Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Presenetljiv in presunljiv je podatek ljubljanskega zavoda Pod streh’co, da je več kot polovica njihovih uporabnikov iz družin, ki imajo mladoletne otroke.
Obiskali smo jih, pa tudi preverili, koliko družin prihaja po tovrstno pomoč v druge javne kuhinje po Sloveniji.
V Mariboru že zdaj več kot 120 na dan, med počitnicami je šolarjev brez ustrezne prehrane še veliko več
“Seveda me je pretreslo. Lahko prebiraš analize in ti je načelno jasno, kakšne so potrebe v mestu, a ko vidiš otroka, ki pride po hrano v javno kuhinjo, se res zamisliš. Kje živimo?” je iskren direktor zavoda Pod streh’co, ki na Zaloški v Ljubljani vodi to kuhinjo, Zvonko Belič. Čeprav je že pred odprtjem prve uradne javne kuhinje v prestolnici analiza pokazala, da pomoč v obliki toplih obrokov najbolj manjka družinam, saj so brezdomci in samski ljudje laže našli pomoč v razdelilnicah hrane, v katere te niso prihajale, je presenetljiv in presunljiv podatek, da prihaja 53 odstotkov uporabnikov ljubljanske kuhinje iz družin z mladoletnimi otroki.
In ljubljanska je samo ena izmed slovenskih javnih kuhinj in razdelilnic hrane. Minuli petek je v javni kuhinji v Mariboru dobilo najbrž svoj edini topli obrok tistega dne 120 otrok. V Celju, v katerem število obrokov za otroke štejejo le med počitnicami, so lani poleti našteli več kot 100 otrok, ki so se lahko med počitnicami do sitega najedli le v javni kuhinji. Številke so vedno večje, povpraševanja pa je vse več tudi v tistih mestih in krajih, v katerih imajo le razdelilnice hrane ali pa ob pomoči humanitarnih organizacij delijo le živila, ki ob koncu poslovanja ostajajo v trgovinah. Topli, zdravi obroki so nedosegljivi tudi številnim družinam v prestolnici.
Čeprav je marsikdo prepričan, da je pri nas za otroke poskrbljeno, da jedo v vrtcih in šolah in da jim paketi, ki jih občasno dobijo pri človekoljubnih organizacijah, zagotavljajo dovolj hrane, v javni kuhinji vsak dan vidijo, kako daleč od resnice je to. In staršem, mladim ljudem, ki bi lahko delali, če bi le dobili delo, je za hrano še posebno težko prositi, pravi Belič. “Vsak dan vidimo njihove stiske, slišimo tragične zgodbe. V strašni zadregi so, ko je treba prositi za hrano. Ne vedo, kakšen bo odziv. Zelo se trudimo, da bi jih pričakali z nasmehom, in skušamo zmanjšati to zadrego, tako da se sčasoma odprejo in morda spoznamo, da jim lahko pomagamo še kako drugače.”
Tako v kuhinji kot pri strežbi se z njimi srečujejo tudi prostovoljci. Med njimi je gospa Vlasta, ki je prostovoljka zato, ker bi bila sicer tudi sama med lačnimi. Zaradi njenega prostovoljnega dela dobi nekaj hrane tudi njen še ne leto dni stari vnuk. Težko je gledati ljudi v stiski, pravi. “Sklonjenih glav so, obupani, pogosto nam kažejo prazne denarnice. Prav včeraj se je pred mano zjokala gospa, ki ima do naslednje socialne pomoči le še 15 evrov. Najraje bi ji sama plačala obrok, če bi ji ga lahko, da bi se vsaj nekaj časa počutila kot človek. Veste, ko si tako na dnu, se težko pobereš …” se ji zatrese glas. Na dnu je tudi veliko družin z majhnimi otroki, a te redko obroke pojedo v tamkajšnji jedilnici. “Pridejo s posodami in odnesejo hrano domov. Najbrž jih je sram, da bi jih kdo videl, in želijo čim prej oditi. A lakota ne bi smela biti sramota,” je prepričana sogovornica.
