Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob številnih stroških, ki jih prinaša novo šolsko leto in prihajajoča jesen, so izdatki za prostočasne dejavnosti tisti, ki prvi odpadejo iz družinskih proračunov. Toda tudi otroci iz socialno najšibkejših okolij so polni talentov in si neizmerno želijo biti športniki, glasbeniki, pevci, zelo si želijo biti uspešni in svojim talentom in veščinami vsaj na teh področjih biti enakovredni premožnim vrstnikom.
Ko je bilo najhuje, je glasba Sari zelo pomagala in vsem nam dajala upanje!
“V času, ko smo se nenehno selile, najprej v materinski dom in nato še nekajkrat, ko smo živele v popolni negotovosti, je bilo igranje glasbila za Saro varno zatočišče. Vsakič ko ji je bilo hudo, je vzela glasbilo in z igranjem, v katerem tako uživa, premagala najtežje trenutke,” se spominja Sarina mama. “Stavba glasbene šole pa je bila pomembno zatočišče za vse tri, tudi za mlajšo hčer, ki je takrat sicer še ni obiskovala. Tam smo se počutile sprejeto in varno, tam smo preživele veliko časa, saj svojega pravega doma nismo imele, glasbena šola je bil naš drugi dom!”
“Ko je bilo najhuje, je Sara zmagala na državnem tekmovanju, in to je bila največja nagrada ne le zanjo, ampak nam je vsem dala pogum in zagon. Rekle smo si, da če je bilo to mogoče, je mogoče prav vse, vse bomo zmogle!”
In so res, zdaj imajo svoj dom, v glasbeno šolo je vpisana tudi Sarina sestrica, ki je tako nadarjena, da je kmalu preskočila razred, in tudi ona, tako kot Sara, svojo prihodnost vidi le v glasbi. Sara se letos že pripravlja na sprejemne izpite za srednjo glasbeno šolo, za kar bi potrebovala še dodatne ure z inštruktorjem, skrbi jo tudi, kako bo lahko kupila instrument, saj je ta, ki ji ga prijazno posojajo v glasbeni šoli, že povsem neprimeren za prepričljivo izkazovanje njenih sposobnosti.
A veliko pomeni že to, da imata zagotovljeno plačilo šolnin. Kljub razumevanju glasbene šole je bilo namreč del šolnine vselej treba plačati in strah, da bo zmanjkalo tudi za to, je vselej ostajal: “Velikokrat nas je bilo strah, da se ne bo izšlo, veliko položnic je bilo neplačanih. Zato mi zdaj to, da vem, da bo šolnina plačana iz Botrstva, in to za obe dekleti, res veliko pomeni. Ne glede na to, kako na tesno nam gre čez mesec in koliko položnic ostane neplačanih, lahko dekletoma vselej zagotovim, naj ju za plačilo glasbene šole ne skrbi in da bosta šolanje lahko nadaljevali. Brez botrov, ki deklicama pomagata, tega zelo verjetno ne bi zmogli,” je neznanim donatorjem v imenu vseh treh hvaležna mama.
Prav vsak otrok bi moral imeti ob šoli, ki je obvezna, za koga tudi neprijetna ter prizorišče neuspeha in nesprejetosti, možnost ukvarjati se s področji, ki ga zanimajo, pri katerih se sprosti in v njih uživa, je prepričana klinična psihologinja mag. Mateja Hudoklin: “Za te otroke, ki žal prihajajo iz manj ustreznih okolij, je dokazano, da so lahko ob šoli tudi društva, klubi in podobne organizacije tisti varovalni dejavnik, ki bo potek njegovega življenja spremenil na bolje!”
Karmen, mlada učiteljica glasbe na zasebni glasbeni šoli, ob tem opozarja, da se pri učenju inštrumenta pogosto razmišlja predvsem o tem, da tako učenje otroka poleg samih veščin igranja nauči vztrajnosti in natančnosti. To je res, je pa za otroke pomembno tudi to, da jim igranje ali petje daje možnost za paleto pomembnih čustvenih izkušenj: “Glasba pomeni predvsem izraz čustev, z glasbilom ali petjem lahko izrazimo vse tisto, česar morda z besedami ne moremo, in nam je potem veliko lažje. Glasbeno okolje je tisto, kjer smo vsi enaki, vsi govorimo isti glasbeni jezik, in lahko so sprejeti zaradi tega, kar znajo in zmorejo, in ne zgolj zaradi svojega premoženja in finančnega zaledja.”
