle kam ven, lahko privoščila vsaj kepico sladoleda, sok, morda celo kos pice. Da jima ne bi bilo treba gledati v tla, pač pa v oči, ko vprašata: Lahko dobiva tole? Zdaj gresta tiho mimo, pogledata proč in sploh ničesar ne vprašata, saj vesta, kakšen bo odgovor. Tebi pa se srce trga, ker veš, da te ne vprašata tudi zato, da bi ti prihranili bolečine in te ne bi še bolj prizadeli,” joče mama.
Pravi, da punčki ne sitnarita za nove igrače, nova oblačila, tudi ne za posteljici, čeprav spita na vzmetnicah na tleh, a mama bolj kot o tem že razmišlja o stroških, ki jih bo imela jeseni, ko bo Ksenija postala šolarka. Babica, ki jo je želela razveseliti s šolskimi potrebščinami, vnukinjinega veselja ob začetku šolskega leta ne bo dočakala, ker je ni več …
“Babice ni več, šola se bliža, ne vem, ali bomo imele takrat streho nad glavo in denar za kurjavo, kaj šele, da bi ji lahko kupila vse, kar bo potrebovala. Kako otroku, ki se veseli šole, povedati, da si ne bo mogel izbrati torbe, puščice in zvezkov, da bo moral biti zadovoljen s tistim, kar bo dobil? Kako uničiti otroku sanje, ki se mu porodijo, ko gleda šolarje z lepimi torbicami in lepimi oblačili in misli, da bo tudi on dobil take …?”
Mama se trudi, da bi deklicama dala občutek, da sta enaki drugim: doma jima pripravlja ustvarjalne delavnice, da sta lahko ponosni na svoje izdelke, in neutrudno išče brezplačne predstave, da popoldnevov ne bi preživljali le med štirimi stenami.
“Udeležimo se prireditev, kot sta sprejem dedka Mraza ali Miklavža, povsod smo bile zraven in mahale. Gremo, da bi imeli občutek, da sta enakopravni, da nista nekaj posebnega. Da imata takrat, ko se v vrtcu pogovarjajo, kje so bili in kaj so videli, tudi oni dve kaj povedati … Kamor lahko gremo zastonj, zagotovo gremo, sicer pa si doma krajšamo čas.”
“Sploh pa pri nas vlada ljubezen. Vse selitve, vse težave, ki smo jih imele, ko smo skoraj vsako leto zamenjale domovanje, so nas povezale. Druga drugi smo bile podpora, da smo lahko prišle do sem, kjer smo zdaj. Čeprav je hiša zelo stara in so stroški visoki, smo to stanovanje začutile kot dom, tu nam je lepo, uživamo in zelo si želimo, da bi lahko ostale. Vendar nas je strah, kaj se bo zgodilo, kako bomo zmogle. Nam bo uspelo ali se bomo morale znova seliti? Svoje skrbi čim bolj skrivam pred deklicama, a ko gresta spat, se zaprem v kopalnico, ki je najbolj oddaljena od sobe, v kateri spita, da ne bi slišali kakšnega krika. Takrat lahko dam vse iz sebe, se slišim in si na glas priznam: Res je hudo.”
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Ksenijini in Klarini družini.
Ali izpolnite položnico:
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete “za Ksenijo in Klaro iz zgodbe Vala 202”. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM 01-5443-043 in 01-5443-042, e-pošta info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic na naslovu jana.vidic@rtvslo.si.
Nekaj mesecev po Špelinem rojstvu so zdravniki ugotovili, da ima tumor v medenični votlini. Dolgoletna skrb za tako bolnega otroka je družini povsem spremenila življenje.
Prav nobena od desetih družin otrok iz projekta Botrstvo ni ostala brez vaše pomoči.
Ko se je naša poslušalka Alia konec leta 2012 odločila za obdarovanje treh deklic iz zgodbe Botrstva na Valu 202, si tudi slučajno ni predstavljala, da bo njeno drobno dejanje letos preraslo v zares velik projekt obdarovanja otrok z vseh koncev Slovenije.
Sapramiška je uradna glasnica projekta Botrstvo. Potuje po vsej Sloveniji, povabijo jo z namenom, da bi se glas o Botrstvu lažje širil tako med tiste, ki bi pomoč potrebovali, kot med tiste, ki jim jo morda lahko ponudijo.
Družina Bojana, Špele in Jana se je v iskanju nižje najemnine selila že neštetokrat. Kljub temu postajajo najnujnejši stroški za bivanje neobvladljivo visoki. Ogovorna in skrbna starša zato kljub dvema plačama ne moreta družini zagotoviti niti hrane. Čeprav – kot v posmeh - mama v službi vse dneve skrbi za to, da imajo otroci zdrave in redne obroke. Vendar ne njeni.