V vodstvu javne kuhinje, ki jo je s skupnimi močmi in vizijo ustanovilo več človekoljubnih organizacij, prostore zanjo pa je priskrbela ljubljanska mestna občina, so prav zato, da bi k njim brez predsodkov hodili tudi ljudje iz nekdanjega srednjega razreda, med drugimi družine z otroki, pravila zastavili tako, da je kuhinja odprta za vse. Tisti z dokazili o socialni stiski dobijo topel obrok za simboličnih 50 centov, vsi drugi, ki si želijo tudi s svojim obiskom pripomoči k temu, da bo someščani laže živeli, pa lahko tam malicajo za 3 evre. Ves dobiček od polne cene obroka gre v sklad za socialne obroke.
Kritje stroškov poslovanja, tudi nakupa živil, je zelo odvisno od donacij, zato bi zelo pomagalo, če bi večji gostinski obrati, hotelske, bolnišnične, šolske in druge večje kuhinje darovali neoporečna živila, ki jih same ne morejo porabiti. Zanimanje za tako darovanje pa je majhno, saj je dolgo veljalo prepričanje, da zaradi davčnih pravil in strogih standardov HACCP take hrane ni dovoljeno donirati. Zdaj pa se predvsem zaradi vztrajanja novinarke POP TV Eve Kobe – več na povezavi – stvari vendarle premikajo in po letih izgovorov, zakaj se kaj ne da, tudi pristojni pravijo, da je pot odprta. Tako kranjski hotel odvečna neoporečna živila že podarja kranjski razdelilnici hrane, dva hotela iz prestolnice pa jih namenjata ljubljanski Ljudski kuhinji. Pomoč večjih obratov za prehrano po vsej državi bi bila lačnim izjemno dobrodošla, a je poleg pomanjkanja zanimanja donatorjev v nekaterih krajih težava tudi to, da ni organizacije, ki bi živila lahko sprejela in razdelila po strogih predpisih. No, v ljubljanskem zavodu Pod streh’co jo lahko prevzamejo kadar koli.
Čeprav je kuhinja dovolj velika za pripravo 400 obrokov, je zdaj vsak delovnik na voljo le približno 100 obrokov, to pa je za potrebe Ljubljane seveda veliko premalo. Povpraševanja je zelo veliko, kažejo vsakdanje izkušnje direktorja Beliča. “Bojim se, da samo na območju Ljubljane potrebujemo še štiri ali pet takih kuhinj. Te morajo namreč uporabnikom biti tudi blizu, da so jim laže dostopne.”
Pred vrati je poletje, ko bodo otroci, ki so zdaj še preskrbljeni s toplimi obroki v šolah, znova občutili pomanjkanje doma, zato bi si v zavodu v začetku julija ob obletnici delovanja res zelo želeli omogočiti pomoč v hrani več ljudem, tudi otrokom. Tudi zaradi družin so oblikovali posebne “pakete donacij”.
Tudi neka druga zelo mlada prostovoljka vsak dan pride na delo zato, da njena družinica ne bi bila lačna. Če ji ne bi pripadal topel obrok in ne bi smela odnesti domov še nekaj malega ostankov, bi namreč tudi njen osemmesečni otrok lahko jedel samo riž iz humanitarnih paketov, saj socialna pomoč komaj pokriva stroške najemnine in bivanja.
Morda prav zato, ker je pred njeno družino zaradi brezposelnosti tako negotova prihodnost, mlada mamica s težkim srcem gleda druge družine v stiski. “Govorimo, da na mladih svet stoji, v resnici pa … K nam prihajajo otroci, željni jedi, ki jih doma že dolgo niso jedli – neskončno se veselijo mesa, sadja, kakšne lazanje, še posebno pa peciva. Ko vidiš, kako se razveselijo koščka torte …” Mlado prostovoljko oblijejo solze. Brez pomoči javne kuhinje številni otroci o tortici le sanjajo.
Da bi tudi kakšen kos tortice vsaj med počitnicami lahko dobili tudi otroci iz Notranjske, bo poskrbela tudi postojnska občina. Tam namreč prav danes odpirajo “Mojo kuhinjo“, razdelilnico topih obrokov za socialno najbolj ogrožene občane Postojne.