Poleg tega glasba tistim, ki v šoli zaradi kakršnega koli razloga ne dosegajo dobrih ocen, lahko pomeni tudi pot potrjevanja, dokazovanja in s tem boljše samopodobe, meni Karmen: “Otroku lahko da občutek, da čeprav v običajnem šolanju ni uspešen in nima dobrih ocen, morda glasba pomeni njegovo, tudi poklicno, prihodnost. Otroci s tem, ko lahko glasbeno ustvarjajo, dobijo popotnico za naprej, vidijo, da ni vse tako črno, kot se zdi, in da so morda prav v glasbi svetle točke prihodnosti tudi zanje.”
Ne nazadnje, dodaja Karmen, z manj otroki v glasbenem izobraževanju izgubljamo vsi: “Veliko morebitnih kandidatov za dobre glasbenike gre v nič, ker svojega talenta zaradi finančne stiske sploh ne morejo razvijati in iz njih zato morda ne bomo dobili vrhunskih glasbenikov. Prav tako pa se z manj glasbeno izobraženimi ljudmi nižata tudi splošna glasbena izobrazba družbe in z njo kritičnost. Ljudje, ki nimajo vpogleda v glasbeno zgodovino in glasbeno ustvarjanje, se lahko zadovoljijo tudi z manj kakovostno glasbo.”
Vendar kljub vsemu trudu glasbenih šol, da omogočajo subvencionirane šolnine, izposojo glasbil ali v redkih izjemah celo brezplačno šolanje, je na socialnem dnu vse več družin, ki lahko na takšno udejstvovanje otrok le pozabijo, priznava učitelj Andraž iz zasebne glasbene šole Vox: “Zadnja leta je tega res veliko, vse več ljudi ne zmore plačevati, kriza se zelo pozna. Kadar gre za učence, ki jih poznamo že dolgo, skušamo šolnino kar se da znižati, ker vemo, koliko za otroke to pomeni, včasih se dogovorimo tudi za brezplačno šolanje. A zelo težko je gledati talente, pa tudi tiste, ki morda nimajo izjemnega talenta, imajo pa veliko željo, da se z glasbo ne bodo mogli izraziti.”
In kot pravi mama dveh glasbeno zelo nadarjenih deklet, je žalostno, da je na številnih področjih družbe vrednost talentov povsem potisnjena v ozadje.
“Ne veselja, kaj si, ampak kaj imaš. Zato žal talenti propadajo, s čimer izgublja celotna družba. Žalostno je, da se vse gleda še le skozi denar.”
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih za plačilo obšolskih dejavnosti.
Ali izpolnite položnico:
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Ob številnih stroških, ki jih prinaša novo šolsko leto in prihajajoča jesen, so izdatki za prostočasne dejavnosti tisti, ki prvi odpadejo iz družinskih proračunov. Toda tudi otroci iz socialno najšibkejših okolij so polni talentov in si neizmerno želijo biti športniki, glasbeniki, pevci, zelo si želijo biti uspešni in svojim talentom in veščinami vsaj na teh področjih biti enakovredni premožnim vrstnikom.
Ko je bilo najhuje, je glasba Sari zelo pomagala in vsem nam dajala upanje!
“V času, ko smo se nenehno selile, najprej v materinski dom in nato še nekajkrat, ko smo živele v popolni negotovosti, je bilo igranje glasbila za Saro varno zatočišče. Vsakič ko ji je bilo hudo, je vzela glasbilo in z igranjem, v katerem tako uživa, premagala najtežje trenutke,” se spominja Sarina mama. “Stavba glasbene šole pa je bila pomembno zatočišče za vse tri, tudi za mlajšo hčer, ki je takrat sicer še ni obiskovala. Tam smo se počutile sprejeto in varno, tam smo preživele veliko časa, saj svojega pravega doma nismo imele, glasbena šola je bil naš drugi dom!”
“Ko je bilo najhuje, je Sara zmagala na državnem tekmovanju, in to je bila največja nagrada ne le zanjo, ampak nam je vsem dala pogum in zagon. Rekle smo si, da če je bilo to mogoče, je mogoče prav vse, vse bomo zmogle!”