Študentje Ekonomske fakultete so s posebnim projektom že drugič zbirali sredstva za tri družine v stiski.
6-letni Leon in 18-letna Maja živita sama z očetom, saj mama ni več mogla zdržati pritiska finančnega dna. Oče je namreč po nekaj letih vodenja zelo uspešnega podjetja, ko ga je poslovni partner čez noč okradel za vse, kar je ustvaril , ostal brez vsega in na cesti.
“Tukaj imamo iz tedna v teden več ljudi, tudi več kot 80 jih pride v enem samem dnevu po paket hrane, detergentov, plenic, skratka vsega, kar nam posamezniki in podjetja podarijo. Zelo so zadovoljni in veseli in komaj čakajo, da lahko pridejo. Žal le enkrat na mesec …,” je ob koncu dneva, ko je že zmanjkalo hrane za vse, ki so prišli po pomoč, povedala Nina Balent, sodelavka ZPM Ljubljana Moste Polje. Nina je med tistimi sodelavci, ki vsak teden pred podelitvijo pomoči skrbno preverjajo dokumentacijo, potrdila in priporočila. Še pred nekaj leti so ljudje k njim prihajali predvsem po rabljena oblačila in obutev, stiska pa je tudi moščanske humanitarce pripeljala do tega, da so mestno občino Ljubljana prosili za dodatne prostore in zdaj v ulici z več kot pomenljivim pomenom, v Proletarski, s pomočjo donatorjev skušajo pomagati tudi lačnim.
Zgodba sedmošolca Amadeja, srednješolca Aleša in njune mame je taka kot zgodba mnogih, ki so zaradi bolezni, ločitve in izgube službe začeli izgubljati bitko z vsakodnevnimi stroški in krediti, najetimi v srečnejših časih. Na vratih se zdaj vrstijo rubežniki, čez nekaj dni bo njihov dom že na dražbi, družina pa nima kam …
Prav vse družine, ki jih spoznavate v naših zgodbah v podporo projektu Botrstvo, spremljamo še dolgo po objavi. Nekaterim se življenje res popolnoma spremeni, nekaterim je vsaj za nekaj časa olajšano, nekatere imajo tudi stiske in težave, ki jih še tako radodarna pomoč ne more povsem rešiti. Med njimi je zgodba sedmošolke Eme. Ko smo njeno družino obiskali to pomlad, jih skrbela vse večja finančna stiska, plačevanje najemnine in vsaj osnovnih življenjskih stroškov, pa tudi mamina bolezen, za katero je izvedela nekaj tednov pred našim obiskom.
Maša je 13-letnica, navdušena športnica. Klemen in Tilen pa sta njena bratca, 8-mesečna dvojčka, ki zaradi mnogo prezgodnjega rojstva potrebujeta ogromno dodatne nege. Oba starša sta izgubila zaposlitev, najprej zaradi tvegane nosečnosti mama, takoj po rojstvu sinov pa še oče. Družina živi v najemniškem stanovanju in ima le nizke socialne prihodke. Po plačilu nujnih stroškov, ki jim zagotavlja streho nad glavo, tako že zmanjka …
13-letni Erik in njegova 4-letna sestrica sta kljub očetovi zaposlitvi pogosto ostajala tudi brez hrane. Ko smo jih obiskali maja letos, je družina je životarila ob vse večjih dolgovih in živela v hladnem najemniškem stanovanju, v katerem je vlaga kar tekla po stenah in se zažirala v zdravje in tudi v oblačila. Zaradi tega vonja so Erika vrstniki pogosto zasmehovali in izločali iz družbe, češ da je jamski človek. Vse to je občutljivega najstnika pripeljalo do poskusa samomora in priznanja, da o končanju življenja pogosto razmišlja. Le nekaj dni po objavi zgodbe, so zaživeli povsem drugačno življenje.
Odkar se je oče Jake, Nejca in Ažbeta odselil in za seboj pustil le dolgove, se njihova mama bori, da bi fantom omogočila vsaj osnovne pogoje za normalno šolanje. Čeprav je Jaka odličnjak na zelo zahtevni gimnaziji, nima niti najnujnejših šolskih potrebščin, kaj šele računalnika, ki bi ga zelo potreboval. In čeprav je mama iskala vse načine, da bi fantom priskrbela vsaj učbenike, tega ob majhni plači ni zmogla. Zato se je odločila za korak, ki ga zdaj zelo obžaluje in zaradi katerega je svojo stisko hotela že za vselej končati.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Neveljaven email naslov