Zgled, kako se da za lačne narediti še več in hkrati tudi izboljšati vsesplošni odnos do hrane, pa je pred dnevi zagotovo postavil francoski parlament: namesto priporočil, želja, interpretacij pravilnikov in drugih izgovorov so namreč parlamentarci sprejeli zakon, po katerem je za večje trgovine metanje hrane v smeti prepovedano. Neprodano, a še vedno užitno hrano morajo darovati v dobrodelne namene ali za krmo za živali in kompostiranje. Če tega ne bodo storile, jim grozi kazen do 75.000 evrov ali dve leti zapora.
Oboje je lahko dober zgled za vodilne v večjih obratih prehrane, naj neporabljeno hrano podarijo humanitarnim društvom, pa tudi za člane parlamenta, naj tako prakso, kot so jo uvedli v Franciji, čim prej uzakonijo tudi pri nas.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Presenetljiv in presunljiv je podatek ljubljanskega zavoda Pod streh’co, da je več kot polovica njihovih uporabnikov iz družin, ki imajo mladoletne otroke.
Obiskali smo jih, pa tudi preverili, koliko družin prihaja po tovrstno pomoč v druge javne kuhinje po Sloveniji.
V Mariboru že zdaj več kot 120 na dan, med počitnicami je šolarjev brez ustrezne prehrane še veliko več
“Seveda me je pretreslo. Lahko prebiraš analize in ti je načelno jasno, kakšne so potrebe v mestu, a ko vidiš otroka, ki pride po hrano v javno kuhinjo, se res zamisliš. Kje živimo?” je iskren direktor zavoda Pod streh’co, ki na Zaloški v Ljubljani vodi to kuhinjo, Zvonko Belič. Čeprav je že pred odprtjem prve uradne javne kuhinje v prestolnici analiza pokazala, da pomoč v obliki toplih obrokov najbolj manjka družinam, saj so brezdomci in samski ljudje laže našli pomoč v razdelilnicah hrane, v katere te niso prihajale, je presenetljiv in presunljiv podatek, da prihaja 53 odstotkov uporabnikov ljubljanske kuhinje iz družin z mladoletnimi otroki.
In ljubljanska je samo ena izmed slovenskih javnih kuhinj in razdelilnic hrane. Minuli petek je v javni kuhinji v Mariboru dobilo najbrž svoj edini topli obrok tistega dne 120 otrok. V Celju, v katerem število obrokov za otroke štejejo le med počitnicami, so lani poleti našteli več kot 100 otrok, ki so se lahko med počitnicami do sitega najedli le v javni kuhinji. Številke so vedno večje, povpraševanja pa je vse več tudi v tistih mestih in krajih, v katerih imajo le razdelilnice hrane ali pa ob pomoči humanitarnih organizacij delijo le živila, ki ob koncu poslovanja ostajajo v trgovinah. Topli, zdravi obroki so nedosegljivi tudi številnim družinam v prestolnici.
Čeprav je marsikdo prepričan, da je pri nas za otroke poskrbljeno, da jedo v vrtcih in šolah in da jim paketi, ki jih občasno dobijo pri človekoljubnih organizacijah, zagotavljajo dovolj hrane, v javni kuhinji vsak dan vidijo, kako daleč od resnice je to. In staršem, mladim ljudem, ki bi lahko delali, če bi le dobili delo, je za hrano še posebno težko prositi, pravi Belič. “Vsak dan vidimo njihove stiske, slišimo tragične zgodbe. V strašni zadregi so, ko je treba prositi za hrano. Ne vedo, kakšen bo odziv. Zelo se trudimo, da bi jih pričakali z nasmehom, in skušamo zmanjšati to zadrego, tako da se sčasoma odprejo in morda spoznamo, da jim lahko pomagamo še kako drugače.”