In so res, zdaj imajo svoj dom, v glasbeno šolo je vpisana tudi Sarina sestrica, ki je tako nadarjena, da je kmalu preskočila razred, in tudi ona, tako kot Sara, svojo prihodnost vidi le v glasbi. Sara se letos že pripravlja na sprejemne izpite za srednjo glasbeno šolo, za kar bi potrebovala še dodatne ure z inštruktorjem, skrbi jo tudi, kako bo lahko kupila instrument, saj je ta, ki ji ga prijazno posojajo v glasbeni šoli, že povsem neprimeren za prepričljivo izkazovanje njenih sposobnosti.
A veliko pomeni že to, da imata zagotovljeno plačilo šolnin. Kljub razumevanju glasbene šole je bilo namreč del šolnine vselej treba plačati in strah, da bo zmanjkalo tudi za to, je vselej ostajal: “Velikokrat nas je bilo strah, da se ne bo izšlo, veliko položnic je bilo neplačanih. Zato mi zdaj to, da vem, da bo šolnina plačana iz Botrstva, in to za obe dekleti, res veliko pomeni. Ne glede na to, kako na tesno nam gre čez mesec in koliko položnic ostane neplačanih, lahko dekletoma vselej zagotovim, naj ju za plačilo glasbene šole ne skrbi in da bosta šolanje lahko nadaljevali. Brez botrov, ki deklicama pomagata, tega zelo verjetno ne bi zmogli,” je neznanim donatorjem v imenu vseh treh hvaležna mama.
Prav vsak otrok bi moral imeti ob šoli, ki je obvezna, za koga tudi neprijetna ter prizorišče neuspeha in nesprejetosti, možnost ukvarjati se s področji, ki ga zanimajo, pri katerih se sprosti in v njih uživa, je prepričana klinična psihologinja mag. Mateja Hudoklin: “Za te otroke, ki žal prihajajo iz manj ustreznih okolij, je dokazano, da so lahko ob šoli tudi društva, klubi in podobne organizacije tisti varovalni dejavnik, ki bo potek njegovega življenja spremenil na bolje!”
Karmen, mlada učiteljica glasbe na zasebni glasbeni šoli, ob tem opozarja, da se pri učenju inštrumenta pogosto razmišlja predvsem o tem, da tako učenje otroka poleg samih veščin igranja nauči vztrajnosti in natančnosti. To je res, je pa za otroke pomembno tudi to, da jim igranje ali petje daje možnost za paleto pomembnih čustvenih izkušenj: “Glasba pomeni predvsem izraz čustev, z glasbilom ali petjem lahko izrazimo vse tisto, česar morda z besedami ne moremo, in nam je potem veliko lažje. Glasbeno okolje je tisto, kjer smo vsi enaki, vsi govorimo isti glasbeni jezik, in lahko so sprejeti zaradi tega, kar znajo in zmorejo, in ne zgolj zaradi svojega premoženja in finančnega zaledja.”
Poleg tega glasba tistim, ki v šoli zaradi kakršnega koli razloga ne dosegajo dobrih ocen, lahko pomeni tudi pot potrjevanja, dokazovanja in s tem boljše samopodobe, meni Karmen: “Otroku lahko da občutek, da čeprav v običajnem šolanju ni uspešen in nima dobrih ocen, morda glasba pomeni njegovo, tudi poklicno, prihodnost. Otroci s tem, ko lahko glasbeno ustvarjajo, dobijo popotnico za naprej, vidijo, da ni vse tako črno, kot se zdi, in da so morda prav v glasbi svetle točke prihodnosti tudi zanje.”
Ne nazadnje, dodaja Karmen, z manj otroki v glasbenem izobraževanju izgubljamo vsi: “Veliko morebitnih kandidatov za dobre glasbenike gre v nič, ker svojega talenta zaradi finančne stiske sploh ne morejo razvijati in iz njih zato morda ne bomo dobili vrhunskih glasbenikov. Prav tako pa se z manj glasbeno izobraženimi ljudmi nižata tudi splošna glasbena izobrazba družbe in z njo kritičnost. Ljudje, ki nimajo vpogleda v glasbeno zgodovino in glasbeno ustvarjanje, se lahko zadovoljijo tudi z manj kakovostno glasbo.”
Vendar kljub vsemu trudu glasbenih šol, da omogočajo subvencionirane šolnine, izposojo glasbil ali v redkih izjemah celo brezplačno šolanje, je na socialnem dnu vse več družin, ki lahko na takšno udejstvovanje otrok le pozabijo, priznava učitelj Andraž iz zasebne glasbene šole Vox: “Zadnja leta je tega res veliko, vse več ljudi ne zmore plačevati, kriza se zelo pozna. Kadar gre za učence, ki jih poznamo že dolgo, skušamo šolnino kar se da znižati, ker vemo, koliko za otroke to pomeni, včasih se dogovorimo tudi za brezplačno šolanje. A zelo težko je gledati talente, pa tudi tiste, ki morda nimajo izjemnega talenta, imajo pa veliko željo, da se z glasbo ne bodo mogli izraziti.”
In kot pravi mama dveh glasbeno zelo nadarjenih deklet, je žalostno, da je na številnih področjih družbe vrednost talentov povsem potisnjena v ozadje.
“Ne veselja, kaj si, ampak kaj imaš. Zato žal talenti propadajo, s čimer izgublja celotna družba. Žalostno je, da se vse gleda še le skozi denar.”
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti, torej brez odbitkov, namenjenih za plačilo obšolskih dejavnosti.
Ali izpolnite položnico:
V drugem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o samomorilnih mislih in vedenju med epidemijo, tabuizaciji te teme ter korakih pomoči. Na krožnik študentskega vsakdana so zaradi epidemije prišle nove in večje težave, na katere ni bil pripravljen nihče. Veliko prahu je dvignila raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje o doživljanju epidemije covida-19. Od malo več kot 4200 vprašanih je 900 posameznic in posameznikov imelo samomorilne misli nekaj dni, 280 več kot polovico dni, enako število študentov pa je imelo samomorilne misli vsak dan. Gostji oddaje: Urška Drofenik, študentka 2. stopnje Psihologije na Univerzi v Mariboru, Izr. prof. Vita Poštuvan, strokovnjakinja na področju preučevanja in preprečevanja samomorilnega vedenja.
Zakaj nismo bolj prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? V prvem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o anksioznosti med epidemijo, ki traja tudi v novi normalnosti. Gosta oddaje: Sara Svati Sharan, študentka 2. stopnje Filozofije na UL in doc. dr. Tomaž Vec, vodja Psihosocialne svetovalnice UL.
Še vedno velja, da je knjiga najlepše darilo. Še posebej, če je to nova slikanica z naslovom Botrovo darilo. Ta je izšla ob jubilejni 10. obletnici projekta Botrstvo v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine in Mladinsko knjigo. V njej na silno simpatičen, preprost in nekoliko šaljiv način izvemo, kaj je program Botrstvo in kako malo je potrebno, da nekomu s solidarnostjo in sočutnostjo spremenimo življenje na bolje. Pogovarjali smo se z avtorjem slikanice Boštjanom Gorencem Pižamo.
»Mislim, da nam na splošno v 21. stoletju primanjkuje tega empatičnega odnosa do sočloveka, na vseh področjih. Morda je tudi pri odločevalcih premalo izkušenj, na kakšen način, po kakšni poti nekdo odrašča. Mnogi, ki so danes na odločevalci, so odraščali v bistveno bolj socialno, ekonomsko, pa tudi družbeno prijaznejšem okolju,« na napačne odločitve, da se tudi dijaške domove v času epidemije popolnoma zapre, opozarja dolgoletna vzgojiteljica v celjskem Dijaškem domu Nataša Kajba Gorjup.
Različne okoliščine in vzroki pripeljejo dijake do odločitve da bi bilo bivanje v dijaškem domu za uspešnost šolanja bolj smiselno kot velika izguba časa z vsakodnevnimi vožnjami do šole in nazaj. Toda strošek za bivanje je lahko tudi nepremostljiva ovira, zato v programu Botrstvo dijakom, ki bi jim prav ta znesek preprečil, da bi se šolali na želeni šoli ali imeli možnost za razvoj svojih talentov, pomagajo pri plačilu. Takih je bilo že več kot 500, letos pa bosta med prejemniki tudi Lovro in Kaja.