Tako v kuhinji kot pri strežbi se z njimi srečujejo tudi prostovoljci. Med njimi je gospa Vlasta, ki je prostovoljka zato, ker bi bila sicer tudi sama med lačnimi. Zaradi njenega prostovoljnega dela dobi nekaj hrane tudi njen še ne leto dni stari vnuk. Težko je gledati ljudi v stiski, pravi. “Sklonjenih glav so, obupani, pogosto nam kažejo prazne denarnice. Prav včeraj se je pred mano zjokala gospa, ki ima do naslednje socialne pomoči le še 15 evrov. Najraje bi ji sama plačala obrok, če bi ji ga lahko, da bi se vsaj nekaj časa počutila kot človek. Veste, ko si tako na dnu, se težko pobereš …” se ji zatrese glas. Na dnu je tudi veliko družin z majhnimi otroki, a te redko obroke pojedo v tamkajšnji jedilnici. “Pridejo s posodami in odnesejo hrano domov. Najbrž jih je sram, da bi jih kdo videl, in želijo čim prej oditi. A lakota ne bi smela biti sramota,” je prepričana sogovornica.
V vodstvu javne kuhinje, ki jo je s skupnimi močmi in vizijo ustanovilo več človekoljubnih organizacij, prostore zanjo pa je priskrbela ljubljanska mestna občina, so prav zato, da bi k njim brez predsodkov hodili tudi ljudje iz nekdanjega srednjega razreda, med drugimi družine z otroki, pravila zastavili tako, da je kuhinja odprta za vse. Tisti z dokazili o socialni stiski dobijo topel obrok za simboličnih 50 centov, vsi drugi, ki si želijo tudi s svojim obiskom pripomoči k temu, da bo someščani laže živeli, pa lahko tam malicajo za 3 evre. Ves dobiček od polne cene obroka gre v sklad za socialne obroke.
Kritje stroškov poslovanja, tudi nakupa živil, je zelo odvisno od donacij, zato bi zelo pomagalo, če bi večji gostinski obrati, hotelske, bolnišnične, šolske in druge večje kuhinje darovali neoporečna živila, ki jih same ne morejo porabiti. Zanimanje za tako darovanje pa je majhno, saj je dolgo veljalo prepričanje, da zaradi davčnih pravil in strogih standardov HACCP take hrane ni dovoljeno donirati. Zdaj pa se predvsem zaradi vztrajanja novinarke POP TV Eve Kobe – več na povezavi – stvari vendarle premikajo in po letih izgovorov, zakaj se kaj ne da, tudi pristojni pravijo, da je pot odprta. Tako kranjski hotel odvečna neoporečna živila že podarja kranjski razdelilnici hrane, dva hotela iz prestolnice pa jih namenjata ljubljanski Ljudski kuhinji. Pomoč večjih obratov za prehrano po vsej državi bi bila lačnim izjemno dobrodošla, a je poleg pomanjkanja zanimanja donatorjev v nekaterih krajih težava tudi to, da ni organizacije, ki bi živila lahko sprejela in razdelila po strogih predpisih. No, v ljubljanskem zavodu Pod streh’co jo lahko prevzamejo kadar koli.
Čeprav je kuhinja dovolj velika za pripravo 400 obrokov, je zdaj vsak delovnik na voljo le približno 100 obrokov, to pa je za potrebe Ljubljane seveda veliko premalo. Povpraševanja je zelo veliko, kažejo vsakdanje izkušnje direktorja Beliča. “Bojim se, da samo na območju Ljubljane potrebujemo še štiri ali pet takih kuhinj. Te morajo namreč uporabnikom biti tudi blizu, da so jim laže dostopne.”
Pred vrati je poletje, ko bodo otroci, ki so zdaj še preskrbljeni s toplimi obroki v šolah, znova občutili pomanjkanje doma, zato bi si v zavodu v začetku julija ob obletnici delovanja res zelo želeli omogočiti pomoč v hrani več ljudem, tudi otrokom. Tudi zaradi družin so oblikovali posebne “pakete donacij”.
Tudi neka druga zelo mlada prostovoljka vsak dan pride na delo zato, da njena družinica ne bi bila lačna. Če ji ne bi pripadal topel obrok in ne bi smela odnesti domov še nekaj malega ostankov, bi namreč tudi njen osemmesečni otrok lahko jedel samo riž iz humanitarnih paketov, saj socialna pomoč komaj pokriva stroške najemnine in bivanja.
Morda prav zato, ker je pred njeno družino zaradi brezposelnosti tako negotova prihodnost, mlada mamica s težkim srcem gleda druge družine v stiski. “Govorimo, da na mladih svet stoji, v resnici pa … K nam prihajajo otroci, željni jedi, ki jih doma že dolgo niso jedli – neskončno se veselijo mesa, sadja, kakšne lazanje, še posebno pa peciva. Ko vidiš, kako se razveselijo koščka torte …” Mlado prostovoljko oblijejo solze. Brez pomoči javne kuhinje številni otroci o tortici le sanjajo.
Da bi tudi kakšen kos tortice vsaj med počitnicami lahko dobili tudi otroci iz Notranjske, bo poskrbela tudi postojnska občina. Tam namreč prav danes odpirajo “Mojo kuhinjo“, razdelilnico topih obrokov za socialno najbolj ogrožene občane Postojne.
Zgled, kako se da za lačne narediti še več in hkrati tudi izboljšati vsesplošni odnos do hrane, pa je pred dnevi zagotovo postavil francoski parlament: namesto priporočil, želja, interpretacij pravilnikov in drugih izgovorov so namreč parlamentarci sprejeli zakon, po katerem je za večje trgovine metanje hrane v smeti prepovedano. Neprodano, a še vedno užitno hrano morajo darovati v dobrodelne namene ali za krmo za živali in kompostiranje. Če tega ne bodo storile, jim grozi kazen do 75.000 evrov ali dve leti zapora.
Oboje je lahko dober zgled za vodilne v večjih obratih prehrane, naj neporabljeno hrano podarijo humanitarnim društvom, pa tudi za člane parlamenta, naj tako prakso, kot so jo uvedli v Franciji, čim prej uzakonijo tudi pri nas.
Na boljše možnosti za razvoj dokazano močno vpliva tudi dostopnost do knjig, zato bomo s povabilom poslušalcem, naj darujejo knjige, ki jih njihovi otroci in mladostniki ne potrebujejo več, poskušali pomagati eni od prav posebnih osnovnih šol.
Razmišljanje ene od boter v projektu Botrstvo, ki je bila nekoč tudi sama v socialni stiski, zdaj pa pomaga drugim.
Ločitev staršev, šest selitev v enem letu, nato vrnitev v nekdanje okolje, ki pa ga ni več želelo sprejeti, pa prometna nesreča, zaradi katere je očetovo življenje dolgo viselo na nitki, vse to je bilo preveč za osnovnošolca Adriana, ki je svoje stiske skušal končati na najbolj tragičen način. Zdaj skuša zaživeti na novo, a mu huda finančna stiska grozi, da bo morda že letos moral znova zamenjati šolo in okolje, v katerem se dobro počuti.
Da dosežemo, da otrok pomaga otroku ne potrebujemo veliko. A namen je dosežen, če to stori večkrat in z veseljem. Neja Jerant je obiskala vrtec Galjevica, kjer tovrstnega veselja ne manjka. Na pobudo mamice enega izmed otrok, se je vzgojiteljica v času tedna otroka odločila, da bodo otroci, seveda s pomočjo staršev, poskušali nabrati čim več stvari, ki jih socialno ogroženi otroci potrebujejo.
Vse od začetka šolskega leta smo v oddajah Botrstva opozarjali na pomen zunajšolskih dejavnosti in razvoja talentov socialno ogroženih otrok ter nizali argumente, zakaj z izgubljenimi talenti izgublja tudi družba kot celota. Ta teden z akcijo zaključujemo.
Lani spomladi smo predstavili zgodbo Julije in Lare, dveh sestričen, ki je bila hkrati tudi zgodba o dveh družinah, saj neozdravljivo bolna Julija, za katero po smrti mamice in hudi invalidnosti očeta skrbi babica, veliko časa preživi z Larino družino.Čeprav Juliji nihče ne more pozdraviti bolezni, ste poslušalci izdatno pripomogli, da še poldrugo leto kasneje obe družini živita veliko lažje.