Z novim šolskim letom so (vsaj za zdaj) na polno zaživeli tudi dijaški domovi, bivanja v njih pa nimajo zagotovljenega vsi, ki bi ga potrebovali. Še vedno namreč velja, da mladostniki, ki prihajajo iz finančno šibkih družin, ne morejo dobiti polne subvencije za bivanje, čeprav bi jim sicer morda bilo onemogočeno šolanje na izbrani šoli ali pa doma ne bi imeli spodbudnih razmer za šolanje. Zato je program Botrstvo pred leti ponudil pomoč v obliki t.i. dijaškega sklada, iz katerega lahko z donatorskimi sredstvi izbranim dijakom omogočijo subvencionirano bivanje. Doslej so pomagali že več kot 500 dijakom, tudi letos bo pomoč potrebovalo več kot 100.
Začelo se je že tretje šolsko leto, zaznamovano z epidemijo, ki je zelo močno posegla v življenja otrok in mladostnikov. Na posledice, ki bodo nedvomno večplastne in dolgoročne, smo neštetokrat opozorili. Poletne počitnice težav seveda niso izbrisale, kar so še posebej občutili spremljevalci na letovanjih, sploh v tistih skupinah, kjer so bili otroci z nakopičenimi stiskami. Ker so se s temi vrnili tudi v šolske klopi, so lahko izkušnje poletnih vzgojiteljev zagotovo v pomoč učiteljem, ki se bodo z njimi srečevali v šolah.
Le še v urah štejemo trajanje letošnjih poletnih počitnic, v katerih je bilo druženje otrok in mladostnikov z vrstniki še posebej pomembno. Zanj so bili namreč poldrugo leto močno prikrajšani, zato so se ga močno veselili tudi tisti, ki živijo v spodbudnih okoljih in s šolanjem na daljavo niso imeli večjih težav. Letovanja so priložnost za sprostitev, a tudi za razmislek, kaj se otrokom dogaja in kakšni vstopajo v novo šolsko leto. Odmik od doma kamorkoli, kjer so se otroci in mladi lahko družili in se sprostili, je bil letos še posebej dragocen. Hvala prav vsem, ki ste s SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919 omogočili, da so lahko bili na letovanjih v hribih, na morju, v taborniških druženjih ali na potovanju tudi otroci iz programa Botrstvo. V naših oddajah jih bomo spremljali tudi v prihajajočem šolskem letu.
Urška je dolgoletna vzgojiteljica na letovanjih ZPM Ljubljana Moste - Polje. Letos je bila vodja že štirih letovanj, prvega med prvomajskimi počitnicami, ko so bile posledice nekajmesečnega šolanja na daljavo pri otrocih zelo žive. Bistveno več je agresije, otroci so izgubili velik del veščin reševanja težav, vzpostavljanja medsebojnih stikov, nepričakovano velike spremembe se kažejo tudi pri telesni pripravljenosti. In kot še nikoli doslej je strah pred šolo in neuspehom ostal v njih tudi po začetku počitnic.
Zaupanje v delo humanitarnih organizacij in posameznikov je temeljni, a najbolj krhek del humanitarnosti tako za tiste, ki pomoč sprejemajo, kot za tiste, ki so jo pripravljeni ponuditi. Po desetletju obstoja je Botrstvo zagotovo najbolj zaupanja vreden humanitarni program za otroke pri nas. To dokazujejo ne le dolgoletni donatorji in skupaj zbranih več kot 21 milijonov evrov donacij, pač pa tudi neodvisne revizije. In Botrstvo, tako kot celotna organizacija ZPM Ljubljana Moste - Polje, kjer ga vodijo, so med redkimi humanitarci, ki so že nekaj let pod profesionalnim in neodvisnim revizorskim nadzorom, poudarja pobudnica in predsednica nadzornega sveta Botrstva Milena Štular.
Konec pouka prinaša le varljiv občutek, da je z njim tudi konec vseh stisk in posledic neprimernih in nesorazmernih ukrepov, ki so jih bili v času šolanja na daljavo deležni mladi. Počitnice so zato priložnost, da mladim pomagamo, a so tudi past, da bi mladi težave še intenzivneje reševali s pomočjo ždenja pred zasloni, z alkoholom, drogami ali drugimi oblikami zasvojenosti. Tudi na to opozarja tokratna sogovornica, članica strokovne skupine Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, dolgoletna terapevtka v Drogart svetovalnici in zdravnica Mina Paš.