Botrska zgodba je tokrat namenjena skritemu brezdomstvu, tudi pri otrocih.
Ves september smo v naših oddajah s pripovedmi otrok in utemeljitvami strokovnjakov opozarjali na to, kako pomemben je razvoj talentov in zakaj s tem, ko se otroci ne morejo vključiti v plačljive dejavnosti, izgubljamo tudi kot družba. Ta teden sledi še zadnje dejanje, ki bo pripomoglo k finančni podpori mladih športnih talentov: dobrodelna dražba rumene majice zmagovalca letošnje dirke Tour de France Chrisa Frooma. In najprej zgodba o tem, kako je ta izjemno dragocena majica zmagovalca najpomembnejše dirke na svetu sploh prišla do nas.
Opozorjamo na pomen dostopnosti do prostočasnih dejavnosti za otroke iz socialno šibkih okolij, tokrat posebej opozarjamo na šport.
Ob številnih stroških, ki jih prinaša novo šolsko leto in prihajajoča jesen, so izdatki za prostočasne dejavnosti tisti, ki prvi odpadejo iz družinskih proračunov. Toda tudi otroci iz socialno najšibkejših okolij so polni talentov in si neizmerno želijo biti športniki, glasbeniki, pevci, zelo si želijo biti uspešni in svojim talentom in veščinami vsaj na teh področjih biti enakovredni premožnim vrstnikom.
“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“ “Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
Počitnice na morju so za mnoge samoumevne, za mnoge nedosegljive, za nekatere pa bodo letos tudi s pomočjo naših poslušalcev končno dosanjane sanje . . .
Letovanja brez staršev, v novem okolju, z vrstniki iz povsem drugačnih okolij, so neprecenljiva izkušnja za vse otroke, še posebej pa za tiste, ki vse leto živijo v pomanjkanju vseh vrst. Kot pravijo dolgoletni vzgojitelji Estera, Sabina, Saša, Matjaš in Boris, tisti otroci, ki na letovanja prihajajo s pomočjo donatorjev, vse pogosteje nanje prihajajo brez najosnovnejše opreme in so vse pogosteje - željni hrane.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so za otroke s socialnega dna pomembna predvsem zaradi nabiranja novih doživetij, saj so pogosto tudi med šolskim letom odrinjeni na rob, za otroke, ki živijo brez materialnega pomanjkanja, pa je neprecenljiva predvsem izkušnja neobremenjenega druženja z vrstniki, s katerimi se običajno prav zaradi družbene razslojenosti ne družijo prav veliko? Mozaik letovanj nam bodo v prihodnjih oddajah pomagali sestaviti dolgoletni spremljevalci otrok na letovanjih iz ZPMS.
Muhammed Kisirisa je pri petnajstih letih v ugandskem slumu, kjer je tudi odraščal, ustanovil prvo dobrodelno organizacijo. Vse od takrat pomaga mladim iz najbolj depriviligiranih družin. S tremi prijatelji je tako ustanovil organizacijo za temeljne spremembe, ki nekaj sto otrokom omogoča izobraževanje, vodijo pa tudi nekakšno botrstvo za otroke - posamezniki lahko namreč določenemu otroku namenjajo po 30$ na mesec. Tokrat torej po svoje sorodna, a tudi povsem drugačna botrska zgodba.
Letošnje šolsko leto je bilo za srednješolca Vida povsem drugačno od lanskega, ko je moral veliko honorarno delati, da so z družino sploh lahko plačevali stroške, ko je sanjal o lastnem kovčku z orodjem, nujnim za praktičen del šolanja in vsaj kakšni brezskrbni uri druženja s prijatelji. Družini je namreč znova, že petič grozila selitev, negotovo pa je bilo, ali bo srednjo šolo sploh lahko končal. Leto kasneje prav zaradi pomoči poslušalcev že načrtuje šolanje na fakulteti!
V gledališču Glej se predstaviljajo mladi igralci, ki so sodelovali v mednarodnem projektu Generacija generaciji. Projekt je namenjen spodbujanju ustvarjanja sodobnega gledališča za najstnike z najstniki.
Neveljaven email naslov