Pravkar končano šolsko leto z vsemi posebnostmi in absurdi je razgalilo že dolgo znane slabosti in slepe ulice slovenskega šolstva. A zdi se, da najbolj nenavadno šolsko leto v zgodovini samostojne države ni dobilo nobene prave evaluacije. Duševno stanje otrok se namreč ne spremlja tako sistematično kot telesno, zato je pozornost na stiske mladih med šolami zelo raznolika. V OŠ Lava v Celju so jih sistematično spremljali in beležili že od decembra lani. Kljub temu jih na agresijo, nestrpnost, napetost in apatičnost otrok nič ni moglo zares pripraviti, priznava ravnateljica Marijana Kolenko.
S še zadnjimi ustnimi izpiti svoje šolanje na srednjih šolah končujejo dijaki zaključnih letnikov, ki so bili od marca lani v šoli le nekaj tednov. Kljub temu matura poteka v skoraj nespremenjeni različici. Predvsem za dijake, ki so to priprave na maturo morali opraviti v težjih okoliščinah, je bila matura izjemno zahteven preizkus z grenkim priokusom.
Že skoraj četrt stoletja je 15. junij svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, ki kljub temu pogosto ostaja neodkrito in zamolčano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prijavljen le vsaj 24. primer. Večjo raziskavo o nasilju nad starejšimi pri nas so pred nekaj leti naredili v Inštitutu Antona Trstenjaka. Takrat je v 70 odstotkih prevladovalo verbalno nasilje, z nekaj manj kot 15 odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Večina starostnikov je nasilje doživela doma, v veliki večini so bili povzročitelji družinski člani ali znanci, kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki pa je bilo nehotenega.
Matura,finalno dejanje srednješolskega izobraževanja, je že v polnem teku, kljub temu, da je za letošnjimi maturanti dobro leto skrajno neobičajnega poteka šolanja. Čeprav so strokovnjaki, učitelji, dijaki in starši opozarjali, da proces učenja nikakor ni primerljiv, so odločevalci ostali neomajni. Matura poteka z minimalnimi spremembami in ob popolnem neupoštevanju tega, v kako različnih razmerah, okoliščinah in duševnih stanjih so dijaki preživeli več kot leto dni.
Nesprejemljiv je način, kako smo ravnali z otroki. Nevarna iluzija je, da so otroci vse te mesece počivali, velika napaka pa, če bomo ocenjevanja in popravne izpite raztegnili čez poletje.
Med 11.000 vključenimi v program Botrstvo je tudi Klemen, mlad košarkar, ki je mamo izgubil kmalu po rojstvu, očeta pa v najbolj občutljivih najstniških letih, prav sredi pomembnega tekmovanja. Na lastno željo je s svojo ekipo vztrajal do konca tekmovanja. Košarka mu je bila v tolažbo tudi v času, ko se je življenje brez staršev povsem spremenilo, a je finančno postajala vse večji zalogaj. Zaradi velikega talenta in vztrajnosti je bil leta 2017 izbran med prejemnike sredstev dobrodelne dražbe športnih copat Luke Dončića.
Razstava o zgodbah otrok, ki jim je program Botrstvo s pomočjo botrov in donatorjev že pomagal do boljše prihodnosti in o zgodbah, ki še čakajo na tako priložnost, je osrednji dogodek ob deseti obletnici tega najbolj prepoznavnega programa pomoči za otroke.
Šolsko leto, ki je v tako veliki meri potekalo na daljavo, je nedvomno prineslo veliko posledic. Za nekatere otroke in mladostnike celo olajšanje, večina bo čez čas nanj gledala kot na zanimiv čas posebnih preizkušenj. Nedvomno pa bo del otrok in mladostnikov še dolgo čutil negativne posledice slabih materialnih in socialnih razmer, nasilja, zanemarjanja, tudi prikrajšanosti za pomoč, po vrnitvi v šole pa tudi nerazumevanje za vse stiske, ki so se nabrale. Prav zato so pri ZPM LJ Moste Polje pred zadnjim poglavjem tega šolskega leta s posebnim pozivom opozorili na velikokrat prikrite stiske in pozvali naj bo šola predvsem dejavnik varnosti in ne dejavnik še večjih stisk.
Zoomifikacija življenja je bolj kot katerokoli generacijo prizadela mlade, takoimenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so po letu dni izrazili tudi javno, tako na družbenih medijih kot tudi v javnem prostoru. Mladi torej želijo in potrebujejo stik v živo, raziskave pa kažejo, da mladi niso le potrošniki vsebin in zasvojeni uporabniki, temveč so stvari precej bolj kompleksne.
Neveljaven email naslov